Vse skupaj postaja že smešno.

Že ob devetih zjutraj, ko komaj dobro spustim svetlobo do svojih oči, se mi dogajajo dejavuji, ko bi lahko poslala isti mesič na različne naslove, vsi z istim vprašanjem (prideš?), le z drugo geografijo. Ne, ne bo me, ni me, nisem.

Sanjala sem sanje, ki sem jih že enkrat sanjala. Hundertwasserja sredi neke zakotne vasi sredi polja si pač zapomniš, knde, prav po bučarsko zaznamovano. Bolj me skrbi, da se mi je v sanje vpletlo tudi pisanje bibliografije, prav razločno se spomnim, da sem nekje spraševala, kako moram natančno citirati neko literaturo, kje so vejice, kje pike.

Tako zelo živo imam vse skupaj zapečateno v spominu, da sem zjutraj presenečeno ostrmela, kako da ni nikjer nobene sledi, kako da tega, še vedno ne vem, kako da ne, pa ja, da niso bile le sanje.

Malček me je strah, raje sanjam ograje z razbitimi črepinjami raznobarvnimi vdelanimi v beton in neravne ulice in valovite fasade, ampak, ko pa začneš sanjati stvarnost in naprej mirno spiš: takrat pa mora biti nekaj narobe. Pa brez skrbi: se bom še vedno naprej pretvarjala, da je vse kulj, ker takih sanj pa res ni nikomur za zaupati.

Moja podzavest igra z mano na flavto ali na morovičevski klarinet (ja, Andrejček je dejansko obiskoval glasbeno šolo, ah, kako lepo vzgojen fant!) in že pred časom sem si iz neke knjige prav pridno prefotokopirala določena poglavja, da mi ja ne bo treba še enkrat v knjižnico, se ve, da so jo zame pretovorili iz skladišča in je to terjalo določene kolobocije, ampak se ve, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi tistih listov enostavno nekam založila. Ne najdem jih, ne znajdem se.

Po zamrznjenih poljih pokritih z ivjem pobiram zaledenelo repo. Za zajtrk pokvarim rolete. Jem ne. To še pride za kosilo. Čaj si skuham, a ga pozabim spiti, da je že ves hladen. Mleko začuda v našem hladilniku še ni izumrlo, cornfleksi so se seveda pojedli. Murphyja sploh ne potrebujem, da bi mi povedal, da je vedno lahko še huje, ker imam za to vse matere, njih matere in stare mame in tete in ženščad vseh sort od sosed do naključnih znank v trgovini.

Zvesto spremljajo jutranjo kroniko, berejo osmrtnice, poslušajo osmrtnice, gledajo poročila in v Slovenskih novicah z velikansko empatijo spremljajo žalostne usode vseh mogočih ljudi, ki so jih zaklali, umorili ali vsaj ugrabili, morda so se ponesrečili, jim je zgorela hiša ali pa so bolni na smrt, invalidi, ranjeni, kaj-jazst-vem-kaj-vse. Ponavadi se trudim zgraditi predor iz enega uhlja v drugega, no, ti mi pa povej, s čim slišimo, vprašanja, da bi jih z lopato za naslovnico zgoraj omenjenega cajtnga, pa tudi drugi bi pisali o tem, ker ta svet je res poln gorja, moški pa potem nekolikanj bolj stoično, a z vzdihom, dodajo: ja, vsak mora nositi svoj križ.

Kadar se gremo optimizem iz predala obvezno potegnemo novodobni ezoterični paolochoelovski kič, četudi morda katerega drugega avtorja. Če ste brali Mimesis (tista čudovita knjiga brez rodilnika v prevodu), tako ali tako veste, da je vse napisal Njegoš. Zdrav duh, v zdravem telesu, tudi ta je njegova, se ve.

Potem ti ne preostane drugega, kot da glavo stisneš med kolena, da ti kapuca pade čeznjo in obnemiš. Kot noj z glavo v pesku, ena od tehnik preživetja slovenskega naroda, eden od možnih pobegov, poleg piva in cigaret. Coffee and cigarettes, včasih si svet predstavljam točno tako črno-belo z vezajem. Kot šahovnica, šeh, šuh, šah, belo-črna polja, konjički.

