Festina lente

In moji dnevi, kam gredo? Ko bi zatacal s podplati v še nedotaknjen sneg tistih belih zaplat neskončnosti, ko se počasi dviga dan iznad megle – ti pa drviš v prihodnost po ozkem tiru, v natlačenem vlaku človeštva, tja, kamor gremo vsi, v vrsti, eni malo hitreje, drugim se malo manj mudi, ko ti zasije že lupina mandarine, da mi gre na živce do podtalnosti moje nenehno opravičevanje, češ nimam časa, oprosti, moram it.

Me vlečejo za rokave majhni otroci, ki tega še ne razumejo, ker je treba takoj razmesariti tistega prinešenega čokoladnega Miklavža, ker je treba takoj pokazati nov avion – ker ni dovolj, da o tem le govoriš, kot vsi mi, ki gledamo, beremo in sanjamo, pa smo še vedno na istem vlaku, v isti vrsti, da bi kupili karto za v pravo smer – če že strmoglavimo, dajmo skupaj, kajneda.

Da pomisliš v nekem trenutku, kako jim uspe, tistim drugim, pa zazvoni telefon: sem v gozdu, tu, kjer sem takrat srečal medveda, samo toliko, da veš, v katero smer grem, so pred mano volčje sledi v snegu. A je sneg? Ja, je sneg, medtem ko v mestih kapljajo dol debele deževne kaplje in mi v svojih čumnatah zalepljeni pred ekrane, se ravno prebujamo in jemo pogreto pico za zajtrk.

Je tako blizu včasih drug svet in bi bilo treba samo prešaltati v drugo prestavo, ker stari avtomobili pete sploh niso poznali, in je greh, je, če se vsako jutro zbudiš s pogledom na Storžič in te ne premakne za centimeter iz urnika, te ne premakne v nobeno smer, kot tisto z rdečim flumatsrom začrtano črto – mah, pejmo se lepo solit, če nismo za nobeno drugo rabo.

vrtni palček

neobvladljivo prostorje medmrežja, nepreverljive informacije, kaotičen svet, ki ga mora človeštvo še civilizirati, zakoličiti v meje urejenega vrtička s palčki – si predstvaljate naše zanamce, ko bodo med gradnjo avtocest odkrivali plast za plastjo naše ostanke – ti bradati mali možje iz keramike so imeli gotovo kakšen kulten pomen, in, seveda, bodo odkrili tudi naša prečudovita smetišča – to bodo arheologi veseli vseh tistih nerazpadlih pralnih strojev in avtomobilov!, to bo gotovo na prvi strani časopisa, medmrežnega verjetno, e-books na pohodu, tehnologija se tako naglo mladi, da morda takolele pod mizo stiskamo pesti za recesijo – sploh, ker gospodje gradilci stanovanj za majhne pare in potem prodane z mastnimi dobički, ne morejo bogateti v nedogled, ker, a veste, nekaj tiste stare še Aristotelove pravičnosti pa mora biti kljub vsemu na tem svetu …

štruklji

sem se zbudila v jutro vsaj ene dvakrat z vmesnimi prekinitvami in toliko je te beline, ki kar sije, sploh v nočeh … preveč sem flegma za žabico, čeprav sanjam moraste sanje, sami strahovi iz omare, ki kričijo, da tudi mene prebudi lastni krik

to je bilo drugič. prvič je bila budilka naštimana na nadvse nečloveško uro, sploh za nedeljo, ampak včasih je treba, je nujno potrebno skočiti iz postelje nekaj čez peto. zadnjič je bil telefon, tam nekaj čez deveto, ko se je naenkrat zgrnilo name preveč vsega, čemur s tako zaspanimi očmi enostavno nisem kos. čeravno danes celo niso zlepljene. in nekako se navajam na spanje po obrokih z vmesnimi prekinitvami, letanji z bosimi nogami po mrzlih stopnicah – ah, odgovornost, odgovornost

nisem narejena za ta svet, ki ima za vsako dejanje natančno odmerjene minute in sekunde, ker moj čas teče prepočasi in potem ga včasih še raztegnem, sploh noči, do tam nekje, kamor gre, ko se počasi začne trgati in se začno pojavljati luknjice kot na testu za štruklje, ki ga vlečeš, vlečeš po veliki mizi, pogrnjeni z veliko belo rjuho, da visi že čez robove, pa še vedno vlečeš v vse smeri – se mi ne zdi fer, da mora biti to le še nostalgija

jaz sem polž, ki hiti in teče in hodi hitro, da ne zamudi, ampak še vedno rabi vmesne pavze, da hakla kolena in ramena, da se zatakne v kakšno razpoko in strese roke, strese vse iz sebe, se skrije pod kovter, se skrije v svojo hišico, v svoje duplo pred vsem tem mrazom, pred rutino in namrgodenimi obrazi, celo lastnim namrgodenim obrazom, pred slabo voljo strešeno z rokava, pred izčrpanostjo, izmozganostjo, pred vsem tem si stiska pomaranče v sokove in kuha čaje, se zavija v objeme in sanja o daljavah preprostosti, ki le vsake toliko poblisne na plano, ker jo je pozaugalo v črno luknjo vsemira

estetika

prazna notranjost odmeva od nabasanega materiala, kaotično razporejenega po prostranstvih uma, ki se bo slej ko prej razpočil kot kaka žemljica, razpočnica, kot koruza v popkorn, veliki pok in nastal bo svet kot ga še ni bilo – verjetno bi bilo celo bolje, če ga ne bi bilo, če se ne bi vse sesulo v morje megle, ki me grabi za noge in vleče naravnost vase, se počutim kot Alenka Šivic Dular, ko je šla po dolgem dolgem času v živalski vrt, ko si skušam zbiti slabo vest iz glave in si vzeti dve sekundi za svoj čaj

»Dajte mi lestev!«

rešuje me ritualnost šalčke, rešuje pred svetom, v katerega sem prostovoljno stopila, celo več: želela sem si ga, hrepenela, koprnela, lepovidovski motiv, da te Cankar začopati na vsakem koraku, če ne ta pa oni drugi, malček bolj okrogli, da te tvoja slovenskost, slovenceljnost malega človečka izgubljenega v vesolju tepta v poden, grabiš vse tisto listje, sizifovsko, vse na kup, da bo lepo, da bodo sosedje končno mirno spali, ker to je grozno, imeti toliko listja na cesti, na vrtu, pa še oreh, to je drevo!, dela korenine in ruje asfalt, veste, smo cesto asfaltirali na lastne stroške

rešuje me zatočišče v petem nadstropju, rešuje MacGyver iz prve sezone, ki s svojim žepnim nožičem premaga vse zlobce inu hodobce, da bi mu v srednjem veku zagotovo posvetili kakšno cerkev, katedralo, ga naslikali v fresko in čop njegovih las shranili v zlat relikviarij z motivi njegovega boja proti zlu – to bi bilo veselo, pa še nobenega vesoljnega potopa, apokalipse ali poslednje sodbe se jim ne bi bilo treba bati, še sam zlodej bi izginil v svojo luknjo, ali pač v kakšen špil, in se v RL ne bi več prikazal

rešujejo me lignji, polnjeni s sirom, pa kuskus, in to, da mi ni treba paziti na postavljanje vejic, rešujejo me glasovi in krofi od daleč, ki jih v bistvu sploh ne maram, kozarci malinovca, drobne usluge, mandarine ljubezni

rešuje me kovter, pod katerega se skrijem in pulover, da me ovije, pogledi, v katerih vidim, da se je kljub vsemu vredno boriti proti mlinom na veter in tisti drobci peska v puščavi, ki ostanejo med prsti, da postanem polna mitopoetske (!) ljubkosti, opa, osladnosti, kiča, tistih svečk pa medvedkov pa čeveljcev s cofki, da me čuvajo pred popularnim minimalizmom, same skrajnosti, ker pač živimo v svetu, ko se pojem lepega išče v Ikei

super ugodno

vrt s potmi, ki so se zlepile

stopam v ravni črti korakov, brez pogledov na levo in desno, strumno naravnost v lepšo bodočnost, ki se riše v izložbah – smrečica z lučkami v maximarketu v začetku novembra, vonj po kostanju za 3 evre in oddam kartice z nekaj dnevno zamudo, takorekoč od doma, s pretvezo, da so od nekje daleč – od tistih krajev, kjer se dobi dom z vrtom, na katerem rastejo palme in se udari v glavo še preden se natakne čelado in tudi potem – vmes ne, vmes se le toži za trdnimi tlemi, čeprav so razgledi iz življenja v vertikali tako mogočni, da se strah v očeh prikrije z željo po še

vse je v pogledu (again)

praznim si glavo na pogledih v tisto neskončno meglo, v katero dan za dnem polzim prav počasi, po možnosti še z zamudo, pritečem, prilaufam, zarošena od sape, da se mi notranja ogledalca zamažejo z izdihom in misli plapolajo med dvema možostma: zamuditi ali ne zamuditi, vmes pa seveda, usidran med oba režnja možganov in zataknjen tako zelo, da te kar spreletava, ždi celoten spekter spominov s točno določenim začetkom brez konca, vedno bolj zasidran, zaraščen vame, del mene, jaz pa mala punčka, ubežnica, bežim pred sabo, nikoli pred tabo, da si spočijem od ohlajevanja možganov z diapozitivi, da zbežim na varno v galerije na drugi konec sveta, da se mi kdaj pa kdaj še od česa drugega kot tvojih prstov zasvetlikajo učki, da ne pozabim, da sem tudi brez tebe možna tu nekje v tem vesolju, le da bi bilo neznansko težje loviti metulje sanj, da bi jim mogoče primrznila krila na kakšen železen most in ne bi nikoli zares zaplahutali, kot v barvi sinjega morja tistih kvazi rajskih plaž iz powerpointa, svetleče svetleči iskrijo svoje letenje za tvojim pogledom

diJalektika

V višjo kasto se prileze po stopnicah, ogromno čakanja v vsemogočih vrstah na štampiljke, v višjo kasto se prileze s plačano položnico za 20 evrov za birokracijo, za papirje e-demokracije in e-sveta, ki se zanaša na virtualo predvsem takrat, ko jih v reali dobi po glavi: kam s smetmi in praznimi tetrapaki, odsluženimi pralnimi stroji in starimi računali – na internet, v vzporedno vesolje, v tiste neraziskane kvadrante, ker sem že drugič (ali celo tretjič) dobila nasvet: glej star wars, dekle, tam je cel svet idej prostranih, ki ti delajo mindgame v glavi, za znanstevnofantastični moški svet – itak se strinjava, da ne marava žensk, čeprav res ne bi rada, da bi kdo to jemal osebno, raje jo s potni listom mahnite kam daleč reševat svet, ker si je treba zapomniti, da sem na koncu Šentviškega predora rekla, da v Bonda nisem nikoli verjela, v MacGyverja pač, ampak on je ostal nekje daleč v preteklosti in se v tem svetu ne bo več znašel: so še zvečilni gumiji prepolni e-jev, da bi lahko iz njih nastalo karkoli uporabnega

Se mi zdi, da se nam je uspelo malce preveč skregati z naravo, jo strpati v parke in živalske vrtove , lase ujeli med glavnike in si jih pripeli z nešteto špangami in jih zvili v čope in kite, da si jih le občasno razpustimo, da začutimo svobodo vetra ali klimatske naprave, ki je postala v avtu obvezna kot okus pri ustekleničeni vodi: kot, da je še kdo brez

Adam 13. septembra leta 2008 zvečer oznanil, da je našel nazaj pot v raj, a se Eva z njim ni strinjala: nenasitno si je prav po žensko firbčno želela priti še dlje in je spet hotela srečati kačo spoznanja, ker se ji je zdelo spet postati alfa strašansko nazadovanje, ki ne pelje nikamor – in on se ji spet ni mogel upreti: pa ne zaradi razvoja femnizma in emancipacije žensk, temveč iz čiste ženske zapeljivosti in moške navade, da ji v vsem ugodijo. Ker to so ti ženski in moški prav po Heraklitsko dopolnjujoči principi v pravih oblikah telesa, ki na nekem mostu iz leta 1984 (naključje?) ugotovijo, da človek ne more ustavriti pametnejšega bitja, kot je on sam, ker bi bil še vedno pametnejši od njega, ker ga je naredil.

