27 september 2008

tle pa lahko sam praskaš

vrtovi s potmi, ki se cepijo na sto strani in še več, so postali realnost, in če ena možnost umanjka, se nam zdi, da se je svet zaprl pred nami in strnil v premajhen prostor, ki nas utesnjuje, čeprav ga hkrati niti ne moremo zares obvladovati, prekladamo sebe in vse svoje na tisoč dvesto premikov in nobena pozicija nas ne zadovolji popolnoma, nenasitno se premikamo, da čas nekako mine, od spremembe do spremembe, eni prej eni pozneje, odvisno od zvezd in od kakšnih oči, ki se zagledajo vate, ampak po moje bi se morala samo naučiti povedati, da mi ni vse kulj, ne pa, da vsi molče poslušamo in si mislimo svoje, hkrati pa znotraj sebe kričimo v eksplozijah, ki prekašajo atomske bombe, ampak smo pozabili, kako se ubesedi muncha, kako nas v bistvu zebe od znotraj, pa ne, da bi bili depresivni, daleč od melanholije, ampak svet, v katerem ti neka neznana imena in priimki pošiljajo pozdrave iz hi5, se meni zdi bizarnejši od vsega humorja, ki ga premoremo

in včasih me je, kar sram, da toliko razmišljam, ker potem tako malo pride iz mene, a mora nekako skozi filtre pisave ven, ker je zapisal Kafka v pismu očetu, ko ga sprašuje, zakaj ga je strah, da mu tega ne more povedati, prav zato, ker ga je strah in ga ta omrtviči, ampak mi smo tam zato, da ga premagamo in bi se bilo treba malo manj kontrolirati od dobre vzgoje, lahko bi nehala, lahko bi se dobili na kavi in sklenili, da bo vse drugače, pa ne bi bilo, ker jaz morda verjamem le še v nočne vožnje, ki jih ne bo, in v skale, ki bodo, ampak ti si še mlada, mi pravijo, sem pač ene faze preskočila, neumnica, nikoli ni bila zares mlada in neumna, vedno jo je neka odgovornost in vest in stremenje pehalo nekam na čudna pota, pa ne da bi se čutila kaj fakin drugačno, to smo na srečo že prerasli, ampak enostavno se čuti na vodi, da to ni to

in ko se srečajo oči žalostne z drugimi, bodrilne besede, udarci po hrbtu in stegnih, ah, saj bo, kajneda, drugo leto bo boljše, vse bo super in fajn, nam obljubljajo, pa nihče zares ne verjame, ko se ujeti v balonu cinizma norčujemo iz lastne ironije in brez tapravega navdušenja parodiramo sami sebe, kakršni bi morali biti

morali, smo, nismo, težko se je skiniti iz kalupov, pričakovanja teže prenašaš, preveč časa imamo za misliti, preveč enega nevsakodnevnega nenorenja, preveč teh zarez v času, ki te opraskajo s svojimi kremplji, da se ujameš na limanice in se le kdaj pa kdaj preslepiš, da sve bude uredu, ampak v resnici te nekaj žre tam pod kožo kot kak pik komarja, da ne moreš, da ne bi praskal in praskal, učinka pa ni, kako je to čudovito

26 september 2008

progresiranje

v žlebove Leningrada lahko stlačiš celo Kate Moss pa morda še princeso Diano in smo se vsi smejali, ker je bilo tako sproščeno preprosto in stoli niso bili najbolj udobni, zato je res čudno, da ni bilo stoječih ovacij, ko smo z navdušenimi nasmeški nazdravljali in ploskali shizofrenim likom, ki si jih avtorji izmislijo in potem debatirajo z njimi – zveni vonnegutsko, v resnici pa je bolj morovičevsko od moroviča, torej ontološko dokazana demagogija, skrita za bleščečimi platnicami za bornih 29 evrčkov

