zamenjam sobno svetilko za dvosobno

subspace I

2012-01-20T09:56:00.000+01:00

izgubljati se v vzporednih svetovih, zatakniti se vedno v tiste nekje vmes, ko nisi ne črn ne bel ne rdeč ne rumen, ampak pravzaprav kodrlajsasto siv, ker te nihče ne more zares opredeltiti - vedno postavljaš nove distance, nove zorne kote, nikoli čisto noter, vedno malce s strani, ker je le malokatera hrbtenica res ravna, čeprav se pretvarja, kako trdno stoji

precej brez veze, vem, ampak včasih pašejo tudi takšni dnevi, družabni na čuden način, z ljudmi, ki ti pravzaprav niso blizu, tiste, ki pa so ti, spustiš mimo - naj grejo po svojih poteh, na trolo ob polnoči v napačno smer, s staro karto na predstavo, s telefonom, ki dela samo v eno smer, da večina besed ostaja neizgovorjenih, da se lomijo dogodki v čuden kalejdoskop, malo manj geometričen kot poke v skali

kako se iti dialektiko, zmešati kavo s čajem in plaščke s smučmi, kako povedati tisto, kar misliš, če se vsi ostali strinjajo, da mislijo drugače, kako združiti zdravo zakajeno atmosfero večera z zaspanim svežim jutrom čim bolj zgodaj, združiti okuse poletja s trdo kožo od zapiranja nog v čevlje, kaj si misliti o doktorski študentki, ki se mora vpisati na kakšno fakulteto, zato da bo lahko delala v pekarni, kaj si misliti o sistemu, kaj si misliti

kaj, kaj, kaj

kamilice

2012-01-17T10:15:00.001+01:00

ja, vem: kamilica, nekaj tako pustega, medlega, vonj, ki te spominja na posteljo, na vročino, bolečine v trebuhu, vonj, ki ne more dišati, ker je dobil že preveč neprijetnih konotacij, prav nič ne pomaga pri zamašenem nosu, iz katerega počasi curlja in teče, niti proti lenobnemu razpoloženju, ampak nekega takšnega pižamastega jutra, ko si sanjal o školjkah v polivinilasti vrečki, vseeno paše, taka iz vrečke, ukradena iz nekega hotela in prinesena posebej zate: na, da boš mela

kamilica ni isto kot kreda: tiste sem bila res vesela, taka ulov, taka ljubezen, taka bela, zavita v bel papir, saj nihče ni opazil, da manjka, reditelj je bil kriv – a ni to ena smešna beseda? kot partner ali bognedaj, življenjski sopotnik iz osmrtnic ali nedeljskega čestitamo in pozdravljamo ob goveji juhi, brezveze, jaz se zaljubljam v parkeljce in mandeljce, v besede, ki so lahko izzvete iz konteksta, pa vseeno tako lepe, ja, preprosto po rožici: lepe

ne čisto na prazen želodec, ker traja in je proces, da se preklopim iz zaroletanih sanj v drugo dimenzijo, direktno v žilo zafilam internet in si za nohte spravljam pesticide iz olupka pomaranče, tak dan, ki bi se skoraj moral zgoditi marca, mrzel, ampak brez snega, siv, z nekim medlim skandinavskim soncem na obzorju, dimniki se kadijo, podočnjaki so lepo vidni na bledi koži in ustnice fino razpokane tako kot konice prstov, ampak me sploh ne gane, ampak me sploh ne briga

sem se odločila, da bo pomagalo, če tisto vrečko kamiličnega čaja prelijem z vrelo vodo in jo nalijem v mojo novo pikčasto šalčko, tako za pičke, čeprav nisi čisto tako rekel, ampak ti je ne bi imel, ker bi vsi vedeli, da sem ti jo jaz kupila – kako imam rada stereotipe, slovnične napake se me kar izogibajo, radiatorji grejejo bolj prijetno kot krušne peči, ki so vedno prevroče od blizu in prehladne od daleč, sonca ni, ampak kamilice so že obarvale vodo, še en mafin si zatlačim v usta, pa je

imamo.

2011-12-29T10:52:00.000+01:00

zobe smo si premazali z malinovcem in jihzlepili skupaj z veliko jedilne čokolade, otroci vseh starosti in oblik ternajrazličnejših spominov, ki si jih le deloma delimo – sva se zmenila, da sebova tožila za pravice nad njimi, kot dva ostarela zakonca, med katerima počipredvsem zaradi političnih prepričanj, v črni majici ob vsej tej korejskievforiji, ki se ji smejijo tudi tisti, ki so jokali, ko je umrl tito, seprašijo med nami ostanki zgodovine, ki jo lepo po svoje preoblikujemo kotglino: naredimo jezuščka in marijo, ovce smo pogubili in uravnoteženopraznujemo vse od miklavža do dedka mraza

tak čas je: zavit v svetleče vrečice zbleščicami, za rojstni dan dobiš virtualne cvetlice in umetne torte, ob katerihse ti cedijo sline približno toliko kot ob pršutu iz evrospina, ki izgleda (je videti,ane) kot slanina, generacija izbirčnežev, ki nekaterih stvari raje sploh nima,kljub temu pa s polnimi vozički dirja po internetu in trgovinah – za mase sodobri tisti taveliki v akciji z nalepkami in pikami, petičneži pa nakupujejo vmajhnih butičnih z izbranimi artikli, pri katerih se zaračuna tudi občutekelitnosti

je rekla zadnjič ena deklina z dvema štekama fruca vrokah, cinično, nama, ki sva stala zunaj vsega, »nj se bori kr una raja«, spetdruga dva sta rekla, ko sta šla mimo: »eni imajo preveč časa«, taki indrugačni, vsi enaki, enakopravni, demokratični, ampak še vedno naši in vaši inuni drugi tam, a veš, »nimam nič proti njim, ampak …«, ob kavi z enako mislečimi, na ulici smo vsihinavci z nameškom, ki si ga nalimamo na fasado, uslužni, prijazni, ker smo zato plačani: živimo take službe, ker smo se navadili imeti še kaj več odtistega, kar bi zares rabili

srh drh

2011-12-26T11:58:00.001+01:00

zadevam se z glasovi, ob katerih bi brezvejic, ki včasih tako po nepotrebnem prekinjajo povedi, raztreščila kozarec zardeče vino direktno na tla, da bi se zdrobil na majhno majcene koščke, ki bi sezataknili v špranje v parketu v prostoru z grobim ometom, razčefukali kot iskrena up and down kresnički, ki sem jo na božični večer držala v rokah in ki semjo skupaj z začetkom in koncem moje kariere rabe pirotehnike vrgla v smetnjakpred mrtvo trgovino, ko so pločniki drseli in je bil na šmarjetni ognjemet, kerje bila polnoč in se je zagotovo kdo poročil, ki je imel datum rezerviran ževsaj eno leto naprej

glasba direktno v žilo, taka iskrena,prvinska, fina, kvalitetno odigrana, s feelingom posredovana v moja ušesa, kajše hočeš, brbončice nafilaš s kumino in koriandrom, v piščanca se ujame okusvonja dima in v indijski restavraciji ne praznujejo božiča – niti ene lučke,kako odrešilno, se zabarikadiraš na raztegnjen kavč med blazine in gledašposnetke z woodstocka, ko so bili vsi še pristni brez videospotov v kopalkah,nekateri prav grdih profilom, kosmati in lasati, človeško različni in drugačni,se kar lažje zadiha

iz sadnih dišečih čajnih mešanic komercialnihimen kot iz reklame prešaltaš na materino dušico in meto, še malo bezga, ki sega skoraj vedno najde v metaforah poezije, žlica medu in tisto dobro čokoladnopecivo, nastalo čisto po navdihu iz sestavin, ki jih nismo mogli kupiti vtrgovini, ker za božič delajo samo gasilci pa medicinci in tisti ubogi prezebliin prestopajoči se prodajalci na štantih z rokavicami in kuhanim vinom terslavnimi copati, za katere sem si kar oddahnila, da nisem edina, ki se ji zdijogrdi

ti popularni okusi iz tičino mase, ki se prodajajolepo zaviti v celofan prodajnega hita, jaz pa ne vem, kaj bi z njimi, tako kotz vsemi tistimi svetlečimi zvončki, božički in vesoljskimi planeti, gručamiljudi in med njimi psi, ki jih lahko pohodiš po nesreči, v okrašenih mestihnimam kaj početi, preždena od ležanja z razštelanim križem in preboleno vročinosem spet nazaj v neposesani dnevni sobi s taparvim soundratckom v ušesih, ki gav ušesa podarjam za novoletno darilo: mjuzik!

namesto božične čestitke

2011-12-21T17:55:00.001+01:00

spet je nekdo vse povedal namesto mene

razsuto listje

2011-12-14T12:16:00.001+01:00

čakalnice po zdravstvenih domovih bi nastlala z jesenskim listjem, ki ga je še vedno na kupe in ki nekatere tako moti na sosednjih vrtovih, in z belimi listi standardnega a4 formata, obojestransko potiskanimi, ker smo ekološki, na katerih bi bilo sporočilo s plavo tinto, da bi se že od daleč videlo, da ne gre za nekaj priljubljeno rumenega, ampak modrega z vsebino, ki bi jo lepo prekopirala iz najrazličnejših virov, ki sicer bolj redkokdaj pridejo na površje večine

v skladu s spoštovanjem avtorskim pravic bi bil vsak list podpisan tako kot pesmi, ki jih nekateri pošiljajo na anonimne natečaje, da s tem dokažejo predvsem njihovo vrednost na lastni sentimentalni lestvici ponosa in kot otroci v vrtcu, ki vse risbice podpišejo z matej s., ko jih učiteljica s salotejpom lima na steno ali pa starši doma v okvir, in potem kažejo obiskom: to je pa naš narisal pri petih (zelo vklično, navdušujoče) – po možnosti je to celo sam napisal poleg svojega imena, ah, ti naučeni koncepti, ki jih sploh nikoli ne pogledamo od daleč

sama pisati trenutno ne znam, govoriti tako ali nikoli nisem obvladala, tako da samo še premlevam tuje citate, misli, metafore, božič se mi zdi percenjen, poleg tega pa prodajnih hitov nikoli nisem marala, tako da se dokler ne bo snega delam, da je jesen – taka mlačna, deževna, zabubljena vase in z rokami v žepih, ko pašejo čaji, četudi zunaj pod okrašenimi lučkami in v pobruhanih pajzlih (termin), ki so edini odprti ob nedeljah v zatohlih mestih mojega otroštva

v njih intelektualci ne morejo živeti, ker moraš biti nujno iz prestolnice, da razmišljaš, zato tisti, ki so, znajo to tako bolje od mene in ker so bolj disciplinirani in ker niso leni in ker pijejo kuhano vino na stojnicah, polnih doma izdelanega kiča, in ker so družabni na prednovoletnih zabavah in literarni večeri se jim ne zdijo dolgočasni in ker imajo dovolj denarja za cigarete in gledališče in kavo in nove knjige in škornje pa plašče in najemnine za stanovanja ter avto in bencin, čeprav se s takimi poklici ne da preživeti

v bistvu sem hotela samo poslati malo vlage, da se dvigne skupaj s toplim zrakom namesto meglene inverzije v naših možganih, da skupaj s krivimi hrbtenicami, polni skulioz in kifoz, ki me motivirajo, da se držim bolj pokončno, poslati sem hotela pismo polno linkov, vsega tega, kar je vredno prebrati med mrgolenjem tematskega časopisja za urejanje doma v modnih rdeče belih odtenkih ali bolj minimalistično srebrno modrih skandinavskega dizajna, ko je svet popolnoma drugje in v bistvu bo dovolj samo eno napotilo, ker tale pogled zaradi svoje širine prav nič ne izgublja lucidnosti: trenutna situacija

odčepek

2011-12-05T11:33:00.001+01:00

dobre ideje imajo to slabo lastnost, da se rade izjalovijo, največkrat pridejo navzkriž same s sabo, kar je v teh pozitivnih časih, ki se nam obetajo, eno samo veselje, saj vsi vemo, da anomalije ne spijo, človeški smo, samoljubni, ki se ga da hitro še malo napihniti, senzacionalistični mediji in naivno ljudstvo, en narod, en vodja, zig zag

stare mame padajo na s persilom oprane nasmeške, nekatere na tiste, ki niso na ič, mladina je apatična, za čeja na majicah ali proti čeju na majicah, verniki so za vrednote, za upanje, stara garda za domove za ostarele, ki stojijo, čeprav še niso plačani, odvisno od cilje populacije se gradijo piari in fotke na plakatih ter s sprejem napisana gesla, čeprav se ne gremo politike, je ne maramo, nam gre na živce, tako kot problemi, zato jih najraje pometemo pod preprogo, zamahnemo z roko, pa je, čeprav sicer vsako soboto vestno presesamo celo stanovanje, ane

subjekt tukaj sploh ne bi smel biti pomemben, vse je v množini, ampak mi smo vzgojeni za individualizem in vsaj malo konformisti, zato smo s tistimi, ki so bolj za nas, čeprav ne preveč na glas, da nas ne bi kdo po glavi ali morda celo vprašal za mnenje in zakaj zavraga, vsekakor pa je res, da se tako razvije nemorala

tako se razvije nemorala in nekritična misel

Oh, oh, a da je kaj narobe?