O bogovih ne bomo, ker sta že zdavanj pozabila nanje.

ni me, pa sem

večer pa, večer, z oranžno posejanimi mandarinami med zobki, ravno hrbtenico in sijočim pogledom, ki ti nariše tiste nasmeške, pa saj nam je kljub vsemu uspelo nekako dan spraviti vkup, ga nafilati z reševanjem majhnih hroščkov iz poti v travo, z opazovanjem neletečega ptiča, ki ga vidiš le enkrat v življenju, pa skoraj nov avtomobilček smo zabili v prevrnjeno kanto in se enkrat skoraj zaleteli nekomu v rit, da je škripalo in cvililo, ampak hvala za varnostno razdaljo in oblaki so bili na nebu, da si se zazrl vanje in parket po tleh in važno je zadihati s polnimi pljuči in si v pogled zarisati neskončne poglede, da si zvečer telefonarimo polni vtisov, češ fajn je bilo in še bi, tudi ti moraš naslednjič z mano, ker skupaj nam bo uspelo, ker takolele nekako jih bomo premagali, ker na koncu se vse pošlihta, še tisto pecivo, ki je sredi dneva izpadlo tako neuvidevno zanič, glede na obilico truda, predvsem pa želje, da bi bilo, se je nekako popravilo in takolele ohlajeno prav tekne, osvežilne limone, paše k tistim orrranžnim od zgoraj, paše ta dan, ko ti ni treba biti nikjer, pa vendar vedno nekje si, skrij se k meni in izginem, oblečena v najbolj živo rdeč pulover, da res vsi mislijo, da sem nevidna

regresija

zopet bo izzvenelo v medmrežna postranstva kot ena velika kepa negodovanja, kot da je vse nekam zabasano z oblaki inu polno brezobličnega nesijaja – pohištvo s prahom brez leska, zobje z oblogami, ampak zavedati se je treba, da so to le hipni pripetljaji, ki človeka prisilijo v to, da jih iztisne iz sebe, ker nejasni pogoji in mutenje v tri krasne, je nekaj kar me lahko totalno otopi, da nič več ne vriskam veselo v nove dneve, temveč čisto tiho obsedim, ker nefer odnosi, krivice in take reči – to mi gre pa res na kurac

bi radi vsi iz mene izcimili čimveč keša, da zaslužijo za svoje žurke in zlate oblekice ali zlate cepine pač, tako primitivno so posegli v naše veselo vzdušje, kolektivno, prijateljsko, sami naši, pa prideta dva robavsa in zdereta iz sebe vso svojo slabo voljo, predvsem pa oblast, ki jima je testosteron dvignila v neizmerne višave, da je vse skupaj že prav bizarno, na meji z groteskno, da je vse skupaj eno tako teženje, ki ga zlepa ne preboliš, da kar ne morem iz svoje kože, jebemti, ker res ne verjamem v tak svet, ker res ne verjamem v razočaranja, oh, ti mala naivna optimistka!

da imaš še vedno kljub mešanju megle ene par možnosti: da jih z grebljicami počiš in padeš na njihov nivo svinj brez meha, ki niti sanjajo ne o biserih, padeš v grobost neizprosne narave, ampak to pač ni v tvoji maniri, ni nikjer v tvojem genskem zapisu, kaj šele v vzgoji, pa ne moreš, zato bi najraje vse skupaj pustil, ampak s tem jim daš zadoščenje, da so ti vzeli vso dobro voljo in voljo do progresa, a hkrati ne dobijo tvojega denarja, da bi še oni stagnirali zadoščenje – ok, kvazi srednja mera, ampak v bistvu je po sredi tista reka, ki pravi, da moraš premagati sebe, čeprav to nikakor ni fer in te bo še dolgo vrtinčilo, da si se moral vdati, a kaj boš, kajneda, ti mali človeček proti nevihti, mala siva miška, ki jo lahko z eno roko pohrustajo, zato se je včasih bolje obrniti in občutiti poraz, da preživiš

tle pa lahko sam praskaš

vrtovi s potmi, ki se cepijo na sto strani in še več, so postali realnost, in če ena možnost umanjka, se nam zdi, da se je svet zaprl pred nami in strnil v premajhen prostor, ki nas utesnjuje, čeprav ga hkrati niti ne moremo zares obvladovati, prekladamo sebe in vse svoje na tisoč dvesto premikov in nobena pozicija nas ne zadovolji popolnoma, nenasitno se premikamo, da čas nekako mine, od spremembe do spremembe, eni prej eni pozneje, odvisno od zvezd in od kakšnih oči, ki se zagledajo vate, ampak po moje bi se morala samo naučiti povedati, da mi ni vse kulj, ne pa, da vsi molče poslušamo in si mislimo svoje, hkrati pa znotraj sebe kričimo v eksplozijah, ki prekašajo atomske bombe, ampak smo pozabili, kako se ubesedi muncha, kako nas v bistvu zebe od znotraj, pa ne, da bi bili depresivni, daleč od melanholije, ampak svet, v katerem ti neka neznana imena in priimki pošiljajo pozdrave iz hi5, se meni zdi bizarnejši od vsega humorja, ki ga premoremo

in včasih me je, kar sram, da toliko razmišljam, ker potem tako malo pride iz mene, a mora nekako skozi filtre pisave ven, ker je zapisal Kafka v pismu očetu, ko ga sprašuje, zakaj ga je strah, da mu tega ne more povedati, prav zato, ker ga je strah in ga ta omrtviči, ampak mi smo tam zato, da ga premagamo in bi se bilo treba malo manj kontrolirati od dobre vzgoje, lahko bi nehala, lahko bi se dobili na kavi in sklenili, da bo vse drugače, pa ne bi bilo, ker jaz morda verjamem le še v nočne vožnje, ki jih ne bo, in v skale, ki bodo, ampak ti si še mlada, mi pravijo, sem pač ene faze preskočila, neumnica, nikoli ni bila zares mlada in neumna, vedno jo je neka odgovornost in vest in stremenje pehalo nekam na čudna pota, pa ne da bi se čutila kaj fakin drugačno, to smo na srečo že prerasli, ampak enostavno se čuti na vodi, da to ni to

in ko se srečajo oči žalostne z drugimi, bodrilne besede, udarci po hrbtu in stegnih, ah, saj bo, kajneda, drugo leto bo boljše, vse bo super in fajn, nam obljubljajo, pa nihče zares ne verjame, ko se ujeti v balonu cinizma norčujemo iz lastne ironije in brez tapravega navdušenja parodiramo sami sebe, kakršni bi morali biti

morali, smo, nismo, težko se je skiniti iz kalupov, pričakovanja teže prenašaš, preveč časa imamo za misliti, preveč enega nevsakodnevnega nenorenja, preveč teh zarez v času, ki te opraskajo s svojimi kremplji, da se ujameš na limanice in se le kdaj pa kdaj preslepiš, da sve bude uredu, ampak v resnici te nekaj žre tam pod kožo kot kak pik komarja, da ne moreš, da ne bi praskal in praskal, učinka pa ni, kako je to čudovito

progresiranje

v žlebove Leningrada lahko stlačiš celo Kate Moss pa morda še princeso Diano in smo se vsi smejali, ker je bilo tako sproščeno preprosto in stoli niso bili najbolj udobni, zato je res čudno, da ni bilo stoječih ovacij, ko smo z navdušenimi nasmeški nazdravljali in ploskali shizofrenim likom, ki si jih avtorji izmislijo in potem debatirajo z njimi – zveni vonnegutsko, v resnici pa je bolj morovičevsko od moroviča, torej ontološko dokazana demagogija, skrita za bleščečimi platnicami za bornih 29 evrčkov

-A ni to mal drago? (je rekel sam avtor)

in potem je bila glasba s tistim hripavim glasom reinkrnirane Edith Piaf v kombinaciji z Billie Holiday in še spremljava tiste kitare in Atanasovskega na saksofonu – za popizdit dobr, čeprav je bila glasba v bistvu že prej, bil je vse mogoč noise, ki je prihajal od metlic za stepanje, od malih robotkov, od starega pisalnega stroja in žage, ki jo je molčeči Primus nabrusil na gong, kajti zaradi vseh teh laži črno na belem bomo kmalu vsi Zlovenci direktno iz Tuhinjske doline zbežali v Argentino in to je dokazano z ontologijo, samo ne v Afriko, v Afriko mi pa ne hodt

sem napisala v sporočilo, da je bilo fajn, da je bilo fajn vino, fajn glasba in še boljša debata

skratka: memento mori

klovnovi pogledi

svet bi bil enostavnejši brez ključavnic, da bi ključi zarjaveli na svojih žebljih in pozabljeni obležali pod lončki pa pod predpražniki, da bi se ves čas usuval rumen cvetni prah iz sončnic in posipal potke, po katerih gredo naši koraki in za nekaj več poguma, bi morali prepovedati vso sisi musko, ki najeda ušesa, ti jih zgnjavi do onemoglosti, sploh na dolgih vožnjah in med tem, ko stojiš v avtocestnih kolonah: imamo očitno še veliko vsega za razčistiti v življenju, da se nikamor ne premaknemo

si mečemo frisbi po parkiriščih, otroci iz istega bloka, in repenčimo nad avtomobili, ki nimajo po cestah kaj za iskat: cesta je igrišče, za brcat, za žogat, za nov asfalt za rolat, same take na simpl stvari, take preproste kot so objemi in moški in jajca na oko

vsako stanovanje mora imeti džezvo za kuhanje kave, vsak človek bi moral kdaj sanjati o daljnih krajih in kdaj početi točno tisto, česar se boji, da premagamo doze adrenalina, da osvojimo vrhove in vrhce potrgamo – me bega tista fotografija iz časopisa kot opomin, da ne štekaš ničesar, da se ti zdi, da posedaš in nato obnemogel obsediš, namesto, da bi zlaufal v življenje čez drn in strn brez kakršnihkoli navideznih bližnjic – sem reku, ne bom, avidš, da ma te meje, enostavno sem vedu, da nočem met nč s tem, pa sem reku ne bom

ker če bi mi en kupu en hud motor, bi ga gonu tok cajta, dokler se neb razbil - vem, da bi, se ne bi znal kontrolirat - zato sem reku: ne bom

je treba še enkrat črno na rumenem povedati, da mene ni treba brati nikomur, da ni treba nikomur omnenjati ali zapisovati mojega imena, ker se skušam sezidati v sebi brez ključavnic – da bi me Hesse posvojil in zaprl prav po nemško-avstrijsko v kakšno klet – oh, kako si grozna, ali: oh, kako ostudno, ki je edino nasprotje od oh, kako čudovito, kakšne platinaste klišejsko puhle blondinke, ki je lahko tudi črnolasa

volilni golaž je skuhan, da se nam vsem kot pri govejem gabi tisto žoltavo meso neprebavljivo, pa vseeno pojemo omako in vanjo namakamo kruh, ampak ne krajčka, lepoprosim, krajčka ne maramo, mi razvajeni otroci tega sveta, ki smo ga oblikovali tako, da je treba vse na novo kupiti, da ni več starih atov v penziji, ki bi imeli dovolj časa, da popravijo naše razpadajoče stole, ki razpadejo pod mano in me takoj za dobro jutro vržejo na realna tla: bo treba kupiti nove, ali pa bomo izgnili vsak po svoje, da ne bo niti prošnje več: a boš z mano jedla, da ne bom skoz tko sam

mi mankajo eni tako Böllovi Klovnovi pogledi na vso stvar, da začutim njeno absurdnost še iz drugega zornega kota, da se zavem, da ni nič bolj neumno ali vsakdanje pobegniti in sanjati kot pa ostati tu le na pol živ – grozna si, again, kaj sploh delaš, in nikoli več ne bom zavrnila povabila na sprehod (obljubim!)

skoraj agitacija (pa ne predvolilna)

potem pa pridejo dnevi in ure in minute, ko si nenasitno želiš več vsega, kar bi kdo sproduciral iz sebe, predvsem tsitega nenadzorovanega, ne še enkrat prebranega, ker meni nikakor ne grejo v žile urniki in usklajevanja časovnih pasov, da me je vedno begalo tisto prvo vprašanje eksistencialno kaj delaš, lahko tudi v pretekliku, morebiti, da sem vedno nekoliko v zadregi navrgla kaj nebistvega in obvezno z začetkom ah, nč, ali pa je pri tem tudi ostalo.

ker meni se vedno ustavi nekje takoj po začetku, da se je treba orng zbasat tja čez čez koridor in ta problemčič je podoben tistemu iz slovnice: boječ se se je deklica približala brez vejice, juhej, kakšen neverjeten jezik je ta naša slovenščina, da sploh ne veš zares, zakaj se učiš tujih jezikov, ko je pa toliko različnih ravni že v našem, kako lahko kdo diplomira iz enega nosnika, kaj sploh imaš pri vsem tem za razsikovat, saj je že Joža vse postoril za zgodovino in za prihodnost, ampak jezik je živa tvorba in tega se na srečo še kdo zaveda, za razliko od zavedanja, da je podobno z umetnostjo in z ljudmi

da mi triplje potem življenje po prstih in odmeva v glavi geslo, da je treba biti protagonist, četudi iz čistega dologočasja in naveličanostjo nad pasivnostjo lastno, da je treba ves preznojen kot Pahor na volilnem soočanju, kar je postala že metafora današnjega časa, ampak kaj bom kot vestna državljanka točno zdaj in že predčasno začela spoštovati volilni molk – če v nekaterih režimih velja, da je treba govoriti kar drugi radi slišijo in lahko le misliš po svoje, pa sama vedno bolj slišim besede: o tem ne smeš razmišljat, torej tudi v moji glavi do nadaljnega le velika zaplata tišine in akcija kot pri kakšnem nižje razvitem bitju, da bi mi skoraj ušlo, moškem, ampak iz čistega črnega humorja, ne iz feminizma – je pač razlika, ki jo tako cenimo, celo bolj kot lorealove šampone, je pač razlika, tista bistvena, ker se že tri dni ne morem domisliti besede, ki bi to označevala

slovarji pa, slovarji, se še naprej prašijo po policah

trapa

ko bom velika, bom razumela vse črke nalepljene na prazne kuverte in v pismih pošiljala zapakirane misli v celofan vrečkah proti antraksu za varno življenje brez tveganja kot pri vzajemnih skaldih, da bi jih s kakšnimi grebljicami, ki jih imajo tako zelo radi, recimo tistimi forexovimi, en malček počohal po obrazu in zares sem si obljubila včeraj ponoči, ko sem razmišljala, da bi morale biti banke odprte tudi takrat, da bi jih našla, sem si obljubila, da ne bom več nikoli dramatizirala nobene butalskosti od vsakdanjosti, ampak kaj, ko me iracionala vedno zmaga, pa četudi, kot pravi Maruša, je to le od mraza – kedo bi vedel, ampak tisto flegmatiko bi se pa tudi šla učit, vsaj do nadaljenga in do nepomebnih reči, ki mi kradejo živce, ker ko bom velika, bom lahko le sanjala, da sem kaj takega počela, ko sem bila še mlada, ker potem pride služba in te resne stvari, da ne moreš kar tako iti za eno leto na lepše po svetu drugam, da ne moreš kar tako plavati, kamor se ti zahoče