A je kakšna razlika med črno-belim in belo-črnim? A je sploh kakšna razlika med nakupom novih čevljev ali nove knjige? A je sploh kje kakšna razlika med čemerkoli, kakšna razpoka v banalnosti, kakšna tonalnost, karkoli? A je sploh kje (nedokončano)?

Drugi teden v mesto pride Animateka. Četudi 3D svet, še vedno neresničen, še vedno animiran, še vedno izmišljija. Še vedno ne RL, še vedno čudovito pravljičen, četudi je animirano resnično življenje. Ah, kako gre že, Zenonov paradoks, puščica je negibna, življenje je strip. Lahko bi bila tudi risanka. Ali tista Douglasova grenivka. Lahko bi bilo vse. Morda.

Na Madžarsko!

Hotela sem napisati zgodbo z začetkom in koncem in vsem tistim vmes. Hotela sem z željo okrasiti smetano na vrhu kakava, pa sem kljub vsemu še vedno tu z grenkim priokusom spoznanja, da je zmagovalec vedno le vsak zase, da se je vedno lažje naučiti ednino kot množino. Dvojina je tako ali tako specifična, smo pač konservativni in na špagete radi stresamo tunine, konservirane ribe, ribez. Nima veze, saj vem. Zveza je pa tudi slaba.

Ježkova cinična otožnost s tisto klovnovsko solzo in zopet z željo po jutri, ono željo, ki te vedno razočara. Če ne greš, se ti zdi, da si ogromno zamudil, če greš, se ti zdi, da bi bilo bolje, da ne bi šel. Ne bom delala bilance in statistike in črt na koncu, ker nima smisla; navdušenje nad 100 % pomarančnim sokom s slamico se izniči ob anketi, smeh ob zehanju in tako naprej. Morda se temu reče ravnotežje, da vedno eden zgrmi navzdol, ko se drugi naslaja. Smeški? Emotikoni? Ker ni vse skupaj vedno smešno, niti sladko ni, četudi si nasujemo mljon žlic cukra.

Ljudje se preveč trudijo in morebiti je to problem. Morebiti pa bi se morali bolj potruditi. Ubiti brezbrižnost. V bistvu nimam pojma in ne znam definirati, razložiti, vem, le da se (spet) počutim kot kakšen duh. Brezbravno. Razbarvano. In na živce mi tripljejo petarde in rakete in pok in pok in pok. Zavijanje psov v luno. Jaz molčim ali pa se pretvarjam, saj vsi vemo, kako to gre, ko smo najbolj glasni. Pok pok pok, besede, ki se raztreščijo v zraku, da ne veš, ali kam se je izgubil pomen, ali pa ga le ti ne vidiš.

Ah, družabnosti! in tisti stavki, se nismo videli že toliko tednov in mesecev in let (ampak si še vedno nimamo ničesar za povedati), ah, ah, ah. Pa ne, da bi bili sentimentalni, ampak vedno znova se pripeti (pripetuje?), da se želje zataknejo med žaluzije in med oblake in se zagozdijo tam, ker v bistvu itak povsem naivno verjamem, da vsi vse delajo z dobrimi nameni, khm.

Človeki in človeško. V dveh besedah. To mi ne uspeva pogosto, taka odsekanost, ampak včasih te ima, da bi se odsekal in zletel na Novo Zelandijo oz. ko zjutraj čakaš na semaforju zljanano: anywhere out of the World.

Miza. Stoli. Ljudje. Izbrana družba. Pršut in siri in olive in kruh in vino. S posvojenim zobotrebcem natikaš kulinarične užitke med besedovanjem: kam? Kam iti, kam uiti, kam plovejo avioni, ki vzletajo in pristajajo, in kam gredo oblaki?

Na Madžarsko!

Mar ni to najbolj prespektivna izbira, za ambiciozne, kakšna naložba za prihodnost, Hidak, mostovi, sanje vsakega človeka, z velikim zanosom povedano, se ve. S tistim prav socialističnim patosom Dolinarjevega kipa Svobode, ki jo lahko izenačimo z Revolucijo in z dvignjeno roko v zrak, ki kar kriči in maha s tistim rdečim nageljnom: Na Madžarsko!

