Kako se organizirati, kako nase spet navleči štumfe???

Obračun s poletjem, ki je prav potiho skliznilo skozi tisto špranjo pod vrati, da smo se vsi zavedli, da ga ni več, ko se nam je že iz daljne daljave smejalo v pest: pa sem vas, spet. Bi ga na gobec pa premlatila, ker me vsak dan vsaj po enkrat zebe pa trese, ko pozabim obleči pulover za ven pa za na kolo, ker sem se tako navadila na te kratke majice pa štumfi!, kaj je že to?

In to, jaz, ki pozimi še spati ne morem brez njih, ker sem nanje tako navezana, pa sedaj bosonoga lazim po parketu z premraženimi nogami, ki še copate utesnujoče navlečejo nase le, kadar je zares treba za na kakšne hladne mrzle ledene ploščice v kopalnici.

Pozabila sem na štumfe, ki se sedaj praše v predalu, ne, ni res, nisem jih pozabila, še na dopust sem jih vlačila, 3 pare za štirinajst dni, pa niti enkrat niso bili obuti, ker sem nekako pozabila, da se to mora kedaj storiti. Še čevlje vse, ki jih drugače niti pod razno ne bi obula na bose noge, superge, allstarke, vse, kar nataknem kot japonke in grem in polj se nekje sredi poti zavem, da me zebe in da po možnosti še dežuje name ta dež, ker nebo tudi nekolikanj joka za poletjem.

Na začetku se nisem zavedala, da ga ni več, nato sem se zavedala, pa nisem hotela verjet in sem se raje pretvarjala, da je še vedno tu, ker nekako nisem zmogla sprejeti, ker me take reči bolijo in se potem rajši delam, da se ni nič zgodilo in še vedno zalivam tisti štrcelj od rože umrle in se pretvarjam, da še živi.

Nekaj časa se da, potem pa te resničnost kruto zagrabi za vrat, ko se zaveš, da se počasi v tebi naseljuje prehlad, ki je že nastavil barikade v nosu, da ga bo težje spraviti ven, pa da si podzavestno tlačiš majico čez ledvice in celo kakšen pulover se kdaj znajde na tebi, ampak štumfi pa ne, to pa ne, ker sem dobila en tak odpor do njih, tako nepotrebni se mi zdijo, ne da se mi jih navleči, strah imam pred oblačenjem/obuvanjem (?) nogavic, ena taka motnja je med nami, ampak to bo treba spremeniti, sem si rekla in moje mrzle nožice so enoglasno neslišno oksimoronsko prikimale, češ daj že, kaj čakaš tako dolgo, ampak še vedno nisem, ker mi uresničevanje teorije v praksi ni nikoli šlo najbolje od rok.

Teorija, to že, si narediš urnik pa napišeš kaj vse bi bilo treba storit, en tak listič papirja, katerem piše od kdaj do kdaj se moraš učit pa take reči, recimo, da naj bi se vstalo ob pol devetih, da dan ne bo šel v nič, potem pa se ob pol enajstih zbudiš in se ti nekako urnika ne uspe držat, pa če se še tako trudiš, če piše, da je zajtrk že bil, tebi je pa ravno začelo kruliti po želodcu.

Potlej si seveda kot že neštetokrat poprej porečeš, da urnikov pa od sedaj naprej nikoli več, ker če ne drugega, bi lahko vsaj tisti čas, ko jih sestavljaš porabil za kaj pametnejšega, ane, in se zarečeš kruha, ker te potem spet začne gristi, da ti gre čas v nič pa da v celih dolgih dnevih nič konstruktivnega ne narediš in povpraš za nasvet organizirane ljudi, ki ti dajo nasvet, da je treba narediti urnik pa gre. Pa spet jovo na novo z novim zagonom in upanjem, dokle se znova vse ne podre in se kača zopet ne ugrizne v rep začaranega ovala, ker za krožnico narisat je treba že nekolikanj manj šlampast bit in v te naj se kar zapletajo ljudje, ki ne prenesejo neošiljenih barvic, jaz bom pa še naprej sovražila šiljenje pa bo uravnotežen ta naš svet-

Prav je, da smo takšni in drugačni, ampak tisti, ki nosite torbo vedno na isti desni rami in mi, ki imamo na mizi več kot miljavžnt stvari, ki jih ne rabimo, bi vsi potrebovali ščepec soli iz onega morja, ki leži čez tisto ogromno gorato pregrado, ki je višja od mont everesta, višja od vsakega kupa gnoja, čez katerega ste se prebili v življenju, in še ta fakin krušljiva skala, ki ti lahko pade na glavo, da te zopet spodnese na realna tla in zabrišeš urnike v koš ali si greš kupiti šilček, ker s takole barvico je pa risanje čista muka.

