eni se razpočijo navzven, drugi navznoter, nekateri
glasneje, drugi tišje, vsa ta vročina, ki puhti iz ljudi na vsakem koraku, vse
te misli, širine, dolžine, kračine, predvsem, polglasniki, ki se jih navije do
konca, da se jih sliši, tako primitivno, s kozarci, oj, živijo, žveketajoče
špikajo, brenčijo ose, vse sorte so, da loviš vmes oblike in vsebine, lepiš
koščke v celote, gradiš hišice iz legokock in paličic mikada, vmes sestaviš še
eno ploskev rubikove kocke
matematika privlači, ker je kljub svoji abstraktni
zapletenosti tako enostavna: en točno določen pomen, aksiomi, definicije,
rezultat je x in ni y, vse se da umeriti, izračunati, določiti, natančno
posredovati, medtem ko povsod drugje lovimo zlate sredine in neke rdeče niti,
ki so pri meni rumene kljub cinizmu, javkanju na čase in baročnemu kiču
izpeljava: a ni b, veš, to ne gre, ne gre to tako, ampak če
hočeš, lahko tudi: 1 + 1 = 3, 15, 27, odloči se sam, čeprav je škoda loviti
odlomke, ulomke, delčke, fragmente, zato da ti dajo slab rezultat: škoda časa,
sudokujev sem naveličana in prelahkih kakurotov ter slabe literature, zato jih
prepuščam drugim, me ne zanima, svet si skušam razširiti v drugo smer, tja proti
severu in proti jugu
geografija ni slaba beseda za sanjat, kratki nedoločniki so
bolj odločni, prihodnost pa taka, malo siva in malo rožnata kot večerno nebo
