zakodirano življenje

a smo se zato borili, z glavo v kamn z naglasom na polglasniku, takole, stari dedi in ati in vsi naši, a smo se zato boril, s puško na rami, v hosto pa v gozd, da so se nam zaredile uši, ker vojna nič ne vpraša, kdor je pomehkužen, ne preživi

mi smo delovno ljudstvo, smo bili pod nemci in so nas naučili delovnih navad, zato ne smemo imeti nikoli tako kot pri ciganih pa na balkanu, brez dela ni jela, se je treba obrnt, madona, a smo se zato boril, da bomo imeli sedaj nepokošeno travo

na kmetih se vstaja ob petih ali pa še prej, smo pasli ovce pa krave, že od malih nog, samo v nedeljo se je lahko malo posedelo po maši pa kaj boljšega pojedlo, sicer pa ne, to je bilo trdo življenje, ja, zato da vi danes lahko zabušavate

iz roda v rod gre zabetonirano poveličevanje vsega, kar smo mi in vi ne boste nikoli, ker mi smo trpeli, vam pa vse prinesejo pod nos, ker mi smo vajeni garanja kot črna živina, da si uničimo vse sklepe, o, bo vas tudi še srečala revščina, ko nočete dati za pokojnine od svoje plače, ker nočete od svoje dediščine odškrniti varstvenega dodatka, o, boste še plačevali za domove za ostarele, tisti s službami in ta bogati, ostali boste pa nosili kahle in posrane plenice metali med mešane odpadke, kuhali za nas, starce, nas vozili k zdravniku na preglede, če bomo sploh še imeli to pravico, in v lekarno po aspirine proti strjevanju krvi

sedaj se lahko malček vzvišeno preseravate z veganstvom, vegeterijanstvom, z brezglutensko prehrano, mlekom brez lakotoze, hrano brez maščob, bio- in ekopredelavo, potem boste pa še kuhali govejo juho iz samih kosti in z veseljem prašiča klali, če ga boste imeli, vi, vi, boste svoje skalnjake in okrasne grmičke zamenjali z njivo s krompirjem in zeljem, ampak nam ne bo hudega, saj smo navajeni vsega, smo preživeli vsaj že eno vojno, ubite očete, matere v taboriščih, brate v jamah

trdni in žilavi, taki jekleni, močni, avtoritativni starci, ker te življenje izuči, da ni nič lepega na tem svetu, le televizije nam ne vzemite, tiste oddaje ob petkih zvečer Na zdravje, da se malo poveselimo ob narodno zabavni glasbi, taki preprosti kulturi, da jo razume vsako srce, pristni, naši, domači, ne pa neke kurkume in ingverji in goji jagode in tuje, ki ni naše, nič čudnega, da smo tu, kjer smo, če smo pa vse prodali tujemu škornju, tujim zavojevalcem, nekoč je bilo vse drugače

Posluh: Mene nema

sveta resnica

iskrenost nikoli ni bila moj koncept, srca ne nosim ravno na dlani, ker se tako rada ovijam v plašč metafor, se pokrivam z dvoumnostjo in včasih mi čisto spontano uide iz ust tudi kakšna laž, lažka, ste opazili, da zanjo sploh ni pomanjševalnice, laž je laž, še greh je lahko le grehek, tak, da goljufaš sam sebe in zmešaš grenak kakav z banano pa se delaš, da je čokolada

potem se rada tudi prilagajam, konformistka se oblečem v kavbojke in majico tako kot večina ostalih, da ja ne bi štrlela iz povprečja in me ne bi kdo po glavi – zato na veliko kimam, se nasmiham vsakemu, ki pride mimo, sploh če bom imela od tega kaj koristi, in sem zares zelo prijazna in nadlepo vzgojena

pretvarjanje obvladam, neke vrste hinavščina je to, igranje vloge,  ki ne gre v štric z dejstvom, da me niso hoteli sprejeti v gledališko skupino, ah, mislim, da ne, ne, ne, nisi taprava, lutke, to že, pa angelček za miklavža, oh, kako pomenljivo, in 3. zvezda sem bila ali 2. v zvedici zaspanki, da sem v spalni srajci in z bleščicami na licah letala po hodnikih in stopnicah skupaj z vedno bolj znano igralko – a se še spomniš, Nina?