Baje je natančnost povezana s prezgodnjim dajanjem na kahlo, so nam strokovno razložili enkrat pri psihologiji še v gimnazijskih časih, kjer smo se večinoma ukvarjali s tem, da naša draga Lidija niti dvakrat ne obuje istih čevlev in ko jih enkrat je, je bil cel škandal.

Jaz z nepostlano posteljo, nepomito posodo, okni in lasmi, luknjico na hlačah, neodnešenimi smetmi in kupom nepredelanega študijskega gradiva, občudujem vse organizirane ljudi, ki so vstali točno ob budilkinim zvonjenju, že odlaufali svojih jutranjih nekaj kilometrov, povadili jogo in so sedaj na svojem urniku že nekje vsaj na točki 344 in ga še niso raztrgali in vrgli v koš, ker jim tega ni treba, ker znajo živet z njim in z uro na (vedno isti) roki.

To je ideal h kateremu si upam stremeti samo zato, ker vem, da ga nikoli ne bom dosegla, ker si tega niti zares ne želim v taki popolnosti, ker se mi zdi fajn včasih nekolikanj zabluzit, kr ponavadi vseeno vse skupaj že nekako znese, pa se malce namesto nase zaneseš na srečo, pa je, pa že nekako gre, čeprav z nekolikanj več mozolji in nekoliknj več skodelicami črnega čaja.

Malce bi se pa že rada bolj pomaknila proti tisti črti, kjer si sebe sposoben držati za vrat, če je treba, ampak sem si v glavi vseeno zarisala načrt do čiste ekstremne popolnosti, ker po moji izkušnji, se ga na koncu ravno nekje do četrtine držim in to bo v tem primeru nekje ravno prava mera.

Če pa obstaja kje kdo, ki je tak urnikast človek pa četudi ima tega naslikanega le v glavi in ima kakšen dober nasve, ali pa še bolje, če je kje kedo, ki ni od vedno tak urnikast človek, bi bili vsi namigi jako dobrodošli, ane, pa vam dam potem še jaz kakšnega, kako se potlači tista vest nekam v noht od mazinca na nogi in se vse flegma pusti, da splava po svoje, ti pa na eno kavo ali pa enostavno prespiš, ker se ti zdi, da v dani situaciji itak ne moreš več naredit, boš pa vsaj naspan, anede, ker spanec je zdrav, dokler ne gre zares za nohte in si jih iz čiste panike pogrizeš z energijo iz redbulla in s podočnjaki in temi rečmi – zatorej vsi nasveti več kot dobrodošli.

Do nadaljenga me ni. Se učim (piše na urniku).

