imamo.

zobe smo si premazali z malinovcem in jih zlepili skupaj z veliko jedilne čokolade, otroci vseh starosti in oblik ter najrazličnejših spominov, ki si jih le deloma delimo – sva se zmenila, da se bova tožila za pravice nad njimi, kot dva ostarela zakonca, med katerima poči predvsem zaradi političnih prepričanj, v črni majici ob vsej tej korejski evforiji, ki se ji smejijo tudi tisti, ki so jokali, ko je umrl tito, se prašijo med nami ostanki zgodovine, ki jo lepo po svoje preoblikujemo kot glino: naredimo jezuščka in marijo, ovce smo pogubili in uravnoteženo praznujemo vse od miklavža do dedka mraza

tak čas je: zavit v svetleče vrečice z bleščicami, za rojstni dan dobiš virtualne cvetlice in umetne torte, ob katerih se ti cedijo sline približno toliko kot ob pršutu iz evrospina, ki izgleda (je videti, ane) kot slanina, generacija izbirčnežev, ki nekaterih stvari raje sploh nima, kljub temu pa s polnimi vozički dirja po internetu in trgovinah – za mase so dobri tisti taveliki v akciji z nalepkami in pikami, petičneži pa nakupujejo v majhnih butičnih z izbranimi artikli, pri katerih se zaračuna tudi občutek elitnosti

je rekla zadnjič ena deklina z dvema štekama fruca v rokah, cinično, nama, ki sva stala zunaj vsega, »nj se bori kr una raja«, spet druga dva sta rekla, ko sta šla mimo: »eni imajo preveč časa«, taki in drugačni, vsi enaki, enakopravni, demokratični, ampak še vedno naši in vaši in uni drugi tam, a veš, »nimam nič proti njim, ampak …«,  ob kavi z enako mislečimi, na ulici smo vsi hinavci z nameškom, ki si ga nalimamo na fasado, uslužni, prijazni, ker smo za to plačani: živimo take službe, ker smo se navadili imeti še kaj več od tistega, kar bi zares rabili

srh drh

zadevam se z glasovi, ob katerih bi brez vejic, ki včasih tako po nepotrebnem prekinjajo povedi, raztreščila kozarec za rdeče vino direktno na tla, da bi se zdrobil na majhno majcene koščke, ki bi se zataknili v špranje v parketu v prostoru z grobim ometom, razčefukali kot iskre na up and down kresnički, ki sem jo na božični večer držala v rokah in ki sem jo skupaj z začetkom in koncem moje kariere rabe pirotehnike vrgla v smetnjak pred mrtvo trgovino, ko so pločniki drseli in je bil na šmarjetni ognjemet, ker je bila polnoč in se je zagotovo kdo poročil, ki je imel datum rezerviran že vsaj eno leto naprej

glasba direktno v žilo, taka iskrena, prvinska, fina, kvalitetno odigrana, s feelingom posredovana v moja ušesa, kaj še hočeš, brbončice nafilaš s kumino in koriandrom, v piščanca se ujame okus vonja dima in v indijski restavraciji ne praznujejo božiča – niti ene lučke, kako odrešilno, se zabarikadiraš na raztegnjen kavč med blazine in gledaš posnetke z woodstocka, ko so bili vsi še pristni brez videospotov v kopalkah, nekateri prav grdih profilom, kosmati in lasati, človeško različni in drugačni, se kar lažje zadiha

iz sadnih dišečih čajnih mešanic komercialnih imen kot iz reklame prešaltaš na materino dušico in meto, še malo bezga, ki se ga skoraj vedno najde v metaforah poezije, žlica medu in tisto dobro čokoladno pecivo, nastalo čisto po navdihu iz sestavin, ki jih nismo mogli kupiti v trgovini, ker za božič delajo samo gasilci pa medicinci in tisti ubogi prezebli in prestopajoči se prodajalci na štantih z rokavicami in kuhanim vinom ter slavnimi copati, za katere sem si kar oddahnila, da nisem edina, ki se ji zdijo grdi

ti popularni okusi iz tičino mase, ki se prodajajo lepo zaviti v celofan prodajnega hita, jaz pa ne vem, kaj bi z njimi, tako kot z vsemi tistimi svetlečimi zvončki, božički in vesoljskimi planeti, gručami ljudi in med njimi psi, ki jih lahko pohodiš po nesreči, v okrašenih mestih nimam kaj početi, preždena od ležanja z razštelanim križem in preboleno vročino sem spet nazaj v neposesani dnevni sobi s taparvim soundratckom v ušesih, ki ga v ušesa podarjam za novoletno darilo: mjuzik!

