cofljni

malček se mi je zataknilo v grlu kot kost koščica kake orade velike na žaru spečene zalite z nekaj vina, ko se le še prepira, ne kedo pije, kedo plača, temveč kedo pije, kedo vozi, da ne bi slučajno država služila na naš račun

dobro kosilo je kot partija šaha

malček se mi je zaletelo – morda je bila to tista druga kaplja, ki je spolzela po vratu steklenice v kateri se je utopil plutovinast zamašek in tudi ta druga kaplja je kmalu utonila, ker prah si in v prah se povrneš

koso odvrzi na tla, da se kdo nasadi, in ulezi se v travo, da te kdo s tavelko kosilnico pokosi, ker grozeči psi vsi renčeči se znajo strgati z verige in ti zasaditi čekane v mehko meso, lepo polnjeno z bureki in filanimi paprikami, zavito v prelepo embalažo hlač in majic in kril tazahmašnih in čevljev, ki teptajo prst in prste žulijo in ne srečajo v gozdu niti enega medvedjega dreka, ker se je ta lepo usral na domači vrt – pod hruško, najboljša samopostrežna gostilna na vasi

sem se naučila spati v sede s hrbtenico v pravilni gotski S liniji lepote: kozmodisk bi bil ponosen name; sem se naučila delati cofeljne ob spremljavi Jana Plestenjaka, sključena na klopi taprave krušne peči; se nisem naučila še vsega, česar ne znam – recimo delati velikih balonov iz žvečilnih gumijev, recimo speljati ene par ovinkov s četrto, recimo komunikologije

ko vidim mačka, se v trenutku spremenim v petletno punčaro

ko bom velika, bom Pehta in bom kuhala čarobne zvarke in čarovniške napoje in imela bom košaro in klobuk

ko ne bom velika, bom palček

kul je bit palček

kot tujec kot oblaki, ki tacajo v kratkih hlačah, da jim spesnimo balado, jo s trobento zaigramo in povsod (s kredami po asfaltu) kracamo njeno ime, ki ga še ne upamo izreči, da ne bi slučajno kam pobegnilo, ker se le včasih prikotali mimo, tako prazna in polna vsega hkrati, tako samosvoja in samovoljna, tako ona, tako svoboda

brez velikih parol z zanosom izrečenih in rdečih zvezd pripetih na prsih zlikanih srajc in bluz in rekelcev kot nežna sapica poletne zarje se ti nalahno usede na ramena in gre s teboj, te na svojih krilih ponese v noč bliskov in rojev zvezdnih utrinkov, da zletiš med travne bilke, ker vse je poezija, ko letiš

spodaj mesto črno temno na parketu po tisočerih koščkih koščičkih razsuto na puzzlih, da ne veš več, kaj je nebo in kaj morje, ko plavaš nekje vmes, malce levo, malce desno, malce gor in malce dolj, pa še vmes med vsemi smermi, ko ti je vseeno, kam pluješ, ker je čas za sestavljanje in je čas za razstavljanje in je čas, ko čas sploh ni pomeben in lahko pustiš ves svet razsut na milijonine, na miljavžnt razsutih zvezd po parketu – naj se kar prah nabira na tleh, si misliš lebdeč nekaj centimetrov višje, ko greš po labirintu in poteh, ki se cepijo v neskončnost, ki si je ne znaš predstavljati v ogledalu

rulanje letala po pisti je enako smešno smešnasto kot hoja ptička po nogah po tacah po ptičjih nogah (strokovno) in travniki so ravno nekje vmes med nebom in morjem in ležeč na tleh zreš navzgor in bosonog tekaš po poteh, ki jih ni, ki si jih narišeš in izbrišeš in rikverc v ograjo, ki sploh ne obstaja in povsod je svet, tudi tam kjer je vesolje, kjer je kak planet, če ni pa spremeniš definicijo in nastane, ker resnice tako ali tako ni, le interpretacije so

bi šli na jug pa malce vzhodno in zahodno za vetrom in zrak kar migota za vsem vzgonom in turbinami, ki brbotajo in šumijo in luči se prižgo v trenutku vse naenkrat, ne pa kot sonce, ki se le počasi spušča tja zadaj za Julijskimi Alpami v oranžno vijolični barvi, ki je spet tista ista, ki jo sanjam, ko zvečer premetavam delčke puzzlov in jih zlagam, pa se odločim, da je vseeno, kje kakšna stoji, ker ne potrebujem tistega veličastnega mostu, niti brvi ne, ničesar ne potrebujem, ko plavam ali pa celo kot baziliski in še tisti tip z dolgimi lasmi izpred dva tisočih let lepo hodim po gladini, pa jebeš tiste usnjene čevlje, ki se jih ne sme močiti