zelo važno je priti na grič

sedajle bi se lahko razpisala v neskončnost ali v izogib serafičnemu tonu nekam v čisto simbolično inu univerzalno pizdomater, nekam proti severu, da ne bo vedno jug tisti po katerem hrepenimo, ki se pomika hkrati s Cordovo naprej, ker sever in jug sta vedno enako narazen kot vzhod in zahod, vest in ist, vest is dbest, svet je pa na obeh straneh ist in isto vsebuje tudi že enako in se večno vrača nazaj tja, od koder je prišlo, od koder izvira, ker nikamor ne more pobegniti iz tega svojega istega, istovetnega, istine resnice, ki nikoli ne laže, četudi jo pogledaš v ogledalu, ki je skrivljeno in kjer se kažejo popačene podobe tega našega sveta, popačene podobe, ki odsevajo iz naših oči izza žaluzij lastnih predstav, ki smo se jih celo celotno življenje trudili z živimi barvami namalati na platno, na koncu pa ostane samo še nekaj črne in nekaj bele v ostrih potezah, ki se prelivata v sivo, v zmazek, da ne veš več, če je res tako, ali je to samo zaradi sive mrene, ki se na stara leta tako rada naseli čez pogled, da kmalu ne ločiš več senc, pa naj te še tako sanjajo o človeku: ker sanje sence – to je človek, ta pa bi se je najraje čimhitreje in brez bolečin, s kakšnim lekadolom ali celo tramalom lepo znebil, s krampom premlatil, jo zbičal, pretepel kot butalci na osla, ker senca je tisto sivo potlačeno, kar vlačimo za seboj in večji je človek, daljšo senco meče, ampak v temi smo vsi enaki, vsi enako skriti pod sence pročelij hiš, pod okrilje noči, ko je vsaka krava črna, pa ne bi bili mi, krave in biki socializirani z vprašajem pa voli in teleta, ki bulimo v osvetljene izložbe namesto v nova vrata, ki bi dobro zatesnila vse tisto kar spravimo na stran, v obcestni jarek, v katerega tako hitro padeš, sploh, če si pijan in na mehkih nogah pa z mehkim takoj po in te še slaba vest špika v glavo, ki se počasi spravlja v stanje zarje, zbrihtano stanje močne svetlobe in žarnice, ki zasveti in rečeš gulp, ker bo jutri še en dan, ki vedno pride in bo treba z odgovornostjo in na treznih nogah prenašati očitajoče poglede in besede zadete v polno, čeprav hkrati prazno glavo, ki bo kar donela v vsej svoji praznoti polni, ker tudi luna je vedno polna, čeravno jo včasih vidimo samo pol in potem so tu še vsi ti zvezdni zvezdasti utrinki, ki nočejo pasti nikomur v usta ali v oči, da bi se mu zataknilo v grlu in bi bruhal ali vsaj klel pa bi bilo zanimivo in bi se pozornost usmerila drugam, preusmerila, ker takolele, če je dan, se vse vidi in jutro vedno prinese nove perspektive zornih kotov, ko spoznaš, da si se ulegel na kravji drek in lepo mirno spal, ker nisi vedel in če ne veš, te ne boli in česar ne vidiš tega ni, čeprav je čez samo grmovje, ki ga osvetljujejo avtomobilske luči ljubosumja težkega v božjo mater, da domorodci ne morejo v miru spat in pošiljajo patrulje v sivih limuzinah, ki težijo ubogim dekletcem samim samcatim kar nekje bogu za ritjo in sledijo ljudem, ki hočejo v miru spiti eno pivo: ali pač dva, tri, kdo bi štel, snovi so neštevne, itak, kajneda, pa vejic je vse preveč, se kar prerivajo, katera bo naslednja na vrsti, odstavki pa so odšli na dopust na djerbo, last minute varianta, z letalom seveda, ker te turistične agencije rastejo kot gobe po dežju, pa čeprav je zadnje čase tazaresnih gob gobic bolj malo, ne pa mi idioti, ki se nafilamo v avto pa gremo kar tako za nosom po cesti in šele po poti nakupimo zemljevid in vodničke in pozabimo posodo doma pa spimo na najbolj čudnih krajih sveta, pod tablami z velikimi črkami o prepovedi taborjenja in s karabinjeri, ki znajo po angleško povedati no camping here, ampak se da vse zmenit, z rokami pa s pogledi, dobiš krokodilčke za akumolator sredi noči, le pri francosko govorečih natakaricah se ne da dobiti maciata, ne pa ne, ona ne razume ali pa se samo dela francozinjo, ker se čisto vsak lahko naredi francoza, razen angleža, ki ne more kar tako zanikati vse zgodovine in mora potem čez prehod za pešce čez cesto in nikoli ne bo znal izgovoriti pešec prečka cestišče, ki se še nam zatika nekam med zobe, ker vsega kar si kdaj bil in kar te drži v pesti, ne moreš kar tako izpustiti kot poglavje v knjigi, pa če vsemu temu za nazaj še tako kažeš oba fukalca sredinca, ampak tega itak ne počneš, ker mi smo za beli tok, ne pa za kakšnega črnega, dobri po srcu in še čez do želodca, mi smo kulj, ker vse je kulj, če kulj si ti, razen pik, ker pikajo pa samo kačaste zmije pa pikčaste ptičke v pikčasti kletki pa v formalinu, ker so jim požagali veje, če jih ni že ptičja gripa pometala nekam dol v globine v globočave v doline, nekam dol, kamor padeš iz višine, kjer se učiš leteti, learning to fly, in potem upaš, da se ti bo vosek stopil šele nekje nad hribom, da bodo tla trša, ampak položaj višji, ker važno je priti gor na grič, zelo važno je priti na grič, od tam je razgled boljši, pa še bližje si oblakom na katerih angeljci špilajo menuet za kitaro, bog pa mrtev, ampak smejoč, mogoče se pa samo pretvarja, da je mrtev, ker se mu ne da več igrati vloge najvišjega, ki je za vse kriv in v žepu lepo drži fige zlodeju, ki misli, da je sedaj on tisti, ki zmaguje, ampak nekam vam povem: za šah morata biti dva, eni beli, drugi črni, eni dobri, eni slabi in vedno se mora vsak za svoje in za dobro boriti, ker naše je vedno boljše kot vaše, ker vojna mora biti, da potem pride mir, čeravno je fjodor dosti boljše pisal pisaril, čeravno so zaprli že skorajda vse trgovine noč in dan, ker baje je ciklični čas stvar preteklosti, ki so ga bogovi poganski in tisti grški, ki popivajo na olimpu, skrili pod kakšen kamen kot mi eno belo vrečko z vsebino tistega kulj občutka, ko si in ti je za nekaj trenutkov vse malce bolj jasno ali pa se vsaj sprašuješ po vsem, o vesolju in sploh vsem, ampak kaj, ko skriješ tako zelo, da niti ob belem dnevu več ne najdeš, kot so bogovi skrili čas, mogoče v peščeno uro, da se gor in dol pretaka in se ustavi šele, ko je že prepozno, samo za hip, ker že ga zgrabi roka in obrne narobej spet, ker svet se mora namreč vrtet!!! a ste že videli svet, ki bi stal pri miru?, pa kakšen bi bil ta svet, to je kot žoga na kateri se nabira prah v kotu pa pajčevine, da ne služi več svojemu namenu, da ne služi nobenemu namenu sploh, nenamenska moka ne obstaja, ker iz vsake se da speči kruh, ampak tisti bel je prečist in premehek pa ga je treba vsaj s češpovo marmelado umazati, da se ga da za silo pojesti, ker kje ste pa še videli, da se otroče v belih cotah ne bi čisto nič pomazalo, ko se igra v peskovniku in tepe za tisto lopatko, točno tisto, tazeleno, talepo, tanajbllepšo v tistem trenutku, ki bo že čez sekundo pozabljeno ždela v kakšnem kotu, ampak to ni bistveno, bistveno je takoj in zdaj, na fast, ker smo vsi še vedno otroci, le da smo zamenjali igrače za drugačne užitke, ki so še bolj na instant kot juha iz vrečke, ki jo izprazniš kot besede na blog v hipu in brez cenzure, ker tisti taokrogli delci so ravno tako užitni kot tisti prah, brez diskriminacije, ampak trenutni mladinin proglas je res zadel v polno: diskriminatorna igrača samo za zvezdice, samo za zvezdnice, za ženske vstopnine ni, pa taka demokracija, to je vse en šmorn, jaz pa še rozina nisem, amapk zares že dolgo dolgo dolgo nisem jedla cesraskega praženca, pa bi mogoče ga in sem se odločila, da ga tudi bom, ker človek mora imeti nek cilj v življenju (sedaj pa preberi vse od začetka šeenkrat z naslovom vred)