Na realnem parketu pa mi ni niti do velikih planov in z gromozanskimi žarnicami osvetljenih načrtov za prihodnost, in kje-boš-za-novo-leto zadevščin, ampak bi bilo dovolj že eno povabilo na pir. Magari na Madžarskem.

motivacija

Že četrta skodela črnega čaja in potem bi morala stati pika, pa je ne bo, ker so se besede nadrenjale skupaj v eno brezoblično gmoto in ravs in kraval in mesarska klanja epskih razsežnosti se odvijajo med njimi, katera bo prva skočila na plan in res ni v moji moči, da jih sama vlečem za roke za noge iz tega skupka vsega, zatorej pustimo zakonu narave inu močnejšega, da naplavi na breg reke Heraklitove, kar se tjakaj naplaviti mora.

Nobenega šlaufa, rokavčkov, rešilnega čolna ni mimo, še gumijaste rumene račke ne, nič plavajočega, razen morda nekaj odpadnega olja, ki se je usidralo na vodno gladino, vsi ostali pod njo kot v kakšni jami se ve od koga, ampak res ne bi bila rada klišejska.

Mi manjka ena beseda, ki se je kar izgubila v vsej tej zmešnjavi, še na motivaču ne najdem zares taprave, niti na tleh, ki so vsemogočna in se na njih vse najde, je ni, nikjer, nekaj na moto, ampak niso motorji, ker jih, od kar sem šla enkrat na Dunaj in (sicer iz varne razdalje) celo pot poslušala o njih, res več ne prenašam, niti motopiškoti, ker jih, od kar so spremenili embalažo, niti iz nostalgije več ne jem.

Zadeva: izguba motivacije pa niti ni tako nenavadna, če jo pogledamo v širšem kontekstu, kontekstualna teorija, brez izolacije pa tudi brez rokavic, onih tazelenih, talepih, ki so se pozabile na eni klopi in jih jutri zagotovo ne bo več tam, pa še enega fantka sem zgubila nekje na poti, čeravno se je kasneje kar sam od sebe našel, ampak sem ga zopet pustila oditi. Neodpustljivo.

Sploh se ti fantki tako radi zgubijo in potem morajo kakšno noč prespati na klopi kot rokavice, le da jih malo bolj zebe in se potlej zavijajo v raztrgane marele, tisti malo bolj flegma pa se lepo usedejo in naročijo eno pir: naj se jih kar išče, po možnosti so še brez telefona.

Še večkrat jim in nam in vsem uspe zabluziti in zbluziti z vajeti, da namesto žuljavih ročic v rokah držiš kakšno flašo ali kozarec in nazdravljaš na prihodnost, ki je itak nam nekje pred nami, doker ne bomo stari: kaj bo pa potem, če sedaj nabiramo poškodbe kolen in ukrivljeno hrbtenico in goltamo aspirine za vsako še tako majhno bolečino, ki nam jo prizadeja svet.

Po koncu življenja pač enkrat umreš, eni prej, drugi pozneje, ampak po moje se res ni fajn počutiti kot oni samomomorilec iz Alana Forda, ki mu nikoli ni uspelo, čeravno se sploh ni fajn počuti samomorilsko, I think, da poješ 20 tablet naenkrat in čakaš. O, ne, ne čakaš, pokličeš ljudi in jim poveš, da boš umrl, ampak kaj, ko so bili le aspirini in ti ne rata. Doda stric: sem enkrat pojedel celo škatlo, ko me je bolel zob, pa ni bilo nič.

Ko smo ravno pri škatlah: enkrat sem pojedla celo škatlo Domačice, mogoče je bilo celo dvakrat, in ob takih stavkih vedno pomislim na Kinky Toneta, ki mu uspeva ostati kratek in jedrnat, jaz pa nabijam dokler gre, to pomeni, dokler me nekdo ne napodi izpred računalnika, ali pa se začne tisto testo v pečici zares že žgati. Če povzamem: metaforično vedno pojem celo škatlo oz. jem toliko časa, dokler mi ni slabo. Enako je s smokiji in z besedami in z vsem. In moje hlače so bele od magnezija, ampak to nima nobene zveze ničemer, razen z žulji, ampak, a lahko že neham, ker iz pečice zares smrdi.

Morda je to trma, ki te vleče naprej, kljub vsemu, čeravno kdaj pa kdaj odnehaš in imaš vsega preveč in dovolj in pošlješ v 3pm, posnameš na mp3, se vržeš v reko, kao sej je itak usen, potem pa začneš brcati in se priplaziš na drugi breg ves umazan in odrgnjen in z veliko zamudo v primerjavi z onimi, ki so šli lepo s čolnom. Brcanje po tem je kot nalivanje z mlekom, da bruhaš po aspirinih. Zasilni izhodi za požar, ki ga sam podtakneš.