jaz sem še majhna – citat, in si nikoli ne želim odrasti, če pa že, bom imela, skupaj z očetom in drugimi velikimi, ki so bili nekoč davno davno majhni, poln skedenj legokock za igrat in spet bom zamudila vlak, če se ne strpam v nogavice in v čevlje in zaloputnem pravočasno z vrati, da bi bodo podočnjaki od prostovoljnega nespanja zaplahutali v vetru, ki brije od mraza prav do kosti in zares hvala vsem tem kravam, ki dan za dnem prežvekujejo travo, za globalno segrevanje, ker sicer, sicer bi pa zares primrznila in ne bi nikoli več verjela v zgodbe in v male hišice iz pravljice za škratke z vinsko trto ovite in grozdjem in dekicami za pogret, ne bi več vrejela, da te zna kdo pogreti samo z besedo, ampak sedaj sem še majhna in se lahko po cel dan vrtim po polju, vrtim, vrtim, vrtim in sanjam o žabah in mrazu na Aljaski – dokler sem še mahjna lahko delam neumnosti in mislim na mraz, ker v resnici me sploh ne zebe

bmx

težka sem, teŠka ubožjomater, četudi brez gobic za večerjo, brez gobove juhe, brez tartufov, četudi me vsakdo potežka, pretežka, da swingam po nebu in še tja malo čez do grmovja, do klopov, paziii, se gujsava galujsava, nihava približno tako kot moja razpoloženja, obvisiva na štriku in čakava, da naju nekdo spet postavi na realna tla, da spet lahko zasovražim izpuh in smog in zaprte prostore in podočnjaki so spet pribežali pod moje oči, da lahko navsezgodaj zjutraj ugotavljam, da smo postavljeni v okvire za slike in razobešeni po stenah sveta, mi, mali nebogljeni mladiči, katerim so vile rojenice namenile lepo prihodnost in jo zapisale, oni pa, uporniki brez razloga so z lastno trmo hoteli celo kuglo od zemlje podreti na glavo in jo z enim samim udarcem raztreščiti, predvsem zaradi mode postmodernizma

če bi Derridaju že v zibko zapisali aksiome kaosa, bi zagotovo hotel sistematizirati svet, tako pa se lahko kdaj morda iz čistega klišeja začudimo dejstvu, da ni bil kvazi pedanten Nemec, oh, stereotipi naše precej balkanske mentalitete, ki kar ne morejo sneti iz tradicije dejstva, da je bil cesar naš, četudi bi moral biti kdaj nag, ampak kaj, ko je to takooooooo nespodobno

bi rekla, da bi mi moral kdo zliti čaj za vrat in v glavo vreči kakšno debelo bukvo, da bi se mi kljub dioptriji pred očmi jasno skristaliziralo dejstvo, da sem skoraj desni prilastek Ivana Groznega na deseto potenco

ampak to samo včasih in takrat si grem sama najbolj na jetra (prosto po cirozi)

sem imela v mislih povedati le notico o nasičenosti zasičenosti, o umetnosti in gibanju, o velikih konceptih, ki ti jih starši v dobri veri prosto po Larkinu želijo strpati v glavo, ker te imajo radi, da ti jih zagabijo dokler jih ne preboliš – enako je z dedki in babicami in tetami in učiteljicami v vrtcu in potem nikoli ne greš v hribe ali pač galerijo

izkušenj s klavirjem nimam

sama na precej sokrastični točki rousseaujevskega nenehnega dvoma, niti ne toliko v druge kot vase, soglašam z vsemi, ki trdijo, da precej na baročno sipam besede izpod prstov, da ne rečem prav rokokojsko, ker tega pa prav zares sovražim, in z njimi zasičim vse kotičke volje nekoga, ki bi vse to mogoče iz nekega lastnega čudnega nagiba, ki bi znal biti podoben tistemu, zaradi katerega bi metulj hotel sanjati človeka, da ga mine vse skupaj vsaj do takrat, dokler ne preboli

in iz lastnih izkušenj, predvsem pa zato, ker ne morem iz svoje kože, da pridam še kakšen stavek priključka (vsi, ki poznate moja pisma z neskončnimi P. S.-i) z iztisnjeno še čisto vso vsaj šilingovsko dobrohotno zlobo (ho ho ho), ki jo premorem, sledi dodatek nasveta: mi nismo za tablete, četudi so te samo lekadoli

je treba počakati kot pri cmokih z napisom, da so skuhani, ko priplavajo na površje, da se poleže, izteče, da gre Teta Meta spet nabirat marjetice nekam v Provanso in odnese s seboj še podočnjake, da bom mirne vesti lahko sanjarila o grških otokih, na katere morda sploh nikoli ne bom šla

do nadaljnega pač tabla: grizem

jedilnik

ponedeljek: lazanja z bučkami
torek: makaroni z bučkami
sreda: riž z bučkami
četrtek: testenine z bučkami
petek: bučke s sirom


se morda bere kot kakšna volaričeva pesem, fea volariča, ne tistega z železnimi skulpturami pred bajto, zlato ženo in haikuji v glavi. vsak potrebuje svoj ventil izražanja v tem brutalno realističnem svetu, ki v virtuali ni nič manj resničen: there are too much reality in this world Primoža Mahneta, again. tumač reale, stari, zato bi bilo treba ideje iz glave, ki nastajajo pod vtisi ulic vsakdana, naphanega z bučkami in realo, spraviti nazaj tja, od koder so prišle. mi je žal za drobce časa izgubljene, ukradene od vrst v banki in v trgovini s sedmimi blagajnami dela samo ena. če bi mi bil bog časa naklonjen bi šla prelepit vse stene mesta s poezijo.

volilna kampanja

toliko nekih neopaznih korakcev z majhnimi stopinjicami v pesku, da njihovih obrisov sploh več ne opaziš, ko skačeš od informacij čez vsemogoče kolebnice in zanke, poskakuješ skakljajoče vedno po istih krajih, tisti sivi bloki, ki jih frabajo na roza in jim zidajo podzemne garaže, da ni več otroških igrišč, čeprav so štorklje letos okrepile svoje vrste in gredo vozički zagotovo dobro v prodajo

se vprašaš, če se splača besede metati v koške za druge junake, ki bodo prebirali in iz sebe izstiskali nove resnice o tebi, te poznajo samo prek telefona, prek spleta, “ti mene sploh ne poznaš” modre misli, te prodajalec sladoleda pozna bolje, ko se ti vedno nasmehne in naloži še malo več, da je res težko vse skupaj pojesti, ampak kaj, ko je tako dober tisti jogurt-višnja za 80 centov

glavni hit življenja je zagotovo potovanje, ker vsi bi šli, nekam, kjer niso doma, čim dlje, tem bolje na vse mogoče načine in naša prihodnost je zapisana v turizmu, položenem v zibko, vedno novi izzivi, nekaj kar ne bo izumrlo vsaj do prve recesije, vojne, ko se ves luksus začne počasi umikati nekam pod površje umrlih rumenkastih nagubanih mask (tega si ne želimo od Miklavža)

kupi si šotor, pozimi odleti kot ptica v tople kraje, jug te privlači s svojimi rumenimi krili, s toploto, na drugi strani samota severnih neksončnih step, neskončnih zaplat snega, Himalaja, vsi ti očaki, sveže prepleskane smrti in ujetost malega človeka, ko se gora ni hotela ukloniti in seveda polne skladovnice debat čez živo mejo in ob kavi: kaj pa morjo rint ke gor pa še tok dnarja je šlo za reševalno; je spisal nekdo v komentarjih na gore-ljudje: gotovo bolje porabljen denar kot tisti za volilne kampanje, ki te prepričajo, da se ne splača verjeti v prihodnost, če je takšna kot je bila do sedaj ali v visokih petkah bivših manekenov – ne bi, hvala

me navdaja dvom, če se splača svoj ego obešati na panoje, in kje je potem ta altruizem, v katerega ne verjamem, ker se sprašujem le, če je bolj vase zaverovano, da se povsod siliš zraven ali, češ I’m too big, prav potiho spizdiš nekam v tri krasne s sloganom: beg je najboljša rešitev, ki vedno preostane (in če greš prostovoljno, še ego zraven)

mogoče bom začela verjeti v smrkce

smokiji

svet v malem nekega stanovanja, sivo modri mački ti pihajo na dušo s kremplji in obračanjem hrbta in zunaj je orkan in prepih in deževna doba, da niti Rambo ne bi znal premagati tistega zlega duha, ki sili čez kakšno poko razpoko na površje, da se potopiš v bananino mleko in vanj namečeš še koščke sladoleda in posuješ s kakavom, da nimaš pojma, kaj bi naredil Macgyver, če bi se znašel na poti brez dežnika in s tistimi črnimi oblaki nad glavo in vonjem, ki pravi, da bo prišel naliv

da si rečeš, da hujšega kot da se zmočiš (in naučiš plavati) ne more biti, pa pejva še malo, pa pejva še dlje tja dol do robid, da se delajo stoje na glavi in se teče, spreobrača tirnice od vlakov, da reče ena punca tam v travi: komi čakam, da začne padat

se usuje v trenutku, da laufaš v varno zavetje in veter brije, da ga čutiš v ledvice in do kosti te premelje, skratka idealne razmere za prehladit in moja ušesa vsa mrzla in noge in roke, to je naravno, mi manjka prekrvavitve, in ne, ne pijem kave, razen včasih, in tudi, ko gremo za lepim vremenom izgleda tako zelo obetavno, vse oblačni in sivo in rečemo, daj, pokadi že en čik, če že zaradi tebe sedimo tu zunaj in spet nam uspe naleteti na strašansko fajn natakarja s kavo z mlekom z mlekom s kavo in šečerom od kaukaua

pa zadnje čase so tako ali tako vsi tako prijazni, razne prodajalke, h katerim greš po 15 dag salame brez občutka koliko je to in tisti sladoledar s kepico za 80 centov, ki jo naloži gospod iz čebelce tako na veliko, da sploh ne verjameš, pa ravno še toliko drobižkov se je našlo, sem ti rekla, da je vsega dovolj v mojem žepu, pa ne vem zakaj šmarjetna, samo zato, ker je blizu in lahko greš lepo peš od doma po samem asfaltu, še umazati se ti ni treba od blata, je kot en tak ljublanski grad, da sem imela vedno rada tiste, ki so si izmišljali svoja poimenovanja in besede in so mi mešali misli na vse mogoče načine: se morem naučiti sestavljati rubikovo kocko, tazadnih 27 potez in za vedno sem se odpovedala smokijem v svojem želodcu

piškoti pa, ja, piškoti, to je že druga zgodba, in samo še enkat mi naj nekdo reče, da sem tista, ki nič ne je, če pa že je, pa nič kaj takega, karkoli že to pomeni, pa ga bom, ker, ker, sem že sita te mitologije, ki je kodvekdaj prišla kodvekomu na misel in se usidrala v mojo zrcalno podobo, ki odseva v očeh drugih, po možnosti so mi skušali naprtiti še anoreksijo, jaz pa še izbirčna nisem več in to, da pojem za zajtrk isto kosov kruha kot eni fantki in za kosilo odneham tri žlice prej, že ne more biti neješčost, da sploh ni treba spraševati, kam je izginila nutella

sem videla enkrat v eni trgovini tako taveliko – 5 kil

milni mehurček (razpočen)

ne maram stricev, ki s svojim nosovi kukajo v avtomobile, s katerimi se pripeljem, in ne maram računalnikov, ki se zaklenejo sami od sebe na vse mogoče čudne načine, tipkovnic, ki se jim zmeša, da pišejo samo še čudne znake, in ne maram ptičev, ki so jim pristrigli peruti

sem te iskala pod tisto kožo in prsti so mirno ždeči počivali, še obžalovanja ni bilo več v tvojem glasu, ničesar ni bilo več, ne samo med nama, še tebe so izpraznili, nisem več 15-letni mulc si rekel, ki bi se fural s kolesom, itak, ampak odraslosti si nisem tako predstavljala, nikakor ne, sploh pa: ti ne bi smel nikoli odrasti, sem vedela že takrat, ko si delal izpit za avto, da to ne pelje nikamor

kvazi si se moral znajti in sedaj živiš na račun ogromne plače, ki ti je ubila poglede, tiste poglede, s katerimi si me gledal, me čutil, ker si čutil, dokler nisi vsega tistega, kar je bilo na tebi posebnega, strpal v ruzak in vrgel z mosta v reko skupaj s svojo mladostjo in neskončnimi pločniki besed, ki sva si jih izmenjevala

ki si mi jih dajal, da jih premeljem in od njih sem živela še naslednje tri tedne, sedaj pa se nisva videla že sto let in morda bi bilo bolje, da bi mi ostalo hrepenenje, da bi mi ostal živ v spominih, ne pa tako tog, tako zakrknjeno prazen, da te ne znam več izluščiti iz te lupine vsakdana, da tako pašeš v naše gogasto mesto, da tako pašeš med rutino in ubogljive ukaze

izpuhtel si v zrak

in vsi ti ljudje izgubljenih oči in pogledov, da komaj verjamem, da se toliko raje zakopljem v tiste, v katerih se vsaj nekaj premakne, brez okamenelosti, ki še premikajo in sanjajo, čeprav so včasih malo osladni, v tiste, ki me včasih čisto malo spominjajo nate, nate od včasih, ker danes, danes ...