živel je mož, imel je psa, lepo ga je redil ...

kako postaviti naglasna znamenja

ljudje so dobri, sem ugotovila, ker se jih kar nekaj sprašuje, kako postaviti naglasna znamenja. morda je vedno en in isti: nisem preverjala, bi pa bil rad moj blog enkrat za spremembo v pomoč. zatorej bodem kanila spisati en takšen malček bolj konstruktiven pa poučen post z naslovom: kako zavraga postavljati te ostrivce, krativce inu strešice?

teorija

ostirivec lahko stoji na: á, é, í, ó, ú, skratka na vseh samoglasnikih – naglasna znamenja se namreč postavlja na samoglanike in v bistvu označujejo trajanje in kvaliteto glasu

glas z ostrivcem je dolg oz. pri e in o tudi ozek + je najbolj pogosto uporabljen (torej, če ne veste, kateri je: poskusite z ostrivcem;)

krativec prav tako stoji na prav vseh samoglasnikih: àèìòù, označuje pa kratkost (kar pove že njegovo ime), pri e in o pa tudi širokost. načeloma se uporablja v enozložnih, kratkih besedah ali pa v zadnjem zlogu

strešica pa je malce bolj izbirčna gospodična, saj se postavlja samo na e in o, ki pod njenim bremenom postaneta dolga inu široka, morda celo nekolikanj širša kot pri krativcu, ampak to so že nadstandardi, celo nadnadstandardi, sicer pa strešico ponavadi najdemo v nezadnjem zlogu

in kam sedaj s temi tremi črticami?

ugotoviti moramo še naglasno mesto. marsikomu že to povzroča neslutene težave. problem je namreč v tem, da slovenščina nima stalnega naglasnega mesta, imajo pa večinoma besede le po enega(včasih tudi dve, če gre za tvorjenko, ampak s tem se zaenkrat ne bomo ubadali)

in ne, ni res, da moraš to enostavno že od rojstva slišatii, in če ne slišiš, pač ne slišiš in pika, kot nas je učila naša, sicer zelo spoštovanja vredna, profesorica slovenščine (citat: ja, če ne slišš, po pa ne slišš. konec citata)

da se naučiti (res!)

kako?

najlažje z osebo, ki to že zna in z glasnim govorjenjem besed na različne načine

malce se je treba poigrati z njimi

vzemimo besedo jež – tu ne more biti dvoma: naglas bo stal na črki e, ker je e edini samoglasnik v besedi

mama – dva samoglasnika in rahel problemčič: možnosti napake fifti fifti, ampak zakaj bi se šli tombolo, če lahko za zihrzihr ugotovimo, kje stoji naglas

recimo mama na glas, tako kot ga izgovarjamo normalno: máma in nato še malce bolj ešpanjolsko: mamá, mi mamá – moja mama (tako se lahko sproti naučimo še tujih jezikov;)

to ponovimo tolikorat zapovrstjo (máma - mamá), da začutimo premikanje naglasnega mesta: da je enkrat poudarjen (op. za sloveniste in puriste: pustite pri miru sedajle strokovno terminologijo, skušam laično razložiti reči in res ni važno težiti sedaj, da poudarek inu naglas nista ista stvar, da se poudarek veže na stavek in take stvari. če se kdo obregne v to, je smotan, ko marela. tko:) prvi zlog, drugič pa drugi zlog

