Voščilo

Padat, ko kocke, ko hruške, ko jabuka ukradena iz kuhinje za rojstni dan.

Pa ne z vilcami praskat po teflonu!

Ne praznujem

Zadnjega decembra se cel svet predčasno zapre in ne moreš ga izbezecati na plano niti s tisto zlato palčko od mikada, ko ti nad glavo zabrbota napis: 31. 12. zaprto in se ti vrata ne odpro, četudi trkaš: Bog je na dopustu. Z Collegiumom je odpotoval v Bratislavo silvestrovat.

* (prva zvezda)

Včasih me ima, da bi si iz glave izbrisala koledar, pometala vse tiktakajoče naprave, po katerih se ravnajo sončni zahodi in vzhodi in kroženje zemlje, naravnost v smeti in čas bi še naprej tekel svoj neskončni maraton, a ga ne bi nihče več upošteval: pokazali bi mu fige.

* (druga zvezda)

Če je nepraznovanje velike noči, božiča ali dneva brisače popolnoma legitimno, zakaj bi potlej bilo kaj tako čudnega, če za novo leto preprosto rečeš: »Ne praznujem.« Konec sveta ne bo, konec leta pa tako ali tako pride: lahko ga gremo skupaj lovit, ampak meni se včasih rata tako ljubko zabubiti v svoj omot in se vsidrati na toplo v fotelj s spodvitimi nogami, da mi je veliko preveč udobno, da bi se potrudila in se premaknila za tisti centimeter, ki me ločuje od telefona z vsemi tistimi voščili, ki zabašejo pretočnost, čez nekaj dni pa jih sploh več ni:
izparijo.

* (tretja zvezda)

Odpovedala sem se penečim se muškatom, ritoznojčanom in refoškom zaradi volana in se izgubila med ivje, ko mi je soseda, katere sinovi in vnuki tako zelo radi mečejo rakete in petarde, da imamo vsako leto cel ognjemet, voščila vesele praznike in pridala: »Zdravja, ja, zdravja, če bo to, bomo tudi tiste evre že nekako zapravili.«

* (zvezdica Zaspanka)

Zvezdice so pa le zaradi duha časa, takorekoč novoletnega Zeitgeista, ker so povsod: na prtih, svečke v obliki zvezd, božične zvezde, zvezda repatica, piškoti v obliki zvezd, kruhki v obliki zvezd in seveda na čestitkah. Ponavadi so zlate ali srebrne. One na nebu pa bi se pred vsem letečim v nebo najraje skrile, a kaj, ko bi jih Boter Meseček potlej neusmiljeno poslal na Zemljo, kar je še veliko hujše. Rajši pretrpijo november, december in še velik del januarja, potlej pa spet lahko svobodno zadihajo kot edina zvezdasta oblika daleč na okoli.

***;)

Fitbek

Pozabili smo ceniti še kaj drugega kot Lorealove šampone, pozabili smo se skrivati pod odejo pred temo, ker smo se naučili prižgati luč in nihče več nam tega ne prepreči.

Rahločutnost varčujemo za otroke v Afriki in jo ugasnemo, ko zaloputnemo z vrati doma, da se naš gnev nad nepomito posodo izlije v odtok skupaj s pralnimi praški za lepo belo dušo v obliki iMacovega prenosnika.

Sneguljčica se je ločila, palčki so pristali na Zavodu za zaposlovanje, frnikule so izmurle in Metkina žoga je pristala na odpadu skupaj s polomljenimi nogami Barbik in skupaj z izrezki iz črne kronike časopisov.

Od dretja boli grlo, oči neprestano na on, da, ja, ne bi kaj zamudili pa nas še lastni odmevi preslišijo, ker se jim ne zdimo več pomembni, ko obstaja toliko lažje dosegljivega in veliko zabavnejšega, kar nam lahko zapolni življenje, zakaj bi se mučili, zakaj bi se trudili.

Kje je korist? Kaj imam od tega, če sem dober, če ne verjamemo več v posmrtno življenje?

Svoja na kredit kupljena stanovanja smo opleskali s cinično rožnatim odtenkom (tisti, ki vleče malce na marelično, peachy, saj veš) in zaprli v omaro vse tisto, kar se razlije le dvakrat na leto kot jajce, ko mu predreš lupino: za to nimamo časa, treba je izkoristiti vsak trenutek, treba je živeti, uživati brez slabe vesti, ker samo eno življenje imaš, samo eno!

