kadi z možgani, medvedi, pogledi in oklepaji

šla bi čez kraški rob s svojim pogledom, da obvisi na enem kosmu oblačka, ki se je slučajno znašel na nebu, kot bi ga kdo pozabil

po kapljah na okenskih šipah se kot v kalejdoskopu lomijo in drobijo slike različnih zornih kotov oči, ki se srečajo v mraku in za trenutek obstanejo

samo za hipec je delček kvalije tvoje tubiti tudi moj, ulovljen kot milni mehurček spoznanja, da se razblini nekam v večnost, med vse te razpoke v skali, ki jih le sanjam

iluzije v moji glavi, svetovje v oklepaju in Metuljeve sanje so ena sama fenomenologija življenja, ker realizem je veliko dlje od realnosti kot poezija

čustev je škoda za pragmatiko, ker ti ta prav nič ne pomaga, ko te je strah vstati na nogah, četudi je kdovekdo rekel kdovekomu, da moraš v trenutkih boječnosti storiti prav to s pogledom usmerjenim k višku

vse je v pogledu in pogled je v očeh, ki jih impliciramo, oh, ta terminologija, na prazne papirje, v knjige prebrane, da se svetovi v naših glavah prepletajo in vrtovi s potmi, ki se cepijo in tako naprej po seznamu in večnem krogu, ki mu sama ne morem uiti, zato potrebujem koga, da me zvleče ven in vrže v vodo, da plavam

da se moji krogi prepletejo s tvojimi in vašimi, da se mi čimveč pogledov različnih ljudi zasvetlika skozi prizmo mojega pogleda, da se znajdem v zrklih drugih, da s svojim firbčnim noskom pošnofam čimveč svetov (a ma kdo kej za v nos), da pofotkam, zasačim, razgalim, razšraufam čisto vse, kar me zanima

ker pač ne verjamem, da smo le možgani v kadi, ker se smejim Lacanu in vsem, ki s smrtno resnim glasom govoričijo o uglednem številu opomb, ker sem za veselo znanost, za čudenje in strmenje, za import in eksport misli in besed in njihove transakije in naložbe in za dvige in padce na borzi: v obdobju medveda je treba kupovati

zeitgeist

se plazijo proti mojim možganom mravljice in pikapolonice prinašalke nadrealističnih idej moje enajsterice – kot nogometni klub, kot apostoli brez izdajalca, ker je položil roko nase takoj, ko se je vpisal v zgodovino

se spreminjajo iz hipca v hipec, se napihujejo in nadgrajujejo, ker v tem postmodernizmu itak nič več ni dovršno, niti glagoli, vse je razdrobljeno, celota je le ideal, ki nikoli ne zraste do konca, ker se vmes že transformira v nekaj drugega in prišiješ še tisto tja in nakvačkaš še nekaj tam in potem se znajdem na pravem koncu sveta, da začno padati beli kosmiči

kosmi vate snežink, da te zamete do konca in čez kapuco in rokavice, da sploh ni treba besed, samo skomigi in kimanja z lopatami čez cesto, da ga premagaš, ves ta sneg, kako je lepa ta pomlad, tako bela, bela, nedotaknjena, niti ene stopinje kakšnega medveda, ničesar kot na praznem listu papirja

ker če je morje modro in nebo in je modra svoboda, potem je nov začetek snežno bel

(da ga s flomastri in barvicami in voščenkami uničimo in z lopatami in vsem tem, da naredimo snežake in nilskega konja, in ko bom velik, bom morska zvezda, ker se jim ni treba tuširat)

in ničesar od tega ne moreš zapreti v konzervo sardin, niti v tisti notranji jajček od kinderjajca, lahko le podreš kot stolp iz kock in na novo sezidaš

po mačje

se mi zdi, da sem že povedala vse, da sem s svojimi besedami nafilala že vse kozarce za vlaganje, da mi jih ni treba več metati v luft, da bi jih kdo ujel