velika jeklena ptica reže oblake, da se puhasti razpostrejo na svodu nebesnem, tisti občutek, ko nisi od nikogar, nikogaršnji nisem, in nihče ne zahteva od tebe, da si obuješ čevlje in jih zavežeš, ker je dovolj toplo, da se eden od tistih petih volkov iz živalskega vrta ne splazi vate, ker je dovolj toplo, da se ti ni treba skrivati za debelimi plastmi volnenih puloverjev in termovelurjev, ker je dovolj toplo, da lahko deko porabiš za piknik pa ribe kar same poskačejo na žar, ker mi jemo le žare brez pepela (imajo manj kalorij)

tistega od dveh samozadostnih stolov za iztegnjene noge bi odstopila sopotniku za nočni let kamorkoli, ker tista gromozanska zaplata vode, ki ji pravimo ocean, sploh ni lepa, ko jo gledaš z vlaka, ker tako je rekel genij in tako je, zatorej lahko gremo daleč, tja daleč, ali pa nekolikanj bližje, ker važno je, da se hodi peš (pleonastično)

v bistvu lažem in se smejem in mnogovezim z mnogimi besedami in, če nekaj reče genij, sploh ni nujno res, ker ničemur ne verjamem, ker mi ni treba ničemur verjet, in če sem lačna, bom pojedla vola na ražnju metaforično in bom šla na pot, ki se končuje romaneskno, potovanje pa se šele pričenja, ko je na ustnicah izpisano njeno ime, ker se premalokrat zavemo, da smo vsi ljudje in vsi enako rdeči pod kožo

ideje so oranžne in jutro, ki se prebudi obsorej bode rumeno, pa čeprav se mi zdi, da je to že tista druga solza, ki polzi po licu, ali celo tretja morebiti, a v nasmehu nekega dneva dobrohotno zreš celo na vrtne palčke, ker ko se enkrat vrata odpro, jih je težko zapreti in tako ali tako ne moreš obstati pri miru, ker se svet vrti

z močjo ene besede se da spremeniti vse

Words are all we have (Samuel Beckett)

Vzemi lonček s kredami v veži, zapri na lahno vrata za seboj in se vsidraj na asfalt, še ves vročičen od celodnevnega sončenja. Potem pa riši labirint z eno samo potjo, ki se nikjer ne razcepi, ki privede iz cilja na cilj, ker začetka nihče ne potrebuje, ko smo vsi že v nečem, ko smo vsi že v. Nekje ob poti, ki se vleče kakor kurja čreva, kakor kurja črevca, kar še ne pomeni, da imajo kokoši v svojem teleščku natlačeno le en kup črevesja, ker potem bi tisto zrno, ki ga vse slepe enkrat najdejo, potrebovalo kakšen teden, da se izloči, temveč je etimologija tu popolnoma drugje. Iz tal je pognala kot kal kot bil kot poganjek kot roža za čaj, katere ime sem spet pozabila, in ki jo lahko trgaš, ker ni gorsko cvetje, ampak je roža za čaj. Kurja črevca so rastilna, ki se vleče ob poteh, je zapisano v eni od knjig enega od naših iz 19. stoletja. Potem pa pride dvajseto in ob cesti, no, nekje ob poti, stoji Tomaž, bosonog in v kratkih hlačkah, se sprašuje, kje je pot med istim krajem, ko ti s kredo povezuješ pike med seboj in točke, ko ti povezuješ svet s svojimi mislimi med seboj. Hudič je, kadar smo si preveč podobni, hudič je, kadar se zrcalo in ogledalo srečata, ker ena od duš bo zagotovo izhlapela, ker ena od duš bo zagotovo ukradena, ker z ljudmi je res hudič. Za kosilo bo seveda riž.

izbrsk

če hočeš doseči najnižjo vejo, moraš biti majhen

hodite lahko peš rikverc nazaj, samo pazite se dreves: te vas lahko celo večkrat ubijejo!!!