2011-11-25T13:31:00.001+01:00

mi se imamo tako fino z novimi copatki in uhančki jemo na bone mehiško hrano in klepetamo, vesela dekleta, lep vzgojena, skorajda doštudirana in vse to, ki bodo nekoč svoje znanje in nekritičnost posredovale na mlajše generacije z 20 urnim delavnikom, bolonja je fajn, ker se prehaja iz enega programa na drugega in nazaj, in je oh in sploh vse lepo in prav, samo tisti, ki so zasedli fakulteto, mi grejo pa na živce, ker, ker, se borijo za kar nekaj in kaj vem še kaj vse sem slišala, da se res nisem mogla ugrizniti v jezik, ko sem malo drezala naprej v osje gnezdo, da smo zelo hitro zamenjali temo, ker prijateljstva je treba negovati, ane

niso bile študentke sociologije ali filozofije, ker nekako se sebi v dobro slepim, da je tam kaj bolje s širino pogleda, ampak kljub temu me je malo zbodlo, ker se mi zdi, da so problemi tako očitni, da nanje res ni treba kazati s prstom, ker jih vsi občutimo kot take, ampak, ampak, med tistimi, ki niso tam in med katere se štejem tudi jaz, vlada bolj nasprotovanje kot odobravanje, kar je precej zastrašujoče: demonstracije, o katerih mediji poročajo kot o nečem šokantnem, so samo čisto legitimna reakcija na nevzdržno stanje, o katerem so mediji poročali veliko premalo

potem pa mi zvečer reče stara mama pri svojih 91-ih in samo osnovno šolo že v pižami in z zobmi lepo spravljenimi v škatlici, »a si bla ti tud tm?« in potem še »sj je prou, sj je prou, samo a bodo kaj dosegl?« kot retorično vprašanje, pa sem ji dejala, da je važno že, da se opozarja na to, da ni vse prav in naj gre spat, jo pokrila, ona pa: »sj je prou, sj je prou«

potem pa takoj naslednji dan dobim mail od rednega profesorja doktorja naše fakultete, ki tako kot soštudentka iz prvega odstavka pove, da mu gre zasedba bolj na živce kot ne in da se zavaja javnost, češ da so profesorji na njihovi strani in da gre zgolj zaradi upor zaradi upora s praznimi političnimi floskulami in manipulacijo razvajene mladine, ki bi rada živela bolj lagodno in bila hkrati revolucionarna: ampak dragi moji, če je marsikdaj res šlo zato in smo vse skupaj dojemali precej z distanco, tokrat pač ne gre

izboljšajte si karmo

2011-11-23T10:56:00.000+01:00

svet je tako majhen kot lešnik, v katerega lahko skriješ vse skrivnosti in ga vržeš tja nekam med spominčice in razbite spomine, ki so se zataknili med špranje v parketu, še prej pa s treskom ene poteze porušili skrbno zgrajen grad iz legokock v oblakih – zgodovina se ponavlja, kajne, to bi pa že lahko vedela, zato te vedno stisne v želodcu, ko veš, da boš morala spet izbrati nova očala

tista prva so imela zlat okvir, taka za stare gospe z čipkastimi bluzami, jaz pa stara 13 let, bilo je pri fiziki, še vedno se spomnim, ko sem si jih prvič nadela, občutljiva leta, cingljanje zvončka na vratih optike, najraje bi se umaknila korak nazaj, ampak kaj, ko sedaj vem, da to sploh ni dobra rešitev

brez kakršnegakoli zvenjenja v glavi je šlo vse po gobe, čisto navadno banalno zvonjenje me je vrglo iz tira, ker sem zatopljena v računalniški ekran sedela na svoji žogi, ki naj bi bila dobra za hrbtenico, ampak njeno okroglo fizikalno jedro jo sili, da ni nikoli zares pri miru, zato se je v trenutku odriva, ko sem zletela pokonci, da me spodaj ne bi čakali, ker očitno je nekaj nujnega, ko zvonec tako glasno udarja, zvalila izpod mene nazaj direktno v zložljivo mizico, ki bi po najlepšem možnem scenariju morala biti prazna, pa so se po nekem čudnem naključju na njej zbrale vsemogoči meni ljubi predmeti, materialistka pač

od tiste fizike z očali iz osnovne šole se spominjam marsikaj, recimo, da sva z vanjo frcali papirčke na tiste v prvi klopi, ker bi bilo sicer vse skupaj precej dolgočasno (kaj znano, nataša?), ampak tudi brez nje bi vedela nekaj o Newtonu in sili teže jabolka, ki mu pade na glavo, ko počiva pod drevesom, zato tisto na mizi ob sunku žoge ni moglo ostati na njej za vse večne čase, ampak se je razletelo, razpočilo, razbolelo
kot intermezzo s sklonjeno glavo priznavam, da najbrž tista prva zlata očala niso bila tako zelo skregana z mano, kot bi morda rada, ker v sebi nosim tako sentimentalno jedro pisem mladega wertherja, čeprav ga po večini skrivam, kot škatle za oblekami v omari, v katerih je cela zbirka takega malomeščanskega porcelana z zlatimi robovi in skrbno izrisanimi cvetki rožic, direktno za v vitrino one stare gospe s trajno iz drugega odstavka

nekaj se ga je razbilo, ker je spodaj stala gospa, ki je pobirala denar za invaldine otroke, še vedno mi ni jasno, zakaj je tako močno pritiskala na zvonec, da sem komaj zbrala dovolj moči, da sem jo kolikor toliko prijazno odslovila, ker če bi verjela v usodo, bi rekla, da so mi jo bogovi poslali, da se znebim vsega, kar moji karmi povzroča napoto, da se v skladu s fengšujem znebim odvečne krame spominov, kar bi bilo tudi v skladu z absurdnim reklom, ki so mi ga pomolili pod nos namesto sočutja, tisti bolj zreli in bolj odrasli, tisti, ki so že šli skozi te faze, češ »to ni za v sobo«
ker pa sem kljub naivnosti tudi precej dvomljive narave, mislim, da gospa ni bila poslana s kakšnimi posebnimi nameni, ampak je prišla kar sama od sebe, ker je zlatega srca kot obrobe mojih šalčk in je v svoji silni dobroti hotela zares pomagati, da je z vso svojo močjo pritiskala na zvonec in potem naj še kdo reče, da en človek ne more spreminjati sveta

brusli

2011-11-01T16:38:00.000+01:00

subspace

2011-10-31T17:19:00.002+01:00

tu nekje vmes, ko se izgubiš med časom in prostorom in koordinate sploh niso bistvene, čeprav Ben Šmendrik ni izumil ure, ampak jo je pa kasneje kdo drug in nas je ujel v pajčevino nenehnega hitenja in čakanja, da pride pravi čas, da pride, ko čakaš nekje med utripajočimi lučmi in živčnim prestopanjem iz noge na nogo nekega gospoda s kravato in očali, mizo sem rezerviral, kje je moja miza, ujeto v zračni mehurček čakanja, niti ne dolgčasa, ker se nam mudi, ker ne smemo predolgo čakati, ker nas še čaka, nas še čaka toliko stvari

dir dir

2011-10-26T13:57:00.000+02:00

lahko bi spisala tri milijone in še šest milijard milijonov besed v zaporedju brez repa in glave, lahko bi šla za nosom ali za kakšnimi drugimi organi, lahko bi preživela brez besed zapisanih v vrste in bi jih nametala v stolpce ali kar počez, eno preko druge, da jim nihče ne bi mogel več razflenčati pomena, ker ravno v tem je čar - ni nam treba vedeti, ampak da bi pa živela popolnoma brez besed, da ne bi zapisala misli, ki mi dirjajo skozi možgane s kolesi in z gliserji - to pa ne bi šlo, četudi bi me morda kdo rad utišal

gobice

2011-10-24T09:58:00.000+02:00

ne morem misliti, kadar imam glavo zabetonirano od znotraj in kadar sinuse čutim veliko bolj kot sem kadarkoli medenico, za katero pol življenja skorajda nisem vedela, da jo imam, potem pa se ti kar naenkrat odkrijejo nove perspektive, ki včasih pridejo z novimi ljudmi, spet drugič pa rabiš samo drug zorni kot in moj (moj!) mogočni storžič je tako majhen od zadaj, še malo bolj moj strah pa tako velik, ko zraste in me prerašča, da niti zaupanje vate ne pomaga – vase ga tako ali tako nikoli nisem kaj prida imela

padam iz stanja nenehne vzhičenosti, za poimenovanje katere se moram zahvaliti gospodu Brucknerju, nekam tja v tri pm, ki je etimološko veliko bolj jasna kot vukojebina, čeprav morajo v obeh rasti kakšne takšne šalamunske gobice, težke v božjo mater, da te vlečejo še bolj navzdol, dol, na tla, kjer je žir za divje svinje in kostanjčki v ježicah pa lešniki za v žep, da jih streš s kamnom in potem ješ in ugotavljaš, da imajo drugačen okus kot tisti v čokoladi, a se spomniš tistih zlatih, bogve, s čim so jih pobravali, kako neumno, bod moja, bod moja, daj roke v žep, ker je mraz in se ga še nismo navadili, zato tako pašejo šalčke toplega čaja in se vsaj kdaj oviti malo z nostalgijo, a se spomniš, a se spomniš

zato imam rada jesen in ker so hruške, zimski česen je že posajen in vaša špajza je polna paradižnikovih omak, mislim na Gala in na tisto pesem, ki sem jo takrat napisala, ko sem šla z dežnikom in s pet tisoč sit v žepu pa sem rekla: saj bi ti dala kaj drobiža, ampak ga nimam, plašč sem že potegnila iz omare in tiste težke gobice od Šalamuna, ki ga res moraš poznati poleg Prešerna in Cankarja in teh velikanov, tiste težke gobice smo potenstali na čebuli, malo podušili, dodali kakšno žlico kisle smetane, solili in poprali, potem pa sporočili: čakajo te suhi štumfi, jurčki in ljubezen

o kosmih in kaosu

2011-10-21T09:12:00.000+02:00

kadar se pojavi in razleze nemir po celi hiši, da škrebljajo vse mogoči papirji in zadrge in koraki po stopnicah pa voda teče navdzol in udari kdaj tuš v banjo, radiatorji klokotajo in hladilnik, ure glasno tiktakajo, nekdo prižge radio in ga spet ugasne, »dj mi ključe«, se zasliši in potem vrata, ki loputajo, mimo vozijo avtomobili in copati podrsavajo

takrat ni čudno, da maček ne more spati in deklice z velikimi rudečimi očmi začnejo svoj dan pred računalnikom, ki stoji točno na sredini vsega kaosa, zunaj pa tak miren sneg, ki bi ga bilo treba predpisati vsem nervozam, da bi šle v topli obutvi in s kapico, kapuco ali dežnikom tacat in delat odtiske po mehki beli preprogi – vedno sem bila za kosme vate, kosem, a ni to ena lepa beseda?