dokazi, dokazi, sami dokazi, kako prozorno se obnašam, ker tako rada kam zavijem, speljem potko v drugo smer, ker se tudi druge da hitro naštimati, da kimajo z glavo, samo pogruntati jih moraš, čisto preprosto je, brez šol retorike, čisto preprosto kot pri pokru pobiraš kupčke žetonov na kup, nihče ti ne prebre tvojih misli z obraza, ti pa tako hitro ugotoviš, točno veš, kako naivno bodo padli v past svoje predvidiljivosti

bi rekla, da je zagotovo kriva krščanska vzgoja, zanje, ne zame, mene se ni prijela, vsaj na zunaj ne, tisto slabo vest sem že podedovala, da si lahko z njo ožajfam svoje grehe, pri spovedi pa sem si jih vedno izmišljevala, ker so morali biti majhni pridni punčki primerni

bognedaj, da bi povedala po resnici, tiste taprave sem raje zadržala zase, da se mi pacajo v podzavesti in se iz njih razrašča travmatična plesen, pa sem raje rekla, da zjutraj nisem molila, da nisem ubogala, skratka, vse tisto, kar so pričakovali, samo tisto, kar so pričakovali, nič čudnega, da me ni doletela nobena katarza očiščenja in sem morala zanjo začeti hoditi v gledališče

ali pa sem brala, vse tisto, o čemer ne pripovedujem kar vsakomur, ker knjižne police tako hitro razgalijo tvojo dušo, da je bolje, da po njih brskajo samo posvečeni, blogi pa ne, anede, to je edino, kar mi preostane, da sem iskrena vsaj do papirja, če že nisem do sebe, ali pa tudi tu malo prirejam vse sorte resnice, ki sem si jih narisala v glavo, je veliko bolj zabavno, če ne veš, kaj je res

kokpor(n) (z zabavnimi dialogi)

potem sploh nisem šla spat, takole nekega večera, zarisana v napačne dimenzije, srečna, čeprav bi morala biti tečna – mislim, saj sem bila tudi tečna, seveda, kako da ne, ampak vseeno je bilo več kot sprejemljivo, tako nekako normalno, veselo, z nekaj seksa celo, zabavnih komentarjev in dopisovanja, brez kosila, sicer, ampak na to sem čisto pozabila v vsej vnemi, ki naj bi me držala pokonci, v resnici pa me je vleklo naprej le čudno občutenje zaspanosti in utrujenosti lastnega telesa, ki to noč pač ni spalo, se je premetavalo po jogiju in pizdakalo nad rjuho, vsega krivo rjuho, kot je bila v tisti šalamunovi pesmi vsega kriva čebula: kdo pa drug

   

najbolj fino je, ker je kolo skoraj zastonj, deluje na lasten znoj, mišice in včasih trmo, ko prevoziš zadnji klanec do zadnjega atoma se spomniš zgodb: ko sem bil poštar ali pa tistih, kako sem s ponijem dirkal čez korenine iz jošta in temu rekel downhill (pot postane avantura)

v bistvu: prazni listi so se spremenili v blokec, kar je organizacijo precej olajšalo, čeprav tega kar nisem mogla verjeti in se še vedno čudim, ker z izjemo prahu in nekaj nepomite posode ter podočnjakov vse deluje brezhibno, le še kakšen strahec je treba malo prestrašiti z vso mirnostjo, ki jo premorejo zen budisti ali pač tisti, ki so pač trenuten vzor (ne bodimo picajlasti v stremljenju po idealih, boljših od nas je pač kar precej, anede)

no, skratka, z veliko medmeti sem se pretihotapila na začetek noči in si rekla, da se je pravzaprav začelo kar fino: nekam družabno, celo, kar je presenetilo predvsem mene, vsi drugi pa so prepričano zatrdili, da so moje predstave o sivih miškah iz predala ne le zastarelo zarjavele, ampak nikoli niso bile v veljavi, tako da sem svojo identiteto zaenkrat stlačila pod etiketo partibrejker, v nadaljevanju bomo pa videli kaj bo (obrazložitev: ker ga ne duzlam)

do takrat atome moči pretvarjam v valuto za zavarovanje, telefon in brikete za mačka, medtem ko se hranim predvsem z jurčki za zajtrk, kosilo in večerjo, da sem jih že kar malo sita, še malo krompirja iz kleti in stopljena čokolada iz skrivnih zalog pomešana z vodo namesto kakava (nenadjebljivo v tej kategoriji), da kupujem le banane, ker brez njih zaenkrat še ne gre: jaz, odvisnica

vmes  se trudim priti do naziva intelektualna kurba s.p (obvezno brez vejic in presledkov), čeprav mi po glavi hodijo veliko bolj eksistencialna vprašanja, recimo tisto od roberta, ali je brane potem šel pogledat mrtvega soseda ali ne, o vonju prešvicanih štumfov in francoskega sira ter o tisti besedi, ki se je cel dan nisva mogla spomniti in še vedno ne veva, kaj je

sva pa prišla kam drugam, čeprav sva morala nekatere poti prehoditi dvakrat, da je soseda rekla tisto znano, kdor nima v glavi, ima pa v petah, ker seveda ni vedela, da govori s tehnično dodelano kurbo osebno – idealen opis za tvoj cv

back to the future, v sedemdeseta, osemdeseta: čaka nas lepa prihodnost, dolly bell