30 marec 2007

emo wanna be

Odrezala sem se od sveta, navdih so mi ukradli iz denarnice. Moj maček ima zlomljeno nogo. Jem večinoma le ob petkih. Zajtrkujem orehovo torto. V ponedeljek, torek, sredo in četrtek. Vmes še nekajkrat za večerjo. Dan na dan, za zdravo življenje (poltrdi sojini špageti). Dež dežuje navzdol proti mokremu asfaltu. V četrtek sem prebrala horoskop za nazaj in se mu smejala. Nikoli nisem marala pobarvank in Portoroža. Naročili smo olje, pripeljali so drva. S črnimi podočnjaki, v črnih hlačah sem se zataknila nekam med Kersnika in Stritarja. Šele ponedeljek je bil, jaz pa že tako otožna, ker so me izpustili. Jazz za večerjo in steklo v tekočem agregatnem stanju. S faktografijo, prekleto, ki uniči sijaj. Sreda je bila preveč lepa, da bi jo omenjala na tem mestu. Za prgišče riža – dbest. Danes sem bruhala za kosilo. V četrtek sem se skrila med ploščice v kopalnici. Gledališka predstava me ni zares navdušila s svojim egoizmom. Šla sem prazna, kot sem prišla. Z dežnikom, ki sem ga zamenjala za drugega, ker so mi ga ukradli. S pizzo na pol prebavljeno in črvi v trebuhu. Že šestič sem morala ubesediti isto. Popravljati bedastoče petošolcev, ki to niso. Piši briši in napiši spet in popravi, ko bi najraje vse zbrisal za vedno. Pritisnil delete, brisalko.Upičkomater. Enkrat vmes sem celo jokala, na ahilovi peti se mi je naredil žulj. Posiljena iz vseh strani od vseh teh rac in zajcev. Zjebana od nesmisla vsega sem posesala fakin stanovanje, da mi ne bo kdo spet kaj očital. Pomila posodo, da jo bom lahko jutri spet. Tudi postiljanje postelje je kot Sizifovo delo in vse kar si zares želim je le, da bi nekdo skuhal en topel čokolino samo zame.

24 marec 2007

23 marec 2007

manifest

za vse petunije in njih lonce pa tudi bratrance v drugem kolenu. ta je v bistvu za vse. no, skoraj vse.

bodimo enkrat za spremembo malce bolj poučni in konstruktivni (brez konstruktivizma)

razumljivi čim večji večini (plehki up)

ne bomo se razburjali (sploh ne, lepše je brez burje)

ne bomo se razburjali čez vse slengovske bloge in blogiće in sploh čez samo besedico blog

smo strpni do individualizma in subjektivnosti pa tudi do spreminjajoče se norme

strpni do različnih interpretacij, odprti za nove predloge in nasploh nezacementirani

blog kot javni prostor ponuja komunikacijo, khm, sporazumevanje, če bi hoteli biti puristični

pa nočemo biti

mi? v množini se vikamo (sami sebe)
rahlo publicistično in po svoje

kljub vsemu in temu zajetem v vsem pa pravimo, da norma mora obstajati že zato, da se jo lahko prekrši

da se ve, da obstaja in se ji zna slediti kadar je to potrebno, kadar se sporazumevamo javno, kadar pišemo članek, nastopamo pa tako naprej v tri nestične pike (v 3p z mjem, v mp3)

skratka: mi smo tu, kjer je Slovenija (khm)

mi smo pač tu (in povsod drugje)

ljubitelji klenega slovenskega jezika in vseh njegovih soglasnikov v zaporedju

ga bogatimo in siromašimo kot vsi drugi in z njim vzpostavljamo določen odnos

ga imamo radi

naša nepobožna ateistična želja: da bi znali

naj bo nebo na nebu in nebi naj sploh ne obstaja in vse to

naj bodo poševnice stične, čeprav s presledki izgledajo veliko bolj estetsko

pa narekovaji! (eden zgoraj eden spodaj lepo prosim, če se le da)

in dvojina! rodilnik! predlogi! (s Hrvaške, lepo prosim!)

