28 november 2010

izcimljanje

iz mene se izcimlja svet skozi drobovje kot odgovor na tisto zloglasno vprašanje, a pol bruhaš, ki ga kar ne morem potlačiti dovolj globoko, da bi ga pozabila in potem okoli sebe kopičim vse mogoče – preteklost zajtrka prosene kaše, praznega kozarca, umazanih štumfov na tleh in obet prihodnosti sveže opranega perila, na pol odprte knjige in čokoladnih božičkov, ki napovedujejo tisti čas leta, ko bi bili vsi pri miru, pa vsi hitimo in si želimo, da drugo leto pa res ne bi, vmes pa med snežikami sanjam jesen z bučami, ki so kar nekam izginile, in veliko toplih barv, pa so ostala le še zardela jabolka in lesene gajbice

razpokane ustnice napovedujejo zimo, ko poljubi bolj drsijo z okusom po medu in namesto v laseh bom imela cvetni prah med zobmi: je bojda dobro za odpornost, te pa nam manjka, z upogljivimi hrbtenicami se valjamo po stolih, ki jim ne delajo nobene usluge, ampak smo se navadili na vso to pasivnost, tako nas vzgajamo, da kar obsedimo, in če že vstanemo se premaknemo le nekaj korakov do naslednjega stola

blagor fantom, ki vsaj na wcju stojijo, mi pa sedečke še tam sklonjene daleč naprej, ker je bojda tako pravilno, da čisto vse odteče, sem brala v kliničnem na urologiji neke plakate med čakanjem na pomlad, letno časje, to brezčasje, ker mi spremebe ne grejo od rok in prideš od zunaj ves zimski in lep, na, neki mam zate, s kepo v dlaneh, da jo dava v šalčko in opazujeva, kako počasi mineva, se raztaplja, spreminja agregatno stanje

kot jaz, ženšče labilno, skačem od evforije do največje potrtosti v petih minutah, se vozim z bmxom po grbinah in strminah hormonskih poskokov in se nažiram z jedilno čokolado, ko moram sama pred sabo zbrisati vse tanajbolj neumne igrice z računalnika, tiste, ki jih že po defaultu dobiš zraven oken, ker mi uničujejo večere, ko me premami spider solitaire, da ga nažigam vsaj dokler ne zmagam s 4 % verjetnostjo, ura pa gre nekam v tri krasne, nekam proti jutri, ko bom vse to, kar bi morala danes in še več, večna optimistka

20 november 2010

kompliment

"ti prou pašeš za štedilnik" (Đ)