2. igrica za ugotavljanje naglasnega mesta: sposodimo si en lep stavčić iz slovenskega besedišča: mama kuha kašo (in ne žgance in ne kosila: kašo!)

potem spet izgovarjamo na glas: najprej normalno: máma kúha kášo – povsod je poudarjen (poudarek se piše z u – ne morem iz svoje kože;) prvi zlog, nato pa ga premaknemo naprej na zadnjega, da se vse skupaj malce čudno sliši (važno, da začutimo premik, razliko): mamá kuhá kašó

in potlej spet ponavljamo zapovrstjo: máma kúha kášo – mamá kuhá kašó, pa mogoče še: máma – mamá, kúha – kuhá, kášo – kašó (prvič je vedno normalno slovensko, drugič popačeno)

nato si določite še kakšno besedo in jo poskušajte izgovarjati na različne načine in hkrati ugotvaljati, kje stoji naglasno mesto: najprej krajše besede, ker je z njimi lažje (manj možnosti, če drugega ne), nato pa tudi kakšno daljšo, recimo otorinolaringologija;)

zatem vzamete kakšno revijo in berete članke na glas: najprej normalno, nato z vsemi naglasi na prvem zlogu (slišati se mora nekolikanj hrvaško) in nato z vsemi naglasi na zadnjem zlogu (slišati se mora nekolikanj češko – pšemek style;)

ko določimo naglasno mesto, je treba ugotoviti, katero od vseh treh naglasnih znamenj bo stalo na njem

pri a, e, u ločujemo samo kratke in dolge samoglasnike (razlika ni zaznavna z ušesi), torej nanje postavljamo samo ostrivce in krativce (če vidite strešico na a, se smejte), e in o pa sta lahko še ozka oz. široka, torej imata lahko tudi streho nad glavo

najprej morate občutiti razliko med ozkimi in širokimi samoglasniki
recimo besedica je

slon jé kašo – vsi znamo tolele izgovoriti, zapomniti pa si moramo, da je tale e z ostrivcem OZEK
slon jè velik – tale e s krativcem pa je ŠIROK

slišite? (če ne ponavljajte: jé – jè, jé – jè, jé – jè ..., dokler ga ne začutite:)

vzemimo sedaj tistega ježa od zgoraj (zaenkrat še nepovoženega, če pa se vam je lažje učiti, če si ga predstavljate v kakšnem posebnem stanju, lahko brez problema uporabite domišljijo – kam pa pridemo brez nje), torej: jež, ostrivec, krativec ali strešica?

recite na glas: jež (v bistvu rečete jeŠ, ampak to je spet samo finesa) in sedaj še: slon jé kašo in slon jè velik, jé – jè, kateremu e-ju je bolj podoben e pri tem našem ježu?

(trenutek tišine)

(udarci na bobne)

prvemu! (odgovor je pravilen: jéž na svojih bodicah ne nosi hrušk, ampak ostrivec)

za bonus točke ježu na hrbet pripopajte krativec, da zopet začutite razliko med ozkimi (ostrivec) in širokimi glasovi (krativec, strešica)

podobno lahko storite tudi z o-jem: móž – nòž (če ne slišite razlike, verjetno narobej izgovarjate besedico nož)

malček težje je na posluh določiti razliko med kratkimi in dolgimi a, i in u, čeravno so reveži brezdomci in ne morejo do strešice nad glavo, nadnje lahko postavljamo samo ostrivce in krativce, zato zadevščina ni tako zelo zakomplicirana, kot bi lahko bila (potrkajte na les ali se darujte višjim silam v katere verjamete, da je tako – jaz že mečem MacGyverju en čigumi)

fino si je v spomin vtisniti, da krativci navadno stojijo na zadnjem ali edinem zlogu (to pomeni v enozložnih, kratkih besedah), ostrivci pa ponavadi v nezadnjem, sicer pa so ostrivci najpogostejši: če nisi zihr, uporabi ostrivec (nikoli pa ne tlačite nadnje strešice, kar se tudi pogosto najde marsikje, v delovih knjižnih izdajah recimo – skrbijo za smeh svojih bralcev)

igrica: vzemimo popolnoma naključno izbrano besedo wanda in ji določimo naglasno mesto in znamenje: to bo vsekakor stalo na enem od a-jev

ker nisem vandal (tu je naglas na drugem a), ampak sem wanda, je torej naglašen prvi a, in če pokukakte na zgornji plonkcegeljc (fino si je v spomin vtisniti ...), vam je jasno, da mora na a-ju stati ostrivec: wánda (ker gre za večzložno besedo in za nezadnji zlog)

drugi primer: zopet popolnoma naključno izbrskana besedica widra. zgodba je nadvse slična zgornji – naglašen je prvi zlog in sicer z ostrivcem: wídra