izpuhtel si v zrak

doživetja

ne maram žrtvovanih mater terez, ki ti z očitki razjedajo slabo vest pikajočo in v podzavest tlačijo vse polno vozljev in osmic, celo dvojnih, ki te privežejo na matičarke zaroštane z ljubeznijo kot obveznostjo, ki jo je treba vračati, ker jaz ne maram biti privezana, načeloma, razen na štriku za občutek varnosti, čeravno me vedno mika, da bi solirala in imam najraje od vsega balvane, po možnosti bosa in s tistim čudovitim občutkom svobode, se ti niti prevezat ni treba, ti ni treba paziti, kakšne oblike je svedrovec, samo prepričan moraš biti vase in včasih, za tisto piko na i pri filingu in sproščenosti še kakšne roke spodaj odprte, na katere se lahko zaneseš

sem šla takolele navzgor, da so se pred mano odpirali svetovi, sem se zopet znašla na tisti točki niča, ko ti psiha psihira v božjo mater brez gobic in jokaš in stokaš in ti razum pade v kakšno luknjo, pa sem se naslonila z glavo na skalo in začela globoko vdihovati ves tisti zrak in se prepričala nekako v glavi, da zmorem, en malo zase, še bolj pa zate, pa tudi za druge, ker mi smo ena taka res fajn družina – merkamo otroke, si podajamo piškote, na petrolih kupujemo sendviče in po parkiriščih mečemo frizbi nekam tja dol v grmovje

domov se vedno pride prepozno, ker nas itak nikoli ni doma, in noč nas objame s tanajlepšo luno na svetu, da potlej zares samo padeš na jogi, ves srečen, ker v bistvu je to skoraj to, še lepše je ostati kar pod milim nebom, da nam ostanejo sanje o kakšnih otokih, da nam ostanejo sanje

ker potem te še prehitro zrealizira samo 20 dni dopusta na leto in izpiti, ker te še prehitro zrealizira, ko ti zmanjka moči in v glavi tolče praznina, da nikakor ne moreš več, ker se je tvoj strah tako odločil, da te zrealizira, da si pustiš še kaj za kaj drugič, ker point je v tem, da veš, da ti bo enkrat že nekako uspelo in v tem, da veš, da je Hugo uresničil toliko tega, česar večina drugih sploh ne upa niti v domišljiji

si predstavljati to belino neskončnosti in adrenalin, ki ti šopa po žilah, ti občutki v glavi, da se z njimi filaš in vedno težiš še k več, da potem že base jumpaš čez vse mogoče prepade in rineš še višje in težje in iščeš kot večni iskalec vedno kaj novega in drugega in drugačnega, da vse skupaj ne postane monotono, to življenje, da ga skušaš zares doživeti

brisača

je rekel dedek v enem dokumentarcu, da morda pa živimo preveč varno, da je tveganje le še znanstvena fantastika in neumnost norcev, da je on še vedno ujet v belem oblaku spomina, ko je jezdil med skalami navzdol in se je sam tega spomnil, pionirček brez rutice in odlikovanja

in potem najdem tole:
The rock is a field of battle between our weakness and our strength. (Royal Robbins)

kot bi mi kdo (recimo ta tretji palček od Sneguljčice) hotu kj povedat

kot tisti filmi od predvčerajšnjim, da si jim videl na obrazih orng srečo in zadovoljstvo, ki ga ne najdeš v kurjih juhicah za dušo niti v tvojih pet minut nasvetih za lepši dan od enih časopisov, v katerih (in kakršnokoli pregibanje mi danes ne gre, imam musklfibr) se ti splača prebrati samo recepete za stročji fižol

da si želiš, da bi bil, ko boš, da bi bil

beli pršič ali tiste skale ob sončnem zahodu, po katerem (ne, po katerih) so lezli naši fantki, se vlekli na mišice, da jih je bilo veselje pogledati, in je spodaj že padal mraz med drevesa, mi smo pa vsi, eden za drugim povedali, da je bilo dons pa res, men tud, men tud, tud men

samo kaj, ko je meni to nepredstavljivo in daleč kot kakšna 7b-jka, ker lukenj na silo pa res ne bi rada vrtala v plato ali še huje: betonirala nanjo umetnih in za povrhu še klocastih (!) grifov, ker na silo ni niti za silo, ker nasilje ni rešitev, potreben je stvaren dialog (tretja modrost mojega bratranca. ki ne mara delfinov)

če mi kupi kdo vodniček za štopanje po vesolju in mu rata v mojo podzavest vsaj na rahlo vtsikati svetleči napis iz prve platnice namesto tatooja nad popkom z njegovim imenom, za takrat, ko mi zmanjka tal pod nogami in roke nočejo biti moje, ker vedno pravim, da imam vsaj eno preveč

mi zaenkrat pomeni že nešeto mnogo in tisto razdaljo od pikice na polici, ki je zvezda, vštevši še vso svetlobo in svetlobna leta s hitrostjo (da zakopliciram), da si lahko sposodim brisačo, ko poslušam jazz skozi priprta balkonska vrata in še maček sivomoder mirno spi

doma je najlepše

mi na podoben način dvigujejo pritisk buhtlji v skali kot seminarske naloge, ki zahtevajo od mene nemogoče, da pozabim dihati še tega nekaj postanega smoga, kar se ga je ugnezdilo v naše neprezračeno in neobljudeno stanovanje, ker v njem nima časa nihče zares živeti - samo prihajamo, ukrademo kakšen jogurt s hladilnika, si skuhamo kakšen čaj, prečekiramo mejle in stuširani gremo naprej

- sj ta teden pa ne boš hodila
- seveda bom, cel teden pa ja ne bom doma

sploh pa nam ne paše birokracija oddajanja računov in plačevnaje položnic z roki pa zamudnine od knjižnic in ostali od dneva do dneva, kako ne veš, kakšno bo vreme, ker če slučajno začne deževati, je konec sveta: kako si lahko bila kjerkoli drugje kot doma, če je pa tako pihalo

zagotovo si se prehladila

dobrojutro

oh, ta svet
zna biti tako lep
na oblačno jutro

plakatiranje ni dovoljeno. kršitelji SE bodo kaznovali po zakonu

tastar, res je fajn, da je šla ta marija v nebo, to res reši celotno zadevo, kot rešijo mesto mali otočki zelenja in đungle z đ-jem obvezno, ampak kljub temu bi šla nekam višje, visoko, da bi si iz čustev spletla jazzy večere, namesto da obratno mi zdrkne na plano celo bijoče srce, igrajoče ping-pong, pa še preteklost se včasih uštuli, da jo sploh ni treba prav po arheološko izkopavati

vse skupaj steče nekam v kanjon brez kanjoninga, kot da je vse tisto od prej že pozabljeno, že popisano, že dano, že bilo in bo šele vse drugo – mi sploh ni treba delati usedlin, ker še vse plava tu nekje po zraku in sploh se ne trudim zakomplicirati zadev, ker vse nekako pelje dalje, četudi včasih en mal v rikverc, pa sem totalno nerazumljiva, ne vem če ravno zanimiva, sploh zato, ker itak še žvižgati ne znam, kaj šele, da bi vedela, kaj bi naročila, pa sem se spomnila na kakav in piškote obvezno, v toplo mleko s podiranjem kupčka, da naredi šobico malo dete in se cmeri, zacmeri, ko mu pošljejo pošto z napisom: odpre lahko samo naslovnik (on pa še vidi le obrise)

so me nafilali s smokiji in niti niso stikali po meni z očitajočimi pogledi in tisto, že spet greš in te ni in kako si rjava, so bile le besede, ki niso pustile trajnega pečata, imam pač dve ušesi in bolj malo spomina, da je še dobro, da imajo drugi kake registre, da tlačijo vanje vse tisto, kar jaz pozabim, zlata ribica, ki se oglaša kot tista raca ponoči v Bohinju: kvak, kvak, kvaaaaaaaak

včasih tudi kuham kosila in pečem in jem zares preveč obilo, da bo treba začeti delati trebušnjake in sklece, ker takega tipa, ki ima doma training board bi pa mela, da se ves čas obešam po drevesih in unih rjastih štangah, da mi ves čas težijo, da bom padla navzdol – to domači, na drugi strani pa drugačne psihoze tipa: ne boš padla, nikoli, in še hujše za napsihirat: pad, jest pa se še vedno trmasto držim, kula

in ravno to je problem, ta usklajenost in ravnotežje, ki so ga moji stari mami uničili z zdravili, ravnovesje hoje po gurtni med dvema drevesoma, previdni premiki, skakanja in enkrat v iskanju filinga, ga začutiš pod sabo in shodiš suvereno, lahkotno, lagodno, ležerno, ti rata, je res dober občutek

poker

se mi zdi, da me skušajo razčetveriti takoj iz prve, me iz čiste slovenceljske foušije ali z lastno šibkostjo prosečih na ulicah prepričati, da se razdam na vse strani – med hribe napleskam, tja proti Bohinju pa vse do Dolenjske – alo, takole pa res ne bo šlo, ker imam take nogice, da me ljudje sprašujejo: a te sploh držijo? in se tudi z devetimi mačjimi življenji ne prebijem čez vse te, ki grabijo po meni in če rečem, da se ne bojim več navezanosti, mi je v oporo in enkrat bi se morala verjetno do konca naspat, ne pa da bluzim še čisto zablurana in niti malo udomačena med nekimi pečenji vola na ražnju, da še bolj podvomiš v civilizacijo na vse pretege, in kravami v ogradah pa enimi ljudmi, ki jim rečem, midva se pa poznava ane, a veš, od takt k je ful dž padu

me še vedno žulijo kamni v medenico, ko bežim pred nakopičenim in na kupe nametanim lastne omare, razsutega gnezda, ki bi ga bilo treba na novo splesti, ampak na slabih temeljih karkoli graditi se nikakor ne splača, sem praktično preverila na več hišicah iz kamnov, treba je pretrgati popkovino in zaiti na Aljaski, ali še bolje vziti tam daleč na jugu, takolele iskoč svobodo neke jezerske gladine, bežeč pred vsakdanom, pred utesnjenostjo in potem pade mraz in se tlačim v svojo jakno, do vratu zapeta, čeprav ne ne gre več za zidove, za to, da karkoli skrivam pred svetom, ampak za zaščito lupine, ki jo rabim, da me ne odplakne v napačne globine sedmih metrov, da se niti dna ne vidi in voda me zmami, da zaplavam vanjo, ledeno mrzlo, iskoč svobodo v temi z baterijo, kje bova spala, da me zaobjame gluha noč in toplina spalke, da sem pokrita in hkrtai znoraj vesolja cela in gladka, brez fuzlov v glavi

ker ne maram vozljanja in hrapavost površine me prepriča ravno toliko, da se je dobro oprimem, ampak ne maram pa nekih vlačenj in tega, da se dela karkoli na silo, da moram kaj narediti, da imam urnike in obveze in pričakovanja bližnjih in daljnih in tistih, ki bi to radi bili v mojih očeh in tistih, ki se jim zdi, da razumejo ta svet in ne razumejo preprostih stvari, da me je treba nahraniti, ne pa od mene samo jemat in to ravno, ko sem mislila, da sem se naučila dajati – pa ne leti nate z makom med zobki, ker v tvojih očeh lahko preberem, da mi bo kljub vsemu uspelo, pa ne leti na vse tiste, ki grejo za onim neskončnim hrepenjenjem in razgledom, ki gredo vse višje in dlje in letijo brez redbulla in osladnosti gumijastih bobončkov v kombinaciji s sladkorno peno, da bi se kič raztreščil in bi znali sprejemati brez spreminjanja, se potopiti brez posebnih priprav, tako zelo spontano, brez planiranja in organiziranja, brez blefa za pokeraše, ki se obračajo stran z očmi in skrivajo za sončnimi špegli

sem vedno za dokler je igra, dokler se špila za cele kupe žetonov in se blefira z ravno pravšnjo mero naivnosti in optimizma, sicer je pa že šalamun vse povedal, jest lahko samo obsedim in kimam, če bi lahko, pa ne morem, ker je treba spet iti, me vse roke tega sveta porivajo dalje, da bo prah spet ostal nepobrisan in se bom zataknila v kakšno poko v času, se je oprijela, da obstane do naslednjega kompleta samo mirujoča reka, v katero nikoli ne stopiš dvakrat

bonžu

ko zdrgnem s sebe umazanijo in sol zažrto v kožo, zberem na kupček vtise in jih zapečem na trdi disk spomina, bom (upam) še vedno lebdela na tistih oblakih nadrealističnih črnih, ki so se napleskali na slovensko nebo ob jutranji zarji, da so se pogledi premikali z zamiki in brez zveze je bilo karkoli reči, karkoli začenjati, če so se nam pa oči zapirale in so se risale v njih druge želje kot tiste, ki smo jih zakopali v mivko in med hribe, sva se s prodajalcem na prvem petrolu domenila kar za lahkonoč, ko niti doberdan niti dobrojutro ni bilo ustrezno in nas je strašansko zeblo, treslo, ah, ta naša mrzla domovina, krmežljava, siva, brezzvezna stara rutina, v katero se moramo spet nekako ujeti, štiri stene, varnost doma, ki smo ga skušali pozabiti, prižgani telefoni in samo en časovni pas, glavniki, postelja, omara, voda iz pipe