neumesna

2011-09-30T15:44:00.001+02:00

Niti urnim kazalcem ne morem sledit na tej uri digitalni, ki se premakne ravno takrat, ko pogledaš stran.

vzvalovim

2011-09-23T20:13:00.001+02:00

dogaja se ne glede na polno luno, to sem že zdavnaj udomačila, da me ponaša kot dotiki znanih dlani tri centimetre od tal, kot bi bila napolnjena s helijem namesto tistega ogljikovega dioksida, ki se nabira v mojih pljučih, nikoli zares izpihan, ostaline preteklosti in spominov, ki bi jih najraje pokopala brez nostalgije, vrgla stran kot stare cdje z najstniško muziko, ki si ne zasluži tega imena, fotosinteze še nisem osvojila, rabim upgrade, 0.0.1 različico sebe, boljši svet, misice namesto poezije

zeleno, ki te ljubim zeleno, četudi je močvirje s komarji ali so breze, travniki z zlaticami, ki jim v Avstraliji ne poznajo imena, nepremočljiv šotor, ki diha kot plastična vrečka, da se takoj najdem ujeto med vrsticami, se zamejim še s kakšno vejico in sem tam, kjer je že spet večer, rimska cesta, bose noge, mrzlo morje, poletje haikujev, sladko kot narabutane fige

to je vse drugje, tja, kamor se gre, kjer nisi vedno in od koder greš po avtocestah in čez most in z letalom, to je vse povsod drugje, kjer lahko dihaš s tapravim soundtarckom v ušesih, ki ti ga ni treba iskati po celem vesolju s kvadrantom delta vred, zašpilaš taprave strune, ki delujejo uglašeno tudi na razštelano kitaro in ujameš ritem, ne da bi se trudil, ker tako preprosto je

ker takrat, ko bom tako ali tako flegma kot Jackie Brown, me ne bo brigalo, v katero smer piha veter in kako moram obrniti čoln, da me valovi ne bodo zalili, si bom lepo z mirno roko popravila frizuro in šla naprej, brez tistega zoprnega odmevanja od znotraj, gongi in alarmi, sirene, cviljenje mučenih živali, Dane Zajc, da se iz grla plazijo slinasti polži nemira, patetični kot sam vrag in histerični kot najbolj stereotipna ženska

se pozabimo držati za roke in bežimo v bolezen, iz zvočnikov špilajo bendi iz raznih poletnih noči in gasilskih veselic, mize so plastične in stoli neudobni, breskve škropljene in usta dojenčkov zamašena z banano namesto bombonov – je bolj zdrava, zato sanjam svobodne dežele, take s kamini in nepokošeno trato, zgrajene brez birokracije, ki zahteva od tebe celoten zdravstveni pregled zaradi podaljšanja izpita zaradi dioptrije, naj jim rata, predvsem to si mislim, naj jim spet rata obnoviti vrednote, na katerih bi pomojem moral stati tale naš ljubi svet

najlepši del mojega poletja sem preživela tule

2011-09-02T14:13:00.009+02:00

bil je mraz in bil je sneg in bili so komarji, na milijone vrst, tisti taveliki so se parili na mrežah šotora in tiste tamale si prinesel na kapi, da so ti delali družbo namesto plišastega medvedka za spanje, močvirnat teren, šotasto barje, ki se ti ugreza pri vsakem koraku s pretežkim ruzakom, kup malih jezerc in potočkov s kristalno čisto vodo, vsaj navidez, v resnici pa zlobni svizci vanjo spuščajo svoje drekce, this little fuckers, če se ne spomniš takoj besede v angleščini

bilo je sonce, tako nebeeeško sonce, ker je zagotovo moral biti kje blizu tudi sveti anton martin slomšek, tam gor, nad 1000 m nadmorske višine, z bolj malo rastja, nekakšen mah, trava in le tu in tam kakšen cvet, pa galebi!, tako visoko si že bližje nebu in vrhovom, ki te vabijo v vsakem vremenu, da kar greš, četudi se nad tabo nabirajo temni oblaki

včasih se vrneš premočen do gat in še čez, oblečen v vse, kar imaš s sabo, napelješ jakno z najdaljšimi rokavi čez cel strop namesto štrika in nanjo zavežeš vse ostalo, čez noč se bo že posušilo, si rečeš, potem pa je še zjutraj vse vlažno, čeprav na večini cunj piše quick dry

najcenejše hlače za 20 evrov so bile taprve suhe, kakšna ironija, ampak sem si sama kriva, ker mi je škoda denarja za zares kvalitetne zadeve, potem pa spim z dvema kapucama in kapo, oblečena v dvojne hlače, majic pa sploh nisem štela, zavita v flis in spalko, ki sem jo stokrat preklela, da ne res ne zaupam več tem kvazi enakim mk nekaj izdelkom z drugim napisom, pa čeprav so vsi made in vietnam

postala sem vernica, od sedaj dalje padam samo še na take tazaresne znamke, ruzaki deuter, štumfi polzela, sandali teva, ščetke curaprox, čeprav te včasih kakšna tudi razočara, ampak moraš vedeti, da se danes vse tako hitro kvari, recimo tako moje čisto nove mrlelke, v katere sem verjela, so me na neko čudno srečo ožulile že pred odhodom in mi premočile od nekega brezveznega slovenskega dežja, ki je bil komajda omembe vreden

pod šotorom se je naredilo jezero, pa ni premočil, je zdržal vse napade in vdore vode od zgoraj in spodaj in od povsod, odporen nanjo kot plastična vrečka, v kateri se bolj slabo diha, zato mora nujno imeti na obeh straneh prevelike prepišne odprtine, ki bi jih v tistem huronskem vetru, ki je razsajal okoli, najraje s čim prelepil, je brilo okrog vogalov in v kombinaciji s pogrezajočim se, neravnim terenom, skrivilo še eno tisto tafino ultralahko palico, ampak mu ne smemo šteti v zlo: suha streha nad glavo v takem vremenu, veste koliko je to

je kapljalo in curljalo, da poleg komarjev postaneš strpnejši do dežja in popolnoma razumeš otroke, ki se v največjem nalivu igrajo po toboganih in skačejo po trampolinu, napoved za naprej pa še cel teden samih oblakov, kot da bi se nekdo zafrkaval, je rekel en domačin, kaj se sekirata, you are in holiday, but I live here

če bi jaz tam živela, bi šla vsaj enkrat lahko s kanujem po jezeru ob sončnem vremenu in nabirat borovnice pa brusnice in tiste kiselkaste gozdne jagode, ki se jih avstralke in nizozemke ne upajo niti poskusiti, da se ne bi zastrupile, če bi jaz tam živela, bi jedla najboljši med iz vresja, ki ga je škoda za čaj, in bi splezala na goro, na katero ne vodi nobena pot

trava in koze na strehi, very old lady kokoška, neskončni poletni dnevi, ki se razpotegnejo v noč, da izgubiš občutek za trajanje, samo si, omamljen od tiste mehke svetlobe, ki naredi barve veliko manj kričeče in vanjo tako zelo pašejo kontrasti v rdeči: naštrikani štumfki, puloverji, kape in škornji za dež

povsod je ležernost, trava je pokošena ali pa tudi ne, vse hiše imajo terase z žarom, ne vem, zakaj, kako in zaradi česa, ampak v zraku se voha vonj po svobodi, edina prepoved, ki sem jo opazila, ni bila kakšna slovenska ne hodi po travi, ampak v čakalnici na železniški postaji napis: no cooking here

najdeš na primer trgovino z na stežaj odprtimi vrati in listkom, ni me, pokliči, bom prišel čez deset minut, da tistega po televiziji skorajda nisem verjela, če se lahko zgodi tam, se lahko kjerkoli, ker ni veliko krajev, kjer bi se lahko počutil tako varno, čeprav lahko dovolilnico za lov kupiš na vsaki pošti namesto kartice za domov

zunaj je včasih mraz in polno vlage, tudi sredi poletja, odpreš kakšna vrata in se povabiš na čaj, se usedeš h kaminu na leseno klop, na mizi je kamen s svečko, da se počutiš nadvse domače, itak vsi znajo angleško, naročiš čaj, dobiš lično leseno škatlico, odmakneš pokrov in premišljaš: bi raje earl grey ali tegale japonskega zelenega, morda tistega s cimetom, božičnega, vse je mogoče in si doma

loka loka

2011-08-21T19:19:00.002+02:00

pod plastmi moje stene se je nekje sredi terciarja dolgo časa obdržala zalimana karta za n'toka iz rdeče ostrige, na avtobusni postaji je trgovina, kjer se kupi vse, kar se nima, in tam pod drevesom pred stopnicami se vedno zbirajo metalci

včasih sem tja hodila s kolesom, plezat brez štrika in se obešat po kompletih in na tistem drogu med dvema drevesoma delala prevale, tam sem jedla najboljše palačinke s skuto od milojke in enkrat uštopala enega dohtarja z črnim beemvejem, ki je eno uro prehitro drvel na nedeljsko dežurstvo

malo so nas še pustili, brezdomce, da smo se greli na toplem za šankom, ker smo celo noč gledali south park, potem pa, če nisi imel kolesa, si moral domov peš, danes pa se vsi vozimo z avtom, kino je super, s sporedom na listu a4-formata in takšno avlo, da si prav predstavljaš, da so mu nekoč prav zares rekli kinematograf

zlizana kamnita tla, stebri z malih granitnih kock in stene iz nekakšnega apnenca, ki bi ga imeli kar doma, lej, ta grif, cela šalca, tak, za zaščititi spomenik, bi rekla, da po duhu še izpred socializma, tako kot kapelica z brezmadežnim spočetjem in tisti polkrožni amfiteater gor na gradu, ki bi bil idealen plac za kocerte jazza, čeprav sedaj sameva ves zaraščen

fotoaparat sva pozabila, zato so tiste tavelike in prav posebne race ostale nepofotkane ob sori, tako kot navaden bel list z napisom drevesni ščurki na zidu, po meni všečni absurdnosti spominjajoč na kamniškega brucea leeja za nekim žlebom, na mestnem trgu pa aphra tesla s svojim električnim gledališčem (sicer v drugi zasedbi kot na linku)

- - - ----------------- - - -

na oder bi morali našaltati samo še lynchevske rdeče zavese iz okna občinskega sveta (pejte jih lepo prosim pogledat!) in musko ter filing odšpilanega in zapetega iz včerajšnjega večera čimprej zaviti v obliko cd-ja (hočemo, hočemo!), predvsem pa čim večkrat prirediti takšne koncerte, ki ti po sili najmanjšega odpora ne prodajajo pohanih šnicljev in velikanskih porcij mastnega pomfrija, temveč gospodična s svojim bendom tako fino rada malo provucira, se na veliko smeje in z poetičnimi besedami javno mastruibira, že tam pa karikira razne misice z dekolteji iz mtvja, ki so s svojo golo kožo splošno sprejemljive, medtem ko je takšnole groteskno spakovanje in vzdihovanje ob vrhunski glasbeni podlagi pa grozno spotakljvo

gospod in gospa pred nama sta kar vstala in šla, seveda, ko pa je šlo za prav posebno terapijo, so povedali na začetku, da bodo širili ljubezen in razreševali družinsko patologijo in mitologijo, aphra pa je v izžtekanih še dodala, da je treba k spreminjanju kulturnega dnk-ja pristopiti vsaj malo pedagoško, ker če se že furamo na imidž, si vsaj priznajmo, da gre za svojevrstno maškrado, ali kot bi rekel mladenič iz prvega odstavka: treba se je odločiti, ali boš kultiviral sebe ali svojo živo mejo