Hedonizem na recept namesto kosila, ker ima manj holesterola in odnosi zreducirani na ircanje ob kavah, brez deodoranta ne znamo več živeti, brez sebe z lahkoto, vse na instant kot juha z vrečke, knjiga poleg časopisa, časopis brez vsebine

Pesmi nerazumljene ostajajo v zaprašenih predalih in čakajo na boljše čase, da na koncu vedno ostane vsaj odmev besede: »Drug let bo bolš, anede.«

Ja, ja, drug let, ja.

Tradicionalni prah za omaro

Nekje zunaj je svet prekrit z belo odejo in z zmrznjenimi ledenimi ploskvami, po katerih si stare mame lomijo kolke, notri pa radiatorji ustvarjajo tropsko klimo, lučke prižgane po cele dneve in noči na vseh mogočih podaljških, še malo polepljenih z izolir trakom in tako fino prislonjene ob okraske in vejice, da kar komaj čakajo, da kaj zagori, če jih že kakšna svečka, tako popularna v tem času, ne bo prehitela.

Topel družinski čas, ko se vsi vračajo domov, da bi pekli potice, a jim še za piškote zmanjka časa in energije, zatorej je vse kupljeno v zadnjem hipu z drenjanjem po trgovinah pa še pospraviti je treba, posesati, pomiti, pobrisati, osnažiti, poglancati vse fuge med ploščicami in izbezati izza špranj v parketu še zadnjo smet, da genocida nad pajki (kje je kakšno društvo proti mučenju živali?) in prahom sploh ne omenjam.

Eno samo hitenje in vrvež po hiši, prepirčki so potlačeni z besedami: »Tiho bodi, ne začenjaj spet, pa saj je božič!«, čestitke polnijo nabiralnik in nas postavljajo še pred en »moram« več, zato na božični večer z veliko zamudo limamo znamke, pišemo naslove in laufamo do nabiralnika, za tiste, za katere nam zmanjka časa, pa na hitro forwardiramo nekaj po elektronski pošti.

Pa darila! Treba je nakupiti darila, še enkrat v trgovino pa božična večerja, joj, koliko obveznosti, ni čudno, da si potem vsi ob stiskih rok želimo le miru.

Tradicija nam veleva drenjanje pred in po polnoči, zadušljiv zrak prepojen s kadilom: idealne pogoje za omedlevanje, jaz že vem, o čem govorim. Saj bi šli spat, če nas ne bi motil zvok petard, ker te pa res tako čudovito pašejo v ta čas in sploh dojenčki, starejši in živali nadvse uživajo ob tem.

Se mi zdi nadvse zanimivo, da kar mrgoli zgražanja nad pokom in treskom in bobnenjem in žvižganjem raket in vsem tem, pa tudi večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, mi reče, da res ne razume čara petard, zato se vprašam: ja, kedo jih pa potlej sploh meče?!?

Tisti zadnji dan šole v letu se že dopoldan spotikaš ob krdela prepijane mladine, ki se pogovarja le o tem, kako se ga bodo ofukali spet čez par dni pa potem za novo leto, takrat bo šele raztur, seveda (kako predvidljivo) v neki kočici sredi ničesar.

Razkol med idealom in stvarnostjo, med tisto iskrico, ki si jo kot one kristalčke za na nohte, limamo v oči in povečanim številom nesreč zaradi pijanih voznikov, ki se vračajo iz sindikalnih zabav, prepolnih štacun in praznih denarnic.

Ideja je lepa, se ve, zato nas pa tako potegne in bi vsi vohali sveže pečeno potico in bili spet majhni otroci, ki z velikimi učki trgajo mašnje iz daril pod smrekico; vsi bi radi verjeli v Božička in Dedka Mraza, ampak nam nekako ne rata, okoli nas pa toliko božičnega in prednovoletnega veselja, mi pa tečni zaradi neprespanih noči, mačkov, petard, gneče v trgovinah, kupovanja daril in tako nam od vsega skupaj ostane le en ogromen ruzak slabe vesti, ki se kot prah že nekaj let nabira za omaro.

delat!

morda mi danes ni do tega, da bi se delila, množila misli v zapletene strukture, ki jih ne moreš kupiti lepo zapakirane v tetrapaku, takšnem, ki se ga da reciklirati, ker mi smo ozaveščena družba, napredna družba, kar poglejte, črnski predsednik, a ni to en tak dokaz, pa v Mercatorju talajo vrečke za večkratno uporabo, da varčnih žarnic niti ne omenjam

božični duh prijateljstva se širi, jehove priče bodo morale še dolgo čakati s svojimi čolni, da zaplujejo po morjih recesije, ker za darila, ja, za darila bomo pa ja našli denar, saj nam ni tako hudo, saj nam kar gre ob tistih minimalnih plačah, če nisi ravno zdravnik, sodnik, ekonomist ali kreativni direktor

