25 november 2015

za otroke gre

Ni tako enostavno, da bi zavijanje v barve katerekoli zastave karkoli pomagalo, pa naj si bo ta francoska ali mavrična. »Zastave so depresivne,« sem rekla zadnjič, pa se nihče ni pretirano strinjal, kot da bi bili državni in drugi veliki simboli nekaj pozitivnega, nekaj, česar še nismo prerasli od takrat, ko smo risali pis znakce in smajlije na puščice in mize, jih vrezovali v les in na neki deklarativni ravni verjeli v to, da se imamo lahko vsi radi, čeprav smo se – tipično najstniško – v resnici počutili zelo sami, zelo nerazumljeni, zelo drugačni od drugih. Itak. 

Vsi ti roki in meje so zelo napačno zastavljeni, napačno postavljeni, kot vejice v marsikaterem besedilu, ne znam jih organizirati tako, da bi se vse poklopilo, niti ne verjamem, da se lahko: marsikaj bom zgrešila, ne bi bila dobra v smučanju med količki pri veleslalomu, nisem za tapkanje ali lovljenje žog, bolj za izmikanje, čeprav to ni lastnost, s katero bi se lahko kdorkoli hvalil. Trefnem le včasih, nekoč sem kot za stavo zadela na vsaki nagradni igri ali tomboli, ki sem se jo udeležila, potem pa me je te vrste sreča nekako zapustila in ne dobivam več majic z logotipi firm in salvetov od droge kolinske.

Imam odličen izgovor, a me vseeno matra, prvič v življenju se mi ne zdi samo ne prav to, da nisem bolj javna, bolj glasna, ampak me tudi moti in mi para živce, ker je tak čas, da se celo v moje zapise prikradejo velike začetnice in ločila, opozarjajo nase, česar sicer ne znam, hkrati pa vsi tisti plani o mirnem sanjarjenju in branju stripov v postelji vsaj en mesec niso bili ravno realni, priznam – sedaj sem na začetku čakanja na božič, murphy mi je zagodel, da se enkrat za spremembo veselim prav v delu leta, ki je v reklamah videti najbolj srečno.

Taka razlika med depresivno realnostjo z orbanovimi žiletkastimi ograjami, ki so uvožene k nam iz ameriških sanj z globalizacijo, končno sivi november, čeprav z nekimi željami, ne še čisto otopeli, še z veliko tistimi, ki jih najdeš nepričakovano in menijo, da je treba mehanizme fašizmov razkriti, da se je treba znebiti strahu in ne verjeti vanj ne glede na vse, to je tisto, kar se bo upam še malo bolj prižgalo v prazničnem času, čeprav tega ne verjamem najbolj: v resnici bodo tleli in žgali taki in drugačni nacionalizmi, ki so seveda utemeljeni na krščanskih tradicionalnih vrednotah, naravnih in naših – pa so res tako zelo naše?

Vedite: božično jelko smo uvozili iz malomeščanstva, ki seveda nikoli ni bilo slovensko, če se že ponašamo s to besedo, ki v resnici ničesar ne pomeni, še žlikrofov s kranjskimi klobasami in blejskim jezerom ne, ker je večinsko kmečko prebivalstvo pač jedlo žgance ali zelje, kuharske bukvice in Vodnik ter vsa ta kultura najbrž ni bila namenjena bajtarjem, ki so nas zaplodili v temni kamri ob krušni peči brez besed in vzdihovanja, čeprav je ženske marsikdaj bolelo, a so morale biti tiho: tu nekje je tisto, kar je naše, slovensko, če hočete, krščansko, mučno, zatohlo, ni treba reči slovenceljsko, ni treba na to kazati s prstom, ni treba manjvrednostnega kompleksa: mogoče lahko samo ugotovimo, da je res zelo nepomembno in gremo končno naprej

22 november 2015

Noben naslov ni primeren.

Noč me ne zanima več, ker je mrzla in primerna za spanje. Sove so samo za občudovanje, Bruckner in vsi ti ljudje, ki s starostjo postajajo 'preudarni' in 'realni', v resnici pa se jim le okrepijo predsodki in strahovi. Predvsem strahovi pred sovami in nočjo ter ljubezen do klasične glasbe. Nismo na dobri poti, ne zasebno ne javno. Dogodki nas prehitevajo, snujemo življenja in se bojimo zanje, še preden se zares kaj zgodi. Svet je pač nepravičen, kajneda, le kdo bi si mislil. In zato naj tak tudi ostane. Orwellova živalska farma, tolikokrat zlorabljena teorija evolucije in tisti kvazi večni zakon, da močnejši vedno zmaga. Tako v naravi kot kje drugje.

Kadar mi besede ne tečejo, se vmes zgodijo zatiki. Pike in druga ločila. Velike začetnice. Vozli v možganskih vijugah. Nobene poezije. Kot da sicer je, ker tako ali tako ni časa za nežnost v teh resnih trenutkih, ko se svet, kot ga poznamo, podira sam vase. Naše vrednote so zahodne. Orožje in vojna. Globalizacija in igre brez meja, da v tem smislu ni več razlike med vzhodom in zahodom. Vsi smo jezni in se gremo, kdo ima večjega, daljšega, močnejšega. Napenjamo mišice, geste in besede. Pištole streljajo. Puške, tanki, letala. Kot da so to čisto običajne besede našega vsakdana. Otroke bo spet treba naučiti, kaj pomenijo, ne pa, da triletnik prime plastično pištolo in nima pojma, kaj je to in zakaj se uporablja.