- - - ----------------- - - -

nabita s pozitivno električno energijo (kationi? anioni?) sem cel ljubi naslednji sončni dan preždela na internetu, ker me je telo pustilo na cedilu in sem zamudila vsa jezera in hribe, ampak me prav figo briga, čeprav bi se lahko poglabljala v nerazumljivo tudi med veslanjem po vodni gladini, a tudi internet včasih prav pride, da ti odkrije vsaj nekaj tistega, kar ti mediji zamolčijo in v katerih lahko žal loviš le drobtinice iz tiste taprave kulturne mize

prepričanost, da trenutno ni neke pretirane kvalitete slovenske glasbe, se počasi spodbija, danes v naše mesto pride mia, predvsem pa sem odprta za vse morebitne predloge, ki bi bili poslušljivi, v zameno recimo za vsa zgoraj omenjena imena, od katerih se je včasih kar težko prikopati, zato tistemu, ki mi zrihta kar koli od aphre z njenim raskavim glasom (jani kovačič v ženskem vokalu), najraje v včerajšnji neizrekljivo dobri zasedbi, zdilam skrivnosten recept za najboljšo bučkino juho, recimo, s fino teksturo in barvo, tako, kot mora biti taprava glasba

Za nedolžne princeske z velikimi očmi

2011-05-05T22:26:00.002+02:00

Dihaj, deklica, dihaj, zelo globoko in počasi s široko odprtimi očmi, ker kdove kje se skriva zrno graha, ki ga je nekdo tebi, princeski, nastavil na pot, ti jo prekrižal, da se boš zagotovo spotaknila, če ne boš pazila, ker te bo strah, da bi se spotaknila, že samo zato se boš spotaknila, se boš, se boš.

Oči vedno držiš na široko odprte s privahnimi trepalnicami navzgor, ker te je strah teme, se je bojiš, ker je strašna in ker je temna in ker so ti rekli, da se je moraš bati in da moraš vedno, kadar pade noč, dvakrat zakleniti duri in nikomur ne odpirati, pa če še tako milo prosi tam zunaj, saj se vendar spomniš pravljice o sedmih kozličkih, ki so bili tako nespametni, da so medse spustili zlobnega volka, in to je bila pravljica, kaj strašnega se šele lahko dogodi v resničnem življenju.

Zapomni si, punčka, zapomni in za uho si zapiši, da je treba biti vedno pazljiv, zelo pazljiv, kako hodiš po svetu in da moraš biti oprezen, ker nikoli ne veš, kdo ti kaj hudega hoče, že na vsakem vogalu so, te pošasti iz omare, še v risankah, in mečejo prav takšne sence kot vsi ostali zaupanja vredni ljudje, če jih je sploh še kaj ostalo tu pri nas, kjer se še sam nase ne moreš zares zanesti.

In ne hodi predaleč! Tuji kraji so majhnim punčaram le še bolj nevarni, ker so omaljene od vseh lepot, ki jih doma niso videle, in potem hodijo z lepim nasmeškom naokrog, to pa privablja huligane pa še takele male dekline ste rade naivne in verjamete vsakim modrim očem, ojej, jedeta, najbolje, da se skriješ, da ponikneš nekam daleč stran, ker tu, kjer si, ni prav nič varno, ta svet ni zate, lahko te povozi avto in pazi se tudi neznancev na internetu, ker nikoli ne veš.

egg o

2011-03-30T12:56:00.000+02:00

če bi se moj svet popoldne vrtel v drugo smer, bi bilo lažje priti ob pravem času na pravo mesto, tako pa nikoli ne veš, takole sedeč pred ekranom, soncu kazeč hrbet in z glavo v oblakih kot vedno – potem pa naj ti še kdo reče, da je lep dan

večera se delajo potem taka mala poletja, da ni skoraj več nikogar nikjer, ti pa spuščen kot pes z verige malo tečeš in malo hodiš in čisto malo objemaš drevesa vsaj v mislih, vsa ta lepo raščena, a veš, kako je lepo raščeno, tako pravilno, ti narišem, glej – to imamo v familiji

od korenin se še nisem odcepila, zato jih kličem občasno po telefonu in za nohte tlačim umazano zemljo, pa drobnjak! ne vem, kako smo brez njega preživeli zimo, prva gozdna jagodka pa tudi že cveti – who cares za vse ostalo, mi smo tle, anede

»in vsi šolarji ljubijo svoje starše« (za materinski dan)

2011-03-25T09:23:00.002+01:00

gojim podočnjake namesto šampinjonov na okenski polici, tisti iz supermarketa so od zunaj beli, od znotraj pa črni, aktualna slovenska politika, pa tudi katera druga, smo globalizirani, zato vse tisto razžrto potisnem nekam med mešane odpadke, lepo pomito in očiščeno plastiko pa zložim v urejeno vrsto poleg stekla – smo kul al nismo

potem se lahko skupaj naselimo v pravljice ali v preteklost: zame oboje obstaja namesto boga, domišljija in te stvari, ki se jih ne počne samo septembra, ampak marec, marca pa res nikoli nisem marala, naštuljen z nekimi prazniki in (kako ironično) prvim dnem pomladi

zame se pomlad začne v očeh in zraste, ko zorijo jagode, prvič bos po travi je poletje, čakam, da bo v nedeljo sneg in se pretvarjam, se pretvarjam, ker nisem bila nič za maškare in ker imam počasi vsega dost laufanja na vlake zaradi vsega, kar je treba v življenju

predvsem pa zaklepaj vrata! prva zapoved in potem nič čudnega, če tudi besede ne znajo iz ust, kadar je treba govoriti, pa roko pred usta, ko zehaš, so nas učili, nova izdaja bontona je med najbolj prodajanimi, ker smo tako uglajeni in tako prekleto kulturni, saj kupujemo knjige, saj, saj in hodimo z novimi frizurami v cankarjev dom

P. S. / »zatorej ni prav nič čudno, da se zemlja vrti, ko pa vsi bežimo drug pred drugim«

pri kosilu

2011-03-13T16:05:00.001+01:00

"morskega psa imam med zobmi"

senčnice

2011-03-06T14:19:00.000+01:00

metrokilci se nabirajo na števcu, namesto nazaj se vrti ves čas naprej, kot da sploh ne odšteva vsega tega trajanja, ampak to le narašča, vedno se da še nekam priti, recimo zaideš na eni poti blizu smetišča nekam tja noter v gozd med drevesa in namesto enega ribnika, za katerega skoraj nihče ne ve razen očetov in ribičev, najdeš kar dva – a si predstavljate kakšen luksuz je to, zasebni ribnik sredi gozda?

verjetno so ga dali v najem bratje smuk, ko so se preselili med bloke in sedaj tam cele dneve presedijo na balinplacu, imajo celo klub in ko bom upokojena, se včlanim

da dan ne bo šel v nič

2011-03-03T11:31:00.000+01:00

ptice vleče na jug tudi pomladi, ker pozimi je sever prelep, sneg, o, sneg, murnove pesmi, kosmi vate tam čez in po tleh in celo sosedje so se ga že skoraj naveličali in ga pustijo pri miru, da se snežinke oprimejo trdnega asfalta, betona in kar je še tega, kar gradi ta naš svet, z veliko kazalnih zaimkov

sanje so pisane in noč se ne prikrade skozi špranje rolet, ampak spi z mano, edino mačku ni všeč, ko na njegove rožnate podplatke lepijo svoje mreže skupne zavesti, ker, aveste, to je sneg, skupna snežinkasta zavest

ali pa samo preveč gledam star trek

vuuuš

2010-12-20T13:58:00.001+01:00

kljub velikemu negodovanju, ki ga gojim do ponazarjanj z grafi in miselnimi vzorci, se mi v glavi rišejo vizualizacije hiperbol in kar je še teh krivulj z zabavnimi imeni, ampak bolj takšne, odstopanja polne, takšne, ki jih težko zajameš s formulo, ker padajo in naraščajo, kakor se jim zdi, popolnoma nepredvidljivo, labilno plavajo malo nad in malo pod vodo, v vseh razdelkih večdimenzionalnih koordinatnih sistemov se spreminjajo bolj v megličaste nebule, v neke nejasne sprejemljivke, ki gredo nekam proti neskončnosti, ki je na srečo končna in lepo po človeško zamejena z dnevom in z nočjo in spet z dnevom, dela in dnevi, ponoči pa gledamo v strop namesto v zvezde in grejemo mraz svoje notranjosti na škripajočih radiatorjih in pogrezajočih se žimnicah z našimi preobračajočimi telesi

revščina je postala tako abstraktna, gledamo jo na televiziji in dobivamo jo na položnicah in »prijaznih« pisemcih dobrodelnih organizacij, naj jim pokolonimo tistih 0,5 % dohodnine, da ne bodo izginili cekinčki v nenasitnih proračunih, žepih brez dna, jaz pa sploh ne vem, zakaj naj zapravljam, ker se mi zdi, da ničesar ne rabim, ker me preveč zalagajo z vsemi mogočimi čokoladami, piškoti, bomboni, a boš pico, lj tmle maš banane, tuki je nekaj zate, pa dobivam štumfe, kape, bone za nakupe, blokce in koledarčke, datlje, svinčnike s kristalčki, brisače z mucki, samo v knjižnici hočejo od mene zamudnino

ker če bi, bi zapravljala le za knjige, teh pa je toliko, da se ne morem odločiti in v antikavriatih jih cele kupe razvrednoteno prodajajo po en evro, da jih kar ne morem kupiti, zato dam včasih le v zameno za bencin in za avto, v katerega gredo sanke in kolo in kavči, za mehiško hrano, da fino pekoče zagreje že tako pordela lica, ki so se valjala po snegu in tam gor nekje sredi ene gozdne jase v globokem snegu parkirala sanke in z mokrimi nogami mahala soncu, naj se ne skriva za oblaki, grizljala koruzne bio vaflje, ki so užitni samo z grenkim čajem iz mete in melise in bezga in ognjiča pa koprca in kopriv, in opazovala nebo in gozd pa ptiče: a ni tko k na aljaski?

