30 junij 2006

ščurek















Danes sem si na majico naslikala ščurka. Bolje rečeno, nekakšnega kafkofskega mrčesa Gregorjeve metamorfoze. Groteskno. Še bolj groteskno pa je, da sem z njim zakrila dve veliki zvezdi, obdani z bodečo žico, ki sta se bohotili na prav lepi črni majici - ena zvezda rdeča, druga rumena. Za slednjo mi še vedno ni popolnoma jasno kaj je predstavljala, o rdeči pa raje ne bomo, da se ne zapletemo v neskončne ideološke boje, ki so tako priljubljeni v naši mali deželici. Omenim naj še enkrat le to, da se mi je zdelo groteskno slikati čeznjo. Motiv mi pač ni bil všeč. Preveč revolucionaren, preveč megalomanski in pretenciozen. Dolgo časa sem razmišljala s čim naj ga prekrijem - takšna grozna oblika, potem pa sem se domislila ščurka. Takšnega velikega, negravžnega ščurka, živali, ki ti zbuja nelagodje, ti ne more biti všeč, lahko pa te fascinira, prav zaradi te svoje ogabnosti. Estetika grdega, takšna dekadenčna lepota. Velik je, ker sta bili tudi zvezdi veliki, čeprav so menda tudi pravi ščurki nekako takšni. Na srečo nisem imela še nobenega priložnost videti v živo. V bistvu je to ena redkih živali, ki jih tudi nočem srečati. Razni pajkci, črvički, hroščki, kobilice pa tudi kače, kuščarji in miške, znajo biti neprijetni, a mi ne pridejo do živega. Odpor do njih so mi sicer privzgojili, a ga velikokrat premagam in tem živalcam dopustim, da lazijo nekje v moji bližini ali celo po meni, ob predstavi, da bi to počel ščurek pa me rahlo zmrazi. Fascinantna žival, ni kaj. Slikala sem ga med poslušanjem floydovih animalsov, pa čeprav tam nastopajo bolj orwellovske živali: vse tiste ovčke, konji in seveda prašiči, nekemu mojemu prijatelju najljubše živali, ki se jim ni odrekel celo po branju Živalske farme. Po njegovem mnenju delo le dokazuje njihovo inteligenco: znajo poskrbeti zase, znašli so se, zavladali, imajo moč, niso uklonljivi. Kdor tega ne zna, pač ne more biti pameten. In zopet se spomnim nekega drugega prijatelja, ki si ves čas beli glavo s tem, kako bo poskrbel zase, za svojo prihodnost, fur Zukunft. Študiral ne bo: se ne splača, raje bo služil keš. Dominanten, neuklonljiv samec, ki zna poskrbeti zase, za svojo rit, ali bolje in malce vulgarneje (včasih mi je všeč, se izražati vulgarno) izrečeno, za svoj kurec (ne kurac, kurec, po slovensko!), tak inteligenten prašič oz. samo: prašić (sus scrofa, bolj redko domesticus), ker je v tem pojmu zajeta že tudi njegova inteligenca. Prašiči so namreč eni najpametnejših živali, kot mi velikokrat pove tisti amicus #1. In ob vseh teh spominih na prijatelje se domislim še, da jih sicer imam kar nekaj, takšnih za različne priložnosti, kot bi se temu lahko reklo, manjka pa mi kakšen tak, za vsako priložnost. Takšen, ki ga lahko pokličeš v petek in svetek, kadarkoli, any time, takrat ko vsi ostali odpovejo in veš, da lahko računaš nanj. Pa ne, da takšnih prijateljev nekoč ne bi bilo, da, da - so bili, so, ampak kar naenkrat so se potuhnili, izpuhteli, vezi z njimi so se iz takšnih ali drugačnih razlogov razlahljale. Zgodovina se ponavlja, historia vitae magistra (se opravičujem, ampak trenuno berem nek postmodernistični roman, poln metafikcije in mešanja različnih jezikov). Moji problemi s socialno relavantnimi razmeriji, predvsem pa njihovim ohranjanjem, niso od danes; vsaka navezanost prinese pretirano navezanost in vsaka pretirana navezanost vodi v posesivnost na eni in utesnjenost na drugi strani. Jaz pa sem rada free in potem se svobodna pritožujem nad tem, da nimam takšnih prijateljev, na katere bi bila vezana in oni name. Čperav tole ni mišljenoi kot tarnanje. Gre le spoznanje, dejstvo, ki me je prešinilo v trenutku, ko sem želela nekam iti in pač nisem hotela iti sama, pa kar naenkrat v imeniku svojega mobilnega telefona, nisem našla osebe, ki bi jo lahko poklicala in bi šla lahko z menoj. Ne vem še, kakšen odnos imam do tega dejstva, me pa fascinira in se mi zdi, da bi bilo o tem vredno premisliti. Toliko o ščurkih.