V bistvu sem hotela primarno napisati čisto nekaj drugega, recimo to, da mi primankuje motivacije, ampak mi jo je vmes zmanjkalo tudi za to, da bi povedala. Mislim, če je največja želja ene cigančice (oh, kako politično nekorektno!) to, da bi nakupovala v Lidlu, bi morala biti tudi jaz zadovoljna s tem, da bom drevo.

Repa in glave ne obljubljam, manj jogutrov Ego pa zagotovo. Se vlečem iz vtičnice.

kruha, iger in parol

Natrosimo si prahu s tal v oči, da nam bodo iz njih privrele solze, in pazimo na glasilke, da se bomo lahko drli parole naučene na pamet na ves glas: kruha in iger nam manjka in dolgčas je naši mladini - že mora biti nekaj narobej s to faLkulteto, če imajo pa toliko preveč prostega časa in odvečne energije, da ponoči izživljajo svoje mokre sanje na fasadah hiš s spreji v rokah in vse A-je postavljajo v krožce, ker ima anarhija neko strašansko zvezo s protesti sindikatov, anede.

V moj mailbox vsako minuto pripizdi kakšne 362456 na kvadrat mailov s pozivi za boj za staro pravdo in za ubogo gmajno s transparenti z napisi za večje študentske dohodke, kar je spet malček skregano z logiko sindikalistov, ker prav študentarija povzroča razvrednotenje dela, ko je pripravljena delati za minimalen gnar, ampak, madoniš, to sploh ni važno, pomembno je da se štrajka, da se gre v boj in seveda, da bo lepo vreme, da bo prišlo čim več ljudi in da se ne bo kedo prehladil, čeravno glede na zdravstveni sistem, ki ga zaenkrat še imamo, niti ni ne vem kakšen problem: zdravila se še vedno da dobiti na recept, ampak kruh pa ni zastonj!

Bomo mi že pokazali temu Janezu, kaj se to pravi metati kruh v smeti in ga prodajati po cenah rastočih v nebo kot inflacija, ki kar raste in raste, ampak verjetno jo je moralo nekaj zasaditi in to že kar en lep čas nazaj, ampak itak je vsega kriva ta vlada: še za vremenske ujme in poplave, za ves kapitalizem tega sveta, za vsa izkoriščanja - pokažimo s prstom, dokler lahko, dokler nam ga ne odrežejo.

Če ne z demonstracijami, jim bomo pa na volitvah pokazali, da jih ne maramo, ko bomo volili proti njim, ne vemo sicer še za koga, ampak vsakdo bo dober, le da bo druge farbe, pa saj vsi vemo, kako smo dobili predsednika, farškega možiclja z orglicami pa ja ne bomo volili, cerkev, ta je šele grešnica, bognedaj biti strpen do kakšnega župnika ali škofa, važno da smo do lezbijk, ki se bodo jutri ravno tako drle za višje plače, če se že v Ortu ne smejo poljubljati.

Skupaj s hendikepiranimi, migranti, delavci, brezposelnimi, izbrisanimi in študenti (citat) bodo podpihovale sovraštvo, ki se z vse večjimi koraki plazi po dolini Šentflorjanski pod etiketo za višje plače, v resnici pa gre za vse kaj drugega kot za to.

In, ne, seveda ni vse v redu, in seveda nam dana situacija ni všeč, ampak lepo prosim naj me nihče več ne prepričuje, da sem kaj manj ovca, če grem protestirat. Najbolj mi je žal za tistih 16 delavcev z zares nizkimi plačami, ki bodo šli tja z upanjem, da se res da kaj spremeniti, v bistvu pa bodo še enkrat dokazali, da se z njimi da igrati.

Če res hočemo iger, bi bilo verjetno bolje malček pomiriti strasti, spiti skodelico čaja in odigrati kakšno partijo človeka ne jezi se, pa tudi kakšna žemljica se bo še našla, ker tako slabo nam pa spet ne gre, kanede.

ne govorimo isti jezik

Vemo namreč, da oblikovalci in tekstopisci pogosto ne govorijo isti jezik, sem dobila na mail.