izcimljanje

2010-11-28T12:09:00.000+01:00

iz mene se izcimlja svet skozi drobovje kot odgovor na tisto zloglasno vprašanje, a pol bruhaš, ki ga kar ne morem potlačiti dovolj globoko, da bi ga pozabila in potem okoli sebe kopičim vse mogoče – preteklost zajtrka prosene kaše, praznega kozarca, umazanih štumfov na tleh in obet prihodnosti sveže opranega perila, na pol odprte knjige in čokoladnih božičkov, ki napovedujejo tisti čas leta, ko bi bili vsi pri miru, pa vsi hitimo in si želimo, da drugo leto pa res ne bi, vmes pa med snežikami sanjam jesen z bučami, ki so kar nekam izginile, in veliko toplih barv, pa so ostala le še zardela jabolka in lesene gajbice

razpokane ustnice napovedujejo zimo, ko poljubi bolj drsijo z okusom po medu in namesto v laseh bom imela cvetni prah med zobmi: je bojda dobro za odpornost, te pa nam manjka, z upogljivimi hrbtenicami se valjamo po stolih, ki jim ne delajo nobene usluge, ampak smo se navadili na vso to pasivnost, tako nas vzgajamo, da kar obsedimo, in če že vstanemo se premaknemo le nekaj korakov do naslednjega stola

blagor fantom, ki vsaj na wcju stojijo, mi pa sedečke še tam sklonjene daleč naprej, ker je bojda tako pravilno, da čisto vse odteče, sem brala v kliničnem na urologiji neke plakate med čakanjem na pomlad, letno časje, to brezčasje, ker mi spremebe ne grejo od rok in prideš od zunaj ves zimski in lep, na, neki mam zate, s kepo v dlaneh, da jo dava v šalčko in opazujeva, kako počasi mineva, se raztaplja, spreminja agregatno stanje

kot jaz, ženšče labilno, skačem od evforije do največje potrtosti v petih minutah, se vozim z bmxom po grbinah in strminah hormonskih poskokov in se nažiram z jedilno čokolado, ko moram sama pred sabo zbrisati vse tanajbolj neumne igrice z računalnika, tiste, ki jih že po defaultu dobiš zraven oken, ker mi uničujejo večere, ko me premami spider solitaire, da ga nažigam vsaj dokler ne zmagam s 4 % verjetnostjo, ura pa gre nekam v tri krasne, nekam proti jutri, ko bom vse to, kar bi morala danes in še več, večna optimistka

kompliment

2010-11-20T08:56:00.000+01:00

"ti prou pašeš za štedilnik" (Đ)

pogorelci

2010-11-16T13:50:00.001+01:00

peteršilj v loncu na balkonu malo zmrzuje in malo se mi suši – zaprla sem vrata ven in se potopila v svoj razsuti svet, ker mi čevlji premočijo in ker vedno oblečem pretanke hlače, ampak ne le zato, ko mi ravno na moj najljubši dan v tednu prirerajo zabave, jaz pa tako izpraznjena – da so šli v enem sunku vsi spomini, vse fotografije, crknil disk, že drugič letos in seveda me še ni izučilo, tako izpraznjena, da se res ne mislim zopet takoj napolniti, ampak bi nevezana kot po požaru še malo lebdela in se zamislila nad vsemi temi knjigami, ki jih posedujem – in nad tem, da je vse naše življenje strpano v računalnik, poslušanje glasbe, gledanje filmov, pisanje, fotografije od takrat, ko nismo za računalnikom in vse je tako lepo urejeno samo zate, samo klikaš med izbranimi možnostmi, kot pravi Aljoša Harlamov v Bildungsromanu, omreženi doma in kjerkoli, globalizirani, da marsikaj drugega pade na pogorišče zgodovine, stare knjige, ki se nabirajo v moji omari, Titova izbrana dela in nikoli brana, ampak izdana poezija, loto sistemi, kalkulač, vse sorte, prah, stara pumpa, koleščki za rolerje in imbus ključi, listki in vstopnice, stare matične plošče, plastenke, vse na pogorišču mojega sveta, ki je tak, razdrobljen: v parih mesecih sem razbila najljubšo šalco, odbila ročaj najlepšemu čajniku na svetu in si nohte na levi roki namazala s svetlečim pink lakom, rožnatim kot bodoča vinjeta, da sem v panični ihti začela iskati pozabeljeni aceton, ker kot si rekel: to res ni zate, medtem ko sem sanjala o magnetnem šraufencigarju in sem šraufala šraufe, pa zamenjala vse skupaj za eno ležanje pod Missouri Skyem, da sem prišla domov brez ruzaka in brez denarnice in brez ključev od vrat, ampak z enim kakurotom, z umetelno izrezljanim nožem za pisma izrezanim iz časopisa samo zame in vedno me fasicinira notranjost računalnikov, ne tista, ki jo vidimo preko Oken, ker sedaj imam slovenske, ampak ona iz žic in iz, kaj že, pinov pa vse sorte čipov, zatičev in šraufov – sem že povedala, da rada šraufam in da obožujem kvalitetne šraufencigarje – bi morala narediti eno tako zbirko, tako kot imam džezve na polici, ampak sedaj ne vem, kam z njimi, bakrenimi, pikčastimi, porisanimi, vse sorte in na steni imam celo mesto – matično ploščo iz časov, ko se je na računalnike igralo le tetris – to so uličice in hiše in izgleda kot tloris neke industrijske četrti s tovarnami, dimniki in kar je še tega in namesto čaja sem si za zajtrk naredila sok iz korenčka in iz ingverja in jabolk in manadarine, da sem ga pila iz vinskega kozarca, ker dan je bil tak, malo prazen in malo poln, ampak vse zares do skrajnosti, da te čustva previharijo od najvišje točke, ko vriskaš od veselja in si ves vzhičen, pa do tistega dna, ko nižje skorajda ne more iti – te zabije dol v zemljo dejstvo, da je šlo par let življenja k vragu, da so šli pomembni podatki, ure trdega dela, ker v bistvu ničesar ni, vse je tako prekleto krhko, vse je tako prekleto krhko, da se zares bojim navezati, jaz, ki se tako težko ločim od stvari in vsak papirček, ki se mi valja po žepih zaradi čustvene vrednosti nalimam na steno ali v zvezek, pha, kako sem načelna, ampak je pa en tak zanimiv občutek, kot da bi bi voda odnesla, kot da bi na novo prebelila sobo, ne da začnem ponovno od začetka – to se ne da, ker spomine še vedno nosim v sebi, rada jih imam, moji so, to sem jaz, ampak je pa tako, da se lažje zadiha, kot tisto navodilo, ko si mi zadnjič suvereno nazaj na moje jamrajoče pisanje odgovoril: uzmi bronhi. lakše se diše.

karieristka

2010-11-09T10:37:00.000+01:00

noč je bila bleščava in mojo navdušenje so kar tako mimogrede prekrstili v samoinciativnost in ambicioznost, bruh, kakšni ogabni besedi, ki se ti kar zalepita na vetrobransko steklo in nočeta dol, ker imam preslabe brisalce, da celo pot namesto radia poslušam škrpanje gume po šipi, in sploh: ponoči se sploh ne bi smelo voziti, ker je vidljivost zares slaba, sploh v takšnihle deževnih dneh, ko je vozišče spolzko in so tisti stožci za delo na cesti tako nemarno postavljeni v oster ovinek, 40 na uro, mi kar šibamo po tisti gladki površini, drsimo naravnost, drsimo v megličasto temo

svojo mantro sem pozabila v žepu hlač, poleg papirnatih robčkov, ki bodo spet zamašili filter pralnega stroja, a kdo rabi pralni stroj? skoraj nov, še delujoč, le tako dolgo je bil na servisu, da smo bili vmes primorani kupiti novega, tako to gre danes, da hitreje kupiš kaj, kot pa popraviš staro, saj vsi poznamo te zakone potrošnje, ko tako radi mečemo stran, da naredimo prostor za novo kramo

ta se kar nabira, čeprav sem odlepila s stene vse plasti fotografij, izrezkov iz časopisov, vstopnic, risb zajcev in mačk in kar je še tega, da sem se prikopala do gole bele stene, pod katero lesni črvi ali ose delajo hrsk hrsk, najraje ponoči, ko že tako ali tako ne morem spati, potem pa se zjutraj še skušam premagovati, da ne bi spila tiste skodelice pravega čaja, ki tako nesramno vabi kot stol pred računalnikom: se z mačkom boriva za njegovo zasedbo in si ga na koncu deliva: jaz priklopljena na mrežo, on zavit v moje naročje sanja svojo belo mačko z enim zelenim in enim modrim očesom

o svobodi in še čem. o gorginah.

2010-11-07T13:19:00.000+01:00

še vedno se grejem pri ideji poletja, čeprav se že duha cimet pa sanjam o kardamomu – morda samo zaradi imena pa zaradi marketinških potez, ko k vsem reklamam prilagajo še posušene pomarančne rezine – mi imamo eno zares grenko grenivko že od pamtiveka v košarici, morda bo tam dočakala svojo starost, morda se bo posušila, kot tista mandarina, ki sem jo enkrat dobila za darilo, in ugotovila, da tako delajo plastične – še vedno trda lupina, ohranila je barvo in obliko

zašla sem med vse te vitamine in v orrranžno, čeprav je ni veliko v teh sivih dneh: še sveče so po večini rdeče – ne vem, od kod ta moda, zato moja jutra nujno potrebujejo malo kakijev ali pa vsaj korenčkov sok in prav nobenega glavnika – si jemljem svobodo, da iz pod kupa vsega, kar se je tam nabralo, vlačim preprogo za jogo in jo postavim v kot – da se ne bo zmečkala, kaj več se mi trenutno ne ljubi, kaj več pride kdaj drugič, jeseni se zabubim in vsi ostali z elanom v krilih zletijo mimo mene, da imajo do pomladi že vse porihtano in narejeno: se poročijo, rojevajo otroke, diplomirajo, službujejo, hodijo v hribe, telovadijo in kaj vem kaj še

itak se primerjam z drugimi: brez tega ne gre, kontrastivna analiza, še knjige beremo na ta način in filme, bi pogledala kakšen res dober film in šla bi na kakšno res dobro predstavo, po kateri ne bi rabila antidoze narave in fizičnega, ker ta zakajena kultura kljub protikadilskemu zakonu, ki meče na oder jajca in granitne kocke kot našuntani dijaki v parlament, mi nekako ne steče prav po grlu, zato s polnim mehurjem bežim stran veliko prehitro po avtocestni temi mimo dela na cesti in s cmokom v grlu, ker tu je še tisti konflikt med javnim in zasebnim, en kup reči, cele gajbice jabolk, ki jih nosimo gor in dol in prebiramo in prešamo v mošt, da nas vse prav fino nažene

ta teden moja mami organizira tečaj kuhanja korenčkovega soka z jabolki, ker mi smo zasvojenci, orrranžno rjuho sem pogrnila in si pripravila orrranžno prevleko za blazino, dokler nisem ugotovila, da je poušter nekam izginil, pa nič ne de, saj ga tako ali tako ne rabim, ko skušam spati na hrbtu in se premetavam, ker na hrbtu enostavno ne znam spati, potem pa se obrnem na trebuh in razmišljam, da tako ne bi šlo, če bi bila noseča, ampak to sploh ni važno, kaj pa vrat, vrat je v tem položaju tako postrani zakrčen, kot da ni dovolj otrdel že od sedenja in buljenja v ekrane, torej na hrbet, saj tako ali tako tudi na trebuhu ne morem zaspati

insomnija pa listje, ki je spolzko in klopi, od kod so se sedaj vzeli klopi, ko bi moral biti že sneg in v torto sem vrgla par kapljic jagodnega ekstrakta, da izgleda strašansko umetno barbie roza s smetano in pisanimi kičastimi mrvicami, prav za tja v ruralno okolje je: bi imela oboje in vse, Bredo Smolnikar in pristno, kmečko idilo, v vaški gostilni pa bi kajboj Pikalo igral Đonija Makaronija in fašista, ki za njim polento mešata, pa pivo bi kuhali iz ječmena in kvasa, tako domače, in korenček ni samo za zajce, ampak je za z lopato izkopati iz zemlje kot gladiole, ne, niso gladiole, ampak gorgine in kam bi pa vi postavili vejico v temle stavku: ati, kaj je to demokracija?

kaj je to, demokracija?

