učim se za maturo :) yeah right

Medmaturantsko vzdušje je pripomoglo k temu, da se mi ne da ubadati s trakuljami in drugimi stvori, ki me zajedajo, temveč se raje prepuščam svetu neenačb, težiščnic in integralnega računa. Moja nizkotežnost, občasno slabo počutje in bolečine v trebuhu so lahko povezani tudi s čim drugim in po pravici povedano me sploh ne zanima s čim. Skrb za moje zdravstveno stanje je pri meni porazna, odhod k zdravniku se zgodi res le v nujnih primerih, to se pravi enkrat na leto, dve, tri:) Pa ne zato, da mi ne bi bilo mar, ampak se mi enostavno ne da laziti do zdravstenega doma, pa po stopnicah, pa čakati, pa čakati, pa čakati, zato da ti na koncu povedo, da ne vedo točno kaj je s tabo (to se mi vedno zgodi!) in ti dajo kakšno čudno zdravilo z milijon stranskimi učinki, ki ga moraš nato še doplačati ipd.

Nazadnje, ko sem bila pri zdravniku je bilo enkrat lansko leto v začetku poletja, če ne štejem kasnejših obiskov zaradi sistematskega pregleda in pregleda za izpit za avto. No, pa saj ne da bi šlo za kaj blazno nujnega, bilo pa je tako, da so se mi pojavili na nogah neki čudni izpuščaji - taki veliki, rdeči in predvsem srbeči. Ni izgledalo kot alergija, pa tudi ne pikom žuželk, ker so bili razporejeni nekako v vzorec (?). Sama sem se z njimi sprijaznila, a moja predraga mati je bila zaradi njih v velikih skrbeh. Po določenem času so izpuščaji popolnoma izginili, a glej ga zlomka, po enem tednu so se pojavili ponovno. Mati me je bila prepričala v odhod k zdravniku, kjer so mi povedali, da ne vedo od česa imam te izpuščaje, da me je verjetno pičila kakšna žival (ja, seveda: najprej me je popikala po obeh nogah in nato čez en teden spet na isto mesto?) in mi napisali recept za kremo proti srbenju. In to je to. Kot da ne bi mogla sama oditi v lekarno in tam kupiti kreme, ne, prej sem morala k zdravniku. What's the point?

Popolnoma drugačna zgodba pa je, kadar odidem k zobozdravniku - to mi ni nikoli odveč. Lepo si naročen, prideš, počakaš kakšno minuto, dve, vstopiš, se udobno namestiš na tistem "fotelju", odpreš usta in uživaš ob razgledu skozi okno. Poleg tega me navdušujejo tudi vse tiste napravice z svojimi značilnimi zvoki, pa vonj zobozdravniške ordinacije. Vse se mi zdi super in od zobarja vedno odidem z nasmehom na ustnah. Prenašanje bolečine mi ni tak grozen problem: malce potrpiš, pa je.

Ampak, ok, zašla sem. Moj namen ob začetku pisanja tegale posta je bil čisto drugačen. Matura. Z njo te strašijo celo življenje, ampak ne vem zakaj se mi zdi, da sploh ni tako zelo grozno. Vsi tisti, ki jih poznam in naj bi se trenutno pripravljali nanjo, visijo na msn-ju, internetu, igrajo igrice na računalnik, skratka, delajo vse drugo, samo učijo se ne. Ajde, dobro malo že pogledaš vse tiste knjige, ki si si jih nakupil skozi leto, a nikoli ne popolnoma. Mogoče nam manjka samodiscipline, tega da bi nas nekdo priganjal, kot smo bili vajeni doslej ali pa vsega skupaj ne jemljemo dovolj resno. Neambiciozno smo sprijaznjeni s tem, da kar bo, bo. Bomo pa študirali gozdarstvo, ane:)

Skratka, preseneča me, da nisem tako zelo napsihirana kot bi lahko bila oz. kot sem mislila, da bom in da je tako tudi z vsemi ostalimi. Ob preveliki obremenitvi človek otopi in rata mu vseeno. Razen seveda tistih treh izjem, ki bodo maturo naredile z 34 točkami. Takšnih ljudi, pa po pravici povedano, ne razumem. Kako so lahko tako samodisciplinirani, da so se sposobni prisiliti v to, da dajo res vse od sebe? To sploh niso več ljudje, to so stroji. To so takšni natančni, precizni ljudje, ki vsa jutro posteljejo posteljo, ki zložijo pulover ob tem, ko ga slečejo, pri katerih se ob postelji nikoli ne valjajo umazane nogavice in takšni, ki si naredijo urnik učenja, delanja domačih nalog in vsega, da ja ne bi po nepotrebnem trošili predragocenega časa. Organizacija, organizacija. Takšnih je teh nekaj izjem, vsi drugi pa bluzimo in se zanašamo na srečo. Mogoče si celo naredimo urnik, kako naj bi se učili in pripravljali, a se nam ga nikoli ne uspe držati, ker vedno zabluzimo. Nismo se sposobni skoncentrirati, nismo sposobni dati vsega od sebe, se prisiliti in premagati, odrgati stran od računalnika, od hladilnika ali se preprosto usesti za mizo in učiti, če pa je v bližini postelja ali kavč, na katerem je tako lepo poležati in pustiti, da misli odtavajo po svoje ...

trakulja?

ravnokar sem zašla na sviščev blog in naletela na tale ćlanćić. nato sem se zamislila.

že po naravi sem zelo shujšano bitje, v zadnjem času pa je moja nizkotežnost presegla vse meje in ostala je le še kost in koža (malce pretiravam :)). res je sicer, da nisem vsejed, predvsem pa nisem obilicoinmnogojed, a vseeno je takšno padanje teže zaskrbljujoče. že nekaj časa se sprašujem: kaj je temu vzrok?

stres? neurejeno prehranjevanje? preveč gibanja? kakšna bolezen?

in ko sem prebrala sviščev ćlanćić: trakulja????

to bi bilo jako neugodno.

pa je sploh možno? da v meni prebiva ta čudni stvor in me zajeda?

hmmmmmmmm ...

začenjam. brez inspiracije in s pomankanjem prostega časa. z novo identiteto, s katero se še nisem popolnoma identificirala, torej bo trajalo kar lep kos časa (obupna metafora!), da widra wanda postane jazst. in zakaj? mogoče zato, ker je eden tistih, katerega misli sem z veseljem prebirala, prenehal z izlivanjem le teh na svetovni splet. da vidim, koliko časa bom zdržala jaz. koliko časa? kaj pa sploh je čas? dovolj za danes.

drugi post.

prvi post.