vse je v pogledu (again)

praznim si glavo na pogledih v tisto neskončno meglo, v katero dan za dnem polzim prav počasi, po možnosti še z zamudo, pritečem, prilaufam, zarošena od sape, da se mi notranja ogledalca zamažejo z izdihom in misli plapolajo med dvema možostma: zamuditi ali ne zamuditi, vmes pa seveda, usidran med oba režnja možganov in zataknjen tako zelo, da te kar spreletava, ždi celoten spekter spominov s točno določenim začetkom brez konca, vedno bolj zasidran, zaraščen vame, del mene, jaz pa mala punčka, ubežnica, bežim pred sabo, nikoli pred tabo, da si spočijem od ohlajevanja možganov z diapozitivi, da zbežim na varno v galerije na drugi konec sveta, da se mi kdaj pa kdaj še od česa drugega kot tvojih prstov zasvetlikajo učki, da ne pozabim, da sem tudi brez tebe možna tu nekje v tem vesolju, le da bi bilo neznansko težje loviti metulje sanj, da bi jim mogoče primrznila krila na kakšen železen most in ne bi nikoli zares zaplahutali, kot v barvi sinjega morja tistih kvazi rajskih plaž iz powerpointa, svetleče svetleči iskrijo svoje letenje za tvojim pogledom

diJalektika

V višjo kasto se prileze po stopnicah, ogromno čakanja v vsemogočih vrstah na štampiljke, v višjo kasto se prileze s plačano položnico za 20 evrov za birokracijo, za papirje e-demokracije in e-sveta, ki se zanaša na virtualo predvsem takrat, ko jih v reali dobi po glavi: kam s smetmi in praznimi tetrapaki, odsluženimi pralnimi stroji in starimi računali – na internet, v vzporedno vesolje, v tiste neraziskane kvadrante, ker sem že drugič (ali celo tretjič) dobila nasvet: glej star wars, dekle, tam je cel svet idej prostranih, ki ti delajo mindgame v glavi, za znanstevnofantastični moški svet – itak se strinjava, da ne marava žensk, čeprav res ne bi rada, da bi kdo to jemal osebno, raje jo s potni listom mahnite kam daleč reševat svet, ker si je treba zapomniti, da sem na koncu Šentviškega predora rekla, da v Bonda nisem nikoli verjela, v MacGyverja pač, ampak on je ostal nekje daleč v preteklosti in se v tem svetu ne bo več znašel: so še zvečilni gumiji prepolni e-jev, da bi lahko iz njih nastalo karkoli uporabnega

Se mi zdi, da se nam je uspelo malce preveč skregati z naravo, jo strpati v parke in živalske vrtove , lase ujeli med glavnike in si jih pripeli z nešteto špangami in jih zvili v čope in kite, da si jih le občasno razpustimo, da začutimo svobodo vetra ali klimatske naprave, ki je postala v avtu obvezna kot okus pri ustekleničeni vodi: kot, da je še kdo brez

Adam 13. septembra leta 2008 zvečer oznanil, da je našel nazaj pot v raj, a se Eva z njim ni strinjala: nenasitno si je prav po žensko firbčno želela priti še dlje in je spet hotela srečati kačo spoznanja, ker se ji je zdelo spet postati alfa strašansko nazadovanje, ki ne pelje nikamor – in on se ji spet ni mogel upreti: pa ne zaradi razvoja femnizma in emancipacije žensk, temveč iz čiste ženske zapeljivosti in moške navade, da ji v vsem ugodijo. Ker to so ti ženski in moški prav po Heraklitsko dopolnjujoči principi v pravih oblikah telesa, ki na nekem mostu iz leta 1984 (naključje?) ugotovijo, da človek ne more ustavriti pametnejšega bitja, kot je on sam, ker bi bil še vedno pametnejši od njega, ker ga je naredil.