jesen

2010-10-22T15:58:00.000+02:00

listje se jeseni res nespodobno obnaša, ko kar tako pada, ne da bi koga vprašalo, tako lahko postaja na jesen, ne drži se več nobenih pravil, ampak ga kar spodnaša na realna tla, padle duše na asfaltu, da se kakšna stara mama kar pokriža, ko vgre mimo in vidi vse tiste kupe, ki jih je nanesel veter čez noč, o, Marija, Jože, pejt pomest, kaj si bodo pa sosedje misll

mrtvo truplo

2010-10-21T14:52:00.000+02:00

pri nas danes razkosavamo truplo. prinesli so nam ga včeraj zvečer v vrečki za smeti, ki na sreči ni bila prozorna, 10 kil mrtvega mesa, veliko krvi, kaj drugega pa raje ne bom rekla

za kosilo bodo seveda čevapčiči

soundtrack

2010-10-14T18:56:00.001+02:00

fajn je, da se jutranja žareča krogla nad sivim meglenim morjem raztrešči z vonjem po mandarinah v oranžno brez predolgih kolon na avtocesti, kar naravnost, kar naravnost, se razčefukajo vse ideje nekam v prazen prostor, ker mesta se odpro šele ob devetih, ko se dvignejo tiste težke rolete in v ključavnicah zaškrtajo ključi v prezeblih rokah - vsi jih tlačimo v žepe in rokave raztegujemo čez prstke

hiteča so jutra psov na sprehodov, od vogla do vogla, izložbe so polne vabečih knjig in vonj v zraku so hrustljave žemljice, sicer pa vse tako lepo prazno in kot se spodobi za začetek tudi tiho, ker fanfare, zakaj za vraga naj bi že na začetku zadonele fanfare, tega res ne rabim, ko si v glavi špilam komade iz tarantinovih filmov, čakajoč na dogodek v mestu Gogi brez Godota in absurdnih stavkov

samo jesen in raznobarvno listje, ki obarva siv beton, sivo meglo, sive poglede, samo kostanj, ki se fino zapeče nad ognjem, eno samo veselje iz gozda, toplina, ki jo še dodatno začaraš s toplo volneno jopico in obljubo, da pridem k tebi, čeprav ni bilo časa za čaj, čeprav krmežljav dan, čeprav smrkajoče, čeprav

insajt aut

2010-10-07T11:14:00.000+02:00

ljudje svoje obraze in telesa popajo na oglasne panoje in v izložbe, se osvetlujejo z reflektorji in s svetlečimi, utripajočimi napisi popisujejo svoje življenje do zadnje podrobnosti, kličejo po pozornosti kot artefakti na razstavah sodobne (hm, pojmi) umetnosti – utripajo kot novoletne jelke, vabijo s humorjem, s kičem, želijo si gledalca, ker današnji gledalec je vsega vajen, vsega prenavajen, nič več ga ne more šokirati, niti Fontane, mrtve kure na odru so pa dandanes takoalitako prepovedane

pri nas pa z nalepkami varnostnih sistemov in zakodiranimi sanjami, zamreženimi in skritimi nekam med platnice za zavesami, zapiraj vrata!, ki so vedno odprta, zapori v glavi, cela rešetanja o posebnih znakih v geslih, ki morajo biti tako zakomplicirana, da jih kmalu celo sam pozabiš in potem, ves, asemtireku, da se da, iz sebe, ti ga shekajo, da lahko vlomiš v lastni računalnik – niti prvič ni, seveda, saj še pomite tovariši

pa rolete morajo biti vedno dol do konca, brez špranj in za vrata se poleg zapaha zatakne še lopato pa en gojzar, da bo, ja, držalo, čeprav prepihu še vedno rata se priplaziti skozi in prodreti v vse pore našega mikrokozmosa s prijateljico plesnijo na stenah – imamo tako radi obiske, gostoljubni kot smo, s prahom v kotih in madeži na prtih: welcome

je treba

2010-09-09T14:24:00.000+02:00

v glavi si je naslikala sliko: jst sm zgarana in stara; pri svojih nekaj čez 40 letih, takorekoč na polovici življenja, ne skrbi za cel svet, primejdunej, pa unga za centralno moram poklicat pa ti boš unmu reku in tist morm pogledat, o sveta marija božja in tisti bog, v katerega verjameš, potem verjemi še, da on nadzoruje vse, da je že tako kot je, prav urejeno, božja previdnost, tako je usojeno, ampak ne, ne, ne, tupaš, ti boš spremenila prihodnost, mati tereza, na kateri stoji cel svet: nočem te dediščine razpadajočih starih hiš, vrednot delavnosti do groba in še čez in opravičevanja na težko otroštvo, ki se nam je zapisalo v kri, da ga ne moremo izprati, ker treba se je zgarati, da opravičiš svoj obstoj, ker takoj, ko se uležeš, si len, lenoba speča od devetih, ker ura je vedno že devet, že deset, nikoli šele, ker je vedno kaj še treba postoriti od zore do mraka je treba delati, je treba kar nekaj najti, se že kaj najde, kakšen nov plevel, pa drva pa polži in prebarvati je treba balkonsko ograjo, je treba premakniti mizo tja, kjer je bila prej postelja in obratno, speči potico pa iti k maši in treba je obiskati tega in tega in voščiti za rojstni dan, tudi to je treba, vse je treba, nič ni narejeno iz užitka, ker ti paše, ampak iz slabe vesti in iz tiste čudne sile, ki te žene, da brkljaš po svetu in sama nosiš tri vreče iz trgovine v ene roki v drugi pa šestkilski prašek, da potem lahko rečeš, da ženska podpira tri vogale hiše, oh, kaj le tri, ti si jih naložiš šest na pleča in še o sedmem razmišljaš, ker streho bo odneslo, če jo ne zamenjamo in ojoj, poglej, kako visoka je trava in tistale hruška se bo posušila, je treba naročti olje in položiti nove ploščice v kopalnici, je treba karkoli si izmisliš, ker nič ni tako, nič ni tako, da bi lahko v naslanjaču opazoval plapolajoč plamenček v kaminu z pledom čez noge in mačkom ob sebi pa knjigico pred seboj, to vedno ostanejo le sanje za takrat, ko ne bom mogla več ničesar, stara in onemogla in vi boste morali skrbeti zame, boste že vidl, kako je to, kaj vse je treba

vse! again

2010-09-08T09:34:00.002+02:00

nenasitno požrešna bi imela vse, na kar pokažem s prstom, nekaj, ker mi je tako všeč – to so predvsem drevesa pa grmovje, limonovec v loncu, lesena klopca, nekaj, ker se mi zdi tako nenavadno, morda nadkičasto, da bi se vsi palčki s sneguljčicami vred poskrili pred enim takim okraskom, potem pa prav tako po svoje hočem imeti jutro in večer in večer in jutro, in ko me večer odnese s svojimi krili nekam med knjige, ki jih prestavljam po policah, ker se jih je že toliko nabralo, da je treba narediti malo selekcije, nekatere spraviti kam zad, sploh tiste, nagrabljene iz podobnih nenasitnih strasti za staro šaro kot one džezve na polici, tista stara, pikasta, obrabljena, ona bakrena, mala, stari čajniki in krožniki, uvoženi bohve iz kje, tipkovnica praračunala na steni, unega na tavelke diskete, če sploh še kdo ve, kaj to je, ko so že navadne diskete izumrle in jim otroci rečejo cd

potem ko me noč zapelje, sem polna elana in se pretvarjam, da je polna luna, čeprav nima pojma kdaj je ali je bila, ker mi le včasih prekriža pogled tam nekje nad gozdom za hišo, malo pomežikne s svojimi učmi in me nafila kot morje plima – takrat mačke še malo bolj vihravo skačejo po strehah, takrat psi še malo bolj lajajo, ljudje pa me hočejo prepričati, da se takrat zgodi več nesreč, da je skratka moja prijateljica luna kriva za to, da je svet tak, kot pač je ta naš svet

v svoji naivnosti jim ne verjamem, pa čeprav je naivnost ponavadi povezana prav z vero: nja, saj: se me da hitro zapeljati v tri krasne, samo noč mi daš in večer, ko nisem popolnoma zasapana, da kocbeka postavim poleg kocbeka, jurčiča in voranca zatlačim nekam med ene škatle in na njuno mesto postavim druge, sveže knjigice – oh, kdaj sem že rekla, da jih ne bom več kupovala, pa se kar kopičijo in iz knjižnice jih nosim, iz antikvariatov, od ljudi, ki se jih hočejo znebiti, da ti izobražen in skorajda diplomiran humanist reče, da je to stara šara za na odpad, še ločevati ti ni treba kjig od papirja, kar vse skupaj zmečeš v en smetnjak, da se potem najde Gal, ki reče: berem Ime rože, sem jo našel v smeteh, to ti res polepša dan

zjutraj me zatolče v nedrja in v trebuh in v uči, ki ostajajo zaprte, čeprav se skozi uhlje že presipavajo vse mogoči zvoki jutranjih prepirov, ker jutra so taka z nizkim pritiskom, ki ga je treba na hitro dvigniti s kakšnim kreganjem, ker zjutraj ti gre vse na živce, še posebej pa tisto, kar ti gre že tako ali tako na živce pa še zaspan si in hladilnik je prazen in kave je zmanjkalo in ne, to niso tapravi čevlji, a sem ti rekla, jutra so taka, najlepša, najlepša jutra so zjutraj

Feo, ja, se ga je treba čim večkrat spomnit

vse!

2010-09-06T21:08:00.000+02:00

ljudje vse vedo in povsod so že bili, pa nikoli nikamor ne gredo: tam ob kavi in kremšnitah in polno obloženi mizi se snujejo debate o boksu, o boingih in antonovih, kako pristajajo, kako mu je enkrat počila guma in o svinjariji okrog letališča, o učiteljicah Zdenkah, vse sorte tekmah, o francoskih solatah, ki jih lahko vsak dan sveže kupite v trgovini, še politiko bi privlekli iz žepa pa bi bilo popolno

celiakija razsaja kot kakšna gripa, vsi jo imajo, da se ti v mislih že furajo filmi zarote proizvajalcev brezglutenskih izdelkov, ki seveda niso poceni, ker ta naš svet, je svet zaupanja, anede, zaupanja znamkam v reklamah pa skuši iz tuša, hani suralovi, samim avtoritetam, ki so tu za nas, ki jih skrbi za našo črevesno floro, za ph naše nožnice, za dolžino trepalnic in mehkost našega perila

kolo na kolesu je pa še vedno kolo, ker se ga da napumpati, če pa poči na avtu je treba menjati gumo – nič lažjega, pokazal ti bom, je rekel Melhijad, on – vseznalec, jaz pa dete, ki se je komajda naučilo ločiti ptiča od netopirja, kolesje časa se vedno hitreje premika, sploh če ti bremze ne delajo najbolje in vsi zapisujejo v svoje lične moleskine neke datume, jih obkrožajo z rdečo in plavo in počrtujejo, kolo sreče pa nič

godrnjavka

2010-09-04T11:20:00.000+02:00

čez vse se je treba repenčiti kot stari psi na verigah, ki lajajo na vsakega ptiča, ki leti mimo pa naj bo vrabec ali jastreb, ki kroži nekje tam visoko pod oblaki, izvidnik Boga, onega z veliko začetnico, ampak jaz imam raje te male frfotave netopirčke, ki nizko preletavajo glave ob večerih

odposlanci škratov morajo biti, taki navihani in poredni, ker aveste, gospodje škrati, ki žive med koreninami dreves, oni so tisti, ki jurčke farbajo rdeče in gori bele pike devajo, potem se pa nekje tam med praprotjo hahljajo, ko kakšen polno opremljen gobar s košaro repenči čez te mušnice, ki jih je toliko in še več, jurčka pa nobenega, kaj mi bojo te lisičke, za pravega moškega je edinole tak velik goban, ampak ne spet preveč velik, da ni prestar pa potem niti za v juho ni več tako zelo dober, ker ni vse v velikosti, to mora en takšnle mož, o katerem pripoveduje naša zgodba, mož, ki je dal že veliko skoz, že nekako vedeti, ki je kostanj že daljnega leta 22 pobiral in borovnice 6 let prej in Nemce lovil po gmajnah še v plenicah, so se jagali, to je bilo, to

nasršena dlaka pri mačkih in phev glas, izbočen hrbet, da izgledajo večji in našpičena ušesa, mi potem vse to prikrijemo z nasmehom, se zabarikadiramo v eno fletno obleko in se delamo po cele dneve strpni in prijazni, pozdravljamo skoraj vse, ki jih vsaj malo poznamo in še kakšno prodajalko v trgovini pa mesarja, ki nam proda tak lep kos mesa za juho, prav nič žilav, še kakšnemu brezdomcu navržemo par kovančkov, ko nas prosi za avtobus, za zdravila za v lekarno, za kruh, karkoli, in mu navihano pomežiknemo, češ jaz že vem, zakaj rabiš, ampak ti bom vseeno dal, ker sem dober človek, ker sem human, ker jazst dam, da lahko potem v anketi v časopisu veselo oznanim, da je res veliko revščine v državi, ampak tudi solidarnosti, vsi pomagamo vsem, razen nekaterih, in, ja, 20 centov sem mu stisnil v pest, bo imel za vino

