Danes sem si na majico naslikala ščurka. Bolje rečeno, nekakšnega kafkofskega mrčesa Gregorjeve metamorfoze. Groteskno. Še bolj groteskno pa je, da sem z njim zakrila dve veliki zvezdi, obdani z bodečo žico, ki sta se bohotili na prav lepi črni majici - ena zvezda rdeča, druga rumena. Za slednjo mi še vedno ni popolnoma jasno kaj je predstavljala, o rdeči pa raje ne bomo, da se ne zapletemo v neskončne ideološke boje, ki so tako priljubljeni v naši mali deželici. Omenim naj še enkrat le to, da se mi je zdelo groteskno slikati čeznjo. Motiv mi pač ni bil všeč. Preveč revolucionaren, preveč megalomanski in pretenciozen. Dolgo časa sem razmišljala s čim naj ga prekrijem - takšna grozna oblika, potem pa sem se domislila ščurka. Takšnega velikega, negravžnega ščurka, živali, ki ti zbuja nelagodje, ti ne more biti všeč, lahko pa te fascinira, prav zaradi te svoje ogabnosti. Estetika grdega, takšna dekadenčna lepota. Velik je, ker sta bili tudi zvezdi veliki, čeprav so menda tudi pravi ščurki nekako takšni. Na srečo nisem imela še nobenega priložnost videti v živo. V bistvu je to ena redkih živali, ki jih tudi nočem srečati. Razni pajkci, črvički, hroščki, kobilice pa tudi kače, kuščarji in miške, znajo biti neprijetni, a mi ne pridejo do živega. Odpor do njih so mi sicer privzgojili, a ga velikokrat premagam in tem živalcam dopustim, da lazijo nekje v moji bližini ali celo po meni, ob predstavi, da bi to počel ščurek pa me rahlo zmrazi. Fascinantna žival, ni kaj. Slikala sem ga med poslušanjem floydovih animalsov, pa čeprav tam nastopajo bolj orwellovske živali: vse tiste ovčke, konji in seveda prašiči, nekemu mojemu prijatelju najljubše živali, ki se jim ni odrekel celo po branju Živalske farme. Po njegovem mnenju delo le dokazuje njihovo inteligenco: znajo poskrbeti zase, znašli so se, zavladali, imajo moč, niso uklonljivi. Kdor tega ne zna, pač ne more biti pameten. In zopet se spomnim nekega drugega prijatelja, ki si ves čas beli glavo s tem, kako bo poskrbel zase, za svojo prihodnost, fur Zukunft. Študiral ne bo: se ne splača, raje bo služil keš. Dominanten, neuklonljiv samec, ki zna poskrbeti zase, za svojo rit, ali bolje in malce vulgarneje (včasih mi je všeč, se izražati vulgarno) izrečeno, za svoj kurec (ne kurac, kurec, po slovensko!), tak inteligenten prašič oz. samo: prašić (sus scrofa, bolj redko domesticus), ker je v tem pojmu zajeta že tudi njegova inteligenca. Prašiči so namreč eni najpametnejših živali, kot mi velikokrat pove tisti amicus #1. In ob vseh teh spominih na prijatelje se domislim še, da jih sicer imam kar nekaj, takšnih za različne priložnosti, kot bi se temu lahko reklo, manjka pa mi kakšen tak, za vsako priložnost. Takšen, ki ga lahko pokličeš v petek in svetek, kadarkoli, any time, takrat ko vsi ostali odpovejo in veš, da lahko računaš nanj. Pa ne, da takšnih prijateljev nekoč ne bi bilo, da, da - so bili, so, ampak kar naenkrat so se potuhnili, izpuhteli, vezi z njimi so se iz takšnih ali drugačnih razlogov razlahljale. Zgodovina se ponavlja, historia vitae magistra (se opravičujem, ampak trenuno berem nek postmodernistični roman, poln metafikcije in mešanja različnih jezikov). Moji problemi s socialno relavantnimi razmeriji, predvsem pa njihovim ohranjanjem, niso od danes; vsaka navezanost prinese pretirano navezanost in vsaka pretirana navezanost vodi v posesivnost na eni in utesnjenost na drugi strani. Jaz pa sem rada free in potem se svobodna pritožujem nad tem, da nimam takšnih prijateljev, na katere bi bila vezana in oni name. Čperav tole ni mišljenoi kot tarnanje. Gre le spoznanje, dejstvo, ki me je prešinilo v trenutku, ko sem želela nekam iti in pač nisem hotela iti sama, pa kar naenkrat v imeniku svojega mobilnega telefona, nisem našla osebe, ki bi jo lahko poklicala in bi šla lahko z menoj. Ne vem še, kakšen odnos imam do tega dejstva, me pa fascinira in se mi zdi, da bi bilo o tem vredno premisliti. Toliko o ščurkih.