še en primerčić za u: žúžek (beseda je bila izbrana kot plod dologotrajnih sestankovanj in dogovorov med vsemi mojimi alteregi, potrebna je bila celo arbitraža, ki jo je odločil nekolikanj manj rabljena stran moje osebnosti z imenom ninoslav)

krativec je specifična in muhasta žival, ki noče stati povsod, ampak raje bolj zadaj. naglasno mesto na zadnjem zlogu ali v enozložnih besedah, sploh če se te končajo na soglasnik, je z verjetnostjo nekaj čez 80 % pripisano krativcu + krativec na e oz. nad r lahko označuje tudi polglasnik

takšne so besede: župàn, pès, mìš, nòž, krùh.

gorenjci smo pri krativčnem (?) postavljanju nekolikanj na boljšem, ker ponavadi lažje določimo kratke glasove: te namreč velikokrat izpuščamo, ker smo šparovni, vohrni inu nadvse skopuški, pa sem nam zdi škoda rabiti glasilke po nepotrebnem. z gorenjsko modrostjo lahko nekolikanj pomagamo tudi malce bolj radodarnim bitjem iz drugih krajin naše domovine: poskušajte izpustiti črko, za katero predpostavljate, da bi nadnjo lahko postavili krativec – če se sliši gorenjsko (kako znanstveno!) in če še vedno ohrani svoj pomen, potem je glas najverjetneje kratek, opozarjam pa, da to pravilo ni univerzalno, sploh za o ne deluje v nobenem primeru (vsaj jazst ga ne najdem), pa tudi pri a si lahko le redko pomagamo. pri e deluje takrat, kadar gre za polglasnik. sicer pa: župn, ps, mš, krh + ko, vkp, sr, nt, bk, zanč, nč, st, peteršlj, rt, dž, bzg, vs, vč, skdnj, smnj, tma, tšč, sn, hrbt, zanalšč, mgla, krp, slb, brt, str, obrz, jz, nm, vm, cign ... - nad vsemi izpuščenimi črkami stoje krativci

najbolje si je zapomniti tako: krativec = zadnji zlog, pa čeprav prav noben fonetik ne bi dal za tole roke v ogenj, pomaga pa to pravilo zelo;)

ostaneta nam še e in o in streha nad glavo

naučili smo se že ločevati kedaj sta ozka (ostrivec) inu kedaj široka (krativec in strešica)

praksa: preverimo, če je e/o slučajno ozek – če je tako potem nadenj postavimo ostrivec. konec debate. v primeru njegove širokosti pa nadaljujemo z zabavo: krativec ali strešica?

pri e-ju obstaja še možnost polglasnika: tega ni tako zelo težko določiti, če seveda vemo za pravilno izgovorjavo besede (tudi to zna biti problem, da, ampak o tem kedaj drugič, pomaga tudi knjiga Slovenska zborna izreka ali pa kar SSKJ, SP in podobni prijatelji), sicer pa si lahko za določanje kratkosti pomagamo tudi z zgoraj opisano gorenjsko metodo

sicer pa: krativec = zadnji zlog, strešica = nezadnji. ne vzdrži v vseh primerih, ampak v večini pa;) (če se vam zdi prepreprsoto, pa lahko uporabite tudi Toporišičeve metode: veliki slovenist namreč priporoča učenje besed skupaj z naglasom na pamet – za mazohiste in za tiste s supertruper spominom)

za dodatna vprašanja, pojasnila, zahvale in vabila na kakav sem na voljo na: widrawanda@gmail.com

naravne lepote

baje in bojda, ker se lepše sliši, in ne le sliši, tudi lepše je, pa če je lepota še tako subjektivna in jo lahko v levo ali v desno zarobiš, pa se nihče ne sme pritoževati, ker je tako ali tako vsakdo za vse sam kriv, četudi je raven, četudi posluša rave v raveni in tudi ravna hrbtenica s kozmodiskom ali brez ni nikakršen pogoj

bojda se naše vode iz pipe ne sme več piti, ker so tako rekli eni voditeljici na televiziji in je potem ona to povedala nam s smrtno resnim izrazom, ki se ga je naučila takoj po avdiciji, ker je pač primorana voditi poročila, ta pa so resna stvar, brez heca, pa čeprav skušajo na koncu vedno uštuliti kakšno tako bolj veselo, da malce razbijejo resnobo, ki se je nabrala ob poročanju o vseh tistih umorih in nesrečah in poginih rib in onesanževanju in in in in ...

