27 februar 2016

družinsko vzdušje

za večerjo bowie, za kosilo pa fižolova juha, lovljenje ravnotežja z meter dolgo leseno palico na nosu: lej, Ana, lej!, 'take your protein pills and put your helmet on', ko otroci zaspijo, starši počnejo pizdarije, jejo rižolino z nagrizeno čokolado in delajo stoje na glavi, se grejo prijazne izterjevalce neplačanih računov, oživljajo zamrznjene računalnike in odpisujejo na službene maile – a ni to kul komunikacija, nobenih kravatelcev, ura postaja nevarna

družinska miza mora biti prazna, to je prostor samo za hrano, na njej pa triangel, neke rute in računalnik in bogsgavedi kaj vse, da se še drobtine izgubijo, ko jemo kornflekse iz iste sklede, telefon se podloži s papirnato brisačko, da se ne umaže z barvasto kredo, čili v prahu pade za radiator

v Severnih obzorjih najdeš več feminizma kot v katerikoli seriji danes, kjer navdušenje velja že večjemu številu pomembnih ženskih vlog – waw, anede, to je treba res poudarjat!, ženska je vedno gospodinja, četudi hodi v službo, mama pa je itak ena sama

res ne vem, kje smo izgubili naša telesa, po woodstocku so jih skupaj s smetmi strpali v kontejnerje, skupaj z njimi so izginile tudi dlake, resni smo postali, maškare so biznis, nič več zajebancije, sterilno okolje pisarn s spoliranimi računalniki, ki se jih čisti s krpico iz mikrovlaken

danes grem tazadnja spat, pustim si ta luksuz, misli so malce zarjavele, ne šibajo skupaj s fotoni, zato jih je treba pognati naprej, na knjigah se je kot usedlina nabrala zamudnina, Europe poje It's final Countdown, Vili Resnik style frizurce, oprijete usnjene hlače, našminkana usta – res je, It's never be the same, migrante so izgnali skupaj z drugačnostjo, kranjska gospoda ne hodi v gledališče s klobuki in tazahmašnih gvantih le za teden slovenske drame

jezna sem, ker so mi ukradli poimenovanja za moje vrednote, recimo otroci in družina, in jih polili z gnojnico ideologije, kot da štejejo samo otroci staršev, ki uporabljajo naravne metode urejanja rojstev namesto kontracepcije, kot da bi se bilo treba poročiti, v bistvu pa bi morali z zakramentom poroke okronati dva tradicionalno zabarikadirana svetova, ki se združita v eno z mislijo: tujci ogrožajo slovenski narod s svojimi velikimi družinami, strah pred izumrtjem rešuje samo klena poljanska dolina – svetinja, kjer še živijo prave slovenske družine – veliko otrok, to je problem in to je rešitev, enostavna logika, ki nima smisla v tem, da bi bila logična