(ne samo, da tega ne bi prenesli, dogodek vam lahko docela spremeni življenje)

najdi.si

sebe iskati po svoji preteklosti je pa včasih bolj naporno kot pomivanje tri dni starega kupa posode z zasušenim prežganim oljem ali pa vsaj tako težko kot odlepiti svojo rit od stola na katerem sediš in se spraviti v to vročino s takim veseljem kot gre riba v pečico ali na žar

očitno so me zbrisali za nazaj, ker sem zasedla preveč prostorja

ali pa sem bila v prejšnjem življenju duh in se sedaj ne vidim s temi novimi steklenimi očmi namontiranimi čez stare

če me kdo pozna že od prej ali skriva na kakšni porumeneli fotografiji, bi bila zelo vesela, če me vrne

bom bila zelo vesela

bom bila

ker me je zadnjič teta povprašala, če sem se že našla, pa sem jo samo začudeno pogledala in se spravila naprej pregledovati tiste ma fine (to so mufloni, ki žive na Primorskem) in potem sem si skozi glavo preblisnila še tisto novoletno zjutraj ob dvanajstih, ko sem bila od, ja no, od, povprašana: ..., a ti si? in takrat sem bila prepričana, da sem in tudi danes sem baje še tu nekje kot ključi, ki se izgube, pa jih nihče ne najde

ključi so ključni kot ključnice

sobota je dan za substral

Čez Most na Drini stopicljam z delčkom mankajoče pete, ki sem ga pustila morju, da bodo iz njega veliki morski raki pridelali nekaj hektarov (hektarjev?) planktona za kite, da ne bodo izumrli.

Potka vodi skozi velikanska vrata, stara kamnita vrata, ker vse staro inu kamnito je že a priori lepo. Stare kamnite hišice z modro opleskanimi okni, pa škarpe, obzidja! Kamni.

Moja rešitev bi bila oditi v kamen. Charles Sinic, se mi zdi, takolele na pamet in s spominom luknjičastim kot kaka spužva kot kak sir iz risanke o Tominđeriju, ker v resnici siri nikoli nimajo tako velikih lukenj.

Niti zidovi, zatorej ne moreš skoznje, ker nimajo niti skrivnih vratc niti oken niti line, ampak moraš čeznje prilesti, ko z očmi mežikaš za oprimki in z nogami iščeš majčkene odkruške. Kitajski zid v vsej svoji veličini, ki zapira avtonomijo s samozadostnim mejnikom, ki ne pusti nikogar čez (tu so namreč še stražarji in biriči). Manjša, ko je enota ali sistem, več povezovanja potrebuje, več prelazov in predorov, več mejnih prehodov in manj shengenskih mej. Komunikacija in globalizacija sta čudežni besedi na ustnicah vsehmogočih magov, ko mrmrajo čudežne uroke in zarotitve in na ogenj mečejo črne mačke oči izruvane.

Druga čarovna beseda je Ime rože in jaz menim, da se ji reče sončnica.

ringoloji

ma ne morete da verjamete kakšne velihanske hliserje majo ljudje ko živijo v hotelih ko mislnjo da je morje samo zato da se s hliserji po njem fozijo. oni so lepo u svojih sobicah, še na teraso ne stopjo ko nima hlime pa preveč sonca je tam, ma ko ne smeš bit od sonca ožgan, pa kjepa, ampak od solarija, maseveda, pa taki ljudi, saj oni sploh nimajo pojma ka je to sivka pa meta, pa kako diši, pakaj jih to briha, ko je tam samo za okras, in v tistih njihovih hotelih se plava samo po bazenih in še mačke so tam sam tako, da lepše shleda. ma vam povem, tam v hrmovju ti stoji mačk, ma čisto pri miru, pa nikamor ne gre, je lep, take rumene oči ma, samo za nič druhega ni, ko vsi ti lepotci tam po balkonih ko po pou dneva prespijo, pa sploh ne vejo, da se lahko na plažo tudi pretihotapiš, maseveda, mimo ograje, da noben ne bo vedu. oni se kar sprehajajo tam mimo njihovih hotelov, taku v belih platnenih hlačah pa s sončnimi očali in nikoli ne bodo znali porabutat kakšnega ringoloja, ma vam povem, ringoloji so dobri, taki rudeči so, samo malce poplezaš na ohrajo, ma moraš merkat da se ne odrhneš, pa jih lahko že ješ za malico. so slatki, čeprav letos so majhni, smo imeli enkrat tako velike ko kugle za božično drevo, ma ti ljudje, ko se s hliserji vozijo po morju, pa jest vam povem, da ni druhga tuki za rečt, kokr da so prav presrani, še laufajo ko ene babe, če sploh laufat znajo, ampak tisti ringoloji, ma tisti ringoloji so bli pa dobri;)