še metulji so nehali letati po zraku, ko so jih snežni zameti zbili iz tal, da so padli po tleh, ampak, pha, kdo pa rabi metulje, če je pa dovolj ljudi, ki ti dilajo sendviče s pretečenim rokom v zameno za prijateljstvo, za to da vohaš njihove smrdljive noge, da jim skuhaš čaj, ko oni skuhajo kosilo in ti berejo poezijo pa ti filajo kavice s smetano in čeznje stresajo kakav

ker jemo pa res veliko in spimo in plezamo, ko mucki smo, samo da nimamo krempljev in nismo za whiskas, ampak za rižote z morskimi sadeži pa za perzijski žafran in včasih, ampak res samo včasih za špagete s tuno, da ne pozabimo, da smo nenazadnje študentje, kajpada

vložiš en mal pa se nalaga in raste po obrestno obrestnem računu in se širi in napihuje, ko se švercaš mimo varnostnika, da prišparaš pri vstopnini, in je ena taka domačnost, ko bi vsi radi izboljšali svet - ko te pokličejo, češ a bi kaj jedla, ti skuham kosilo, ko ti rečejo, da jih pokliči, da bomo šli kam, ko ti rečejo, se bomo še srečali, ko ti dajo muffin za na pot

pomladanski virus se širi, ko vidiš, da avto dejansko ustavi, če dvigneš prst in potem sploh ne moreš verjeti, da je resnična zgodbica nekoga, ki so ga policaji zbudili na hišnem pragu, češ da moti javni red in mir, na pritožbo stanovalcev seveda, za 80 evrov

madoniš, pa rog hočejo zapreti, kar tako iznenada, da jim moramo nositi cedevito, da bodo preživeli za zaprtimi vrati, pa očitno bo morala imeti tista majica, ki bo plezala na eifflov stolp za pet let zapora še kakšen napis zraven vseh tistih protestnih, da zmagamo enkrat za zmeraj, ker v bistvu se krogi kocentrični širijo (in kvadrati in trikotniki in vse to)

da tetraedrov sploh ne omenjam

, ker

Težko je najti nove poljane beline v teh napolno nafilanih računalih, v teh krajih, kamor sneg kedaj pa kedaj pride le na vetrobranskih steklih in strehah avtomobilov, takorekoč po pomoti, in je prva stvar, ki jo zjutraj pomisliš, da bi bilo dobro rešiti en sudoku, ne pa da bi pil kavico, ki si jo itak že včeraj, da lažje zaspiš s tisto luknjo v želodcu in popokanimi žilicami v levem očesu - vse to je en tak impresionizem, za daljne poglede, ker od blizu so le packe barve nametane na pastozno debelo na kakšnem Chagallovem platnu, ker od blizu je vse skupaj zmazek, v katerem se izgubiš, da se ti ne da stopiti koraka nazaj in pogledati skozi okno ali pa povprašati kakšnega domačina za pravo smer – niti pod razno, se bomo že sami znašli, bomo še samo našli odkrili taparve oblike pomenov in interpretacije prave, pa itak smo v postmoderni in samo še dvomimo in nič več ni res.

Besede imajo na milijone pomenov, podtonov in kontekstov pa še poezija ti zakomplicirana enoznačne razlage, aksiome, da angeli letijo in da imajo umetnostni zgodovinarji okoli vratu zavezane šale. Nič več ni res, ker ne znamo več verjeti , ker nočemo, ker smo prepametni za naivne razlage, hkrati pa vedno nasedemo na najbolj banalne finte, ki nam jih zrihta življenje, in to po znižanih cenah – ugodno, brez obresti, non stop. Najemamo kredite za prihodnost in vplačujemo loto listke za srečo, se priklapljamo v vse mogoče virtualne socialne mreže in se zmrdujemo nad ženitnimi oglasi v časopisih: šarmanten nekadilec z majhno kmetijo išče žensko za preživljanje prostih dni. Bodi iz okolice Zasavja. Otrok ni ovira. Šifra: sreča.