ker mi smo imeli vsak svoj čas, po katerem smo merili dneve, ker se nam je lahko zdelo, da je ura za kosilo ponoči, potem pa smo jo lahko še stoenkrat premaknili, kakšen je plan, a gremo, kam, a ni prevroče, samo še tole naredim, samo še tole skadim, samo še spočijemo se in gremo

saj vedrili smo pod istim nebom, ki si ga lahko predstavljam okroglega, četudi praviš, da si ga ne morem, pod istim nebom, ki nam sedaj odseva v iskricah, ki smo si jih stlačili v učke, v iskricah, ki smo si jih nabrali med iglicami in nismo si mogli kaj, da ne bi bili vsaj malce osladni ob sončnih zahodnih, če je bilo pa toliko žarenja, da sem se zares počutila skakljajoče, četudi smo vsi leni ležali v travi, na skalah, na plaži, lenobice starajoče še iz časov kransterdama, to je bla čist druga scena, sj smo mel vsi dolge lase, jazz in folk in gaj in punk, da spet pomislim, da sem se rodila prepozno, jaz, mala punčara, ki se mora o tem svetu še čisto preveč naučiti

sedaj doma lahko pogledamo na wikipedio, koliko so visoki žerjavi, preverimo globino morja, če je dovolj visoka za skakanje na glavo, in najdemo vse tiste rajske plaže, ki smo jih zgrešili, ker smo naravni talenti za mlačne mlakuže, za meduze, za ostre skale in ježe, za milijone komarjev in celo dva slovenca nekje v šavju, oborožena do zob, mi pa v kratkih hlačah - itak smo bežali, preden nam poskrajo vso dragoceno kri, itak sploh ne maramo obale, razen če jo gledaš iz višine kakšnega prelaza, kjer se veliko lakše diše, kjer te ponoči obišče lisica in hodijo naokoli spuščene krave in svinje in kjer se leze v spalke pred mrazom in so drevesa in ovinki in, kako neverjetno, sploh ni Spara, še zakotna trgovinica je šele nekaj kilometrov stran in vse tsite vasice raztreščene in menhirji, da smo samo enkrat zares zašli med turiste, in se nam je zdelo mesto na ravni enega poreča, s celo istimi spominki, samo z drugim napisom, da nas je kar malo razočarala turistična lepota in smo pobegnili daleč stran na sever, daleč stran od suvenirjev

mi smo prišli domov s polnimi žepi kamnov, s kakšno ukradeno žlico iz nostalgije, umazanimi cotami in štrenastimi lasmi, sicer pa: dejstev ni, so samo asociacije, ki se kalejdoskopsko množijo, ker vse ga tega ne moreš poiskati na internetu ali v knjigah, ker vse to enostavno ne obstaja nikjer drugje, kot v naših glavah, icolinjorhet, tastar, pa še malo v horoskopu, ki si ga po svoje prevedemo iz francoščine, da se čisto vse uresniči, da spet ne rabimo zvezdnih utrinkov, no one can stop us now, cause we are all made of stars, efforts of lovers left in my mind, I sing in the reaches, we'll see what we find, no one can stop us now, cause we are all made of stars

maham

svet te ne sme boleti,
ujeti ga moraš v milni mehurček
strpati v nahrbtnik in vzeti
s seboj na pot po vesolju

od zvezde do zvezde
(črne luknje preskočiš z velikim korakom)

besedovanja

me ima, da bi vse preostale besede lepo stresla med sir in pinjole in jih nafilala v paradižnik in zapekla na 170 stopinj, ker je špajza že zapolnjena z njimi in zmrzovalnik kar poka po šivih od vsega tega, kar sem stlačila vanj za čez zimo, ko mi letijo misli iz enega konca na drugega in spet nazaj po telegraf štangah in vsak dan jih je poln nabiralnik, kot da bi vsi hoteli, da se vtisnejo vame s svojim pečatom, s sabo, ko tako pisano potujejo po mojem horizontu, en kup oči in rečic, ki se nočejo ustaviti in vrtinci, ki te pozaugajo, da jim ne uideš, kar tako, četudi vstaneš, skorajda skočiš iz stola in rečeš, da greš domov

preveč vsega je vsepovsod in vse in vse in vse kliče po tem, da bi se vsega znebila, otresla, ker tudi, ko grem nosim nahrbtnik s seboj, ker je tak čas, da nikomur ne moreš zaupati, jaz pa se ravno učim zanašati na druge, nikoli ob pravih trenutkih, te bo že izučilo, mi žugajo s prstom, bi celo življenje nizala koralde na posušene travne bilke iz besedja, če mi ne bi bilo treba nikoli brati na literarnih večerih, in če bi lahko kljub temu preživela, ker kljub naivnosti še vedno ne verjamem, da mi bodo obresti od lastnega truda, ki ga ne sejem preveč na široko po svetu prinesle finančno stabilnost, sploh pa moje delnice od čajev ne kotirajo visoko pa tudi so mi miške in črvički razjedli zasanjanost in avtomobilčki so mi že vse prevečkrat raztreščili mačke po asfaltu, da tistih posnetkov iz Srebrenice sploh ne dodajam, ker imajo tudi drugi (včasih še več) na zalogi

tok o tem zadnjem, tok o Janši in tok tok o izobrazbi

ni, da ni

zavidam ljudem, ki znajo govort

ww

svoboda po znižani ceni

razsuta sem v drobcih stavkov, ki jim ne znam najti skupnega veziva, da bi si kupila lepilo, sem pozabila, pa še ne moreš se po tem dežju peljati s kolesom, ker res nisem za prehlade pa vročino in nikakor ne štekam tistih kokošk, ki so me napadle danes tako profesionalno, strašansko na glas in še preden smo vstopili, se usedli za trenutek, pogovorili – če hočete skleniti posel, morate orng mahati z rokami in poskušati prodati še sebe, če je treba, ker obiskovalec gotovo nima pojma, niti o bontonu, in itak sploh ne obstaja kakšnih posebnih hakelcev pri sklenitvi zavarovanja, ti nastopijo šele potem, ko se ti kaj zgodi, kot strela z jasnega padejo iz neba, nebodihjihtreba, in kako težko je dobiti točno tisto, po kar si prišel – kaj pa, če bi raje to, to je tisto, kar potrebujete, in to na način, da se mi zaupanje odkotali 60 km stran od nje – bom pač sklenila polico kje drugje – živela konkurenca

sicer pa smo v eri zapravljanja, in, ne, niso krive razprodaje, je treba kupiti toliko stvari, da čevlji in mp3 iz mojega seznama sploh ne pridejo na vrsto, pa sončna očala takisto ne, če se je pa vmes uštulila čelada pa same pomembne inu nujne reči, in to jaz, deklič, ki sanja o življenju brez trgovin, ki sanja o preprostem svetu z suhimi jabolčnimi krhlji in kosmiči namočenimi v vodo za zajtrk, o reciklaži sveta, Cortesovi divji hrani, začenši s koprivami namesto špinače, pa stare prašne omare, da iz njih izvabiš tam še živeče duhove in jim sprašim hlače – tudi kakšne najdem, morda kakšno krilo, da mi da zaleta, 100 % pamuk, tekstilni kombinat boris kidrič zadar

pa sem že mislila, da sem prebolela, da sem si osnovala druge rutine, ki naj bi me zaposlovale, recimo zelo koristno kuhanje kosila, ki sem ga do sedaj velikokrat preskočila, celo posteljo sem postlala in v knjižnici sem plačala le 70 centov zamudnine, vsak dan zajtrkovala, sem že začela verjeti v preprostost skodelic iz vseh mogočih vetrov prinešenih, pikčastih made in yugoslavia, in da so tisti čajniki in servisi z posebnimi skodelicami za sladkorne kocke in mleko le moje malomeščanske želje, ki jih res lahko odvržem v posebni zabojnik za neureničene sanje (poleg tistega za papir in steklo)

ne vem kako se mi je uspelo zopet zagozditi med znane koordinate, ki so se mi vmes že malce odtujile, da jih bo treba spet udomačiti, jih s skodelico mleka privabiti kot kakšno malo mače, pasti zaupanja in domačega računala, ki tako zelo zna upravljati s tvojim prostim časom pa so me prijatelji, kdo pa drug, vrgli s tira, me strpali na kolo še preden sem dobro razpakirala potovalke, da je vse skupaj ostalo v nedokončanem stanju razpostrto vsepovsod in jaz sem že letela proti še bolj retro pridihom, proti sebi še od dalj nazaj, se zagozdila na tisti stol in nisem hotela z njega, ker rexi so itak zakon pa kuhinje stare oranžne farbe, pa meni je ta svet v bistvu všeč, čeravno ne razumem gospodov na telefonu, ki mi nočejo odpeljati starega papirja, češ da se ga za 20 evrov itak ne splača zbirati, ampak, gospod, to je vaše delo, no, če bi bilo po moje bi si spletla pulover, če bi ga znala, in iz makrameja zvozljala prihodnost, ampak kaj, ko nas učijo, da je lažje, če jo kupiš, po možnosti prek(o) interneta pa s kartico, ampak je pa svetleča pa lepa, pa še oranžna, pa varna, itak, z našim zavarovanjem se vam nič ne zgodi, poskrbite zase, tu smo za vas, rabiš še kaj, prinesi denar, sploh ga rabiš veliko za stike z naravo in s sabo in najdražja je tista, na kateri v enem grdem fontu piše svoboda pa sem jo kupila

včasih

včasih, ko utihnem, se mi zdi, da ves čas ponavljam samo eno in isto kot kakšen hrček, ki v nedogled goni svoje kolo, čeravno sem v deževni dobi, potuhnjena v svoje varne bube in kokone, ki kar naenkrat omejujejo, ko se utvari varnosti štirih sten prav po morovičevsko posmehuješ, češ, kaj mi bodo v tem preciviliziranem svetu prenasičenem z nakupovalnimi centri in na obrobju se rojevajo tisti kvazi divjaki, ah, sem znamovana s houlbeqovimi idejami, čeravno njegovega imena še vedno ne znam zapisati, kot ne morem skriti ob kritiziranju grdih kavčev svojega umetnostnozgodovinarskega porekla – nekoč ga bom zatajila v svojem življenjepisu kot Cankar svojo mater, ampak me bodo razkrinkali, aha, njihova si, ampak kašni Matjaži in Mareti iz prejšnega stoletja, z belimi nogavicami in s ponči, taki dolgolasi pa prav nič newagevsko hipurski – ravno prav retro, da jih imaš rad – oni, bodo še vedno nekje tu, čeprav jih vidiš šele, ko pade tema – ko zvezde

in potem sploh ne vem od kod se mi prikrade tista prepričanost vase, da se zanesem na lastno svobodo, ali pa je to še edino, kar mi preostane, kot tistemu človečku iz Moderndorferjeve zgodbe, ki se je šel po strehi enostavno sprehajat pa so ga prestrašeni ljudje za njegovo življenje in psihologi vrgli dol – mene ne bodo, ker moj problem je ravno v tem, da vidim v vsem še preveč smisla, ampak kaj, ko se ta ne ujema čisto s to tekmovalno ali pa čisto preprosto realno in samoumevno skrbjo za bit – in potem tako sploh ne vdano v usodo lepo po malih luknjicah in razpokah zlezem, prelezem, brez kakršnegakoli strahu v žilah, suvereno, da nihče ne bi verjel, da sem to ista jaz iz tiste klopce v tivoliju, da sem to ista jaz, pa itak so mi verjetno razčesnili lobanjo – kak Raskolnikov je bil s sekiro in sedaj sem kalejdoskopsko razdeljena na mnogotere koščke, ki jih še ne znam sestaviti čisto dobro skupaj in tako si še vedno z nohti razpraskam pike komarjev in diham na škrge, kadar mi zalepijo usta, in še vedno čisto preveč verjamem, da bi spet z očki povožone srne začudeno zrla predse, če bi se znašla na tleh

sem se odločila, da bom imela neznansko srečo – potem bomo pa vidl – če že ne verjamem v bogove, lahko vsaj včasih verjamem vase

filEm

padale so, še padajo, ko se izgubljam med črkami, namesto med oblaki – še vedno bežim, čeravno bolj počasi in brez tistega naivnega zanašanja na to, da bo enkrat minilo kar samo od sebe – ko se bo spet nagrbančilo in me ujelo, bom spet na istem, ampak sem potlačila, zaprla v omaro in se spomnim na to vsakič šele, ko jo že odprem pa se vsa njena vsebina raztrešči po parketu, da potlej spet tlačim in tlačim in še vedno nabiram in odlašam in odrivam in se skrivam tudi med platnice, padajo kar po tekočem traku, od nabokova do naomi klein, od pereca do kafke, preostalega pa ne bom napisala, da trojna formula tokrat ne obvelja (prosto po mojci)

pa ne vem, če imam res kaj veliko povedati o njih, o prebranem – to je toliko več svetov v moji glavi, da jih ne morem enostavno popredalčkati, ko se vse preplete – pa ne le, ker jih berem več naenkrat, ampak se vzporedno dogaja še resničnost in virtuala in je v sosednjem stanovanju čisto drugo vesolje, kaj šele v naslednji ulici, v naslednjem kraju – toliko o referendumu o pokrajinah

sem včeraj, ko so se na nebu zagozdili velikanski črni oblaki, sredi velikega polja, sredi koruze in sredi pšenice in trave, zaslišala saksofon – nek fante je stal tam sam samcat in zvoki so se tako lepo zlili z okoljem, začetek nekega filma, mogoče je to tudi eden od izhodov, da si predstavljaš, da je vse le na platnu, da tebe ni tam

seveda bom zbežala še dlje z bencinom, kot da se sonca še nisem najedla ob kosilu na obali, ko mi je pogrelo malvazijo, ker res ne razumem kako ti lahko prineseljo vino že toliko prej, da je vse toplo, ampak tja kamor grem, bo pivo drago in res ne vem, kako bo, vse to, četudi bo dober film, dobra ireala, nadrealistično in malo bolj proti jugu – ni naključja v besedi sur-realizem

v bistvu se zdajle filam z merciji in razmišljam o zdravstvenem zavarovanju in o ljudeh iztrošenih od življenja, ki nimajo kam zbežati in v svoji osamljenosti na lastni koži in srcu in ožilju in raku čutijo duhovno puščavo, v katero jaz le na trenutke verjamem, pa še to se tolažim, da je le zaradi menstruacije, ker včasih, včasih se ti pa le zazdi, tako po svetlanino, da smo pa res vsi ljudje in bi lahko praznovali skupaj, ker sem še vedno le eno naivno šibko dete, ki ima še čisto preveč rumenih barvic in temper na zalogi

ker, navsezadnje, nam včasih rata, se takole znajti v ovoju nekega stanovanja, za isto mizo, ko se smejimo in mečemo karte dokaj odkrito in se nam zdi, da sploh ni važno, koliko se zares poznamo, če se tepemo za lubenico iz iste sklede in si delimo nekaj istih spominov, recimo, kdo je komu skuhal kavo z mlekom, da tista tema in dež in mraz od zunaj ne morejo notri, četudi so odprta balkonska vrata in se vonja nežen vonj mehčalca pravkar opranega perila

se nam zazdi, da smo, če že ne iz istega sveta, pa vsaj iz istega filma, sveže prepleskanega na rumeno za stene in svetlo modro neba za na strop