pica

takolele na večer sem majčkeno sentimentalna in do tega imam vso pravico

verjetno je kriv ves ta prekrasni jazz z raznimi milesi davisi in charliji parkerji, ki me vedno naredi otožno

all that jazz

sem si naredila pico za večerno kosilce, ker ljudi, ki jedo pico, bi morali za jajca obesiti na zastavne drogove, ali pa za joške v ledenem vetru (Bukowski)

s feta sirom, baziliko, paradižniki in origanom

poleg sem si zaželela še pivo, pa ne samo, da
a) je trgovina daleč
b) je trgovina že zaprta
ampak tudi ne prodajajo piva po deveti uri

zakaj že?!?

naj kdo pove tem ribam, da imamo svobodno deželo (Plut)

pa res, ampak čisto čisto čisto zares ne maram umikov, jebenti – tebi pa tebi pa tebi pa mogoče še komu, VSEM

pa sebi seveda, ta najbolj boli, in jutri bom sedela na obzidju nad morjem v tisti zeleni oblekici, samo sedela bom tam in si praznila glavo z bosimi nogami nekje na vrhu in koncu sveta (v Piranu)

brez vsega (s pivom seveda)

če me kdo vidi, naj me zbudi

(ker res ne maram pobegov!!!)

mufloni

morala bi pomiti posodo, ampak se mi ne da, ker ona ne pomiva posode, je rekel moj najljuPši kapitalist

danes bi bil ponosen name, ker sem v neusmiljeno zmagovala in pohlepno nabirala denarce in nepremičnine na kupček v troboju monopolyja

ni mi preostalo drugega, kot da zmagam, ker za prenašanje poraza ne bi imela moči

težko se je naučiti dobivati
vsak pizdun je lahko poraženec (Bukowski)

danes sem morebiti nekolikanj depresivna ali pa morebiti tudi ne, le ta kamen, ki nenehno visi nad mojo glavo me gnjavi, da moram gledati nekoliko navzdol in potem ne morem vodnih pištolic uporabljati s pristnim otroškim veseljem

pa vsi tisti ljudje v trgovini, kot da je sobota dan za nakupovanje, če je pa za substral in sobotno prilogo, pa še v tej ni ničesar pametnega

pha pha

že od včeraj se trudim napisati pismo

kuverto že imam, oranžno

in ljudje so čisto fajn, če ti spečejo mafine muflone iz čokolade in banan (pred kosilom)

jutri bom šla v piran

riders on the storm

caution: carelessness causes fire (prepisano iz majhne rdeče blazine - pouštra za obmetavanje, objemanje in spanje)

jutro trikrat na dan in paralelni svetovi

„jútr gémo na mórje, a pròu?”
„pròu. kdo pa še gré?”
„ja, mi. sam še nobèn ne vé.”

sploh ne vem, kdaj se je začelo, ker smo vsi čakali konec, ko ti vse pade dol in lahko koooooončno spiješ v miru svoje pivo

vse pada, pada vlada, pa kaj, če padeš, kjerkoli že, ker vsak dan moraš narediti eno stvar, ki se je bojiš

make one thing that scares you everyday – if for no other reason that for make others afraid, hihi (zlobno)

samo NE delat samomora, ker to rees ni kulj (mojim frendom to ni dobr), čeprav podstrehe so pa fajn in škatle in predali s starimi fotografijami z natrganimi zobci, obledele, črnobelo retuširane, z gladko kožo, z enimi tazahmašnimi čevlji in pelcmontli na pomlad

ampak sedaj je baje poletje, ko je tudi nebu padlo dol in samo še pada, pada, pada

dež, dež, dež (sonce, sonce, sonce)

je lilo kot iz škafa in vsega je kriv Jan Plestenjak (dež naj pada ...)

kdopadruk

nočne more iz ploščic v kopalnici, ki izgledajo kot gotski oboki in Tito, ključavničar v svoji delavnici, je živel v gotiki, ko metalci z metlami pijejo metin čaj

Meeeta! (pučak!)