16 november 2010

pogorelci

peteršilj v loncu na balkonu malo zmrzuje in malo se mi suši – zaprla sem vrata ven in se potopila v svoj razsuti svet, ker mi čevlji premočijo in ker vedno oblečem pretanke hlače, ampak ne le zato, ko mi ravno na moj najljubši dan v tednu prirerajo zabave, jaz pa tako izpraznjena – da so šli v enem sunku vsi spomini, vse fotografije, crknil disk, že drugič letos in seveda me še ni izučilo, tako izpraznjena, da se res ne mislim zopet takoj napolniti, ampak bi nevezana kot po požaru še malo lebdela in se zamislila nad vsemi temi knjigami, ki jih posedujem – in nad tem, da je vse naše življenje strpano v računalnik, poslušanje glasbe, gledanje filmov, pisanje, fotografije od takrat, ko nismo za računalnikom in vse je tako lepo urejeno samo zate, samo klikaš med izbranimi možnostmi, kot pravi Aljoša Harlamov v Bildungsromanu, omreženi doma in kjerkoli, globalizirani, da marsikaj drugega pade na pogorišče zgodovine, stare knjige, ki se nabirajo v moji omari, Titova izbrana dela in nikoli brana, ampak izdana poezija, loto sistemi, kalkulač, vse sorte, prah, stara pumpa, koleščki za rolerje in imbus ključi, listki in vstopnice, stare matične plošče, plastenke, vse na pogorišču mojega sveta, ki je tak, razdrobljen: v parih mesecih sem razbila najljubšo šalco, odbila ročaj najlepšemu čajniku na svetu in si nohte na levi roki namazala s svetlečim pink lakom, rožnatim kot bodoča vinjeta, da sem v panični ihti začela iskati pozabeljeni aceton, ker kot si rekel: to res ni zate, medtem ko sem sanjala o magnetnem šraufencigarju in sem šraufala šraufe, pa zamenjala vse skupaj za eno ležanje pod Missouri Skyem, da sem prišla domov brez ruzaka in brez denarnice in brez ključev od vrat, ampak z enim kakurotom, z umetelno izrezljanim nožem za pisma izrezanim iz časopisa samo zame in vedno me fasicinira notranjost računalnikov, ne tista, ki jo vidimo preko Oken, ker sedaj imam slovenske, ampak ona iz žic in iz, kaj že, pinov pa vse sorte čipov, zatičev in šraufov – sem že povedala, da rada šraufam in da obožujem kvalitetne šraufencigarje – bi morala narediti eno tako zbirko, tako kot imam džezve na polici, ampak sedaj ne vem, kam z njimi, bakrenimi, pikčastimi, porisanimi, vse sorte in na steni imam celo mesto – matično ploščo iz časov, ko se je na računalnike igralo le tetris – to so uličice in hiše in izgleda kot tloris neke industrijske četrti s tovarnami, dimniki in kar je še tega in namesto čaja sem si za zajtrk naredila sok iz korenčka in iz ingverja in jabolk in manadarine, da sem ga pila iz vinskega kozarca, ker dan je bil tak, malo prazen in malo poln, ampak vse zares do skrajnosti, da te čustva previharijo od najvišje točke, ko vriskaš od veselja in si ves vzhičen, pa do tistega dna, ko nižje skorajda ne more iti – te zabije dol v zemljo dejstvo, da je šlo par let življenja k vragu, da so šli pomembni podatki, ure trdega dela, ker v bistvu ničesar ni, vse je tako prekleto krhko, vse je tako prekleto krhko, da se zares bojim navezati, jaz, ki se tako težko ločim od stvari in vsak papirček, ki se mi valja po žepih zaradi čustvene vrednosti nalimam na steno ali v zvezek, pha, kako sem načelna, ampak je pa en tak zanimiv občutek, kot da bi bi voda odnesla, kot da bi na novo prebelila sobo, ne da začnem ponovno od začetka – to se ne da, ker spomine še vedno nosim v sebi, rada jih imam, moji so, to sem jaz, ampak je pa tako, da se lažje zadiha, kot tisto navodilo, ko si mi zadnjič suvereno nazaj na moje jamrajoče pisanje odgovoril: uzmi bronhi. lakše se diše.

09 november 2010

karieristka

noč je bila bleščava in mojo navdušenje so kar tako mimogrede prekrstili v samoinciativnost in ambicioznost, bruh, kakšni ogabni besedi, ki se ti kar zalepita na vetrobransko steklo in nočeta dol, ker imam preslabe brisalce, da celo pot namesto radia poslušam škrpanje gume po šipi, in sploh: ponoči se sploh ne bi smelo voziti, ker je vidljivost zares slaba, sploh v takšnihle deževnih dneh, ko je vozišče spolzko in so tisti stožci za delo na cesti tako nemarno postavljeni v oster ovinek, 40 na uro, mi kar šibamo po tisti gladki površini, drsimo naravnost, drsimo v megličasto temo

svojo mantro sem pozabila v žepu hlač, poleg papirnatih robčkov, ki bodo spet zamašili filter pralnega stroja, a kdo rabi pralni stroj? skoraj nov, še delujoč, le tako dolgo je bil na servisu, da smo bili vmes primorani kupiti novega, tako to gre danes, da hitreje kupiš kaj, kot pa popraviš staro, saj vsi poznamo te zakone potrošnje, ko tako radi mečemo stran, da naredimo prostor za novo kramo

ta se kar nabira, čeprav sem odlepila s stene vse plasti fotografij, izrezkov iz časopisov, vstopnic, risb zajcev in mačk in kar je še tega, da sem se prikopala do gole bele stene, pod katero lesni črvi ali ose delajo hrsk hrsk, najraje ponoči, ko že tako ali tako ne morem spati, potem pa se zjutraj še skušam premagovati, da ne bi spila tiste skodelice pravega čaja, ki tako nesramno vabi kot stol pred računalnikom: se z mačkom boriva za njegovo zasedbo in si ga na koncu deliva: jaz priklopljena na mrežo, on zavit v moje naročje sanja svojo belo mačko z enim zelenim in enim modrim očesom

07 november 2010

o svobodi in še čem. o gorginah.