-A ni to mal drago? (je rekel sam avtor)

in potem je bila glasba s tistim hripavim glasom reinkrnirane Edith Piaf v kombinaciji z Billie Holiday in še spremljava tiste kitare in Atanasovskega na saksofonu – za popizdit dobr, čeprav je bila glasba v bistvu že prej, bil je vse mogoč noise, ki je prihajal od metlic za stepanje, od malih robotkov, od starega pisalnega stroja in žage, ki jo je molčeči Primus nabrusil na gong, kajti zaradi vseh teh laži črno na belem bomo kmalu vsi Zlovenci direktno iz Tuhinjske doline zbežali v Argentino in to je dokazano z ontologijo, samo ne v Afriko, v Afriko mi pa ne hodt

sem napisala v sporočilo, da je bilo fajn, da je bilo fajn vino, fajn glasba in še boljša debata

skratka: memento mori

23 september 2008

klovnovi pogledi

svet bi bil enostavnejši brez ključavnic, da bi ključi zarjaveli na svojih žebljih in pozabljeni obležali pod lončki pa pod predpražniki, da bi se ves čas usuval rumen cvetni prah iz sončnic in posipal potke, po katerih gredo naši koraki in za nekaj več poguma, bi morali prepovedati vso sisi musko, ki najeda ušesa, ti jih zgnjavi do onemoglosti, sploh na dolgih vožnjah in med tem, ko stojiš v avtocestnih kolonah: imamo očitno še veliko vsega za razčistiti v življenju, da se nikamor ne premaknemo

si mečemo frisbi po parkiriščih, otroci iz istega bloka, in repenčimo nad avtomobili, ki nimajo po cestah kaj za iskat: cesta je igrišče, za brcat, za žogat, za nov asfalt za rolat, same take na simpl stvari, take preproste kot so objemi in moški in jajca na oko

vsako stanovanje mora imeti džezvo za kuhanje kave, vsak človek bi moral kdaj sanjati o daljnih krajih in kdaj početi točno tisto, česar se boji, da premagamo doze adrenalina, da osvojimo vrhove in vrhce potrgamo – me bega tista fotografija iz časopisa kot opomin, da ne štekaš ničesar, da se ti zdi, da posedaš in nato obnemogel obsediš, namesto, da bi zlaufal v življenje čez drn in strn brez kakršnihkoli navideznih bližnjic – sem reku, ne bom, avidš, da ma te meje, enostavno sem vedu, da nočem met nč s tem, pa sem reku ne bom

ker če bi mi en kupu en hud motor, bi ga gonu tok cajta, dokler se neb razbil - vem, da bi, se ne bi znal kontrolirat - zato sem reku: ne bom

je treba še enkrat črno na rumenem povedati, da mene ni treba brati nikomur, da ni treba nikomur omnenjati ali zapisovati mojega imena, ker se skušam sezidati v sebi brez ključavnic – da bi me Hesse posvojil in zaprl prav po nemško-avstrijsko v kakšno klet – oh, kako si grozna, ali: oh, kako ostudno, ki je edino nasprotje od oh, kako čudovito, kakšne platinaste klišejsko puhle blondinke, ki je lahko tudi črnolasa

volilni golaž je skuhan, da se nam vsem kot pri govejem gabi tisto žoltavo meso neprebavljivo, pa vseeno pojemo omako in vanjo namakamo kruh, ampak ne krajčka, lepoprosim, krajčka ne maramo, mi razvajeni otroci tega sveta, ki smo ga oblikovali tako, da je treba vse na novo kupiti, da ni več starih atov v penziji, ki bi imeli dovolj časa, da popravijo naše razpadajoče stole, ki razpadejo pod mano in me takoj za dobro jutro vržejo na realna tla: bo treba kupiti nove, ali pa bomo izgnili vsak po svoje, da ne bo niti prošnje več: a boš z mano jedla, da ne bom skoz tko sam

mi mankajo eni tako Böllovi Klovnovi pogledi na vso stvar, da začutim njeno absurdnost še iz drugega zornega kota, da se zavem, da ni nič bolj neumno ali vsakdanje pobegniti in sanjati kot pa ostati tu le na pol živ – grozna si, again, kaj sploh delaš, in nikoli več ne bom zavrnila povabila na sprehod (obljubim!)