železne srajce po najnovejši modi

Vse svoje življenje sem zbrala skupaj na usb ključ, da se, ja, ne bo kaj izgubilo, nato pa vse skupaj nekam založila.

Se sprašujem, če nas kdo čaka, takolele ob večerih zatlačene za svojimi zaroletanimi okni in obsijanimi s svetlobo ekranov – zna biti, da tam nekje v temi, kakšne oči mislijo isto kot ti, le da ne opaziš, ker greš mimo hiteč, se mi mudi, mudi, zamujam, jaz pa vedno prezgodnja in čakajoča, z eno tako po krščansko vzgojeno vestjo, ki je vse preveč odgovorna.

Zna biti sranje, zna biti, če preveč opaziš enih podrobnosti, ki bi jih ljudje najrajši skrili, če si preveč dovzeten, če se ti zdi čudno, če nekaj rečeš in odmev ne pride nazaj, če se vsi pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Me ima, da bi imela pogum (ga zadela na lotu), da bi si upala s palčko drezat v brezbrižnost, kako, kaj in zakaj, pa klicarit, se dret na uho, ampak mi je mir prevelika vrednota, da bi ga šla kalit.

Sem pač pridna punčka, ki riše lepe risbice, čeprav barvic pa nikoli nisem marala šiliti in najbolj fajn mi je, če se nikomur ni treba nikamor obregovati, ampak to se še v sanjah ni pripetilo, ker vedno je kaj, zaradi česar moraš in bi moral, pa morda ne, ampak res bi bilo treba samo na glas izreči, dvigniti roko, četudi brez argumentov, ampak to se meni ne zdi prav in potem ti rečejo, avtoriteta, to si ti rekla, če dam naprej, boš ti odgovorna. Ja, hvala, in potem se sprašujem od kod tresoča roka in razbijanje srca, kadar nisem 243 %. Ali pa morda zato ne maram psihologov, itak.

Je toliko enih stvari za povedat, da me res čudi, da so tudi najglasnejši tiho, kot bi pozabili govoriti še kaj drugega kot tisto, kar so si zasalotejpali v možgane, navada železna srajca, pa ne smeš se preveč razgaliti, ker ranljivi pa nismo, to pa ne, četudi vse drugo, ampak potem nas pa zjebejo take čisto človeške reči, na katere nismo več navajeni – ko bi enkrat lahko govoril in bi te poslušali, pa ne znaš več.

Ampak se nam ne sme zgoditi, tudi prazne hiše govorijo, za tolažbo in za svet.

padat!

Začeli bom nekje od sredine leve (brez prerivanja, lepoooprosim, mi smo civilizirani ljudje, in, ne, nismo na protestnem shodu). Lahko tudi ne začnemo in gremo eden mimo drugega dalje, saj veste kako to gre. Ko potem kakšen torek dobiš mesić: sori, k sm te v petek zignoriral. Ja, ok, tud če me ne bi, ane.

Je rekel Uroš, un k jest ne vem, kako mu je ime, da mogoče je pa problem v tem, da smo kot otroci premalo plezali po drevesih in premalokrat padli iz njih. Z enim drugim Urošem sva več kot eno uro reševala en sam samcat fakin sudoku, ampak sva vztrajna na koncu zmagala, ker tudi Chris Sharma ne spleza vsake devetke iz prve, kanede.

Otrokom je treba pustiti, da se igrajo, let your children play, pa mucke moraš spuščati skozi odprta vrata, da grejo ven v svet, četudi jih potem povozi avto. Včasih kdo spleza tudi skozi okno, posolira eno 5a, 5c-jko, brez štrika, za posladek po kosilu, za katerega smo morali iti trikrat v trgovino.

Posode noče pomiti nihče, ker mi nismo z reklame, ker ne vem že kje, pomoje v enem Babnikovem uvodniku za Kontejner sem prebrala, da so tudi taki nasmeški na vsa usta doma samo še tam, čeprav ni res: lahko tudi nasmešek iz reklame od colgatea preneseš v RL. Pa cinizem v disertacijah je dobrodošel, četudi profesor reče, da ne.

Kako že: There are too much reallity in this world. Troo. Pa vse preveč se jemlje stvari resno, ker največji keč je v tem, da nekoga zaradi njegovega sivega puloverja in anemičnega pogleda označiš še za večjo mono kot v resnici je, ker on še bolj resno jemlje strukturiranje in organiziranje in vsem se zdi tako fakin nenormalno, da sredi leta odnehaš, da ti je dovolj, rečeš me la suda in greš, hohoho, ptič, lev, legenda.

Svoboda je tista, ki jo najbolj cenimo pri ljudeh in potem vsi ti fantki, ki jih občudujemo, in ja, samo fantki so, ker ženšče pač ne more biti ptič (da bi me feministke, ki mi kuhajo vročo čokolado s pogledom poslale pomivat tanjavčeji kup posode, ampak saj je že Svetlana povedala vse, ni treba čist nč pridajat).

broken social scene

včeraj sem se cel dan igrala anoreksijo, besede drvijo skozi predore po avtocesti, da jih nihče ne ustavi, nekje obtičiš v isti skledi zmeštran z vsemi drugimi, ki sploh niso slabi, te gledajo ene lepe oči iz druge strani mize, spet druge sive malo zatajijo s svojo naučeno strogostjo, ki jim ne pristoji, vse preveč i-jev, vse preveč vsega in tisto migotanje snega s slike, ko se čas obrača po soncu in se ti zdi, da je bilo zate, čeprav zares ne veš, čeprav le sumiš, ampak nekje na dnu veš, nekje na dnu se zaveš, da gre od sedaj naprej počasi lepo po stopnicah spet navzgor

zvečer po celem dnevu brez hrane hladilnik poln vsega, si režeš kruhke s sirčki s pršutom in fige, melona, jogurti najboljši na svetu, po stopnicah gre in hkrati po skalah, ker načeloma naj ne bi nikoli postajalo lažje, ker so ocene vse težje, ampak kljub vsemu, je važen tisti detajlček užitka in tega, da stečeš nasproti odprtim vratom sveta, ki čakajo nate, da se spet lahko zaneseš na srečo, čeravno ni še čisto vse zvezde v tapravih koordinatah, ker še vedno nekatere zaspanke zamujajo v službo, da se mora komet repatec stalno jeziti in varnostniki morajo biti, žal, ker obstajajo ljudje, ki mislijo, da osnovna pravila za njih ne veljajo, vse tiste table z nešteto napisi, prepovedano odlaganje odpadkov, bi morali dodati še, ne kradi kipov, kot da kakšne take reči ne bi bile že samoumevne

ne rabim napisov, rabim kakšne take oči na drugi strani mize, da me pomirijo, ko takolele izgubljena tavam med opombami, med vsemi tistimi kurzivnimi pisavami, ker vse to je le papirnata birokracija, ki ne vodi nikamor, se počuti majhna in šibka in se ne znajdem, da sem svojo ahilovo peto stlačila na usb ključ in zapekla na vse cdje, da je ja ne bi kdaj kje pozabila, četudi me za trenutek včasih prešine, da se da kakšen tak hendikep lepo enostavno preslišati in prezreti, ker ljudje to počno, ko v trgovinah kupujejo brezbrižnost po akcijski ceni brez recepta in jo znajo zelo dobro uporabljati brez navodil za uporabo

»tamle v vrvarni ga pol metra zastonj dobiš, več pa ne rabiš« je rekel brezdomec s Kongresnega trga, »na ulici ti ne preostane drugega kot, da se znajdeš,« kot morajo nekako preživeti vsi ti psi, ki ne morejo s svojimi lastniki na počitnice pa tavajo po mestu, v tej strahotni suši, da ni nikjer nobene luže, noge opletajo, ne zaupajo najbolj ljudem, da sem ga komaj prepričala, enega takega lepega črnega labradorca, da je pil, sem ga malo pobožala, nato pa je šel dalje svojo pot, ni hotel ostati, upam, da srečno

ker ne vem kje smo pozabili ono primarno človeško odgovornost do sočloveka, do soživih, da potrebujemo borbene aktivistke, vegeterijanke, borke proti mučenju živali, da nas opozarjajo, da potrebujemo položnice Unicefa, da se zganemo vsaj včasih, takolele mimogrede kot nam pogled zaide v izložbo

ker bistveni problem poletja je tako ali tako depilacija in pokrajine in referendumi so pomembni le toliko, da eni na druge kažejo s prstom, kdo je kriv, da se lahko razpravlja po šankih ob morju o naših in njihovih in o fuzbalu, medtem ko nam svet polzi skozi prste in roke, ki niso naše, upravljajo z daljincem in menjajo programe in nam se zdi, da smo spuščeni iz vrvic in obsojeni na svobodo, kot oni psi z nezaupljivimi očmi in kot vsi brezdomni ljudje, ki v nedeljo ne najdejo kotička, da bi imeli svoj mir, ker »to je tisto, kar najbolj pogrešam,« je še rekel, potem pa sem šla, s skrbjo za lastno bit, ker sem nenazadnje samo človek, malček izgubljen človeček, ki se ne znajde najbolje v lastnih začrtanih ciljih s svinčnikom in z radirko, sem se zapletla spet med obroč brezosebnega labirinta, namesto da bi z eno samo besedo rešila poletje

e-migrator

se že celo jutro na glas režim kot pečen maček na kitajski način, ko prebiram stare zapise z dokumentiranimi svinčenimi inu svilenimi penetracijami alias kulturnimi izmenjavami, čeravno nam zlovensko zeleno fovšijo povzroča le še špelino tak isto prav fino sukanje po tipkovnici, ker je bojda moro že odletel nazaj domov in si Drago Jančar (edini, ki bo v celotnem sestavku dobil veliko, opa, Veliki Začetnici) lahko odahne in pozabi na paranojo zaradi srečevanja bežnih znancev v zahodni afriki, kjer še bog včasih pozabi spoštovati prvo božjo zapoved (pomagaj si sam in bog ti bo pomahal)