Brucknerja smo seveda brali, pa tudi vse te ostale sodobne utopične in hkrati neutopične Francoze, ki furajo eno idejo že toliko časa, da se je popolnoma izpela kot Beverly Hills, ampak dokler je na trgu povpraševanje je treba gurat dalje, ker bi bili seveda neumni, če ne bi izkoristili sladkorčkov, ki nam jih usoda stresa na pot. Še Svetlana prodaja svoje pravljice, nekateri drugi jih le pripovedujejo, da se čudimo in se učki razširjajo na široko starim gospodom in dih zastaja v polni dvorani. Včasih se praksa razbohoti v nadgradnjo, ponavadi pa ljubezen do bližnjega v teoriji še gre, v praksi pa se sesuje, ker je včasih bolje ostati v kaj pa če esejih, kot prenašati vse skupaj v literaturo, da se tam izgubi. Sori, ampak čist skoz pa ne morm bit nenehno vzhičena, ane, da reče eden od filozofov, kaj safrate, saj se je moral tudi Heidegger pet let ukvarjati s sholastiko.

Ampak to še ne pomeni, da se moram tudi jazst, in zato se usedem na vlak in grem po barve v drugo državo, grem po malih tlakovanih ozkih uličicah in tulipani cvetijo ob zidovih za plezanje in umetnost se razprostira med tramvaji in moj kišobran cvjetni gre skupaj z delfinom za tistega, ki jih ne mara, da bomo razpihali meglo v sivi Ljubljani in se gremo potem še naslednji dan igrati z geti od barbik, ki so obsedene z lepoto in hrano in portreti Stupice, da ga vidimo, čeprav so nam zaprli Moderno galerijo, ker mi smo lačni, pa ne nasmeškov iz reklam, ki se šopajo eden za drugim na videu Viktorja Bernika, mi smo lačni in bi še in bomo še in je rekel fantek v karo hlačah, ki je nazadnje bral Pet prijateljev, ker knjige, pha, to je res kr neki, kwaje že un francoz, Roden, ja, on, mi je pa všeč,pa un Gaudijev park, pa djmo še eno pivo.

vse je v pogledu

aj si, aj ken si, klirli si, ampak ne vedno in samo včasih iz različnih zornih kotov, ker čisto vsakega grifa ne moreš ujeti, če se ne postaviš pravilno, različni pogledi in bistvo v detajlih
ko greš že skoraj na en koncert čez dve uri in se zajbavaš, češ, če bom videla spet na obe očesi, grem, potem pa Murphy pride na obisk in ne gre, leča noče in noče ven, kakšna kolobocija, cela drama kot vedno ratajo v mojem malem življenju iz takihle čisto malih reči, da potem hodim po svetu z razpokanimi rdečimi očmi in še sem si popikala eno majico s pikicami, pa ne vem, če sem prav storila, sem si prebila glavo, pa dva dni sploh nisem opazila

potem pa seveda, mati, kdopadrug, krvava si po glavi, in moj zaboden pogled vrat, ko prvič vidijo tele, dokler ne odkrijem ogledala, in ugotovim, da res – ma ja, včeraj zjutraj sem se nekaj butnila v eno omaro, ampak se mi niti malo ni zdelo tako tragično krvoločno, kakršne so posledice, ena rdeča črta preko preče na frizuri, ker koncu koncev je ta bistvena pri vsem, vprašajte slikarje, kako zajebano je delati portrete, ko si ljudje spreminjajo frizure, uporabljajo glavnike in oh in sploh hočejo biti drugačni od tistega, kakršni so, ampak jest, jest pa se končno vidim točno tako kot sem, četudi z popokanimi žilicami krvavo rdečimi in malo zagnojenimi, vidim se v vse mozolje pa z razbito glavo

se čudim, večinoma, celemu svetu, en tak pristen grški totomacein kot pogled našega mucka, ko je vsakič znova presenečen, ko odkrije svoj rep, kaj šele brikete, ali pa prazno posodo s hrano, ampak saj imamo ljudi in trgovine, ki te nafilajo, ki ti skuhajo čaj, ki ti kupijo barvice, ki ti dajo dvajset centov obresti po 8,6 % obrestni meri, take, ki te povabijo na rojstni dan z našutanimi rokami in take, ki ti podajo svojo đolo naprej, čeprav jo v tistem trenutku sploh ne rabiš, ker si obkrožen s fajn ljudmi in svobodo, da ti niti lužiški srbi iz luž, ki jih preskakuješ ničesar ne morejo, četudi imajo dvojino, ker so pač gornji in dolnji