naj se moja slovenistična podstat ne obrača v grobu, ko bere časopise ali celo knjige! in naj lektorski poklic postane cenjen: brez šušmarjenja in šraufanja amaterjev po njem v prepričanosti, da je tako vseeno

pa ni!

za redoljube, ki prebirajo detektivske zgodbe mi visi navzdol, zase ne, čeprav si dovolim vse kot poezija

pa se vseeno normiram, kadar želim da me razumejo

kovačeva bosonoga kobila

21 marec 2007

Apokalipsa

Nepismenost se bo sesedla na lastnih temeljih, ki jih ni (kot WTC stolpiča).
Paradoksalni dvojni w bo naredil samomor (jutri, po slovensko).
Volk iz Volka in sedmih kozličkov se bo zatrapal v Rdečo kapico in jo požrl z zobmi (izbrušenimi in naostrenimi, snežno belimi kot žvečilni gumi).
Starodavni relikviariji s kocinami svetega Petra bodo čaščeni kot megalomanski lonci petunij na tujih planetih (sredi trga).
Miške se bodo zadavile z lastnim kablovjem, sonce se bo skrilo v omaro (za vedno).
Uroš Zupan bo napisal pesem.

Fama

Menjanje identitet za vsak drek (drekecpekec), za vsak kamenček, ki se zaplete med koleščke rolerjev. Kultura dialoga se potaplja (ne mislim se pritoževati). Kot kak slinast polž se vse plazi in pušča sled, da morajo čistilke že ob šestih zjutraj pucat vse tiste ploščice po vseh tistih wcjih sveta. Menjanje identitet za vsak drek, srečevanje ljudi, za katere si ti popolnoma nekdo drug kot zase. Ne pozabi s preslednico (živce mi parajo). Cukr. Pisane pisanice pisano pismo piiii ... (se cenzuriram). Pizdenje ni nujno pritoževanje (vsekakor je bolj možato). V bistvu sploh ne vem od kod vsa ta energija, v bistvu vse prevečkrat uporabljam besedno zvezo v bistvu in vse preveč krilim z rokami (v bistvu). Realizem mi ne diši, sploh ta naš, romantični ne. Pha, kdo pa še kaj da na romantiko (fakin rdeče vrtnice). Požvižgam se nanjo, pa sploh ne znam žvižgati. Anglifikacija besed, ki vrejo (sto stopinj, izparevanje in vse to).

Drugi odstavek: strahopetci smo (jaz, recimo, prva oseba), še na MSN-ju se ne upamo poklikat. V RL se delamo nevidne. Itak nas ni.

Tretji odstavek sploh ne obstaja.

Pika.

18 marec 2007

"I like it when the red water comes out" (Salad Fingers)

udarjam s prsti po tipkovnici
(jezno, grozeče), kot bi jo hotela
s prsti raztreščit in luknjo v njej zvrtat
v enem dihu (po žensko, po ženskem principu)
mi grejo na živce besede zložene
v povedi preračuane do milimetra
jaz sem za prosti slog
in pete ahilove se mi lepijo
na podplate, na tla,ko se obesim
na vejo, grozeče rohnečo (star les, ki se lomi),
da padem na tla, se povaljam v travi,
ki še ni imela priložnosti zrast,
ker so ji vedno odsekali vrat (s kosilnico),
pa se reva še vedno naprej trudi vztrajat

kot bi rekla z iztisnjenimi ustnicami besedo
ki je ne bi nihče razumel med mrmranjem
in se mi bi ves ta humanizem zagabil
ko bi preračunavala nekončnost
in jo množila z enačbami dvojiškega sistema
normiranega aksiomatičnega v pizdo mater