Lahko vam v Ljubljani, ki imate redne službe in to…

impresije

ko takole posedam, čisto sama v veliki dvorani, in zajtrkujem s pogledom tiste naše največje kanonizirane mojstre, takšne špinačno zelene in s kozolci obdane, na ravno pravi razdalji, da se iz pastoznih špohtl nanosov izrišejo podobe gospodične s parazolom, da je vsa rdečelična, sejalec poleg nje še vedno raztresa svoje seme in tam v kotu se dviga iznad meglice črednik, ko na sosednji steni snežijo snežnke nad Škofjo Loko in Kamnitnik, ki me verjetno opomni, me spomni, da stehtam med sabo različne poglede ob jutranjem svitu: je bolje za zajtrk na višji nadmorski višini malicati kislo mleko na sončni pripeki ali med štirimi stenami ždeti na stolu in imeti pred očmi skorajda vse kanonizirano najboljše slovensko

seveda smo za drugo, za zrak, ki ni prišel čez prezračevalne naprave, ker me prepričajo v trenutku z dj no, boš cel dan na zraku, me prepričajo za macesen, ki s koreninami raste iz zemlje, ne le, da je tam na razstavi in tista soteska Dolžanova je tako lepa, da sploh ne verjameš, če pa s Tržiča še veter ni dober, tam pa taka krasota, ene take Corte slovenske in oni tunelčič v skali pa vse tiste spodbujajoče oči in nasmšek iz reklame za Colgate tam spodaj, ko vidiš, da so vsi s tabo in da te prepričajo še v tisto, v kar sam ne verjameš: da ti rata ustvarjati zaupanje na enem takem poganskem kraju, ko ti sonce nabija v glavo, dokler ne pade noč in te v avtu pričaka ena taka fajn jazzy muska, da res paše po tistem pivu k tisti polni luni, ki tako okroglo sveti, da res ne morem od nje odmakniti pogleda in še enkrat vem, da se je splačalo, da mi res ne bi bilo treba s seboj vlačiti Borgesa, ker bi lahko že v naprej predvidevala, da se bo spet izšlo, ker na tem svetu je dovolj prostora tudi za tiste, ki na njem nočejo ničesar pustiti, za tiste, ki ga ne bi radi zaznamovali s sabo, ampak se ga samo naužili

in, ne, nisem vzela fotoaparata, ker Katja pravi, da je treba fotkat z očmi in so me učili, da je na razstavah, kjer so originali, prepovedano slikati slike namalane na platna in grafike Hinka Smrekarja ti prav polepšajo dan, ko jih gledaš, pa Groharjevi Kamnitniki naslikani v različnih delih dneva, da si prav predstavljaš kakšnega Ferda Vesela, kako s polnim nahrbtnikom zajcev lazi pred tabo v hrib kot vsi mi, ki smo se znašli pod soncem, da naberemo vtise in ugotovimo, da je najlepše, kadar misliš, da ti bo spodrsnilo, pa ti ne

umetnost

klasicizem si predstavljam tako togo, z naškrobljenimi ovratniki in ravnimi linijami na robovih hlač, umirjene barve, prav nič poletno, malo temačno malomeščansko v salonih, kjer se rožlja s srebrnim priborom in presneto pazi, da se ne popacka, ker tega enostavno ni v scenariju, kljub temu pa gre za moralne vrednote, za red in brezhibnost, popolnost pravičnih vladarjev, umirjenost in polikanost v kostimih s kravatami in navduševanje nad kvazi belo antiko s skulpturami metalca diska na vrtu

oče v sivi obleki z odvetniško pisarno in mati v večerni toaleti, ne preveč načikani, arhitektka, nimata otrok, ampak pravnike, se vozita s sivim audijem, zahajata v Dramo, kadar izvajajo klasike in v dnevni sobi se na polici šibijo celotne izdaje in zbirke Velikih, katerih imena niso tako zelo bistvena, kot knjižne platnice, ki se morajo ujemati z ostalim dekorjem – slikami, in seveda Cankarjev dom in opera so vsaj na mesečnem repertoarju pa večerje s poslovnimi partnerji, seveda z gospodinjsko pomočnico in vse tiste izložbe z bizarnimi cenami

na dugi strani pa potrošniški barok na prehodu v rokoko kakšnega supermarketa s pisanimi pokrovčki jogurtov in ostalih embalaž malomarno raztrosnih po policah in en kup napisov akcija, ceneje, novo v vseh nemogočih fontih tega sveta, vmes pa pareo rute z zlatimi resicami in vozički polni ajvarja za na morje pa vse ti šopi reklam vsak dan v nabiralniku

brezplačni časopisi razgrabljeni, čipkaste zavese in prtički z velikimi rožami, napihljive blazine po res nizki ceni, ponaredki croxov, paštete, dokaj dober avto na kredit, prevelika hiša še iz socializma za vse naslednje rodove s televizorjem in Delovo in Dnevnikovo zbirko v dnevni sobi in seveda nobenega varčevanja za prihodnost, saj še za kruh nimamo, ko je itak vedno dražji, oh, ta vlada, ki je vsega kriva, še dobro da bodo volitve pa še dobro, da imamo loto, da gremo lahko enkrat na vsake toliko na pico pa v Kolosej

-----------------------------
Opazka: prvič opaženo in spoznano, da končnica za ženski spol -ka pri arhitektu tvori čudno zmes zaporednja štirih soglasnikov ktka in ob tem takoj misel na zgražanje nekaterih nad Toporišičevim zagovorom Ana je arhitekt (sam kontekst ni bistven) - nihanje med bizarnostjo feminizma in kvazimačizmom, estetski kriteriji odpovedo, nihanje med barokom in klasicizmom

si iščem zemljo v očeh

Najlepše je iti za zajtrk v trgovino v pižami – se naredi eno tako poletje, ko ti ni treba zares vstati in se preteguješ zelo počasi in se vonji kave mešajo z brenčanjem kakšne nesramno velike muhe in zunaj je sonce in tista zelena trata, ki je že dolgo ni nihče pokosil.

Se spomnimo enkrat takolele že zbrani za mizo, ko si krademo koščke kruha in banane, da si je bojda iz kakšnega priročnika deset korakov do svobode dobro izbrati vodilo in se ga cel dan držati – ker je to modno, pa če se ravno ne gremo joge in džoginga pa tudi psa nimamo, da bi ga navsezgodaj peljali na sprehod, zato se pretvarjamo, da meditiramo ob aksiomih Spinoze in se brez dvoma strinjamo, da je moral biti, glede na povedano, celo življenje zaprt v kleti – kako aktualno!

Pri lakomnosti se skorajda skregamo in pri paradoksih državljanov sveta z divjimi konji, ki morajo plačevati davke vsaj na lov in nabiralništvo, ampak ženske na kosmičih pa morajo biti suhe pa čvrste pa pika, najbolj bistveno pa je, da nimajo previsov, ah, ta plezalska terminologija.

Potlej se porazgubimo na vse strani sveta, eni na ležalnikih, drugi ob računalnikih gledajo skozi okno noseče sosede, tretji razmišljajo o neumnostih kohezije in koherence, medtem ko četrt pečejo polnozrnate rogljičke in šestih sploh še ni, ker bodo šele prišli, tam nekje enkrat ob enih, tam nekje enkrat ob dveh, da nam ne bo treba poslušati sitnarjenja mucka, ki bi bil rad pogumen in bi res rad raziskoval svet, kot mi, če nam ne bi sistematično ubili radovednosti v izobraževalnem procesu, ki res ni kaj prida, če pa ti v predavalnicah ohlajajo možgane na – 15 stopinj, pa ena taka prekleta resnost se jim usuje v glas in v poglede ob branju Lacanovih interpretacij, ker meni se zdi, da pa ta naš sistem res ni kaj prida, če ti nihče niti enkrat vsaj namigne na Franka Zappo, da tega, koliko vemo o raznih aferah JBTZ sploh ne omenjam – bi morali videti poglede ob teh obletnicah in unem Tasićovem članku v Mladini – a Janša, da je bil, ares, če bi pisali kje drugje, itak sploh ne bi verjeli.

A ne bi bil že čas, da bi kakšna misica spremenila svet?

In potem si na večer najdeš zemljo v očeh in se ti zdi, da se je obrestovalo tolele iskanje svobode z odprtimi šipami avtomobila na parkirišču in prtljažnika po cele dneve, ko verjameš, da itak ne bo nihče ničesar ukradel, ko me začne zanašati nekolikanj v levo, me vlečejo štriki in mi v ramenih poka v zaporedju rafalov, zato tisti nesmeš in nemoreš odpadejo z levitvijo kože kakšnega gada, ki se baje skriva v vsem tem šavju, ki se ti znajde na poti, da ti morajo drugi usmerjati poglede. Vsi ti prijazni ljudje, ki ti posojajo besede, ne glede na besedni red in S-strukture, da je v zraku vonjati solidarnost in veliko poletja, ko se filamo z napolitankami in bi jedli samo še sredico od rafaela.

Pa seveda ne Rafaela, kaj šele Michelangela, ki je bil itak gej, pha, pha, kanede, pa nima veze, če se vsi lačni zapodimo in izgubimo v trgovino in kupimo samo točno tisto, kar smo hoteli – pomaranče bi, pa ne smeš, ker smo se zmenili samo za mozzarelo.

- Lj, tle majo mozzarelo!

- Ampak midva mava še origano doma.

- Mi tud, pa še baziliko.

- Midva mava tud bazilko!

In pri sendviču je ne glede na sestavine najboljše to, da je pogret.

iz srednjega veka

ni mi všeč, kadar se takolele prostovoljno zaprem med štiri stene in mrzlično iščem vse mogoče rešitve znotraj svojega malega kvadrata, črni kvadrat na črni podlagi, ampak z rdečo obrobljen, ker je tako težko stopiti skozi vrata, ker je tako težko se spet prebiti do 21. stoletja, če me pa vsi potiskajo proti srednjemu veku in naseljevanje Slovanov od 6.-8. stoletja pa še Trubarjevo leto, vsa tista različna gubanja draperije mehkega, zobčastega, težkega sloga, odkrušnjene freske, z očmi našopanimi na široko od črnega čaja, da mi je res žal za tako lep dan, ki je ostal zunaj mojega praga in jaz kot en posušen jasminov cvet izgubljen nekje vmes med vso navlako in sanjami o Novi Zelandiji

in kaj bo potem, da me ne bo spet ubilo, to pretvarjanje in igranje, magari na citre ali liro, igranje z ognjem, ki počasi ugaša v očeh in te mine, ti vzame vse upanje, da boš bos kdaj prišel čez, pa itak moraš biti v nogavicah, da se ne prehladiš, da spet ne ponikneš nekam v svet brez zunanjega, brez sonca in vsega tega, da skoraj otopiš, da pasivno obležiš – pa res ne bi, hvala, pa itak mi ne bi uspelo, ker bi me milijon rok povzdignilo v smer, v katero sama sploh nočem, ko se velike mačke sanj igrajo z miškami in mi pošiljajo kače namesto svobode, zmije zavite, prapočelo vsega hudega, čeravno so bile tudi Marije kot nove Eve krive, itak, ženske, kdopadrug, četudi vsi ti Kristusi z nagnjenimi glavami povešenimi in v materinem naročju mamini sinčki mi tudi tripljejo že prav mogočno na živce – res ne bi rada spet vedela za čisto vsakega vse letnice in gube na oblačilih in me ima, da bi vzela enega Bukowskega in enega Feota s seboj, ker je Johnny Bravo rekel, da mu je mama prepovedala, da se pogovarja s tujci in se tudi jaz ne smem, zato bi mela res rada sabo vsaj enga prjatla, četudi le v obliki pesniške zbirke – bi se bilo treba spet malo potopiti v poezijo, da me reši, in da odplavam tja med oblake, ker sem postala tujka svetu lastnih misli, ki se jih bojim ali pred njimi bežim, ves čas

pike sem odpustila, velike začetnice na začetku stavkov diskriminirala in krajšanje pozabila, da se zdaljšam, da naredim nekaj iz dneva in iz sebe in iz vsega tega, kar mi preostane in kar je tu – imam še cel list to do za uresničiti, kaj bi naredili, če bi zvedeli, da imate le še mesec življenja – verjetno bi me dokončno minilo urejati vse skupaj v celoto in bi si upala veliko več kot si zdaj, pussy kot sem in res ne vem, kako mi uspe potem biti tolikom trn v peti, ker za moje pojme je bistvena razlika med ponesreči in zanalašč in s slednjim delati hudo je res out of my point of view – ne štekam, pa če se še tako trudim, ker med precvikanjem gum zanalašč, popolno ignoranco in žaljenjem zanalašč in počečkanjem nečesa, kar nekomu nekaj pomeni zanalašč, ni razlike

in itak se gremo s konkretnimi primeri, ker tisti abstraktni otroci v Afriki nas pač več ne bolijo, takolele lepo zaflikane v naše mikrosvetove, naše male samozadostne vile s pregradami in ograjami, ko se samo znotraj njih upamo igrat, ker zunaj so vse sorte ljudje, ti tega ne veš, ampak ljudje so žleht, in seveda imajo prav, da ne vem, ker res ne vem, ker res ne verjamem, ker nočem verjet, pa me vedno znova lastno upanje pohodi, ko se spet sesuva nekam u tri pm, da moram loviti ravnotežje med vsemi čermi in ta naš prelepi svet je vse lepši, ljudje so res čudoviti in odnosi so plezanje brez štrika – če je, je le iluzija – bi rada, da bi bilo tudi v resnici tako in da ne bi bolelo, bi rada, da ne bi bilo stranskih učinkov, bi rada, da bi se pogovarjali še s kom drugim kot s farmacevti, bi rada kljub temu kdaj bila tako zelo prepričana vase, četudi samo o tem, da se tega ne sme: »jst sm samo popoln« – oh, ta prokleta slovenska skromnost!

