izvijanje iz dušeče intime: nekaj manj osebnega rabim!,
osebno je, neosebno je, neosebnega ni, vse je osebno, rabim novo osebno! in
manj klicajev, manj dušečega in več dušenega, nič brezdušnega, ker se utapljam
v onesnaževanju z besedami in stavki, da dobivam alergijo na puhlice in
računalnik, na neprenesene pomene in napihnjenost stavkov, na leporečje, na
besede brez teže in brez neprimernosti, na politično korektno politično
korektnost, ki se ji reče pozitiva, ki se sonči na vsakem koraku, ki se utaplja
sama vase z vonjem po kiki bombonih – sladkobno za popizdit!
rabim več soli?, mogoče bazilike, limono je treba prestavit
z balkona, prati na 90 stopinj, da se dobro izpere vsa umazanija izmozganih dni
in začne na novo, ker jutri pa res neham kadit, anede, vedno znova nas ta
perfekcionizem nekega jutra, ko bo vse drugače, lopne po glavi, da pozabimo
živeti vmes in se v pižami prepričujemo, da še ne moremo res začeti, ker je še
zgodaj, pa čeprav je že čez dvanajsto
oh, ja!, spet s klicajem, ker iz svoje kože ne moreš, ne
moreš z enim samim zamahom izbrisati vse plesni na fugah, četudi uporabiš
ubitačni cilit killer gel, ki smrdi po bazenskih kompleksih, da izpere jaz iz
sebe in iz tebe, ki se zalepi na sramne dlake kot sperma in tisti sokovi, ki
nimajo pravega imena – kaj med spolnim odnosom izloča ženska, če to niso le
vaginalni ali nožnični izcedki in izločki, nekaj ostudnega in smrdljivega kot usmrajene
ribe: jezik je zelo šovinističen
rabimo novo besedo za to, da bodo imele astrofizičarke in
piske na jeziku sled nečesa, kar je njim lastno kot jaz, v katerega se izvijejo
v trenutkih intime, ker so v tam v velikem belem svetu zakoračile objektivno in
pogumno v prevelikih čevljih, natlačenih s časopisnim papirjem, v katerem so
jazi napihnjeni s helijem in botoksi ter prepleskani z marcipanom kot idoli, ki
čisto od daleč malo premalo spominjajo na willendorfsko venero
videz v resnici seveda vara približno tako kot resnica sama,
sploh če jo napišemo z veliko začetnico in še malo ozaljšamo kot se spodobi za
politično kampanjo, čas novih obrazov, novih imen, naših tovarišev v
mokasinkah, ki se borijo za delavske pravice in zrejo v sončno prihodnost 19.
stoletja kot najbolj pristni malomeščani, ki svoje nepristno življenje
razkazujejo na instagramu – ni samo eden med njimi barbika, nima samo eden med
njimi težave z jazom