še vedno se grejem pri ideji poletja, čeprav se že duha cimet pa sanjam o kardamomu – morda samo zaradi imena pa zaradi marketinških potez, ko k vsem reklamam prilagajo še posušene pomarančne rezine – mi imamo eno zares grenko grenivko že od pamtiveka v košarici, morda bo tam dočakala svojo starost, morda se bo posušila, kot tista mandarina, ki sem jo enkrat dobila za darilo, in ugotovila, da tako delajo plastične – še vedno trda lupina, ohranila je barvo in obliko

zašla sem med vse te vitamine in v orrranžno, čeprav je ni veliko v teh sivih dneh: še sveče so po večini rdeče – ne vem, od kod ta moda, zato moja jutra nujno potrebujejo malo kakijev ali pa vsaj korenčkov sok in prav nobenega glavnika – si jemljem svobodo, da iz pod kupa vsega, kar se je tam nabralo, vlačim preprogo za jogo in jo postavim v kot – da se ne bo zmečkala, kaj več se mi trenutno ne ljubi, kaj več pride kdaj drugič, jeseni se zabubim in vsi ostali z elanom v krilih zletijo mimo mene, da imajo do pomladi že vse porihtano in narejeno: se poročijo, rojevajo otroke, diplomirajo, službujejo, hodijo v hribe, telovadijo in kaj vem kaj še

itak se primerjam z drugimi: brez tega ne gre, kontrastivna analiza, še knjige beremo na ta način in filme, bi pogledala kakšen res dober film in šla bi na kakšno res dobro predstavo, po kateri ne bi rabila antidoze narave in fizičnega, ker ta zakajena kultura kljub protikadilskemu zakonu, ki meče na oder jajca in granitne kocke kot našuntani dijaki v parlament, mi nekako ne steče prav po grlu, zato s polnim mehurjem bežim stran veliko prehitro po avtocestni temi mimo dela na cesti in s cmokom v grlu, ker tu je še tisti konflikt med javnim in zasebnim, en kup reči, cele gajbice jabolk, ki jih nosimo gor in dol in prebiramo in prešamo v mošt, da nas vse prav fino nažene

ta teden moja mami organizira tečaj kuhanja korenčkovega soka z jabolki, ker mi smo zasvojenci, orrranžno rjuho sem pogrnila in si pripravila orrranžno prevleko za blazino, dokler nisem ugotovila, da je poušter nekam izginil, pa nič ne de, saj ga tako ali tako ne rabim, ko skušam spati na hrbtu in se premetavam, ker na hrbtu enostavno ne znam spati, potem pa se obrnem na trebuh in razmišljam, da tako ne bi šlo, če bi bila noseča, ampak to sploh ni važno, kaj pa vrat, vrat je v tem položaju tako postrani zakrčen, kot da ni dovolj otrdel že od sedenja in buljenja v ekrane, torej na hrbet, saj tako ali tako tudi na trebuhu ne morem zaspati

insomnija pa listje, ki je spolzko in klopi, od kod so se sedaj vzeli klopi, ko bi moral biti že sneg in v torto sem vrgla par kapljic jagodnega ekstrakta, da izgleda strašansko umetno barbie roza s smetano in pisanimi kičastimi mrvicami, prav za tja v ruralno okolje je: bi imela oboje in vse, Bredo Smolnikar in pristno, kmečko idilo, v vaški gostilni pa bi kajboj Pikalo igral Đonija Makaronija in fašista, ki za njim polento mešata, pa pivo bi kuhali iz ječmena in kvasa, tako domače, in korenček ni samo za zajce, ampak je za z lopato izkopati iz zemlje kot gladiole, ne, niso gladiole, ampak gorgine in kam bi pa vi postavili vejico v temle stavku: ati, kaj je to demokracija?

kaj je to, demokracija?