v bistvu sploh ni nihče zares ziher, niti ni žiher, če je to sploh naša voda, to naravno bogastvo, ki je od nas vseh, ne glede na to od kod priteče in kaj vse ne vem kdo zlije vanjo, da kali potem neke čudne bakterije, ki se zatikajo v odtoke, da se te ornk zamašijo, da jih niti s tisto rečjo, ki se ji mogoče reče odmaševalec odtokov, ne spraviš ven, kaj šele kakšen mister z mišicami v družbi sorodnikov ali prijateljev – lahko se samo sesede na tla in zjoka nad zlo usodo, ki ga je popeljala prav v dotični odtok, ampak kaj, ko so še njegove solze strupene in iz kemikalij narejene, da je to vse skupaj en velikanski začarani krog

gordijski vozel pa res ne razumem tistih smeti v vseh teh naših gozdovih pa na jasah, da še gobe nočejo zares več rasti med tistim železjem in starimi pralnimi stroji pa vrečami za katere je bolje, da sploh ne pogledaš, kaj vse je v njih in potem eni kupujejo ekološki wc papir, sto drugih pa meče vso svinjarijo (pa še od prjatlov, pa od sosedov) kar nekam v gozd, ja zakaj pa imamo gozdove, če ne zato, pa saj itak kmal vse kakšno grmovje preraste

pa dajmo se spravjati na kadilce, oni so vsega krivi, prekleti kadilci, ki onesnažujejo zrak, ki nam kradejo dragocen kisik, pa smrdijo, prekleti prokleti, ampak tisti cigaretni pepel in ogorki so vsaj dobro gnojilo za rože, če že drugega ne, pa koga bolikurac kaj kdo drug počne: pomoje da čisto vse

taki smo: čudoviti

vsi ljudje so čudoviti, kajne?;)

čist vse je poezija

ne da se mi začeti z začetkom pa ga bom prehitela čez polno črto na ovinku s speštano figo v žepu, da me ne sreča tovornjak, pa upam, da na strehi ni nobenih cdjev, ki bi se stresli po tleh od asfalta kot slive, ki po toči ne rastejo več na drevesu

hrbtenica mi je umrla pred računalnikom, ker sploh ne znam več sedeti pri miru, ko pa lahko greš in tečeš in rolaš in z narobej obrnjeno majico s kolesom laufaš v nedeljo v trgovino po en navadni jogurt (nujno živilo), da spet namatraš pečico do 200 stopinj v tej vročini, da speče tisto mešanico jajc in moke pa malo sladkorja, ampak ne preveč, ker ga itak v resnici sploh ne maramo, če še otroci ne marajo več sladoleda

vam zaupam en recept sestavljen iz samih jogurtovih lončkov in nekaj melise od limone, ki ji v strokovni terminologiji našega doma rečemo limonina meta (kot v neki drugi hiši imenujejo muholovec palica za muhe in srečko kosovel je enkrat ne vem komu že poprail suho travo v seno)

eno skledo postaviš na pult in jo nafilaš z jogurtom, pol lončka moke, pol lončka sladkorja, baje tudi pol lončka olja, ampak tega jazst gladko izpustim

nato po stopnicah navzdol in čez ploščice na vrt do grmička zgoraj omenjene zelene rastline in nekaj njenih listov vržemo v skledo, štibel rajši ne, ker se zatikajo med zobe, vzamemo palico od mešalnika in hopacopa zmiksamo vse skupaj, vržemo v pekač pa v pečico in jemo

je dobro v božjo mater pa orglice so tudi kulj, čeprav imajo trenutno preveliko politično konotacijo in je zato o njih bolje molčati, če nočeš biti njihov ali njihov, ker jazst pa mi smo od nobenga, mi smo od strani, iz obronka gozda, ki je tako strašansko zaraščen, da se še meni ne ljubi hoditi čez

baje se ta teden posluša jazz, vsaj v našem mestu, tam kjer so gugalnice in kjer majhne punčke, ki ne verjamejo v pravljice, smrtno resno govorijo o duhovih, seveda če ne pada dež

dež pada ne pa dežuje in polj se je eno sonce rumeno namalalo med napovedi naše stare mame in vremenoslovcev pa med dežne kaplje, da so še v zraku posušile in niso imele nobene možnosti inu časa pasti dolj

sveže pečen kruh kljub svoji zlatorjavi skorji in božanskemu vonju ne more biti kičast (ne more ne more) pa čeprav nisi in niti ne namrevaš biti predsednik države niti glavni na vasi niti nihče drug

nenamenski kot moka, čeprav je ta od druge smeri, ker itak ni važno kje si, če se mašdobr in te nič ne skrbi (samo zaradi rime, ki je ne maram, ampak ji puščam živeti, ker je v moderni poeziji diskriminirana in je treba malce uravnotežiti ta svet – kot sadjar na tržnici s tistimi utežmi za tehtnico), če nisi noter, si zunaj, ali pa v sami oblekici na trajektu ponoči na palubi zmrznjen, ali pa če te sploh ni, ko se delaš nevidnega kot duhovi, ki sploh ne obstajajo, ker nič ni resnično, nič ni res

na nekem otoku so mi pocrkali vsi kuliji zapovrstjo, ampak ni šel nihče za pogrebom, ker pogreba ni bilo

moje pisave nihče več ne prepozna v živo, kar se mi zdi zanimivo

mati: kakšne so bile gobice?
jazst: dobre v božjo mater.