19 september 2008

skoraj agitacija (pa ne predvolilna)

potem pa pridejo dnevi in ure in minute, ko si nenasitno želiš več vsega, kar bi kdo sproduciral iz sebe, predvsem tsitega nenadzorovanega, ne še enkrat prebranega, ker meni nikakor ne grejo v žile urniki in usklajevanja časovnih pasov, da me je vedno begalo tisto prvo vprašanje eksistencialno kaj delaš, lahko tudi v pretekliku, morebiti, da sem vedno nekoliko v zadregi navrgla kaj nebistvega in obvezno z začetkom ah, nč, ali pa je pri tem tudi ostalo.

ker meni se vedno ustavi nekje takoj po začetku, da se je treba orng zbasat tja čez čez koridor in ta problemčič je podoben tistemu iz slovnice: boječ se se je deklica približala brez vejice, juhej, kakšen neverjeten jezik je ta naša slovenščina, da sploh ne veš zares, zakaj se učiš tujih jezikov, ko je pa toliko različnih ravni že v našem, kako lahko kdo diplomira iz enega nosnika, kaj sploh imaš pri vsem tem za razsikovat, saj je že Joža vse postoril za zgodovino in za prihodnost, ampak jezik je živa tvorba in tega se na srečo še kdo zaveda, za razliko od zavedanja, da je podobno z umetnostjo in z ljudmi

da mi triplje potem življenje po prstih in odmeva v glavi geslo, da je treba biti protagonist, četudi iz čistega dologočasja in naveličanostjo nad pasivnostjo lastno, da je treba ves preznojen kot Pahor na volilnem soočanju, kar je postala že metafora današnjega časa, ampak kaj bom kot vestna državljanka točno zdaj in že predčasno začela spoštovati volilni molk – če v nekaterih režimih velja, da je treba govoriti kar drugi radi slišijo in lahko le misliš po svoje, pa sama vedno bolj slišim besede: o tem ne smeš razmišljat, torej tudi v moji glavi do nadaljnega le velika zaplata tišine in akcija kot pri kakšnem nižje razvitem bitju, da bi mi skoraj ušlo, moškem, ampak iz čistega črnega humorja, ne iz feminizma – je pač razlika, ki jo tako cenimo, celo bolj kot lorealove šampone, je pač razlika, tista bistvena, ker se že tri dni ne morem domisliti besede, ki bi to označevala

slovarji pa, slovarji, se še naprej prašijo po policah

trapa

ko bom velika, bom razumela vse črke nalepljene na prazne kuverte in v pismih pošiljala zapakirane misli v celofan vrečkah proti antraksu za varno življenje brez tveganja kot pri vzajemnih skaldih, da bi jih s kakšnimi grebljicami, ki jih imajo tako zelo radi, recimo tistimi forexovimi, en malček počohal po obrazu in zares sem si obljubila včeraj ponoči, ko sem razmišljala, da bi morale biti banke odprte tudi takrat, da bi jih našla, sem si obljubila, da ne bom več nikoli dramatizirala nobene butalskosti od vsakdanjosti, ampak kaj, ko me iracionala vedno zmaga, pa četudi, kot pravi Maruša, je to le od mraza – kedo bi vedel, ampak tisto flegmatiko bi se pa tudi šla učit, vsaj do nadaljenga in do nepomebnih reči, ki mi kradejo živce, ker ko bom velika, bom lahko le sanjala, da sem kaj takega počela, ko sem bila še mlada, ker potem pride služba in te resne stvari, da ne moreš kar tako iti za eno leto na lepše po svetu drugam, da ne moreš kar tako plavati, kamor se ti zahoče

jaz sem še majhna – citat, in si nikoli ne želim odrasti, če pa že, bom imela, skupaj z očetom in drugimi velikimi, ki so bili nekoč davno davno majhni, poln skedenj legokock za igrat in spet bom zamudila vlak, če se ne strpam v nogavice in v čevlje in zaloputnem pravočasno z vrati, da bi bodo podočnjaki od prostovoljnega nespanja zaplahutali v vetru, ki brije od mraza prav do kosti in zares hvala vsem tem kravam, ki dan za dnem prežvekujejo travo, za globalno segrevanje, ker sicer, sicer bi pa zares primrznila in ne bi nikoli več verjela v zgodbe in v male hišice iz pravljice za škratke z vinsko trto ovite in grozdjem in dekicami za pogret, ne bi več vrejela, da te zna kdo pogreti samo z besedo, ampak sedaj sem še majhna in se lahko po cel dan vrtim po polju, vrtim, vrtim, vrtim in sanjam o žabah in mrazu na Aljaski – dokler sem še mahjna lahko delam neumnosti in mislim na mraz, ker v resnici me sploh ne zebe