ker potem takolele enkrat zjutraj poslušam na Valu 202 mnenja državljanjov naše ljube domovinice, in eden glasen povzame, da bi morala nova vlada najprej narediti red glede pokojnin, ker te državne, to ni fer, da jih dobivajo tisti, ki sploh niso ničesar delali v življenju, razni pesniki in pisatelji, ane, in potem so na istem kot en delavec, ki je celo življenje garal v tovarni, ker delo je vrednota, ne pozabite tega, Tito je bil ključavničar, ne le predsednik, Tito ni bil nikoli brez dela, kadil je pipe, igral šah in jedel obilne večerje, počival pa je res le včasih in še to proti večeru

od lansklet za letos

od zavarovanja do bančnih računov in bankomatov pa ne pozabi še na polnilec za telefon in copate, ne pozabi nase, ki bi se najraje zakopal v svojo odejico in vse skupaj prespal – mi pa se kot ptice selivke selimo tja nekam dol, kjer naj bi bilo sonce in morda tudi tista počasnost, ki smo jo tu pozabili, si daš gor en background sončnega zahoda, ki v zadnjih zdihljajih žari tam nekje daleč, in tvoja pot je avtocesta, ki drvi mimo, en tak road trip movie, za katerega ne veš točno, kaj bo prinesel – smo se šele usedli za mizo, da bi razdelili karte, smo šele dobro zajeli sapo, da začnemo laufat novim dnevom naproti, naveličani prednovoletnih kosil in večerij ter prazničnega vzdušja, božičkovih kap, dolgih vrst s polnimi vrečkami v trgovinah, žurov, vsega tega vrvrenja in nakupovanja, da bi si potegnil kovter čez glavo in šel spat, pobegnil kam daleč, ker imaš vsega dovolj, ker se ne znajdeš več v vsakdanu in ne znaš več odgovarjati na vprašanja, ker nimaš več na zalogi prijaznih nasmeškov in besed

vsakič takole okoli božiča se namesto tistega miru in počasnosti k nam prikrade kaos in nered in obilo naglice, ker je treba v zadnjih dneh pred prazniki še toliko postoriti, še toliko narediti, preden nas novo leto do konca prehiti, je treba zbrati skupaj darila, napisati čestitke in vedno sem jaz tista, ki laufa do nabiralnikov in stresa cele vreče vsega v rumene požiralce, pa v bistvu ne vem točno, zakaj že se delim kot kaka ameba vsaj na dvoje na štiroje na vse strani, zakaj: menda ne zato, da sem videna, opažena, temveč enostavno le ker ne morem, da ne bi kričala, se izražala, risala krac po belem papirju, ali pač bizonov in krav in bikov po kakšni skalni steni – v bistvu sem še vedno za koče, skrite globoko v gozdu, brez stojnic s kuhanim vinom, brez novoletnega kiča, okrasja, bleščečih uhančkov in škornjev in oblekic in vsega tega, kar rabiš, da si

Družinsko gledališče

A: Tlele gledam: Kmetija najbolj gledana oddaja letošnjega leta
B: Pa veš zakaj?
A: No, zakaj? Ne vem, zakaj.
C: Ja, zakaj?
B: ... Ker ... Ker so jo ljudje samo zarad tega gledal, da bi vidl, kdo bo s kom seksou!
A in C: Sj si jo ti tud gledala!
B: Ampak samo ene štirkrat, pa še to samo zarad kmečkih opravil!
A: Zarad kmečkih opravil, haha ...
C: Sj so jo vsi gledal sam zarad kmečkih opravil, sevede.
B: Pa sj sm jo nehala gledat!
C: Tega sploh ne smeš začet gledat
A: O, ne, to pa ne, to pa ni res. Ti maš prehitr predsodke do stvari, še preden jih sploh lahko spoznaš, jih že zavrneš. To ni dobr, ne smeš že vnaprej obsojat stvari. Tko k pr uni knjigi, še pogledala jo nisi, pa …
C: Ampak zakaj bi zapravlala čs za neki, za kar že vnaprej vem, da bo bl butast kot marsikatera druga stvar, ki jo lahko počnem v tistmu času?
B: Pa sj od začetka ni blo rečen, da bo tko, kot je blo. Angelca Likovič je bla razočarana, ker ni blo tko kot v njenih mladih letih, ker niso molil pred jedjo ...
C: Če veš, da bosta notr Artur Štern pa La Toya, ne moreš pričakvt, da ne bo butast.

Strasti se pomirijo. Trenutki tišine. Knjiga leži na omari.

