mali padci in zatlačeni občutki, ki se kot cimet in drobci
koriandra raztresejo nekam med kose jagenjčka v omaki drekaste barve in ves ta
praznični božični čas: toliko kariere pa nobene zmage, celo leto tekanja in
podočnjakov za ugotovitev, da ni bilo vredno, da je bila odločitev napačna in da
moraš kakšni priložnosti kdaj reči tudi NE, četudi te mamljivo privlači in
četudi na koncu ne pride le nagrada v obliki odličij in priznanja, ampak tudi
preseganja lastnih pričakovanj: dobro sem opravila, to si že lahko priznam
kdo se na ogled postavi, komu uspe delovati iz ozadja, kam
so uperjene oči in kdo se zna promovirati tako zelo dobro, da se ti zagabi: neskončne
pijačke iz neke vljudnostne navade, stiski rok iz bontona, ki se razsuje že v
naslednjem trenutku, ko se razvije absurdna burka zasuvanja z očitki, ki
nastanejo iz napačnih predstav o svetu, iz predstav o tem, da je zemlja ravna –
pa čisto slučajno na moje rame, ker se ne znam upreti in ker sem bila ravno
tam
kot tisto žrelo kolektiva taf telovadk, ki prav po aerobično
raztrgajo s pogledi vsakega s povešenimi rameni, ko se ta že itak počuti samo
še za zjokat, kot tista uslužbenka na pošti, ki si avtoriteto pribori na
šibkejših od sebe in jih po polurnem čakanju pošlje v drugo, še daljšo vrsto,
kot razočarani jezdeci apokalipse, ki se dobijo na pivu, prepričani, da so
drugi krivi za to, da iz punkerjev niso odrasli v še večje šminkse
nazaj v pozabo, iz malih padcev v še bolj mini gverilske
akcije, se še bolj zapreti vase, odleteti v svoj domišljijski svet in v knjige,
se izogniti otvoritvam, gomazeči komunikaciji, ki te celega požre, še preden se
zares razgledaš po prostoru – najraje bi se odmaknila, a to vodi v pasivnost, brezvezno
udobje, ki se zateka v estetske bombončke malih vsakdanjosti ter otroških
nasmeškov in zataji kakršno koli potrebo po boju, zato se tega ne grem več: se
vidimo na odru