najbolj od vsega pa nas razburi, če kaj ne gre tako, kot smo pričakovali, če zmanjka recimo kakšne nujne sestavine za preživetje sodobnega človeka, mi pa ne moremo v trgovino, ker ob nedeljah niso vse odprte in potem stresamo jezo, ker mleka z 1,6 maščobe pa že ne bom pila, je rekla, vodo imam tudi sama, pha, in so se zaloputnila vrata nekega večera, naslednji dan je potem tako ali tako prav po bizarno, kot se pri nas rado dogaja, pobutalo na vrata: župnik bo kmal pršu, da res nisem vedela, kaj naj zdaj delam s temi besedami, ampak, ja, hiter servis je to, halo župnik, te spove, takoj, ko rabiš, da si lahko čisto enostavno umiješ roke z mercatorjevim tekočim milom z vonjem sintetičnega travnika naše prihodnosti brez ivanjščic in marjetic pa regrata, ker se naš najboljši sosed že celo življenje z vsem svojim zanosom trudi, da bi njegova mala zaplata trave zares ostala samo trava, prav nič potacana, sama zelena, na nekaj milimetrov pokošena trava

pomembno je imeti smisel življenja

brejk a leg

2010-09-03T11:02:00.000+02:00

včasih pa je bolje, da si tiho, kot da okoli govoričiš in na kolenih bogove prosiš, da ti polomijo nogo, če ne najbolje obe, ker rabiš izgovore, pa četudi jih hudič na repu prinese, ker potem te notri nekje v želodcu, kje pa drugje, začne črvičiti oni dvom, kaj pa če, kaj pa če, ker pač nisem kaj prida natančna v svojih coprnijah, pa je morda moj skrivni urok brez posredovanja kake vudu lutke neke temne noči zvrnil ničhudegaslutečo mater v graben, v jarek, pa saj tja sicer padajo pijanci in oni en gvaš starčki iz vaških gostilEn s podmornicami v riti, da potem vsi obtolčeni kolobarijo po svetu, ker njih je pa v življenju že mnogo doletelo

nekam veliko teh ker vzročnih povedi sem natrosila v temle sestavku, pa sploh ne poznam nobenih vzrokov, kot da bi se v zemljo vdrli, ampak ne vem, kako je to mogoče, ker je vsa taka v kepah sprijeta kot na koncu zime, trda in neizprosna bi zapisal kakšen pesnik, ampak nima veze, morda pa so vzroki padli kam, na, ja, vse pada, pada vlada, recesija, novi župani se repenčijo s plakatov z nekimi senzacionalnimi knjigami pa bivši znani, predvsem športnike imamo slovenci radi, pa štadion imamo nov, lep, to pa, to pa

tekoče o zaustavljanju

2010-08-27T13:53:00.000+02:00

ne vem, kaj je to, ta nizek pritisk v zraku in v moji glavi, tiščanje navzdol celega sveta in butanje z glavo ob strop iz oblakov, sami začetki, ki se pletejo nekje v mislih, preračunavanje dinarčkov, ki vedno manj cingljajo, koščki temne čokolade med zobmi, ki skušajo prikriti neko ponesrečeno čičerikasto recepturo: nauči se že, da ni vse zdravo, tudi dobro, še vedno za bose noge in sončnice, oh, te sončnice, zakaj bi jih hodila gledat tja daleč na jug, če so pa za drvarnico, tam med bučami in sanjami o prešanju domačega soka, domače, domače, tako se nam je vtakla v spomin tista reklama iz celjskih mesnin, da te res ne preseneti več, ko dobiš v dar cela prekajena svinjska rebrca, zavita v časopisni papir, kar tako pod roko, ko prideš voščit rojstni dan s torto pod roko, kupljeno v mestu, ker na vasi imajo vsega dovolj: ti zdilajo koruzne storže, kar tako: ker jih je preveč, da jih obračaš na plinu v svoji luknjasti ponvi, jo je treba spravit še za kostanj, o,. kmalu bo, se že vohajo v zraku ti dnevi z jesenskim listom in jabolka, vse je narava, mesta so itak prepredena z gradbinci in granitne kocke so modne že od rimskih časov pa kuhinje z visokim leskom: to je termin sodobnosti, za katerega so zagotovo poskrbeli kakšni mojstrovalci iz obija – poglejte na reklamah, ker je tak čas, površen in tišast, s hitenjem s kolesi, ki naoljena tečejo veliko bolje: hvala očetom in wdju in tistemu olju, katerega tube še vedno nisem odnesla v klet in ta gospodnijska dela zmorem le s premori, ker rabim buljenje v zrak in iz postelje lezem strašansko počasi, vse se nekako zaustavlja, da niti veslanje po mirni gladini ne pomaga, da se premakneš naprej: morda bi morali prenehati teči po tejle vodoravni ravnini, ker vzporednice so se mi zdele vedno tako zelo dologočasne, pa še z ravnilom jih je treba risati, brez veze ta cenjena natančnost, mene nikakor ne prepriča, zato jaz žagam malo postrani s staro zarjavelo žago iz enega še starejšega žeblja, ki zapičen v steni ždi v temni kleti in čaka, ves osamljen, ker takšna je žebljasta usoda, pa še zabit je zapovrhu, res ni fino biti žebelj

modra

2010-08-06T09:03:00.000+02:00

Nekateri trenutki trajajo dlje kot trenutek.

lahno

2010-07-23T10:15:00.000+02:00

vse, kar potrebuješ, je majhen balkon in že imaš poletje

za velikimi, hladnimi rjuhami se skriva senčni kotiček, mala mizica s knjigo in dva stola samo zate

(drugi, da iztegneš noge)

lubenica se hladi v hladilniku za čase, ko se bo jutro prevesilo v vroč dan, ti pa še z bosimi nogami zaliješ svojo meliso in žajbelj pa kapucinke, pobožaš vedno bolj rdečelično papriko, poduhaš baziliko in prešteješ paradižničke, če se je čez noč morda pojavil kakšen nov, vmes pa se že skuha tvoja kaša, vržeš vanjo nekaj koščkov temne čokolade z arancini, maček je zavzel celo posteljo, ampak nič ne de, naj uživa v zaroletani temi, naj se naspi, spočije, jaz že brskam med starimi revijami, ker se mi ne ljubi začeti s knjigo: ne eno, ne drugo, ne tretjo, več jih odprtih počiva povsod, kjer sem jaz doma – tako udomačujem prostore in puščam šalce od kakava in kozarce od ribezovega soka in kozarce od limonade in kozarce vsepovsod

bolj malo se mi ljubi iti kam, kamorkoli, ker se tako hitro udomim, zlezem v svoje udobno duplo in nočem ven, vidra pač, mnenja, da je doma najlepše, sploh, kadar ni nikogar, ki bi te motil, sploh, kadar gredo vsi sosedje na dopust z izjemo enega, ki vsako jutro ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ zaliva trato in rože

meni se ne da vsak dan niti ven na vrt, zato me je treba kot kakšnega psička vsakodnevno peljati na sprehod, ker sama takšnle podvige le načrtujem, pomalo sanjava, taka poletna, pa saj veš, kako je to

pa saj veš

jutrovečer (ne nujno v tem zaporedju)

2010-07-21T10:16:00.001+02:00

za zajtrk sanjam o kosilu, jazst, ki bom, ko bom velika, debela!

potem pa grem v trgovino brez listka in brez glave očitno, ker prihajavši tja (tada, nek tak kvazi nedovršni deležnik, deležje? kako že gre?) opazim parikirana kolesa in se spomnim, da sem peš pa ne vem točno zakaj: doma sem pozabila tudi kolo

nihajoč med ananasom (beh, to je uvoženo sadje v podzemlju ladijskih kontejnerjev, nezrelo prepeljano, bohve, kok ma sploh vitaminov), lubenico (jedla včeraj, jedla jutri, ampak ne danes, ko ni tako zelo vroče in je še večer) in tortilla chipsom, kupim slednjega kljub opozorilu brez kakršnihkoli odprtih možnosti z dodatkom besedice lahko, ki bi še puščala upanje, ampak kar kot dejstvo: vsebuje sledi glutena, trapa

in ne le to, kupila sem cel nacho tips paket, v katerem zraven dobiš še eno tako rdečo omako, za katero nikjer ne piše, da je pekoča, kar je zagotovo dobro za želodec, in še okus, blah, vedno bolj sem neučakana, da moji paradižniki pordečijo in iz njih kaj scumpram, ko se jih nabere zadostno količino, ampak kaj, ko vsakega posebej sproti pojem

vrgla sem jo stran, omako, ker je nihče ni hotel niti je ne bo hotel jesti in ob tem pristanku v smeti je špricnilo skoraj do stropa po okenski šipi in po rožah in pravkar pomiti posodi in pravkar pospravljeni kuhinji še po stenah: ni mi bila usojena

dežek

2010-07-20T11:04:00.001+02:00

skušam premagati svoje predsodke do graha, ker grah je tak, tak zelen in nič kaj ugleden, tak brezvezen, kaj naj z njim, še štorklja ne po hiši kot to počne čebula, ampak samo leži tam v svoji posodici in čaka na boljše čase poleg rdeče pese in stročjega fižola, ker mi smo razvajeni otroci in v vsako hrano tlačimo koruzo iz konzerve in papriko pa paradižnik imamo radi, ker sta lepa in rdeča, ker so nas v reklamah nafilali z idejo, da so le tista tanjabolj rdeča jabolka zdrava, ker se svetijo in ker smo do danes že pozabili pravljico o Sneguljčici, da se mačeha veselo hihita, saj se ji niti v čarovnico ni treba več preoblačiti: svoje strupe lepo lično zapakira z napisom »pesticid« pa ga že ljudje sami uporabijo, da bodo njihove češnje manj piškave in jagod ne bodo jedli polži

ker ti polži, ti so pa od hudiča, veliki, rjavi, brez hišic lazijo še med žajbljom, ki naj bi se ga bali in odpirajo svoja velika polžja usta, da bi človek pomislil, da se zagrizejo čisto v vse, kar jim pride na pot, ampak ne! s svojimi tipalkami, ker vohajo pa verjetno ravno ne (hmm, Urška???), nekako zaznajo točno najslajše jagode, bognedaj, da bi se lotili njihovih listov, pha, to jih ne briga

so približno tako izbirčni kot jaz pa ti (saj veš: krajček;), ker jaz se ves čas sprašujem le o hrani, kaj naj jem, kaj naj sploh jem? potem pa se ustavljam v trgovinah z najbolj eksotičnimi policami, berem deklaracije v drobnem tisku, da me potem na večer bolijo oči in težko berem o Konstantinu pa o Adamu in kar je še teh zgodb, v katere padam čisto povsod, še v napihljiv čoln tlačim debele knjige in sem zaradi njih bolj v skrbeh kot zaradi ključev od avta in osebne: kaj če se prevrne, ne bo se, kaj pa če se, lj valovi pa dež bo, ampak potem se gladina umiri in v njej odsevajo oblaki in hribi in Bog je! res, skozi oblake posije snop njegovega obličja, da je že tako kičasto lepo, ah, ah, ah

kratka

2010-07-18T21:19:00.001+02:00

še vedno ne ločim kajaka od kanuja, še vedno se je treba hladiti z ležanjem na mrzlem parketu – biti na tleh v teh časih sploh ni slaba rešitev, itak je recesija – vprašajte mojega mačka, ki z vsemi štirimi od sebe pada, kamorkoli že pade, jazst očitno padam na pomišljaje, vezaji so se mi vedno zdeli bolj ali manj nepotrebni, ampak danes je tudi tako, da so, že prav