Očitno tudi sama ne govorim isti jezik.

Tam, kjer ni muh (recimo na Metelkovi ali pa v Cankarjevem domu)

Blagor tistim, ki verjamejo. Meni ne gre, ker preveč dvomim, ker sem nekoč preveč slavila tiste večne pljuvače ob stran, pa še vedno imam vse preveč rada Bukowskega.

Zadnjič sem sedela zraven ženske, ki je brala Ženske in sem ji navrgla, da se mi zdi to prijetno branje, pa je rekla, da njej pa niti ne. Da bere le zato, ker trenutno nima drugega in potem, ko sem dodala še, da meni je pa takolele pisanje zelo ljubo, je pa kar vstala in šla stran. In potem naj verjamem, pha. V kaj že? Dobroto?

Meni ne gre tale glagol verjeti, bi pa kam šla, da bi spet lahko verjela v ta svet, v čudovite ljudi, verjela v vero, verjela v znanost, verjela. Ampak sedaj mi pa to ne gre pa še preslaba igralka sem, da bi se lahko sprenevedala. Ne gre mi. Ne gre, bi pa kam šla, zares. Ker tu notri, tu notri, je kot v gledališki dvorani, kot v Cankarjevem domu ali na Metelkovi ali na fakulteti – ni bistvene razlike, vsi navdušeno ploskajo, ti pa obnemiš.

Znano?

Za revolucijo niti modrih oči ni treba, popihaš na dušo iz prave strani in prodaš – psihologija množic, trženeje in te pizdarije, Aleš Lisac, dolga pisma Mladinske knjige, kdo se pusti nategovati, ali bolje, kedo se ne pusti. Vprašaj. Če kupim čaj, zakaj kupim čaj, pa ravno onega in ne tistega in tudi to je le še ena ideologija več. Tudi postdmodernizem je ideologija in četudi jo je nevarno imeti za večvredno, jo že apriori imaš za tako, če si jo izbral. Potlej je nujno, da se tega zavedaš.

Vsak ima svojo pozo in blef, ki ga drži pokonci, ampak, hej, kaj pa če se tega niti ne zaveda? Če ploska iz lastnega navdušenja, stoječe ovacije, medtem ko se nekdo drug reži, kako ga je nategnil.

Manipulacije, masovke, množice za, množice proti – kakor jih napihneš, že od biblije dalje, če ne bi bilo res, ne bi bilo krščanstva, ker bi Bogu načrt spodletel in Jezusa ne bi pribili na križ. Sedaj bodo to storili s kakšnim ministrom, kakšnim škofom, četudi je že mrtev, zelo nekrofilično, in še s kakšnim, glede na barvo las ali česa že, kože, ampak dajte no, nismo mi v 21. stoletju rasisti, lepo vas prosim!

Hujše kot biti prepričan, je le še nositi Che Guevaro na majici, zato, ker je in, ker se je boril proti sistemu, zakaj že, zakaj že, pa dajte no, ni vse tako črno-belo, ni vse tako rdeče-belo.
Ironične so te naše rdeče, bele, plave farbe, ne glede na kombinacijo in število zvezd, zato se na koncu vsi barvajo na blond ali na zeleno: bodimo ekološki, kajneda.

Bodimo raje malce manj zaprti v te ječe prepričanja, še v Nietscheja je treba dvomiti, pa ne bomo v predsednike, v popestradnice in Boga, Descartes se pa obrača v grobu, ko nekdo dubio ergo sum, reče, da ne verjame enim, hkrati pa verjame drugim. A ne bi bilo lepše brez, hm, taking sides? In če že, brez tiste proklete vneme, pa, ajde, lahko na fuzbalskih tekmah in konecrtih, ampak ne pa pri ideologijah, ker to ni šport.

Ko se športne ovacije prenesejo na politične mitinge, takrat, takrat, jaz samo še laufam, bežim, ker me je strah, ker me je strah številke ljudi, ki so volili plemenito, strah za tiste, ki so to naredili naivno zares, ki so verjeli, ki so se pustili nategniti brez zavedanja, da so nategnjeni in dokler gre le za gledališče, še gre, ker je igra poskus za zajčke, ampak prenesti to na drugo stran duri pa ni tako težko kot se zdi.