Strahovi so najprej majhni, nato se razrastejo. Homoseksualci ali pribežniki, bodeče ograje, ki zarežejo v ideale neke svobode. Navidezne, seveda, to smo se že naučili. Take, ki se jo da kupiti z veliko kapitalizma, ki prodaja, prodaja, prodaja. Propaganda islamske države. Medijski stroji kot odraz realnosti iz glav ljudi. Poslušajte debate okrog vas, ko stojite v vrsti v trgovini ali na banki. Neškodljivi upokojenci, ki se jim lasje postavljajo pokonci in ježi dlaka. Stopimo skupaj kot leta 91 ne glede na to, ali smo ta rdeči ali za janša, spet enkrat istega mnenja in s skupnim sovražnikom vsi od ljudmile do mlačnih in modernih centralistov bi zaščitili meje in jih ubranili. Pred kom?

Edino Primc in njegova kompanija živijo v neki vzporedni resničnosti, v kateri en sam boj ni dovolj. Treba je zaščititi naše vrednote, pa čeprav se ograje postavlja le v glavi in z zakoni. Pa saj ni dosti drugače. Ravno tako neresnično, ravno tako izkrivljeni pogledi. Kot da bi se svet v nekaj mesecih zelo spremenil, pa čeprav je točno tak, kot je od nekdaj bil. Pa saj ravno to je tisto. To nenehno vračanje k naravi in preteklim idealom. V 21. stoletju smo. Spremembe, dobrodošle!

05 november 2015

če je bog moški, ima spolni organ

tako fino je živeti z okni na vzhodu: to navdušenje nad sončnimi žarki sem podedovala po očetu, navdušenje nad segretimi kamni, nad sajenjem dreves na prisojni legi, želja po toploti, odpor do kotlin, jam, mrzlih ploščic in vlažnih kleti, četudi so v njih skriti zakladi – saj veste, vse tisto orodje, skrivni svet, o katerem ne vemo veliko, ne le osebe ženskega spola iz naše generacije, temveč tudi osebe drugih spolov, smo od drugega sveta, windowsi, tipke, afne, kliki, ne pa vaservage, rorcange in lisičji rep

kako se kaj zašvasa, kako hitro splošni besednjak postane žargon, se umakne v specifično okolje, v kleti in garaže, delavnice, čeprav je še ravnokar živel vse naokrog, ker je vsak kdaj kaj zabil, žagal, naredil sam, čeprav se temu takrat še ni reklo diy, ampak sam svoj mojster, knjiga s tem naslovom, čeprav je bilo vse to splošno znanje, brez posebnih navodil, morda s pomočjo nasveta kakšnega bolj izkušenega domačega mojstra, ki je sam zgradil hišo, jo izoliral, pokril streho, popravil avto, si sfriziral motor in podobno

ženska ročna dela so nekako ostala, ženska pravim, ker je ta spolna delitev tako trdno zasidrana v našo mentaliteto, v reklame za otroške igrače, kjer noben bager ni roza barve ali kladivo – bogendaj!, so pa roza štedilniki, likalniki, otroški vozički, barbike: dom in domače ognjišče, žena naj bo doma in naj vrti pletilke ter kuhalnico, rojeva otroke ter naj občuduje rože na vrtu in gleda žajfnice po televiziji za sprostitev

to nam je nekako ostalo, medtem ko so tiste bolj taf ženske lastnosti kljub vsemu feminizmu in našemu trudu za zmožnost početi še kaj drugega, kot ustrezati stereotipom in biti nežna, lepa, feminilna, čista, ljubka, polikana, malo naivna in vse to, še bolj izstopile na površje, se še bolj sofisticirale v celo znanost o tem, katera barva nam ustreza, kako se oblikuje obrvi, kako mu ugoditi, ga potešiti tako in drugače: tudi s kuho in s pucanjem veceja, čeprav se tega ne dela zelo na glas, ampak bolj potiho, medtem ko kuram nobena več ne zavija vratov, čeprav je bilo to še nedolgo nazaj samoumevno žensko delo

vprašajte babice in stare mame o tem, kako se kuri zavije vrat, kako se jo oskubi, očisti, razkosa, kako se vihti sekirico in jo nabrusi, kako se zakuri v peči, na roke pokosi travnik v jutranji rosi, vozi moped po ovinkasti cesti od vas do vasi ali s konjem in  polnim vozem teče po klancu: vse te naše francke, z mislijo na to, da bi jim olajšale življenje, smo jim vzele možnost, da bi bile voznice avtobusov in tovornjakov - so, a jih je zelo malo, rariteta, še večkrat opredeljene kot pač možače, še sreča, da se jim odpirajo druga področja, ki so že do nedavnega imela zaprta vrata, za vse, kar ni bilo enega in edinega spola - kot je bog