pjt uzun

spet smo se začeli zbirati na odru prebujajočega poletja, da skupaj premagamo pasivno brezbrižnost in rutino vsakdana s čim več neumnostmi in smo se začeli prebujati, odmikati od resničnosti z nadrealističnimi idejami, ki jih težko najdeš v knjigah, ker gre za občutke, ki jih je treba iz kot, da bi si rezal žile z žago preleviti v čisto veselje, da Žiga res ne bi mogel bolje ubesediti točno tega, kar se mi že predolgo plete po glavi

in seveda vem, da ni zdravo, še vedno na pol prehlajen, sedeti ponoči na kakšnem mrzlem stolu premalo oblečen in vem, da je treba z antibiotiki v žilah čimveč počivati, ne pa da greš tečt, kar česar nikoli ne počneš, iz čistega upora, ker toliko ležanja je treba nekoliko skopenzirati pa kolo, da tistih tako zelo lepih svežih žuljev, ki pečejo v božjo mater sploh ne omenjam

geografija nima zveze s splošno razgledanostjo, ker to, da pač veš, da je Ajaccio na levi in Bonifacio na desni in spodaj ti prav nič ne pomaga, če se ne spomniš, da si tam skakljal gumitvist in kuhal špagete sredi ene turistične plaže – vse je v detajlih in najtežje se je prebiti čez detajl, ker v bistvu mi najbolj pri vsem tem manjka kondicije, da povežem vse skupaj v eno lepo smer, ne pa da iz vsakega problema delam boulder, ki me tako utrudi – splezan ali pač ne – da vedno obležim rahlo prazna z odmevanjem v glavi

sem prišla do spoznanja, da ne moreš imeti noči in jutra ob enem pa sem se že naslednji trenutek spomnila modrih, ki so me učili, da je vedno treba čakati do sončnega vzhoda in vreči frisbi nasproti novem dnevu – bo treba nekako podobno združiti vse to konfliktno in lepo zapakirati v isti ruzak in iti s pejt uzun namenom

pa treba je zbobnati skupaj čimveč ljudi, ubiti brezbrižnost, treba je še narediti nekaj nujnih korakov na poti v svobodo in si začrtati cilje, ker tudi to, da grš na biljard, je cilj, pa četudi tja nikoli ne prideš, ker med Amsterdamom in Paklenico ni velike razlike, ampak ne vem kdaj bo spet čas zvezdnih utrnikov, ker če bi samo eden padel z neba meni na glavo, bi si zaželela, da bi bila spet tam nekje s poti zavita v spalko in bi iz avta odmevala melodija, saj ne vem, ali je bil Leonard Cohen ali kakšen jazz, ampak je tako lepo pasala v atmosfero, in bi nam na glavo deževali utrinki pa bi hotel nekdo nekaj rečt in bi jaz rekla: ti samo lež, ker tuki res ni treba ničesar več dodajat

če bi mi padel zvezdni utrinek na glavo, bi si zaželela, da si mi ne bi bilo treba ničesar več želet

tovarišija

me bega vprašanje, kaj bolj rabim mp3 ali čevlje, vmes pa sem fasala že dva klopa (da vsaj borelije ne bi, kane)

kajpada je treba nekje začeti in to potrošništvo zna včasih tako zelo osrečiti človeka, ko dirja s kolesom in nazdravlja z žarečimi učki in fehta (ne)znance za vse sorte sladkorčkov in je kar naenkrat z vsemi prjatu v tako veselem pričakovanju vsega tistega, kar še pride

eni taki otroci smo, v enem čisto svojem mikrosvetu, ki ni od nikogar, četudi ga nam prodajo po akcijski ceni, ker v njem so vsi tako človeški, da še tisti, ki niso poniknejo nekam in nimajo kaj za rečt – jih pač pustimo nekje za sabo, pa v bistvu seveda ni res, kot tudi ni res, da na svetu ni klopov in vojn, ker to je le moja mala iluzija pravljičnega z roza obarvanega sveta puhastih croxov – sem malo preveč naivno slepaška, da bi si verjela čisto zares, ampak kaj, ko res ne verjamem v ignoranco in v to, da isti ljudje, s katerimi si lahko deliš zobno ščetko ob drugem koraku ali pa koga drugega, kar pohodijo, četudi zato, ker si ti baje njih – to pa mojim frendom ni dober

nekje med tem sem staknila še blog nekega nič posebnega klasičnega povprečneža (če bi bili vsi povprečneži taki, bi skakala do lufta in še čez pa še misice bi lahko izumrle namesto dinozavrov)

naprej gre seveda neumestno, ker nima zveze, ni rdeče niti, ki bi nas vodila, ker v bistvu svet sploh ni enoumen, kar smo vsi že stodvaidvajsetkart ugotovili, sploh tu v postmodernizmu, kjer so vse celote le navidezno skonstruirane, kjer je sistem le komplet za vpenjanje, ampak kljub temu moja mala malenkost teži k temu, da se ti čimvečkrat vse poveže, zato pa ne rabiš velik: dovolj je en štrik, in niti frendov ne rabm, če mam pa prjatle

in so me učili, da ti more bit gut in me tudi naučili, da sem si vtisnila v možgane in sedaj kuham samo še po tem receptu in če mi kaj ni všeč povem ali vsaj utihnem in grem in me že ni več – izginem: bolje, da me ni, kot pa da sem, in sem prezrta

v resnici se mi zdi zabavno predvsem to, da koga iz virtuale srečam v reali, ali da nekoga realnega od včeraj danes zjutraj srečam na netu in to v isti majci!

se mi je zdelo prav posrečeno, skoraj tako kot vsi tisti trije litri mleka v hladilniku s pretečenim rokom, da si ga celo upaš en malo kapljic zliti v čaj, da preživiš s kolikor toliko odprtmi očmi – insomnia, pač, ker od ceodnevnega sedenja pred knjigo pač en morem biti zares fizično utrujena

bo treba v hribe pa na kolo pa po bezeg in po nove klope zvečer pa še na koncertić moveknowledgementov za posladek (Izbruhov bazen, Kr, 4 eur, 31. 5. ob 22:00)

bo treba, je treba

ker v bistvu sploh ne vem kdo in kdaj je izumil kolo z dvema kolesoma, kdo je ugotovil, da se na njem da loviti ravnotežje, ker že tisto eno okroglo je bilo izum in svaka čast Egipčanom, ena dva fanteta v Škofji Loki sta se pa fuzbal po več tisoč letih kar s kocko podajala

ker Prometej in njegov ogenj ni bil nič proti pomenu, ki ga je imel za človeštvo in za človečka en navaden PREMIk

patos

Da bi besede spet poletele, jim je treba krila podmazati s čarobnimi napoji in jim v uho zašepetati čudežne besede, se je treba bos sprehajati po travi in po gozdnih jasah skakljati in klope nabirati med smrekovimi vršički in se dreti na stežaj, da prepodimo vse medvede in ostale zveri, je treba okna odpreti, da mucki poskačejo na dvorišče in sonce ujeti že za zajtrk v skodelico čaja in cel dan naj diši po jagodah, ko se spet zavem, da res ne vem, kaj mi je bilo, da sem pavzirala.

Pa to je to, to je to, to, da me prsti skelijo, da grem s čim manj skrbmi, da se usedem v fotelj in preberem Borgesa, ker je rekel moj oče: ko bom velik, bom pa živel z naravo in imel veliko knjižnico in vsi smo se zastrmeli nekam proti horizontu, ki se je z našim daljnim pogledom širil navzven in še dalj, tja dol proti jugu, tja dol, kamor neodvisno od letnega časa letijo čebele in včasih metuljčki prav kičasti in kačji pastirji naših sanj.

Pa seveda sem spet nasedla na iste čeri kot že neštetokrat poprej in se nisem znala izkopati, ko sem se zavedla, da bi vsi radi isto, pa nihče ne zna do tja, in malček predolgo sem obstala na tej isti točki teka za vozom, ker tekla pa res nisem nikoli kaj prida in nesramnost mi je dobro uspevala tudi le ob posebnih priložnostih.

Vse te potrgane niti in mostovi, ki jih pustiš za seboj bolj kot ne ponesreči, ker zanalašč pa že ne bi nikomur preluknjala gume na kolesu, vse te pretgane niti bolijo in včasih jih morje naplavi prav blizu, preblizu, z jazzom in čustvi, da izbruhnejejo in le z veliko distance, češ vse je le nadaljevanje onega bizarnega filma, se obvaruješ, da zbereš pogum in se soočiš, jebemti, pa kaj sem ti naredila, da me tako grdo ignoriraš, vsa ta patetika igralska mi preseda in je že bolje, ko ne molčiš, ko poveš tisto, kar je viselo v zraku.

Se pomije posoda, kupi nova gobica in cet, se spedena vse skupaj v eno prav lično celoto in v glavi odmevajo taki prav morovičevski stavki, da res nisem mogla, da ga ne bi spet od začetka do konca prebrala, če je bil pa že pri roki – in taka igrivost pa čokoladice rešujejo svet, ker je rekla Pia, da so življenje vse tiste pizdarijice vmes in res ni treba ničesar več dodajat (ker četudi zaviješ levo, greš še vedno naravnost za očmi).

Za človeke!

Namesto palačink z marmelado ...

Svet bi se moral vrteti okrog ... svet bi se moral vrteti.

Da bo danes od mene vsaj kaj koristnega, če so me že zaprli v hladilnik:

I lajk. V bistvu celoten sajt. Sploh v primerjavi s srednjeveškimi cerkvami in temo in remo.

Pa tale za lačne otroke v Afriki namesto vseh teh misic.

To je vse, kar sem imela za povedat.

to je enostavno to

Spet se mi v glavi flenčajo neskončni dolgi procesi in med spominčicami in vonjem španskega bezga me premetava po valovih zunanjega sveta, me vleče, da se spotikam čez korenine in kamenčke in hodim in se obešam po drevesih bosih nog in s strganimi hlačami kot kakšen mulc prejšnega stoletja iz kakšnih unih še črnobelih fotk. Predvsem razgledi skozi očke različnih perspektiv, na različne smeri neba, z različnimi matematičnimi funkcijami zarisane, raznorazne krivulje vej in vejic in tam, glej, oprimek, in tam mravljice, ki se bodo nalepile na velike rumene plahte in torta je bila presladka kot sam hudič, ampak sem si vseeno oblizovala prste v mojih prevelikih rdečih hlačah brez elastike, da te prav nič ne veže, da ne bi na tisti sveže pokošeni trati naredil kakšnega kolesa pa preval pa se z nogami obesil na eno deblo, da ti glava lepo opleta navzdol in se vse postavi na glavo. Da si rečeš, ma tolele je to, točno tole, pa še toliko rukole je zraslo na vrtu in jo vmes malo žvečiš in bi se dal na kakšno od tistih klopc in zaspal ali si zarisal kakšno novo črto na horizontu, magari takšno irealno, le v domišljiji kakšne knjige. Izmišljije nekje na jugu, niti morja ti ni treba, če imaš pa rožmarin in tisto sinje plavo farbo nad seboj, nad vsem vlada in pol se od nekje vzame kakih pet psov in laufajo eden za drugim, da pokazijo rožice, ampak nčhudga, težko je samo ostati pri miru, težko je ostati pri poeziji in črno-belih svetovih, če je pa naokoli toliko vonja rastlinic in jasmin je že v popkih, da se bo vsak čas razcvetel in jaz sploh ne vem, kaj še čakam, ko je tudi maj že prišel in je tu, oprejemljiv, da bi se morala usesti dol, ampak raje bežim tja dol, dol, stran, ker reka ni reka, če jo zajezijo in Heraklit na stopnicah Atenske šole je imel še kako prav, da bi mu dala zlato medaljo. Če enkrat zgrešiš smer v labirintu, še ne pomeni, da ne moreš po isti poti nazaj.

To je enostavno, kako bi rekla, en drug način življenja, in to je enostavno to

zagozda

zatakniti se v vakuum, ko čas strahovito počasi pronica skozi pore vsakdana, ko se premiki dogajajo v počasnem posnetku in se cel dan prevesi v polsen, v sanje, ki so jih ukradle pošasti, preživeti več kot pol vsega z zasanjanimm pogledom malček temačim in luno strahovito polno brez vejic in mejnikov kot en neskončen tok nezavesti, ničesar, ki vodi v nič, pod nič, v minus na računu konče bilance

neznosni negativizem, praznina izza Houellbecqovih besed – nikoli mi ne bo uspelo, da bi mi bile všeč, ne verjamem vanje kot ne verjamem v Paola Choela, skrajnosti niso zame, četudi me včasih ima, da bi tulila, da bi šla preskakovat stopnice in smetnjake prevračat pa luže prestopat pa da bi šla v noč ubijat presežno energijo, da bi šla kam daleč, ponavadi od grifa do grifa, brez vodnička na štop, ko mi pogled izza sudokuja v brezplačnih časopisih zdrsne med bizarne novice, ampak kljub vsemu še vedno ne verjamem v kak temačen načrt, če se pa ljudje še vedno znanjo neskončno smejati, kadar je treba

in dokler obstajajo Kurti Vonneguti, možje brez domovine, ljudje, ki ubesedujejo ta svet iz zornih kotov, v katere se zaljubiš, Izidorji Cankarji prejšnega stoletja, ljudje, ki še sanjajo Bukowskega, ljudje, ki te gledajo izza podočnjakov, malo bradati, spet drugi z rokami umazanimi od čokolade in toliko jih je, ki se jih res ne sme urejati po alinejah in tlačiti v hiše s pološčenim parketom, kaj če se po njih razsuje pepel trenutnega navdiha, kaj če se pri njih ne sme kaditi, in dokler obstajajo antikvariati in Cvetke in Komel(j)i in Franki Zappe in vsi ti ljudje, ki se znajo igrati še kaj drugega razen monopolyja, četudi smo tudi za tega, se razume, do takrat ti res ni treba biti Funes z dobrim spominom

dokler se bomo igrali z besedami brez steklenih biserov, temveč s frnikulami, brez zlatih sandalc in s pogriženimi nohti, malo žuljavi in brez na pamet naučene bibliografije, dokler bomo kuštravi, bo vse v redu, sve bude u redu, četudi se kdaj zlije kakšno pivo čez zapiske, dokler bomo imeli rajši nadrealizem kot barok, dokler se bomo malo bali psihologov, bo že še vse fajn, dokler se bomo lahko pogovarjali o Moroviču in se razumeli - poanta je v poeziji ali pa nekje tam, da se je treba zagozditi na taprave koordinate glede na ekvator

skratka, še sem živa, samo besede pišoče mi ne gredo več tako zelo z jezika, ampak nčhudga, Macgyver je še vedno nekje tu blizu;)