štruklji

sem se zbudila v jutro vsaj ene dvakrat z vmesnimi prekinitvami in toliko je te beline, ki kar sije, sploh v nočeh … preveč sem flegma za žabico, čeprav sanjam moraste sanje, sami strahovi iz omare, ki kričijo, da tudi mene prebudi lastni krik

to je bilo drugič. prvič je bila budilka naštimana na nadvse nečloveško uro, sploh za nedeljo, ampak včasih je treba, je nujno potrebno skočiti iz postelje nekaj čez peto. zadnjič je bil telefon, tam nekaj čez deveto, ko se je naenkrat zgrnilo name preveč vsega, čemur s tako zaspanimi očmi enostavno nisem kos. čeravno danes celo niso zlepljene. in nekako se navajam na spanje po obrokih z vmesnimi prekinitvami, letanji z bosimi nogami po mrzlih stopnicah – ah, odgovornost, odgovornost

nisem narejena za ta svet, ki ima za vsako dejanje natančno odmerjene minute in sekunde, ker moj čas teče prepočasi in potem ga včasih še raztegnem, sploh noči, do tam nekje, kamor gre, ko se počasi začne trgati in se začno pojavljati luknjice kot na testu za štruklje, ki ga vlečeš, vlečeš po veliki mizi, pogrnjeni z veliko belo rjuho, da visi že čez robove, pa še vedno vlečeš v vse smeri – se mi ne zdi fer, da mora biti to le še nostalgija

jaz sem polž, ki hiti in teče in hodi hitro, da ne zamudi, ampak še vedno rabi vmesne pavze, da hakla kolena in ramena, da se zatakne v kakšno razpoko in strese roke, strese vse iz sebe, se skrije pod kovter, se skrije v svojo hišico, v svoje duplo pred vsem tem mrazom, pred rutino in namrgodenimi obrazi, celo lastnim namrgodenim obrazom, pred slabo voljo strešeno z rokava, pred izčrpanostjo, izmozganostjo, pred vsem tem si stiska pomaranče v sokove in kuha čaje, se zavija v objeme in sanja o daljavah preprostosti, ki le vsake toliko poblisne na plano, ker jo je pozaugalo v črno luknjo vsemira

estetika

prazna notranjost odmeva od nabasanega materiala, kaotično razporejenega po prostranstvih uma, ki se bo slej ko prej razpočil kot kaka žemljica, razpočnica, kot koruza v popkorn, veliki pok in nastal bo svet kot ga še ni bilo – verjetno bi bilo celo bolje, če ga ne bi bilo, če se ne bi vse sesulo v morje megle, ki me grabi za noge in vleče naravnost vase, se počutim kot Alenka Šivic Dular, ko je šla po dolgem dolgem času v živalski vrt, ko si skušam zbiti slabo vest iz glave in si vzeti dve sekundi za svoj čaj

»Dajte mi lestev!«

rešuje me ritualnost šalčke, rešuje pred svetom, v katerega sem prostovoljno stopila, celo več: želela sem si ga, hrepenela, koprnela, lepovidovski motiv, da te Cankar začopati na vsakem koraku, če ne ta pa oni drugi, malček bolj okrogli, da te tvoja slovenskost, slovenceljnost malega človečka izgubljenega v vesolju tepta v poden, grabiš vse tisto listje, sizifovsko, vse na kup, da bo lepo, da bodo sosedje končno mirno spali, ker to je grozno, imeti toliko listja na cesti, na vrtu, pa še oreh, to je drevo!, dela korenine in ruje asfalt, veste, smo cesto asfaltirali na lastne stroške

rešuje me zatočišče v petem nadstropju, rešuje MacGyver iz prve sezone, ki s svojim žepnim nožičem premaga vse zlobce inu hodobce, da bi mu v srednjem veku zagotovo posvetili kakšno cerkev, katedralo, ga naslikali v fresko in čop njegovih las shranili v zlat relikviarij z motivi njegovega boja proti zlu – to bi bilo veselo, pa še nobenega vesoljnega potopa, apokalipse ali poslednje sodbe se jim ne bi bilo treba bati, še sam zlodej bi izginil v svojo luknjo, ali pač v kakšen špil, in se v RL ne bi več prikazal

rešujejo me lignji, polnjeni s sirom, pa kuskus, in to, da mi ni treba paziti na postavljanje vejic, rešujejo me glasovi in krofi od daleč, ki jih v bistvu sploh ne maram, kozarci malinovca, drobne usluge, mandarine ljubezni

rešuje me kovter, pod katerega se skrijem in pulover, da me ovije, pogledi, v katerih vidim, da se je kljub vsemu vredno boriti proti mlinom na veter in tisti drobci peska v puščavi, ki ostanejo med prsti, da postanem polna mitopoetske (!) ljubkosti, opa, osladnosti, kiča, tistih svečk pa medvedkov pa čeveljcev s cofki, da me čuvajo pred popularnim minimalizmom, same skrajnosti, ker pač živimo v svetu, ko se pojem lepega išče v Ikei

super ugodno

vrt s potmi, ki so se zlepile

stopam v ravni črti korakov, brez pogledov na levo in desno, strumno naravnost v lepšo bodočnost, ki se riše v izložbah – smrečica z lučkami v maximarketu v začetku novembra, vonj po kostanju za 3 evre in oddam kartice z nekaj dnevno zamudo, takorekoč od doma, s pretvezo, da so od nekje daleč – od tistih krajev, kjer se dobi dom z vrtom, na katerem rastejo palme in se udari v glavo še preden se natakne čelado in tudi potem – vmes ne, vmes se le toži za trdnimi tlemi, čeprav so razgledi iz življenja v vertikali tako mogočni, da se strah v očeh prikrije z željo po še