subspace

tu nekje vmes, ko se izgubiš med časom in prostorom in koordinate sploh niso bistvene, čeprav Ben Šmendrik ni izumil ure, ampak jo je pa kasneje kdo drug in nas je ujel v pajčevino nenehnega hitenja in čakanja, da pride pravi čas, da pride, ko čakaš nekje med utripajočimi lučmi in živčnim prestopanjem iz noge na nogo nekega gospoda s kravato in očali, mizo sem rezerviral, kje je moja miza, ujeto v zračni mehurček čakanja, niti ne dolgčasa, ker se nam mudi, ker ne smemo predolgo čakati, ker nas še čaka, nas še čaka toliko stvari

dir dir

lahko bi spisala tri milijone in še šest milijard milijonov besed v zaporedju brez repa in glave, lahko bi šla za nosom ali za kakšnimi drugimi organi, lahko bi preživela brez besed zapisanih v vrste in bi jih nametala v stolpce ali kar počez, eno preko druge, da jim nihče ne bi mogel več razflenčati pomena, ker ravno v tem je čar - ni nam treba vedeti, ampak da bi pa živela popolnoma brez besed, da ne bi zapisala misli, ki mi dirjajo skozi možgane s kolesi in z gliserji - to pa ne bi šlo, četudi bi me morda kdo rad utišal

gobice

ne morem misliti, kadar imam glavo zabetonirano od znotraj in kadar sinuse čutim veliko bolj kot sem kadarkoli medenico, za katero pol življenja skorajda nisem vedela, da jo imam, potem pa se ti kar naenkrat odkrijejo nove perspektive, ki včasih pridejo z novimi ljudmi, spet drugič pa rabiš samo drug zorni kot in moj (moj!) mogočni storžič je tako majhen od zadaj, še malo bolj moj strah pa tako velik, ko zraste in me prerašča, da niti zaupanje vate ne pomaga – vase ga tako ali tako nikoli nisem kaj prida imela

padam iz stanja nenehne vzhičenosti, za poimenovanje katere se moram zahvaliti gospodu Brucknerju, nekam tja v tri pm, ki je etimološko veliko bolj jasna kot vukojebina, čeprav morajo v obeh rasti kakšne takšne šalamunske gobice, težke v božjo mater, da te vlečejo še bolj navzdol, dol, na tla, kjer je žir za divje svinje in kostanjčki v ježicah pa lešniki za v žep, da jih streš s kamnom in potem ješ in ugotavljaš, da imajo drugačen okus kot tisti v čokoladi, a se spomniš tistih zlatih, bogve, s čim so jih pobravali, kako neumno, bod moja, bod moja, daj roke v žep, ker je mraz in se ga še nismo navadili, zato tako pašejo šalčke toplega čaja in se vsaj kdaj oviti malo z nostalgijo, a se spomniš, a se spomniš

zato imam rada jesen in ker so hruške, zimski česen je že posajen in vaša špajza je polna paradižnikovih omak, mislim na Gala in na tisto pesem, ki sem jo takrat napisala, ko sem šla z dežnikom in s pet tisoč sit v žepu pa sem rekla: saj bi ti dala kaj drobiža, ampak ga nimam, plašč sem že potegnila iz omare in tiste težke gobice od Šalamuna, ki ga res moraš poznati poleg Prešerna in Cankarja in teh velikanov, tiste težke gobice smo potenstali na čebuli, malo podušili, dodali kakšno žlico kisle smetane, solili in poprali, potem pa sporočili: čakajo te suhi štumfi, jurčki in ljubezen

o kosmih in kaosu

kadar se pojavi in razleze nemir po celi hiši, da škrebljajo vse mogoči papirji in zadrge in koraki po stopnicah pa voda teče navdzol in udari kdaj tuš v banjo, radiatorji klokotajo in hladilnik, ure glasno tiktakajo, nekdo prižge radio in ga spet ugasne, »dj mi ključe«, se zasliši in potem vrata, ki loputajo, mimo vozijo avtomobili in copati podrsavajo

takrat ni čudno, da maček ne more spati in deklice z velikimi rudečimi očmi začnejo svoj dan pred računalnikom, ki stoji točno na sredini vsega kaosa, zunaj pa tak miren sneg, ki bi ga bilo treba predpisati vsem nervozam, da bi šle v topli obutvi in s kapico, kapuco ali dežnikom tacat in delat odtiske po mehki beli preprogi – vedno sem bila za kosme vate, kosem, a ni to ena lepa beseda?