27 junij 2006

iti

Včasih si enostavno zaželim iti in potem včasih tudi zares grem. Čez drn in strn, skozi gozdič, pa naprej po sveže pokošenem travniku, pa skozi neprehodno džunglo podrasti iz kopriv, bodičaste golazni in ostale gozdne zverjadi se prebijam neopremljena za takšen podvig, v kratki majici, hlačah, japankah (nekajkrat tudi bosa), brez vode, brez puloverja, brez smokijev, pa tudi brez brisače, ki bi jo moral imeti človek, po nasvetu štoparskega vodnika, vedno seboj. Potem brodim čez mrzlo deročo reko, stopam na drseče kamne, pa blato, vsake toliko časa kakšna pločevinka piva (vedno rdeča, čeprav to še ne pomeni, da zelenih ni - le bolj se zlijejo z okoljem in jih zato ne opazim), potem plezam po drevesih in čeznja, ki jih je tetka zima podrla na tla, pa pod njimi in se prebijem nekam v še globljo goščavo, ko nekje pred menoj nekaj zašumi, jazst pa sama sredi niča, če začnem vpiti me ne bo nihče slišal, srce mi razbija, šit, vsi spolni organi in tisoč dvesto šestnajst bengalskih tigrov, kaj naj sedaj!?!

Potem pa v grmovju zopet završi in iz njega nalepem skoči ogromna srna in se požene v dir. Kakšno olajšanje! Smejim se lastni strahopetnosti, a za ovinkom me čaka novo presenečenje - velik kup odpadkov, ki jih ovohava še večji črn psić. Zagleda me, bolšči vame, jaz vanj. Čas se za trenutek ustavi, pa ne, da bi se bala psov, čeprav z njimi nimam najlepših izkušenj, ampak izkušnja srečanja psa, zveri, v samotnem gozdu ni prav prijetna in po mnenju nekega mojega prijatelja je to ena redkih stvari, ki bi se jih človek moral bati. Pogumno sem stopila pasjemu prijatelju naproti, ker so me vedno učili, da psu ne smeš pokazati svojega strahu, on pa še vedno bolšči vame, tak velik črn je, sicer malo manjši kot tisti, ki je enkrat, ko sem bila še majhna, skočil takole od zadaj name, njegove tace na mojih ramenih in je kar stal tam, njegova vroč zadah na mojem licu, lastnik pa: pri miru bodi, da te ne ugrizne. In smo čakali, takrat, dokler se psić ni odločil odmakniti svoji tac iz mene, ki se bila od njega veliko manjša, danes pa ni bilo časa čakati. Šla sem proti njemu, takrat pa se je oglasil predrljiv žvižg ob katerem se je pasja pošast zdrznila in stekla stran, verjetno k svojim lastnikom, meni pa se je zopet oddahnilo. Prišla sem iz gozda, korak od civilizacije in se ogledala ob dnevni svetlobi, si očistila pajčevino z nog, odstranila nekaj listkov, ki so se mi zapletli v lase in se rahlo utrujena, z nekaj novimi žulji, še več praskami, pa tudi kakšna modrica se najde na mojih nožicah, po trotoarju odpravila domači hiši naproti.

24 junij 2006

lahkotna kot perešček
z vonjem po meloni

svobodna, srečna

s svojim novim stripom, šalico (da, ŠALICO!) nadevano s sladoledom, sem se zavlekla v svet domišljije, črnega humorja in vsega tistega kar sem v zadnjih nekaj tednih tako zelo pogrešala.

This is the End, kot bi zapeli Doorsi ...

17 junij 2006

...

odpiram okna na stežaj
zatohlost z vonjem po jagodah

osemdeseta v ušesih
tista macgyverska osemdeseta
razdrti drobci

duran duran the clash

pa sem vedno mislila, da so mi sedemdeseta ljubša

14 junij 2006

paradoks

"Ne maram se izpostavljati," zapišem v blog.

12 junij 2006

danes sem tako lepo slovenistično slovenistična. srečna? niti ne. (ali pač)
z občutkom, da imam vso književnost tega sveta v malem prstu
(varljivi občutek!)

brez logike.

in potem se pretvarjam ... in moti me ... lastna amoralnost. ambivalentnost.
ali pa niti ne in sem v bistvu to jaz

hehe, zakaj že?

tok zavesti. pisoča sem. nič me ne izraža


včeraj sem bila cel dan prepričana, da je sreda.

živim v brezčasnosti, a s premalo časa. nato grem.
čeprav v resnici že dolgo nisem šla.

navdaja me želja po komuniciranju. nemško. (germansko skorajda ne znam)

še raje pa bi v nemščini sanjala. domnevam, da bi bilo vulgarno.




ali pač?

