09 marec 2012

drstenje


tipkovnice mi odmirajo pod rokami, medtem ko v želodčni kislini namakam mastnega lososa, ki vleče dol telo in duha in vse to, nekam v kakšno onesnaženo sladkovodno kotanjo, o kateri uboga gojena žival lahko le sanja

 drstenje je že samo po obliki tolikanj lepša beseda od tistih človeških, ki jih uporabljamo v različne namene, ko se ugasne luč, da se skrijejo tabuji in predsodki, ki jih nekateri vidijo celo v simpatično duhovitih knjigicah za otroke, da se skrijejo strije od šestih porodov, da jezus ne vidi, medtem ko nad zakonsko posteljo visi pribit na križu, da ne vidi naših egoističnih vrednostnih sistemov, ki se sprenevedajo, da na prvo mesto postavljajo kogar koli drugega kot nas osebno

mi bi jih imeli, otročiče, ker je precej fino imeti nekoga, da te na stara leta, ko ne dobiš pokojnine, preživlja, da te pelje k zdravniku, ker sicer sveti in vsi ostali posvetni zakoni in grešne zveze postanejo malček dologočasni v svojem ponavljanju vedno iste rutine, ko še drstenje odnesejo samo spomini na tiste počitnice, ko smo bili še mladi in čili

hja, je lepo, da ti v naročje stisnejo vsaj kakšnega vnuka, boli tebe zares za oblike družine, čeprav na deklerativni ravni zatruješ drugače pred klapo v gostilni in se v službi na čik pavzi vsi glasno razgovorite proti, kar je vedno za vrednote, pri mojem očetu je bilo deset otrok pa so kljub revščini vse gor spravili, ja, ja, ne pa sedaj, ko se mladina preserava in se sploh ne več, kaj je naravno, take bi jst vse delat puslou, orng delat, medtem ko se država perverno s svojo zakonodajo meša v intimo

uzakonite drstenje v sladki vodi v točno določenem delu letu, od pepelnice do velike noči se postimo, nič mesenega, nič poželjivega, nič sladkorja, cocacola zero

04 marec 2012

o fokusu in ostalih neslovenskih besedah


zabigecana v februarju, ki sem ga pozabila na koledarju, se spotikam ob mezenje pomladi izza vsemogočih razpok, ki pokajo po šivih recesije, z eno nogo vedno malo zabetonirana nekam nazaj v retrospektivo zgodovine vsegamogočega, ki je zoženo na pogled s točno določenim kulturnim okvirom moje dioptrije šolskega sistema, države, vzgoje, samih lepih stvari, iz katerih rastejo precej anahrone vrednote, na primer domoljublje, ki se ti zatakne nekam med rebra in tam ostane, pozabljeno kot katerikoli drug ideal

po krvi se preteka izdajstvo, še v priimek so nam ga zapisali, ker nismo mi tisti, ki bi s sklonjeno glavo potrpežljivo čakali, da nam nekdo lahko nakloni spoštovanje zaradi našega vztrajanja z glavo v pesku hlapčevanja, ne gre pa to tako zelo na glas in s šundrom, ampak hop, kot gams čez alpe nekam gor v beli svet, ki je v svetu globalizacije še povečan, zato je res smrtni greh obtičati za vedno v hiši na kredite v rodni vasici, ponosen na svoje korenine, razmnožen čim večkrat, da vesolje obvarujemo pred izumrtjem klenih, pridnih, naših delovnih slovencev, ki ne kradejo, ki ne lažejo, ki ne seksajo, samo plodijo se znotraj blagoslovljene zakonske zveze, zidajo hiše in kariere, marljivo, počasi, z veliko odrekanja in tekanja po klancih življenja v tej solzni šentflorjanski dolini na sončni strani sveta: welcome