in pod enim od vseh teh gotskih obokov je ciničen star pajek pletel križnorebrasto mrežo (primorska stavbarska delavnica) v katero se je z eno nogo ujela kobilica

Spiderman, Superman, Ubermensch (brez umlauta, germanistični humor)

se je lepo sprehodil do nje in jo ovil s pajčevino kot s folijo za zavijanje živil

v tak klopčič

nato pa spet nazaj na sredino mreže (počasi, dostojanstveno), da je ona (ženska) lahko umirala v silovitih posmrtnih krčih, da ji je oko rdeče iztopilo in vse to

ar, pa ti odnosi nerazčiščeni in afekti in razraščene malenkosti v pajkovo mrežo

pa pobegi! (sovražim takele pobege in umike)

komunikacija steče le, če je dovolj vode na obeh mlinih in najbolje voda teče na wcju

in nato je deževal dež (mati mati a pri vas dežuje dež? pri nas zelo)

ulivalo se je na nas v tistih treh korakih od avtnih (hih) vrat do vrat gostilne vaške

na morje itak nismo prišli, ker ne moreš spati na obali, če si moker kot cerkvena miš

Jezus pa kar po vodi, niti prsta si ni zmočil, ko je stopal in delal stoje in mostove tam na vodi in tako je nastal Most na Soči in dreade je imel, ker si ni mogel zmočiti las, tušev pa še niso poznali

tak hipuzl, ves gol je skakal na okoli, high ves čas, poslušal rege in vse to

jezušček, jez, jež, važič z bodicami in hruškami, ker jassemješ, tipane, ane, in vsi ti čuki in palice in črni mački Svetlane Makarovičeve

in tudi drugi črni mački, maček muri in mucek pridi pridi in konjički!

napis v gozdovih: bati se je treba divjih konjev, ker konjički so vedno zadaj (tečejo)

in vojački, dojenčki, črički! (vsi v istem košu, ker ne ločujemo odpadkov)

pa miške z mladički in vsi tisti grmasti ljudje, ki so jih našli v grmovju (gorečem od Mojzesa z brado v pički, če ta stavek inevziraš (Freud - sliši se podobno kot Floyd in jutri ima Pink koncert s skledo borovnic v zaodrju, pa Michelangelo je v bistvu pet ljudi: Michael, Angelo, Paddy in Kelly, če se zmotiš pri štetju in smo spet nazaj pri kači, ki se ugrizne v rep, ker je prav on (so prav oni) naredil tistega Mojzesa od zgoraj. Mojzes in dinozaver in ves ta preplet vrvi, ki jih ne moreš doumeti

pa plakat skupine Malibu! (sem ga ukradla - ponosno;)

vsi ostali s(m)o nastali ponesreči (pred poroko) in tako so se vse mamice poročile že noseče

večina v dolgih poročnih oblekah, belih po možnosti, in nato so se slikali pred poročno dvorano (premagajmo predsodke!)

tujtuj in ostala muzika za v avto in če si slučajno v avtu, avtobusu ali tramvaju, ko pade atomska bomba, ne smeš zganjati panike, ampak moraš poslušati navodila osebja (Kako ravnati v vojni, Beograd, 1986)

pa šipe se rosijo in rosa jutranja in večerni topel asfalt, da se lahko uležeš nekje ob petih zjutraj, šestih mogoče, kdo pa kaj ve, ko je itak vseeno kdaj se zbudiš, in spanec pred polnočjo je več vreden, zato smo spali do petih popoldan in jedli kosilo za večerjo in kitajske juhe narejene v Nemčiji

kinezi i take stvari

enkrat spe eni, drugič drugi in vedno nekdo spi

globoko (deep water solo)

in potem je kar naekrat v sobi preveč žensk in pravi moški se usede nekam k strani in začne brati časopis (ali Planinski vestnik, ni pomembno, bere pač, da mu ni treba govoriti)

možat kot jelen (za pleksi steklom)

in vozniki avtobusov so čisto prijazni ljudje (samo toliko, da se ve)

word is not a thing in edino kar bi rada je, da ne bežiš

(hvala)

in jutri bo Tito zopet vstal in odšel v svojo delovno sobo, polno miru in svetlobe, da bo odpiral mape in zapiral knjige in v redkih trenutkih počitka igral šah, ko bo padel mrak in bo prišla Jovanka z njegovimi tovariši in se bodo zavese srečale na sredini velikega okna

Tito je imel rad šport.