pater familias na kupu peska pri šestih letih
ne slep ne gluh, kamenja očividce v glavo
otroške domišljije spletene iz vejevja časa,
ki udriha po popolni svobodi in se ji prepušča
smo se igrali nekoč z avtomobilčki igračkami
iz kinderjajčka in jih premikali ročno naprej
da je bil vedno eden prvi in zmagovalec
in naenkrat smo vsi izgubili tiste velike oči
detektorje za igrače in sladkarije

smo se izgubili

da se lahko sedaj kdaj pa kdaj spet srečamo
s tistim vljudnim nasmeškom in z živjokakosi
pati vredu (itak smo v frazah vsi vedno fajn)

križanke je treba rešiti navpično in vodoravno
z vaservago naciljati, da lahko postrani in z levo
roko v tiste kvadratke velike črke vpisuješ

pa pokracaš če se zmotiš (prečrtaš, izbrišeš)
in čez črto popišeš, ker itak nikoli nisem znala
do črte barvat pobarvank in sedaj moram pazit
da me pri štiridesetih ne bo kdo ubil
(mi je rekel moj oče)

danes se pretvarjam, da sem pridna in vljudna
in vsakemu, ki mimo pride voščim dobervečer
on pa jo pobriše izginjajoč v temo olike
in ga ni več nazaj

vedno prepozna prezgodnja pridem
da čakam in počasi odreagiram za akcijo
nedinamični gibi okostenela ne skačem
v luft še plezam več ne proti oblakom

letos je zima prišla na pomlad in se
kot snežna kepa zakotalila po klancu navzdol
da ni nikogar, ki bi jo hotel ulovit

prebiramo se kot jabolka gnijoča
in se mečemo stran in prestavljamo
na enkrat pozneje, ker sedajle pa res
nimamo časa

v bistvu smo mrtvi
dokler čez nekaj dni
spet ne oživimo

17 marec 2007

Cum grano salis

Steklen kozarec z navidez čisto in neoporečno (na videz) vodo iz pipe. Brez zlatih ribic ali sluzastih alg. Brez česarkoli plavajočega na gladini (vse pod njo). Migetajoča voda se sprevrača sama vase (brez posebnega pomena). Rdeče strehe so lepše od sivih (subjektivno), vse naše je najlepše, najbojše, najenostavnješe in najbolj fajn. Mi smo zasuti sami s sabo in z vsem, kar imam (omnia mea mecum porto – npr. zadah). Organizirane povedi se mi studijo in najraje od vsega imam krativce.

Razmišljam v odstavkih (v zelenih štirikotnikih). Presledki se izničujejo, izginjajo med besedami v neznano. Praznina zeva iz zenic (beločnic). Stoječe ovacije nesmrtnim v mislih in plosk plosk (ploskanje za tiste, ki se vam stripi zdijo manjvredna zvrst). Jaz imam rada noči in sedenje ubija S linijo hrbtenice (hrbtenjače?). Tisto gotsko S linijo lepote vseh tistih Marij pogostih lesenih polihromiranih cerkvenih. Majskih hroščev še ni, da bi se zapletali v spuščene lase, ki vihrajo. Lasje, lasje, po Bretonovo (ne morem jim uiti). V bistvu gre tudi brez.

Sočasno z mojimi obstajajo še druge besede. Moje se pišejo po moje, po svoje. Z obgriženim jabolkom estetsko napopanim na belino (srebrnim) ali s sivino (ni bistvene razlike v bistvu). V bistvu ni bistva (v bistvu). Pa nihilizem? Smo ga zaprli v taborišče, da se z delom osvobodi. Delo na delo pogača (vsakemu en kos). Sedem palčkov brez Sneguljčice (izgubljenih po vrtovih). Psi lajajo (grizoče) in kri je le ena od sestavin.

Tiho dete se dere na vse grlo deroče kot reka (tista tiha, ki bregove dere). Mladič golič nafilan s kavo, da ga razmetava kot razburkano morje (spenjeno mleko). Danes zvečer bom gledala film. Moje misli se boldirajo in anglifikacija ni grožnja, temveč realnost. Nihče več ne trepeče, ker smo trepetali že dovolj. Svoboda je zanka demokracije. Berite Beigbederja. Če pa ne, pa vsaj berite. Karkoli.