namesto božične čestitke

spet je nekdo vse povedal namesto mene

razsuto listje

čakalnice po zdravstvenih domovih bi nastlala z jesenskim listjem, ki ga je še vedno na kupe in ki nekatere tako moti na sosednjih vrtovih, in z belimi listi standardnega a4 formata, obojestransko potiskanimi, ker smo ekološki, na katerih bi bilo sporočilo s plavo tinto, da bi se že od daleč videlo, da ne gre za nekaj priljubljeno rumenega, ampak modrega z vsebino, ki bi jo lepo prekopirala iz najrazličnejših virov, ki sicer bolj redkokdaj pridejo na površje večine

v skladu s spoštovanjem avtorskim pravic bi bil vsak list podpisan tako kot pesmi, ki jih nekateri pošiljajo na anonimne natečaje, da s tem dokažejo predvsem njihovo vrednost na lastni sentimentalni lestvici ponosa in kot otroci v vrtcu, ki vse risbice podpišejo z matej s., ko jih učiteljica s salotejpom lima na steno ali pa starši doma v okvir, in potem kažejo obiskom: to je pa naš narisal pri petih (zelo vklično, navdušujoče) – po možnosti je to celo sam napisal poleg svojega imena, ah, ti naučeni koncepti, ki jih sploh nikoli ne pogledamo od daleč

sama pisati trenutno ne znam, govoriti tako ali nikoli nisem obvladala, tako da samo še premlevam tuje citate, misli, metafore, božič se mi zdi percenjen, poleg tega pa prodajnih hitov nikoli nisem marala, tako da se dokler ne bo snega delam, da je jesen – taka mlačna, deževna, zabubljena vase in z rokami v žepih, ko pašejo čaji, četudi zunaj pod okrašenimi lučkami in v pobruhanih pajzlih (termin), ki so edini odprti ob nedeljah v zatohlih mestih mojega otroštva

v njih intelektualci ne morejo živeti, ker moraš biti nujno iz prestolnice, da razmišljaš, zato tisti, ki so, znajo to tako bolje od mene in ker so bolj disciplinirani in ker niso leni in ker pijejo kuhano vino na stojnicah, polnih doma izdelanega kiča, in ker so družabni na prednovoletnih zabavah in literarni večeri se jim ne zdijo dolgočasni in ker imajo dovolj denarja za cigarete in gledališče in kavo in nove knjige in škornje pa plašče in najemnine za stanovanja ter avto in bencin, čeprav se s takimi poklici ne da preživeti

v bistvu sem hotela samo poslati malo vlage, da se dvigne skupaj s toplim zrakom namesto meglene inverzije v naših možganih, da skupaj s krivimi hrbtenicami, polni skulioz in kifoz, ki me motivirajo, da se držim bolj pokončno, poslati sem hotela pismo polno linkov, vsega tega, kar je vredno prebrati med mrgolenjem tematskega časopisja za urejanje doma v modnih rdeče belih odtenkih ali bolj minimalistično srebrno modrih skandinavskega dizajna, ko je svet popolnoma drugje in v bistvu bo dovolj samo eno napotilo, ker tale pogled zaradi svoje širine prav nič ne izgublja lucidnosti: trenutna situacija

odčepek

dobre ideje imajo to slabo lastnost, da se rade izjalovijo, največkrat pridejo navzkriž same s sabo, kar je v teh pozitivnih časih, ki se nam obetajo, eno samo veselje, saj vsi vemo, da anomalije ne spijo, človeški smo, samoljubni, ki se ga da hitro še malo napihniti, senzacionalistični mediji in naivno ljudstvo, en narod, en vodja, zig zag

stare mame padajo na s persilom oprane nasmeške, nekatere na tiste, ki niso na ič, mladina je apatična, za čeja na majicah ali proti čeju na majicah, verniki so za vrednote, za upanje, stara garda za domove za ostarele, ki stojijo, čeprav še niso plačani, odvisno od cilje populacije se gradijo piari in fotke na plakatih ter s sprejem napisana gesla, čeprav se ne gremo politike, je ne maramo, nam gre na živce, tako kot problemi, zato jih najraje pometemo pod preprogo, zamahnemo z roko, pa je, čeprav sicer vsako soboto vestno presesamo celo stanovanje, ane

subjekt tukaj sploh ne bi smel biti pomemben, vse je v množini, ampak mi smo vzgojeni za individualizem in vsaj malo konformisti, zato smo s tistimi, ki so bolj za nas, čeprav ne preveč na glas, da nas ne bi kdo po glavi ali morda celo vprašal za mnenje in zakaj zavraga, vsekakor pa je res, da se tako razvije nemorala

tako se razvije nemorala in nekritična misel