04 september 2008

bmx

težka sem, teŠka ubožjomater, četudi brez gobic za večerjo, brez gobove juhe, brez tartufov, četudi me vsakdo potežka, pretežka, da swingam po nebu in še tja malo čez do grmovja, do klopov, paziii, se gujsava galujsava, nihava približno tako kot moja razpoloženja, obvisiva na štriku in čakava, da naju nekdo spet postavi na realna tla, da spet lahko zasovražim izpuh in smog in zaprte prostore in podočnjaki so spet pribežali pod moje oči, da lahko navsezgodaj zjutraj ugotavljam, da smo postavljeni v okvire za slike in razobešeni po stenah sveta, mi, mali nebogljeni mladiči, katerim so vile rojenice namenile lepo prihodnost in jo zapisale, oni pa, uporniki brez razloga so z lastno trmo hoteli celo kuglo od zemlje podreti na glavo in jo z enim samim udarcem raztreščiti, predvsem zaradi mode postmodernizma

če bi Derridaju že v zibko zapisali aksiome kaosa, bi zagotovo hotel sistematizirati svet, tako pa se lahko kdaj morda iz čistega klišeja začudimo dejstvu, da ni bil kvazi pedanten Nemec, oh, stereotipi naše precej balkanske mentalitete, ki kar ne morejo sneti iz tradicije dejstva, da je bil cesar naš, četudi bi moral biti kdaj nag, ampak kaj, ko je to takooooooo nespodobno

bi rekla, da bi mi moral kdo zliti čaj za vrat in v glavo vreči kakšno debelo bukvo, da bi se mi kljub dioptriji pred očmi jasno skristaliziralo dejstvo, da sem skoraj desni prilastek Ivana Groznega na deseto potenco

ampak to samo včasih in takrat si grem sama najbolj na jetra (prosto po cirozi)

sem imela v mislih povedati le notico o nasičenosti zasičenosti, o umetnosti in gibanju, o velikih konceptih, ki ti jih starši v dobri veri prosto po Larkinu želijo strpati v glavo, ker te imajo radi, da ti jih zagabijo dokler jih ne preboliš – enako je z dedki in babicami in tetami in učiteljicami v vrtcu in potem nikoli ne greš v hribe ali pač galerijo

izkušenj s klavirjem nimam

sama na precej sokrastični točki rousseaujevskega nenehnega dvoma, niti ne toliko v druge kot vase, soglašam z vsemi, ki trdijo, da precej na baročno sipam besede izpod prstov, da ne rečem prav rokokojsko, ker tega pa prav zares sovražim, in z njimi zasičim vse kotičke volje nekoga, ki bi vse to mogoče iz nekega lastnega čudnega nagiba, ki bi znal biti podoben tistemu, zaradi katerega bi metulj hotel sanjati človeka, da ga mine vse skupaj vsaj do takrat, dokler ne preboli

in iz lastnih izkušenj, predvsem pa zato, ker ne morem iz svoje kože, da pridam še kakšen stavek priključka (vsi, ki poznate moja pisma z neskončnimi P. S.-i) z iztisnjeno še čisto vso vsaj šilingovsko dobrohotno zlobo (ho ho ho), ki jo premorem, sledi dodatek nasveta: mi nismo za tablete, četudi so te samo lekadoli

je treba počakati kot pri cmokih z napisom, da so skuhani, ko priplavajo na površje, da se poleže, izteče, da gre Teta Meta spet nabirat marjetice nekam v Provanso in odnese s seboj še podočnjake, da bom mirne vesti lahko sanjarila o grških otokih, na katere morda sploh nikoli ne bom šla

do nadaljnega pač tabla: grizem