Včasih je dobro kam it

Blog je mrtev in mi smo ga ubili, kajpada, pa Sabina Obolnar v uvodniku One, češ kakšen geto je ta spletna skupnost, kakšen geto, to nikamor ne pelje, taki marginalci, taki obskrunjevalci besede, taki delikventi, prestopniki, barabe, rokovnjači!

Pa ljudje v kavbojkah v gledališču, pa z dreadi v Cankarjevem domu, pa ljudje, ki dolgo spijo, ura je že devet, že (!), ti pa še spiš, pa ljudje, ki ne obiskujejo vsako nedeljo službe božje, ljudje, ki ne postiljajo postelje, ljudje, ki hodijo pozno spat, ljudje, ki ne pomijejo posode takoj takoj, ljudje, ki maja še ne vedo, kam bodo šli poleti na morje in kedaj in seveda ljudje, ki ob nedeljah točno ob dvanajstih ne jedo goveje juhe v krogu družine!

Lumpi, barabini, vandali!

Mogoče bi morali ob enih vsi počasi zaroletati svoje trgovine in si privoščiti eno siesto, izpraznjeno mesto, izpraznjeno glavo, da malce pozabimo, da malce razmislimo; se lepo zlekniti nekam na tla, nasmehniti in spiti vsak po eno tavelko Ichnuso, da nas bodo potem domačini fotografirali z mobiteli, čes lej jih te smešne Slovence ...

Včasih je dobro kam it, pa čeprav imajo tam lobanje konjskih glav na ograjah in te ob treh zjutraj zasledujejo z velikimi sivimi limuzinami, pa ti natikajo konjske komate z zvončki okoli vratu. Včasih je dobro kam it, da spoznaš vse place v mestu, kjer se ne sme taboriti, da se ti izprazni akumulator dizla sredi noči, da ti karabinjer, ko voziš v napačno smer v enosmerni ulici, pove kje lahko parkiraš. Včasih je dobro kam it, pa četudi se potem tam izgubiš in tavaš in ne veš več kje si. Včasih se je dobro izgubit.

To je noro vsak dan je bolj nor.

Mirno morje v trenutku splaši orkan za katerim se podi jata morskih psićev v uniformah Jogoslovanske milice in kapljice vode se raztreščeno kot koščki puzzlov na milijonine, na miljavžnt tisoč majcenih delčkov, da s kolesom po trikrat na dan dirjaš gor in dol, pa z avtom nazaj, pa peš po stopnicah, pa vmes bankrotiraš za slike pa za bencin pa za kino, ker ne smeš biti pod stresom in se moraš sprostiti, pa zraven še sladoled, ker ob uživancijah ne smeš misliti na prazen račun, pa denar za trajekt pa nov telefon, pa klicanje in preklinjanje jebene birokracije in anemičnih uradnic, ki trdijo, da se ne da nič narediti, da moraš potem šeenkrat po vseh tistih stopnicah težiti , če ti lahko izdajo tisto osebno čim prej, pa pas, kje je moj pas, ah, naivnost prokleta, ko posojaš reči in potem so te slučajno v Franciji, ti pa doma, brez njih, pa kje so vsi ti ljudje nedosegljivi, številka ni dosegljiva ali pa: glih na Hrvaškem sm, je, jst sm v Španiji, v Francijo je šu, ni ga, torej ne vem več kje se me glava drži, ampak sem žrtvovala MacGyverju in cel dan molila k njemu s priprošnjami, da se uresniči, da mi uspe, da poštar jutri ne vrže le v kaselc reklam, ampak pozvoni, da bom lahko za štirinjast dni mrknila nekam proti jugu - za sabo seveda čim manj stvari, ampak tisti kozarec Nuttelle bom pa že nekam stlačila, pa še fakin zavarovanje moram urediti, danes ni uradnih ur, 4 dni, jutri, danes, do enih, mi posodiš nekaj denarja, tam podpišite, ti ga pripeljem jutri, počakaj tam, pojdi tja, pokliči tjakaj ...

aaaaaaaaAAAaaaaaaaaAAAAAAAAaa

drugače ne more biti: MacGyver bo kmalu beatificiran