pa teglce od rož se da fino preskakovati, ko iz sosednje hiš izza oken zaplapola cel orkester in en kup trobent in saksofonov, da tečeš po oni sredinski črti od ceste z burekom in vmes razflenčavaš brailovo pisavo, greš na trolo proti principom, ker piha mraz, da je treba sprejamti previdnostne ukrepe in si tlačiti hlače za štumfe in kapuce za šale in potem skupaj sanjamo, da bi imeli kolo in si talamo sudokuje in jabolka in kakšne ostanke vroče čokolade pa zajtrke si dilamo in kovančke in temu se pomoje reče prijateljstvo pa kakorkoli že pogledaš

Cigaretni dim povzroča staranje kože

Tu nekje smo, s sanjami v škatli barvic, čisto novih, še dišečih po trgovinah, ne ozirajoč se na kohezijo in koherenco pa temo in remo, ker nima veze, in brez sivih plaščev vnašamo pomlad v zatohle male sobice zapečkov, malo posmrkani pa nepočesani, ker mi pač nismo iz kakšne reklame, ampak smo tazaresni ljudje. Taki, da bi nas težko spravili v pocukrane pravljice za fletne otročke, morda s prisilo, tako nekako kot nas silijo čistiti stanovanja s čistili za 40 evrov, in seveda nujno po seznamu, da je pravično, mi pa raje beremo kakšnega Aristotela, ali pa ga imamo že tako globoko vtisnjenega v podzavest, da nam niti ni treba, pravičnost – krivičnost, in pospravljamo pač, ko komu dopizdi.

Ob brljavi luči si sedimo nasproti na najbolj udobnih stolih v zakajeni atmosferi, ki ni več vsakodnevna, niti muzika ne najeda in večinoma se oči srečujejo na umazanih tleh politih s pivom in vidim tisto utrujenost na tvojih vekah, črno obrobo podočnjakov pod njimi, da si tako pristno človeški, in se ozrem naokoli in smo ljudje.

Me spreleti en tak srh iskrene resničnosti, ki ne pride velikokrat, malo motnih oči in popokanih žilic te gledam skozi zamazana stekla in ne vem več, kaj točno bi rekla, morda kaj o kolesih, in šele kasneje se v vsem tem mrazu ždeče zamaknjena spomnim, da je nekdo umrl, tako prav po človeško, in res, niso vse pravljice za otroke in ni vse ljubezen, ampak včasih kar pride kakšen tak trenutek, ko je, in ko veš, da se je treba peljati s kolesom za svobodo, za vse ptičke, zase, za vse. Ker vedno tli, še vedno tli v nas najbolj otroška želja, ker večinoma kompliciramo le zato, da bi dosegli najbolj preproste stvari.

So otočki na tem svetu, kjer si svoboden, kjer te nihče ne preganja, ker kadiš, ali pa ješ jabolko, nima veze. So otočki, kjer si lahko čisto preprosto tam in rečeš kadarkoli hočeš in točno tisto, kar ti pade na pamet, brez sprenevedanja in namenov, ker ne, ne vodi vsakega sporazumevanja namen. In se zaljubim v ilustracijo z zlato ptico in v pripovedovalce zgodb in sploh ne vem, zakaj, ampak to je isto kot s tistim občutkom, ko vedno znova doživljaš, da še nikoli ni bilo tako fajn, ker sproti pozabljaš, ko greš navzgor, čeprav zadnje čase bolj horizontalno. Ampak se širi, se širi, se (v vse smeri).

Ker ne gre le za eno plast, ker ne more iti, vedno je vse, pa ne le zaradi panteističnega postmodernizma, tako prepleteno in spleteno v gmoto vsega, da rabim trenutke, ki pridejo sami od sebe, ko je čista tišina, pa ne odmeva, nikomur ni v napoto, samo tam je, prisotna, in nikomur ni treba ničesar rečt.

Srečni mucki so tanajlepši.