Bande nočnih ftičev žvižgajočih (v trenirkah). Podhodi poscani od psov in ljudi (ljudje so psi in besede niso konji). Smeti. Nadrealizem v očeh neke noči. Ponavljanje ponavljajočega, ki nam ugaja. Hrana brez značaja (kot prašiči). Jaz sploh ne znam žvižgati (kaj šele, da bi plesala).

Oči kot sova (na preži). Objedena orada zalita z vinom za ekstazo. Pete ahilove, prsti srbeči. Si pišem datume brez vsebine in igram nešteto vlog, pod različnimi imeni in v različnih čevljih (bosa, na rol(a/e)rjih, v štumfih). Pojdite se lepo solit (s presledki).

16 marec 2007

Opravljeno.

Hudimana! (en tak vzklik)

Se preobračam in v živih barvah skačem (poskakujem, nedovršnik).

Okno zaprto. Jaz odprta. Zobje vsi na svojem mestu (šestica levo čudno zaflikano zaplombirana).

Počutim se kot avto, ki je opravil tehnični pregled (s štempljom naštempljanim in nizko vrednostjo trombocitov).

V živ rob devam zelene kvadrate in ne, zares, ne maram krofov (zares zares).

Težka sem (51,7 kg). Za kilo banan brezplačno prodam avtomobilček iz kinderjajčka (podarjen). Sanjam kosilo v sede.

Strokovnjaki opozarjajo: črni torki nam obetajo sivo prihodnost (ne verjemite vsega, kar preberete). Kubrick je razprodan v nulo. Jaz niti ne.

Ali pač. Kdobivedel.

13 marec 2007

Nekdo nam je ukrao luknjać

Kratko in slaTko kot grozdje na ljubljanski tržnici. Manjka nam vetra in udobnih čevljev (takšnih, ki ti ne stisnejo prstov). Bodimo bosi (in goli, kajneda). Racionalni večnamenski pripomočki in medvedek brez jakne za 5,80 EUR (samo jakna 2,41 EUR). Tokovi se upočasnjujejo, da nas ne odnese. Pa bi bilo mogoče fajn, če bi nas.

12 marec 2007

I sold my soul and it feels great!:)

Es ist Montag z alergijo na jutranje vstajanje (z levo nogo) in geslom: ne prodajajte mi napihljivih sonc (po 2 evra). Se bom pa postavila na glavo, z nogami štrlečimi v luft, da se bo kdo spotaknil obnje (in seveda padel – drugače ne bi bilo zanimivo). In če rečem, da te pogrešam, te pogrešam, pa kakorkoli že. Vsi mi smo ljudje. Menda.