Kdaj že sindikati stavkajo, zakaj že, zaradi naučenih parol na pamet, zaradi majhnih plač, ok, štekam, treba je igrati na to karto, ki je v žepu in seveda tisti dve ženski za menoj enkrat na avtobusu: sploh volt ne bom šla, vsi so prfuknjeni, sej vidš, da je vse draži. In to pri volitvah za predsednika, bemtiš, ki ima toliko povezave s ceno mleka na trgu kot paličnjak z zobno pasto.

In potlej se sploh ne čudim več vsem tistim, ki jemljejo Šaleharjeve provokacije v Toplovodu (vsak torek ob 21.00 na Valu 202) zares, ker on dela točno to, isti princip, čeravno včasih niti sam ne more uiti iz svoje kože prepričanosti, da se lahko le še nasmehneš in mu v isti sapi odpustiš, ko slišiš vse druge.

Zadnjič enkrat je govoril o nevarnih malih ljudeh, o teh malih ljudeh z nizkimi plačami, o jeznih malih ljudeh, točno tistih, ki stavkajo, točno takih kot sta bili oni dve ženski na avtobusu, točno takih, ki prepričani obkrožijo svojo številko proti ciganom recimo in za višje plače. Eksistencialni mali problemi malega človeka na katerih temelji politična manipulacija, pa kaj njega briga privatizacija železnic pa zakon o javnem šolstvu, če je pa kruh vsak dan dražji in itak se ve, kateri je v Sloveniji najbolj bran časopis. Da priljubljenega brezplačnika sploh ne omenjam.

In seveda je bilo v sociJalizmu vse stokrat bolje, ane, in tako pravijo tisti, ki so takrat živeli in pozabili, kot tudi tisti, ki jih takrat sploh še ni bilo, imajo pa zato, že prej omenjenega Cheja za junaka in to je le en tak zelo klišejski primer, kot je klišejsko obračati plato na drugo stran, pozitiva negativa – če je bil prej srednji vek temačen, the dark ages, naj kar naenkrat postane zlat, ampak ne gre tako pravi Le Goff, ne gre to tako, čeprav največkrat gre in se celo sezide, ker igrajo prav na to karto na vsaka štiri leta: oni so bili takšni, mi bomo čisto drugačni in potlej vlečemo iz naftalina ne le stare obleke, ampak tudi stara prepričanja, morda le malo polikana, morda celo vezana v usnje kot pri Cankarju, ker če je bil on enkrat bog, ga je treba sedaj zrušiti do tal, totalno, da ja ne bi videl kdo v njem kaj dobrega, ker svet je črno-bel, ne glede na barvne televizije.

Tisti ampak vedno obstaja, čeravno se nanj največkrat pozabi, ker ko se zaljubiš, si zaljubljen in pika in samo še enkrat naj mi kdo verjame v zoon logon ehona, v človeka kot racionalno bitje, v Aristotela, ker enkrat se je treba odločiti med Aristotelom in Platonom, med Rolling Stonsi in Beatlesi in čeravno bi raje verjela, da ima prav racionalnejši, na žalost spredvidiš, da jih je Platon dodobra nategnil v svoji votlini, seveda, zato pa je bila tema in vsi sanjajo o Imagine, o nekem boljšem svetu, upajo, stavkajo, se sovražijo, jezijo in vse to.

Potlej se pa nasmehnem svoji jezi nad vso to jezo in pa jezi nad konstantno neuporabo rodilnika in enim velikanskim kupom raznoraznih slovničnih napak v eni čudoviti knjigi z naslovom Mimesis Andreja Nikolaidisa, od koder sem potegnila tisto zgornjo metaforo o odločitvah in potem ti ne preostane drugega kot, da greš na en čik.

Ker pa ne kadim, bom svoj žolč izlila tu, ker smo v demokraciji in ker ga lahko, čeravno ne s transparenti na ulicah, ker nisem tako aktivistična, se pa vseeno ne strinjam in verjamem vedno manj. Itak, je pa to le še ena poza več, kanede, in ko smo ravno spet pri Drobtinicah, naj povem, da me tudi tam strašansko motijo slovnične napake. Pa tiskarske. Pa napačna uporaba naglasnih znamenj. Pa motijo me sobotna jutra brez SP, ker v njej ni nič več branja vrednega, pa opisi šteng na Robbovem vodnjaku kot nekaj znanstvenega pa kičaste ikebane na grobovih. Pa zlate torbice z bleščicami. Pa zanič predavatelji pa neprijazni trgovci. Pa, kadar zmanjka mleka v hladilniku. Pa še kaj in še več in zato res ne verjamem več. Ne enim, ne drugim, ne tretjim.