O bogovih ne bomo, ker sta že zdavanj pozabila nanje.

ni me, pa sem

večer pa, večer, z oranžno posejanimi mandarinami med zobki, ravno hrbtenico in sijočim pogledom, ki ti nariše tiste nasmeške, pa saj nam je kljub vsemu uspelo nekako dan spraviti vkup, ga nafilati z reševanjem majhnih hroščkov iz poti v travo, z opazovanjem neletečega ptiča, ki ga vidiš le enkrat v življenju, pa skoraj nov avtomobilček smo zabili v prevrnjeno kanto in se enkrat skoraj zaleteli nekomu v rit, da je škripalo in cvililo, ampak hvala za varnostno razdaljo in oblaki so bili na nebu, da si se zazrl vanje in parket po tleh in važno je zadihati s polnimi pljuči in si v pogled zarisati neskončne poglede, da si zvečer telefonarimo polni vtisov, češ fajn je bilo in še bi, tudi ti moraš naslednjič z mano, ker skupaj nam bo uspelo, ker takolele nekako jih bomo premagali, ker na koncu se vse pošlihta, še tisto pecivo, ki je sredi dneva izpadlo tako neuvidevno zanič, glede na obilico truda, predvsem pa želje, da bi bilo, se je nekako popravilo in takolele ohlajeno prav tekne, osvežilne limone, paše k tistim orrranžnim od zgoraj, paše ta dan, ko ti ni treba biti nikjer, pa vendar vedno nekje si, skrij se k meni in izginem, oblečena v najbolj živo rdeč pulover, da res vsi mislijo, da sem nevidna

regresija

zopet bo izzvenelo v medmrežna postranstva kot ena velika kepa negodovanja, kot da je vse nekam zabasano z oblaki inu polno brezobličnega nesijaja – pohištvo s prahom brez leska, zobje z oblogami, ampak zavedati se je treba, da so to le hipni pripetljaji, ki človeka prisilijo v to, da jih iztisne iz sebe, ker nejasni pogoji in mutenje v tri krasne, je nekaj kar me lahko totalno otopi, da nič več ne vriskam veselo v nove dneve, temveč čisto tiho obsedim, ker nefer odnosi, krivice in take reči – to mi gre pa res na kurac

bi radi vsi iz mene izcimili čimveč keša, da zaslužijo za svoje žurke in zlate oblekice ali zlate cepine pač, tako primitivno so posegli v naše veselo vzdušje, kolektivno, prijateljsko, sami naši, pa prideta dva robavsa in zdereta iz sebe vso svojo slabo voljo, predvsem pa oblast, ki jima je testosteron dvignila v neizmerne višave, da je vse skupaj že prav bizarno, na meji z groteskno, da je vse skupaj eno tako teženje, ki ga zlepa ne preboliš, da kar ne morem iz svoje kože, jebemti, ker res ne verjamem v tak svet, ker res ne verjamem v razočaranja, oh, ti mala naivna optimistka!

da imaš še vedno kljub mešanju megle ene par možnosti: da jih z grebljicami počiš in padeš na njihov nivo svinj brez meha, ki niti sanjajo ne o biserih, padeš v grobost neizprosne narave, ampak to pač ni v tvoji maniri, ni nikjer v tvojem genskem zapisu, kaj šele v vzgoji, pa ne moreš, zato bi najraje vse skupaj pustil, ampak s tem jim daš zadoščenje, da so ti vzeli vso dobro voljo in voljo do progresa, a hkrati ne dobijo tvojega denarja, da bi še oni stagnirali zadoščenje – ok, kvazi srednja mera, ampak v bistvu je po sredi tista reka, ki pravi, da moraš premagati sebe, čeprav to nikakor ni fer in te bo še dolgo vrtinčilo, da si se moral vdati, a kaj boš, kajneda, ti mali človeček proti nevihti, mala siva miška, ki jo lahko z eno roko pohrustajo, zato se je včasih bolje obrniti in občutiti poraz, da preživiš