06 december 2017

od tega se dobi čir na želodcu



mali padci in zatlačeni občutki, ki se kot cimet in drobci koriandra raztresejo nekam med kose jagenjčka v omaki drekaste barve in ves ta praznični božični čas: toliko kariere pa nobene zmage, celo leto tekanja in podočnjakov za ugotovitev, da ni bilo vredno, da je bila odločitev napačna in da moraš kakšni priložnosti kdaj reči tudi NE, četudi te mamljivo privlači in četudi na koncu ne pride le nagrada v obliki odličij in priznanja, ampak tudi preseganja lastnih pričakovanj: dobro sem opravila, to si že lahko priznam

kdo se na ogled postavi, komu uspe delovati iz ozadja, kam so uperjene oči in kdo se zna promovirati tako zelo dobro, da se ti zagabi: neskončne pijačke iz neke vljudnostne navade, stiski rok iz bontona, ki se razsuje že v naslednjem trenutku, ko se razvije absurdna burka zasuvanja z očitki, ki nastanejo iz napačnih predstav o svetu, iz predstav o tem, da je zemlja ravna – pa čisto slučajno na moje rame, ker se ne znam upreti in ker sem bila ravno tam

kot tisto žrelo kolektiva taf telovadk, ki prav po aerobično raztrgajo s pogledi vsakega s povešenimi rameni, ko se ta že itak počuti samo še za zjokat, kot tista uslužbenka na pošti, ki si avtoriteto pribori na šibkejših od sebe in jih po polurnem čakanju pošlje v drugo, še daljšo vrsto, kot razočarani jezdeci apokalipse, ki se dobijo na pivu, prepričani, da so drugi krivi za to, da iz punkerjev niso odrasli v še večje šminkse

nazaj v pozabo, iz malih padcev v še bolj mini gverilske akcije, se še bolj zapreti vase, odleteti v svoj domišljijski svet in v knjige, se izogniti otvoritvam, gomazeči komunikaciji, ki te celega požre, še preden se zares razgledaš po prostoru – najraje bi se odmaknila, a to vodi v pasivnost, brezvezno udobje, ki se zateka v estetske bombončke malih vsakdanjosti ter otroških nasmeškov in zataji kakršno koli potrebo po boju, zato se tega ne grem več: se vidimo na odru