(razen seveda enako mislečim, khehe, pa smo spet tam, kjer muhe definitivno so, začarani krogi)

Prijazni guspod z vlaka

»Vi ste pa zelo prijazni, guspod,« sem rekla danes enemu uniformiranemu možaku s slabim dnevom na misiji z naslovom Pokvarimo še drugim dan in s podnaslovom Nihče nam ne sme uiti.

Meni je uspelo nekolikanj napol, ker za slabo voljo drugih pa res ne nameravam zapravljati, še tistih nekaj kovančkov, ki sem jih potegnila iz denarnice, se mi je zdelo odločno preveč. Sem rekla. »Več nimam, res ne,« brez kakršnegakoli ugovora vesti, čeravno ni bilo ravno res. No, sploh ni bilo res, kaj bi lagali.

»Punca, dobr veš, da bi mogla plačat, se te bom zapomil, še se bova srečala, 50 centov si mi dolžna,« je siknil skozi zobe, češ boš ti že videla, kaj se pravi kvariti mojo misijo.

Morda bi ga morala povprašati, koliko je on ostal dolžan vsem tistim, ki jim je pokvaril dan, čisto tako za brez zveze, ko bi res lahko, z malo dobre volje, spregledal, malce pogledal skozi prste in tako, ampak on ne, on se je odločil za teženje.

Nekateri so nastradali. Nekateri so nastradali celo dvakrat, ker se je guspod očitno domenil z nekim drugim gospodom, da bosta danes pa res zatežena in tako so sestopili z vlaka končno svobodni, nakar: začopat! se jim postavi pred avto tadrugi težak in reče: »Pri nas se plačuje parkirnina.« Izgovori niso pomagali in so plačali še tisti dodaten evro in pol.

»Tri evre za slabo voljo je pa res tu mač,« sem si mislila, ko je bila zapornica še enkrat pretentana, ko smo še enkrat ulovili srečo za rep in prišli še kar dobro skozi.

Potlej smo cel dan, skupaj z jutranjim drenjanjem brez življenjskega prostora in s štetjem stopnic in oken in stebrov in slopov, kar je višek neumnosti, postavili na eno stran velikanske vage, na drugo pa tiste tri zimsko zardele jagode z vrta, ki sem jih dobila v dar in sploh ni bilo treba dodajati še toplih rogljičkov, toplega kakava in toplih besed, ker je že vse skupaj odtehtalo: bil je lep dan.

Biblioteka

Knjižnice, ti labirinti modrosti, po katerih se sprehaja slepi knjižničar, ki ljubosumno za svojimi očali skriva vse znanje tega sveta in zato vsi prišleki stopajo v ta njegov tempelj s koraki tujcev, ki ga hočejo onečastiti, spremeniti pravila tišine in šumenja listov tistih redkih izbranih, ki vedo, kje je kaj, kje se kaj najde, ki imajo v rokah ključ do vsega vedenja.

Okna so neprepustno zaprta in na najvišjih policah se nabira prah, ker knjižničar nanje skrbno spravlja kot hrček vse kar dobi za arhiv, s sistematičnostjo, ki je jasna le njegovi kasti in še s posebnimi individualnimi razporeditvami, ki jih razume le on sam.

On je kralj svoje male votline, ne pusti se kar tako vreči s prestola in obiskovalci morajo s sklonjenimi glavami sprejeti njegova pravila, brez ugovarjanja, ker mora biti v knjižnici tišina.

Smeh je morda skrit med kakšnimi platnicami, a ne sme preveč odmevati, resni obrazi, nobenega škripanja s stoli ali podplati, nobenih hitrih gibov, nobenega loputanja z vrati.

Knjižnica je kraj, kjer najbolj začutim zatohlost odvzema svobode in vsakič, ko rešim kakšno knjigo in jo peljem na svež zrak, obe lažje zadihava.

Knjige v knjižnici so mrtve.

