ko se vozim s kolesom, vedno dirkam

varnost, varnost je prva in najmočnejša

da daš roke pred oči, si zavaruješ glavo

laufaš pred alarmom v panični ihti

in si ne upaš spustiti

sprašuj, drezaj s palčko in me la suda

če moraš pri tem koga ubit – ni zanalašč

in to šteje, tisto, da kolikokrat so že tebe

pa si zatlači v rit (ho hoh ho)

včasih je pač treba pasti z drevesa

ker nam v otroštvu tega niso pustili

da si ne bi strgali hlač

fantiči mulci so s kolesom pobegnili

iz vate materinske boječnosti za mladiče

in se naučili spuščati in zanašati nase

se furati in sfurati

jst bom tud

ko bom velika, bom mulc

kvadratura kroga in duzanje

internet je poln samih besed, da te ima, da bi čez vse nasul ves tisti sneg, ki pada zunaj – da bi bilo vse belo, prazne zaplate, da bi te imelo, da bi jih znova pohodil, naredil stopinje, ne pa sedaj, ko je vsega preveč, kar mrgoli misli in stavkov, vsega preveč, preveč informacij

jaz pa s svojimi besedami pa tudi s svojo pojavo nisem hotela biti nikoli zatežena, vedno sem se tlačila v primeren obseg, stiskala k robu, da, ja, ne bi kdo kdaj pomislil, da mu grem na živce – utopično

zadnje čase se mi dogaja, da mi rečeš: preveč govoriš, obstajajo pa tudi materialni dokazi, ko dogovorjenih 10.000 znakov raztegnem na 17.000 in se ne da povedati krajše, ne da zradirati lastnih misli, ko jim daš prostor, možnost

 je kot s kajenjem: težko je nehati, ko enkrat začneš

zmije

oči se zasvetijo z močjo računalniškega zaslona, zasevajo:

doma sem na Balkanu, v mehkih jezikih brez jugonostalgije,

z jotacijo hjev v čje, kjer se s fonetičnimi zapisi učim pravilne izgovorjave francoskih imen

in naletim na brežuljak iz boce jane ter bioskop henrija činaskega

še dobro, da sem imela strica, s katerim sva ob večerih pila pivo in red bull

ter mi je posojal knjige v srbohrvaščini, stare paperbacke njegove mladosti

precej strgane, take prebrane že neštetokrat, včasih polite s kavo

predvsem pa z vonjem cigaret

pojma nisem imela, kaj je vazduh in kaj je bioskop

nismo hodili na morje, da bi na plaži jedli krafne

ker smo imeli avto, ki je vsakič zakuhal

pa tudi denarja ni bilo

še dobro, da sem imela besede

v katere sem se skrila in odkrivala svetove od doma

tuje, ampak tako domače, take, ki sem jih kasneje spoznala

vsa navdušena nad napisi v cirilici, ki drvijo mimo tebe,

ko se po edini cesti pelješ ob morju tja daleč

jug. žutni san s prestreljenimi hišami nacionalizma

zanič pice in dobra mineralna, hladna v stekleni steklenici

nemški turisti, ki jejo škampe na mizah z belimi prti

in midva, vedno brez denarja s kalkulatorjem v glavi

v najbolj zakotnih krajih

kamniti tlaki in granatna jabolka na vrtu

stripovski dučan na hvaru, naš mali čamac med velikimi gliserji

tak za napihnit, na vesla, za premagovanje strahu, ker nikoli ne veš

če te bo tista velika ladja, ki pelje mimo tebe, sploh opazila

v največji vročini, si naštimaj na opomnik in končno kupi slamnik

potem pa gas na more, do bližnjega otočka, polnega nudistov z jahtami, jadrnicami

kaj nama bo to?

najlepše je, če ni prevelikih valov in premočnega vetra

nekje na sredini, sredi ničesar, ko se uležeš in gledaš v nebo 

in memoriam

nič boljšega si nisem zaslužila kot bancho, vsa sitna od zadnjega krajca lune, ko sem lezla navzgor po tistem melišču na severni strani sveta, mrzli, vetrovni, jaz pa neprespana, kaj pa se voziš s kolesom ponoči ob treh po meglenih poljih, da te zebe v roke in ne vidiš pred sabo niti metra, slišiš pa, o slišiš, psa, ki ti kar naenkrat od nekod prihaja naproti

precej adrenalinsko je bilo za kazen, ker sem onesnažila vezi iz nenavadno iskrenih niti, ker sicer ne maram adrenalina, dovolj mi je zmerna hitrost, klanec, ki požene kri v žile, da stiskam bremze na vso moč

navzgor ni panike, to že stistnem, samo da se ne utapljam v višini, v strahovih pred sabo, ki kar naenkrat prečkajo cesto ali noč, ki zvečer še ni bila tako mrzla, ampak precej bolj zatohla, taka prazna, da je vse kričanje navdušenih ni moglo ogreti

niti glasba niti smiljenje samemu sebi niti iztegnjene roke,sem rekla: bejš in omagala za nekaj dni z rudečimi očmi, iz katerih se je cedil gnoj, grlo pa vneto do onemoglosti, da sem spala po 12 ur in bila še vedno vsa utrujena od niča, pa niti hormonov nisem mogla okriviti

samo sebe in svojo jezo, ki si jo ti poznavalsko ocenil, tam gor nad mano, nekaj korakov naprej, ves spočit in vesel, si se mi posmehoval, češ da lahko težave sprejmem tudi z nasmehom, da sem ti pokazala fakiča nazaj, to je to, to je ljubezen