B: Franz Kafka. On je bil tud trapast.
C: Zakaj pa to?
B: Zato, ker je bil.
C: Zakaj, zato?!? To je pa res argument.
B: Zdele se ne spomnm bolšga.

stili in slogi

Gal Gjurin hoče biti latino lover, še tako ketno za okoli vratu si je kupil, kot jo ima Jan Plestenjak, in, in seveda, odpeta bela srajca, kitara, sončna očala, kakšna originalnost, kako znajo nekateri dobro tudi na zunaj izraziti svoj karakter s pomočjo stilista ali arhitekta, da res ne razumem, kako se lahko zares dobro počutiš v prostoru, ki ti ga do potankosti uredi nekdo drug

meni gre na živce že, če kdo drug zloži moje stvari drugače, kot sem jih sama pustila, mi premakne kaj v mojem neurejnem redu, ker na pol odprte knjige na robovih fotelja in kup papirjev na okenski polici imajo svoj namen: predvsem to, da se jih do naslednje uporabe pusti pri miru

in tisti časopis na tleh je za star papir, ne pa za na mizo!

brezzzveze

ubili so mi moderno galerijo, ko so ji s prenovitvijo ukradli dušo, jo zapakirali v nek generični manimalizem našega časa, črno-belo in nekaj kovine pa še malce sive za (!) poživitev

sterilni kubusi, neosebni prostori, v katere so zaprli samotnega Mušiča, da se prav nič dobro ne znajde tam notri, niti ne vem, kaj bodo obiskovalci počeli v kletnem baru, če ne bodo hoteli zmotiti ambienta, ki je tak kot iz kakšne naslovnice istoimenske revije – laboratorij

s tem pa še nikakor ni konec kulture: ta veseli dan, rojstvo našega največjega pesnika - si misliš, treba bo spet malo v Dramo, pa še Jančar je, bo že moglo biti fajn, če ne bo preveč zateženo, ampak morda bi bilo vseeno, če bi ostali doma in gledali televizijo, kmetijo, kaj takega, ker tale Niha ura tiha je ena taka nejančarjevska, wannabe zupančičevska predstava: nasilje, fuk, situacijska komika in besedna na ravni: dimpex pimpex

pa riga se na veliko in na koncu še več ploska

potem pa ni čudno, da gremo v gledališče le še takrat, ko je zastonj.

vsaj burek je še vedno burek, če že drugega ne

in vročina je še vedno 37, 1

narajmanje

Včasih se srečaš s kakšno tako zanimivo besedo in se zaljubiš čisto tako po nesreči. Narajmaš nanjo in narediš iz nje še glagolnik, da paše v naslov, in ti je fino. »Ti rataš tok hitr vesela,« si rekel včeraj, ko sva ugotovila, da ima Mojzes brado v pički. Mislim, obratno. In najprej je bila v laseh, ampak gospod Freud jo je čisto resno našel v bradi, itak, Michelangelo je bil gej, das ist logisch, smrtno resno, medtem ko sva se šla midva le besedne igre:

- Težkovečka, to je češko.
- Kako se pa reče po madžarsko?
- Hidak.

Ker je to vse, kar znamo, in ker so veke padale navzdol. Težkovečka sem bila na ta dolg in razvlečen dan.

Ampak to je bilo že včeraj, danes pa je en tak zgoščen dan, vse šiba in skače, družabni smo, si pošiljamo pakete prijaznosti, veliko govorimo, kupujemo za Miklavža, za katerega Belgijci verjamejo, da pride iz Španije, tam pa ga sploh ni: ga ne poznajo.

Izložbe so polne kiča, lučke so že in kuhano vino, a december se čuti v drugih rečeh, ko sredi vrste in gneče narajmaš na dve gospe, in sploh tista starejša je zanimiva, ker zelo rada hodi v kino. Pa v gledališče. In na glasbeni abonma. Pa z vlakom na Štajersko in v Kranj pa v Helsinke. Jo vabi sestrična na Novo Zelandijo, 18 ur aviona, »Me je kar strah,« je rekla, »ampak šla pa bi«, pa pejte, anede, smo se strinjale, da je treba in o kulturi je tekla beseda pa o vrtnicah in denarju, da smo padle v debato, so se staknile tri generacije, pozabile na čas in na nihanje ure tihe, da je čakanje prav hitro minilo.

Da sem hotela napisati že, da imam vse in da rabim le še en pomarančni sok pa bo vse v redu. Sem si ga stisnila takole na večer tega predolgega dneva, nalila v kozarec in še preden bi ga popila je zletel po kuhinji, sploh ne vem, kako se je zgodilo, le maček je kar naenkrat poskočil in začel otresati s tačkami ves moker: dan se je dokončno razpočil.