Za Francko

Meni se je šlo en dan v kino in potem sem agitirala po telefonih in od hiše do hiše pa od vrat, da bi šel kedo z menoj: celo pouhno šalčko čokoladnih bombonov v zlatih in srebrnih in rdečih in modrih in zelenih svetlečih papirčkih zavitih sem nosila seboj pa polna sem bila besed napihnjenih, češ pa saj se ne moreš cel dan učiti, včasih je treba takolele zvečer tudi kam iti, preveč dela škoduje zdravju, treba se je sprostiti in še eni taki kopiwrajterski hedlajni so mi leteli z vsemi žavbami namazanega jezika, ker sem si že pridobila ključe od avtomobila in bi bilo škoda takšnole priložnost zamuditi, ker priložnost zamujena, ne vrne se nobena, to pa že morate vedeti, tega bi vas pa v šoli že lahko naučili.

Imela sem idejo veličastno, kako bi nabavili sikspek tetrapakov alpskega ali še bolje tistega od najboljšega soseda, polnomastnega, da bi bil zares močen kot tamočen fruc, tisti z višnjo, ki si ga sploh več ne upajo prodajati v tavelkih plastenkah – kolikokrat mesečno rečete plastenki steklenica? Sem se zavedla v temle trenutku, da se mi plastenka beseda zdi pretirano plastična inu umetna in jo sploh ne uporabljam: flaša se reče vsem tem rečem po slovensko;)

No, skratka, bi šli mi gledati en slovenski film po imenu Oda Prešernu, kjer spoznaš resnico, da je veliki poet, podobno kot tisti mulci iz Clockwork orange, pil in se nalival z mlekom, ker mleko je bistvena tekočina človeštva – ena kapljica je dovolj pa spremeni svet ali bika v človeka in kakšni spori so se že godili okrog žensk in mleka!

Profesor Rozina se je sprl s svojim bratom Brunom, ker ni verjel v veličastje te spojine, ampak od nje se ti lahko tudi zmeša in potem verjameš, da je v nekaj trenutkih iz mikroskopsko majhnega zrasla velika pošast v obliki bika, Socializacija bika? z mlekom, druga skrivnost pa se skriva v protikadilskem zakonu: sami simboli – bik, tisti črni, ki ga še vedno imamo v zavesti, veliki črni bik na bikoborbi in velike črne črke na škatlicah cigaret pa tista sekira srebrna nabrušena nad njegovo glavo, veliki črni bik, kaj delaš? Spij nekaj belega mleka, slastnega mleka, da se socializiraš, da se iz pesnika spremeniš v človeka, posebni pašniki za posebne namene, ko so še mlada teleta, ki bi si morala sekiro sama nabrusiti, ko jim še nihče nič noče, ljubeznive, kocaste in zaupljive živali, ki opevajo mesečino. Še en simbol: luna, veliki črni bik, zakaj rjoveš v luno? Ne veš, še ne veš, da mesec izhaja v turistične namene, naivno tele, ki odraščaš in ti rožički počasi poganjajo v rogove, ki se jim ta svet zdi vedno bolj dražljivo rdeč, ker tebe ne bodo kastrirali, niti te ne bodo vzgojili za splošno potrošnjo mesa, ampak te bodo poslali v areno Vodafonelive!, khm, no, ali nekaterih reči človek res ne more pozabiti in jih izpustiti za vedno, da bi kot kakšna čreda gnujev, enega takšnega zanimivega goveda, ki je poteptalo Mufaso pod seboj, lepo odpeketalo v prahu, ki bi se jim dvigal pod nogami?!?

Hvala Velikim, da se lahko pošlepam na njih v takih trenutkih in da me včasih njihove besede naložijo na prikolico, na voz, da mi ni treba teči in me ponesejo v neznano, da srečam tam še koga, ki gre isto pot, ker Francka je še vedno zadaj Na klancu tekajoča, pa čeprav že vrsto let v svojem naslanjaču ždi in gleda televizijo, osamljena, čisto sama samcata in iz čiste ljubezni in iz čistega dolgčasa spleta celemu svetu nogavice, Ivanu jih je že naštrikala, pa Danetu in Svetlani vsakemu par, in Plutovi deklini, čeprav je še mlada in je ne zebe v noge niti v roke niti v jezik, ker verjamemo, da ima še veliko za povedati, četudi z istimi besedami od prej, ker interpretacij je neskončno Friedriechovih, povezav in neskončnih poti, ki se cepijo do ogledala v katerem odseva ukradena Jorgejeva duša: Francka že spleta nogavice zanj.