08 marec 2007

Samoironija nabreklosti

Čas nam pošlje koš timeloopčkov za dan žena, ko se enostavno prespi jutro in vse kar bi se moralo in potem se nihče več ne čudi ničemur. Podočnjaki ostanejo še od prejšnjih noči in vrtanje luknje v zid za zajtrk s kavo s sladkorjem na mrzlem balkonu in Cankar v množini s cigareto v roki in ves nasmejan zre v še en dež, ki nam je že včeraj zmočil podplate. V njegovem domovanju smo se obiskali, tisti speči vsepovsod ljudje, na tleh, v kuhinji in v posteljah drugih in povsod drugje. Karmo smo skrili pod kapo, da nam ni delala napote v polni dvorani in nekoč ženske niso nosile hlač, danes pa še čevlje ločujemo po spolih demokratični. Nič ni prav, nič ni narobe, nič ni resnično, vse je dovoljeno in obratno (na žalost). Zbolel je še en računalnik, takole na pomlad, in išče se zdravnik, da ga kot Trnuljčico prebudi iz sanj. Mi bomo še malo spali in hvala vsem ljudem za kosilo, kosila, piškote prijateljčke in koščke sira. Za tisti samoironijo bi morala spiti kakšno pivo, da bi rekla „hvala“. Če se norec iz norca norčuje, nihče več ne ve, kdo je tu zares nor (če sploh). Roke poskukajoče na vse (karkoli bi jim ponudili) populistično in v nekem trenutku se zaveš, da si tudi ti tam, čeprav gledaš malce od strani, ujet na limanice, ki pustijo grenki priokus in polno glavo misli, ko se izgubljaš na poti domov. Ob dveh zjutraj nimaš pojma kje si in hiše in ceste in ulice se ponavljajo v sivino in dežne kaplje se spuščajo navzdol po laseh. Nikogar nikjer. Bizarna groteska in noge, ki te hočejo pustiti na cedilu in v glavi kaos, ki niha med mešanimi občutki ambivalentnimi, da ne veš več, kaj naj si misliš, ko še lune ni nikjer (kaj šele zvezd za osem evrov!). Nauk: ni ga čez dobro spanje.

06 marec 2007

vigred mezopotamska

Eno veliko nebo okroglo kot zemlja okoli katere se ovija in miljoni ptičev ptičjih egoističnih mojih, ki se po bremejnem svetu sprehajajo med meglicami s tistim nekaj v očeh, kar jim nihče nikoli ne more vzeti, pa čeprav se ti včasih zdi, da so prazni. Ogledalo odseva resničen odsev neke bitnosti in substanca se skriva za njim, ko ti sonce smejoče posije direktno v glavo. Vesolje neskončno se spotika samo vase in nikamor ne more iti, ker je vedno nekje tu, kot ta zrak, ki je samo enkrat odšel, se prežvečil v notranje organe in izumrl izbruhan v ogljikov monoksid potunkan. Ljudje umirajo naravno, sploh januarja in februar je že šel mimo, da lahko veselo lahkotno z lastnimi rokami izžamemo svet kot veliko modro pomarančo in si ga z vso slastjo prižamemo k sebi, mi srečni otroci neke generacije, ki ji sploh nikoli ni bilo treba zares plavat. Kapitalizem ti ponudi rokavčke in šlauf, da ne potoneš. Mi smo v, tu, sedaj, apatično brezbrižno polni veselega pričakovanja pomadi, da nas razganja na vse strani in levo in desno in naprej in nazaj in v mislih razpočenih kot razpočenke Toporišičeve namesto češpelj. Urni kazalci sploh več ne obstajajo v tem času digitalizacije in številke se iz številke spreminajajo vsak hip za eno dalje, da lahko izskočiš, ko se ti kam mudi in četudi mi zalimate usta s selotejpom, ki si ga namesto soli, sposodiite pri sosedih (ma kaj selotejpom: uporabite vsaj izolir trak!), me ne morete prepričati, da utihnem. Še bolj se bom začela dret!!!

02 marec 2007

Ljubo doma

pa poskusimo pretentati sami sebe in izza ovinka metati senco na sosednji zid, ki razmejuje svet na dve strani, da se lahko opredelimo prepričani v svoje ječe. ptičja piča za pitanje prazne glave bobneče z desnim prilastkom z nasmehom prijaznim, da ne bo izjema, in dežne kaplje po licih brez dežnika in po laseh. včasih sem nevidna in takrat opazim le trobentice pod oknom z obcestno svetilko, ki širi svetlobo, da bučno pada po tleh (na vse strani, da se ne vidijo zvezde). praznota navdiha se širi po tihi noči, ki jo vsake toliko prekine le bobneč zvok vlaka, ki dirja mimo po svoji tirnici, naravnost po njej. premetavajoče si ob polnoči privoščim rdečo pomarančo na gole zobe na bose noge na sivem kavču s hrbtom obrnjena proti svetu, ki med tem nedolžno spi in sanja.