06 junij 2006

Čopasti škrjanci se spreminjajo v kristal, roso branijo pred udarci petelinjih rož (André Breton, Ves raj še ni izgubljen)

So stvari, predvsem pa ljudje, ki jim pripisujemo večji pomen, kot ga v resnici imajo. Kar naenkrat pa se zaveš, da je vse kristal in steklo in da je vse možno razbiti, razdrobiti na koščke, da izgubi prvotno obliko in s tem prvotni pomen, izgubi sebe, svojo jaznost, svoje bistvo. Vsi smo kristalni, vsi smo stekleni. Vse stvari so iz stekla. Prevečkrat pozabimo na to n'tokovo resnico in smo potem presenečeni, ko se nam na videz trdne stvari začno spreminjati v prah. Razni ptički in ptičice, na videz nepogrešljivi, kar naenkrat polete in se zgube v kristalu, v katerega so se razdrobili. Indiferentni so mi, nepomembni, stekleni. S kakšno lahkoto in s kakšno spontanostjo lahko postanemo brezbrižni do nekdaj tako ljubih nam stvari! Do ljudi, brez katerih si življenja mogoče nekoč sploh nismo znali predstavljati. S kakšno lahkoto in spontanostjo včasih lahko pridemo do velikih resnic. Če so sploh velike. Veličina velikih stvari namreč ni v tem, da se zavedamo njihove velikosti, temveč že samo v tem, da so. Razdrobljenost drugih me naredi močnejšo, ker se zavem, da so vse te opore na katere se zanašam le moje lastne paradigme katere si izmišljujem, da mi je lažje, da se mi ni treba zanašati le nase, na mojo lastno krhkost. Da nimam nikogar, ki bi mene kristalno roso, branil pred udarci petelinjih rož, marveč se lahko zanesem le na sebe. Vsaka sesuta deluzija ti odpre vrata kletke v katero si se sam ujel. Ali kakor je ob neki priložnosti rekel že zgoraj omenjeni: Če nimaš nobene opore, potem lahko počneš karkoli. Da.

03 junij 2006

perverzni ekshibicionizem

pisanje bloga in deljenje velikega dela svojega življenja, svoje zasebnosti in predvsem sebe inu svojih misli z vsemi ljudmi tega medmrežja je jako ekshibicionistično in ker ima že res vsak vsaj en blog ali dva, smo očitno vsi vsaj malo ekshibicionisti. resnica je vedno perverzna. zamislite se.

02 junij 2006

moja travmatična nočna mora

zopet jazst:)

kdo pa bo drug, ane? da, da. mogoče bom pa kdaj koga povabila v goste, da mi spiše en list (?) mojega spletnega dnevnika. mogoče. ampak enkrat drugič.

danes bo tema moja nočna mora, kot ste tisti bolje izobraženi lahko ugotovili že po naslovu:)

včeraj ali predvčerajšnim (občutek za čas je ena od mojih šibkih točk) se mi je v sanjah prikazala grozljiva inu strašna podoba, ki je nikakor ne morem zbrisati iz spomina. Preganjanje te podobe je zelo travmatično, zato sem se odločila, da izlijem svojo izkušnjo na ekran, jo delim s svetovnim občestvom in tako preložim to breme iz mojih šibkih ramen, torej se je na ta način otresem in ponovno začnem misliti še na kaj drugega.

Domnevam, da ste tudi vsi vi, ki to berete (če spljoh kdo), v mladosti kdaj gledali humoristično nanizanko Nora hiša (Full House): nanizanka o veliki družini v kateri ne manjka zapletov, ki pa jim jih na koncu vedno uspe srečno razrešiti. nekaj podobnega ala Seventh Heaven, ki še vedno straši po televizijskih programih (vem, ker je moja mati redna gledalka) ali pač še ena družinska nadaljevanka (spada v zvrst družinskega filma, torej filma, ki bi ga pri katoliškem mesečniku Ognjišče označili kot primernega za družine - brez nasilja, prizorov spolnosti, vulgarizmov, kletev, obscenosti, krutega humorja ali kakršnih koli namigovanj na vse to, skratka brez nekaterih bistvenih delov resničnega življenja).

Torej, v sanjah se mi je prikazal eden izmed nastopajočih v nanizanki Nora hiša, in sicer njihov prijazni (fucking nice) očka Danny in to s tistim svojim psihopatskim večnim nasmeškom, ki je glavni razlog za mojo travmo. Samo poglejte ga:
Nato ga glejte in glejte in si ob tem predstavljate, da se vam pojavi v sanjah in se vam na približno tak način (boljše slike nisem našla) smeje v obraz.

Zanimalo bi me, če njegova slika še pri komu povzroča podobne občutke kot meni - zdi se mi grozljiv. Če vam jih ne, potem ga glejte še malo dlje, si ga povečajte, sprintajte in kmalu boste ugotovili, da prijazni Danny ni tako lahko prebavljiv kot izgleda na prvi pogled: osebno me njegov namešek psihira, povzročatravme, ne zdi se mi normalen. Tako kot vsi nastopajoči v Seventh Heaven - "Can you see their happy faces smiling back at me" kot gre njihova uvodna špica. In potem si predstavljam, da bi se mi v sanjah začeli pojavljati ti. Baah, kar srh me spreletava!