praktični kotiček

2010-07-03T13:22:00.001+02:00

v svojem velikem abstraktnem svetu vsemogočih preigravanj, če uporabimo to aktualno fuzbalsko terminologijo, sem si namestila en mali vrtiček – čisto tako po kandidovsko, da bo tale naš svet, ki je najboljši od vseh mogočih, zacvetel s potonkami in sivko – niti ne oplet, ker sem prelena novodobna punčara, ki se ji zdi čez dan klečati na sparjeni zemlji in trgati iz nje zeleno življenje pač sizifovsko delo, ki se ga raje izogne, kaj šele, da bi zaradi takšnega mučenja prezgodaj vstala

pa saj smo šli že skozi postmodernizem in te let it be, anythnig goes fore, da bi morali tudi plevel pustiti živeti – vsi drugačni, vsi enakopravni, parade ponosnega plevela, to bi lahko kdo razumel že za homofobno, jaz pa se le rada igram z besedami, v svetu, kjer je možno vse, pač morda le zato, ker me včasih tudi kruti črni vici nasmejijo, da mi kiklica in nedolžni pogled pa roza pižama z belimi pikicami prav nič ne pomaga: o, te že poznam, dekle

sploh zadnje čase kot kakšna sedemletnica – tule je treba povedati (treba + glagol, ne potrebno!, če smo že v praktičnem kotičku), da nisem ravno na tekočem z vsakdanjostjo in da domnevam, da so sedemletnice danes veliko bolj odrasle, kot so bile, smo bile v mojih davnih časih, ko sem tiste konfete v čipkasti vrečki z roza svilenimi vrtnicami na njej, ki sem jih dobila za obhajilno darilo, čuvala kot zaklad in ga pokazala na skrivaj le najboljši prijateljici, potem pa sosedov fantin kupuje pivo v trgovini in izgleda že cel najstnik, čeprav ima kakšnih 10 let, pa pri devetih mi je rekla ena deklica, da je šola bedna pa barbike so za dojenčke, itak, da sploh ne omenjam, kdaj se že začenjo nositi tangice, mamice prezgodaj odraslih punčar pa naokrog skačejo s hallo kitty majicami, opa: majicami hallo kitty, da zadovoljim desnoprilastkovno pridevniško slovensko pravilo

ampak nisem hotela o tem in o tem, da morajo znati v tretjem razredu na pamet že ves notni sistem in neke glasbene finte, ki se jih mi nismo nikoli učili: a naj ne bi bila glasba v osnovni šoli bolj taka – poslušanjska, uživaška, sproščujoča, ne pa zatežena, kot nikoli ne bom razumela, zakaj je treba pri likovnem pouku razlagati o teoriji: naj rišejo, ker to ponavadi vsi radi počno, žal pa potem skozi nadaljni razvoj v kompetetno mlado bitje (vir: knjiga Kompetentni otrok) to vse prevečkrat izgubijo in glede na vse to sploh ni čudno, da na anketo ob koncu šolskega leta tisti vseh osem/devet let odlični odgovarjajo, da so se morali zelo truditi, da so se odločili za uspeh, da so ponosni nase in da čakajo na nove izzive v srednji šoli – petnajstletniki! – ampak, saj, tak kader se išče: samozavesten, ambiciozen, samoiniciativen

morda se ob takšnihle »oh, ta mladina, ki je ne razumem« počutim staro in zato, da nadaljujem tisto primerjavo s sedemletnicami – padam na rožnate odtenke: nja, pa niso to le hortenizije in sivka pa vsesorte vrtnice, ampak tudi cunje, še teve vlečejo nekam na lila, marjetice, ki so sicer bele, si pa že od nekdaj tlačim v lase pa še v kiklice se oblačim, le češem se ne v lepe frizurce, ampak o praksi bomo pa rajši kdaj drugič

če

2010-05-26T16:41:00.000+02:00

kar čutila sem stres, ki se je spojil z adrenalinom in tisto prigovarjanje, ostani miren, je bilo bolj ali ne neuporabno: saj ne, da bi paničarila, ker so to dovolj dobro počeli že vsi okoli mene, ampak včasih so dogodki takšni, da ob njih ravno ne moreš doseči nirvane in še potem, ko pridejo tisti s profesionalno pomirjujočim glasom nezavedno pikaš z vilico rižke iz posode, ampak, yes, je bolje, kot v samih copatah laufat gori doli, klicariti rešilca čisto takoj, še preden vidiš zadevo malce bolj celovito, reagirati kot orkan, ker jaz sem rajši najprej samo obsedela, držala za roko in napeljevala teme na vse drugo kot na tisto črno: tega je že tako ali tako preveč

se zgodi, kriv je zamah metuljevih kril ali cepivo proti otroški paralizi, pa pride nesreča, ko najmanj pričakuješ, bomg, prid hit dol, malo sem že navajena teh nujinih situacij, telefoniad in čakanj, da mine – pride z leti, hm, pa tableti, ker slejkoprej ti jih predpišejo, priporočijo, kakšno pa vzameš kar tako za preventivo, ker je bojda dobro, ker tako ali tako vsem primankuje vitamina B – včasih se ti kar smešno zdi, kako zares nerealni so filmski prizori katastrofe: vse dirja in teče in curlja, jaz pa sem šla v organizacijo, pograbila otročka in ga napitala z brokolijem – vsaj eden, ki ne bo jokal in ne bo lačen, ker včasih res nima nihče nič od tega, če si ves na fedrih in nestrpno s telefonom v roki pričakuješ, da se kaj premakne, da kdo da kak pameten nasvet, ker ne moremo biti vsi hkrati na istem mestu, ker res ne pomaga že v glavi sproducirati vseh najbolj črnih scenarijev: ja, kaj pa če

nič, tako ali tako je vse nepredvidljivo, čeprav včasih nekje v mislih poblisne kakšen dejavu za prihodost, ki mu pravimo intuicija in včasih zadene direktno v srce, ampak tega, da sem danes srečala orla z zavitim rumenim kljunom, pač ni bilo na urniku, ker urnik je bil zelo natančno predviden, a kaj, ko gre marsikaj svojo pot: po navdihu nekega boga, ki najverjetneje sploh ne obstaja

potrošnik (to je ena roža)

2010-05-21T10:02:00.004+02:00

ko se spet najdeš - to se sliši ravno prav njuejđevsko, da je zabavno - ko se spet najdeš, se sploh ne prepoznaš, da nadaljujem v istem slogu, ker bojda so moje rdeče niti preveč potrgane in nikoli ne veš, kam te bodo zapeljale - če greš plezat kakšno dolgo smer, se ponavadi vmes vsaj enkrat izgubiš v steni, zgrešiš, ker tole pa že ni petka, to je že naslednji ratežaj ali pa prejšnji, kdo pa bi tam nekje sredi skale vedel, ko so važni samo vozli in oprimki, da niti na koncu nisi več prepričan, da si na vrhu, če pa ni nikjer nobene potke, nobenega dostopa - se spremeniš v kozo, privežeš za drevo, da boš vsaj zabingljal nad steno, namesto letel v prepad in tvegaš - itak, da rata

ampak tega ne delam več, kot tudi nič več ne pijem mleka, tega živila esencialnega pomena, brez katerega je črni čaj tako zanič - ampak kaj mi bo mleko brez čaja in jogurt brez kosmičev, hvala svetu za globalizacijo, da imamo riž, čeprav po rajž smo pa že med vojno hodili v Italijo, je bila čisto blizu meja in nas je bilo strah, ampak italijanski vojaki so bili taki živi in so radi pogledali za mladimi puncami, ja, pa sem nesla puter ke, pa dobila rajž

mama je imela pruh, a to sem ti že povedala, da je imela tok fajn lase pa Francka tud, jst pa take zanč, in je imela še k je umrla tako dolgo kito - brat jo je odrezal pa spravil, ja, k je imela pa pruh, jo je pa tuko bolel, smo jo z lojtrnim vozom čez mejo peljal, lir pa nismo mel in je Pepa, nečakinja od naših sosedov, posodila lire, da smo lahko zdravnika plačal, tuko je blo, ja

danes pa nobene blagovne menjave, nobenih lir, samo vedno manj vredne ojre in police v trgovinah rabiš, pa že imaš riž na sto in en način na krožniku - riževo mleko, riževa moka, riževi rezanci, da že pomisliš na kakšne daljne azijske korenine, čeprav prehitro zmanjka izbire: v prepolnih trgovinah, nafilanih z mlečnimi izdelki in glutenom, najdem komaj kaj, kar je zate užitno - sadni sojin jogurt pa rižolino

je pa zanimivo, da kljub le eni majhni vrečki, vedno zapravim skorajda toliko kot gospa pred menoj, ki je kupila 3 kile moke, 2 litra olja, meso, pariško salamo, 2 kili krompirja, baterije, jabolka, zenf in 3 litre mleka pa še kaj bi se gotovo našlo - za 2 veliki torbi vsega, jaz pa eno malo, niti ne polno vrečko pa taka cena za dol past - seveda, ko je pa moderno živeti zdravo in je treba natur bio eko znamke tudi drago plačati

na srečo so gozdne jagode z vrta še zastonj in včeraj sem že videla njihove pordele obrazke, ki jih morajo še malček nastaviti soncu, pa bo, moja tanajljubša hrana, ki jo lahko takolele malček na skrivaj pohrustam, ker verjetno je ne bi smela, ampak saj nihče ne bo vedel, saj nihče ne bo videl

kjer se cedita čaj in mleko

2010-04-28T23:58:00.001+02:00

če zjutraj prej vstanem, grem zvečer kasneje spat, to na prvi pogled seveda ni najbolj logično, a je verjetno premosorazmerno s količnimami pravega čaja, ki ga z zaspanimi očmi popijem veliko več kot običajno, vsaj dvakratno dozo, jaz, ki ob vsakem pogovoru o pitju kave, tako veselo povem, da, jaz pa ne, jaz pa že ne, kamot zdržim brez, potem pa zgodnjega jutra vstanem še nekaj minut prej, da mi bo, ja, uspelo spiti moj čajček, da ga ne bom spet prevročega zlila v odtok ali pustila na kuhinjskem pultu, in vse gre kot po maslu, dokler ne odprem hladilnika in doživim eno večjih razočaranj mojega življenja: mleka ni!

ker mleko je tako osnovno živilo za nas sesalce, esencialnega pomena, da se z mačkom zdirava eden na drugega od velike bolesti in ne vem, če jaz razumem celo zadevo kaj bolje od njega, ki se mi zaganja v nogo, češ daj mi mleka, jaz pa le nemočno piham nazaj, vsa ogorčena, to mora biti neka zarota, komajda verjamem in buljim v tisto črno brozgo od čaja, kaj naj sedaj z njo, diši še nekako, v bistvu kar lepo in potem naredim prvi požirek in niti ni slabo, ga spijem, a, seveda, ni pravega užitka, le doza teina, da potem vsaj malo manj zaspano krevsam novem dnevu naproti

kasneje je treba nadoknaditi zamujeno s celim litrom mleka, se nalivam dobesedno z njim in muc je srečen skupaj z mano, potem pa, logično, on ves sit in naspan zdirja temni noči naproti, jaz pa buljim v uro in ne morem verjeti, kako je že pozna, jaz pa še ne spim, pa tako zgodaj sem vstala, ja, pa kaj mi je, in se nažiram s preslanimi arašidi in rižem od koslila, pa take zdrave prehranjevalne navade, sploh toliko pravega čaja, to je gotovo dobro za želodec, ja

danes je kdaj drugič, zato: o knjigah

2010-04-25T08:57:00.000+02:00

obstajajo tako dobre knjige, ki ti ne dajo spati še, ko te oči pečejo v božjo mater in lahko le še na eno in postrani zaznavaš napisane vrstice in črke mešaš že malo med sabo, ampak besede so tako lepo spevno zlimane skupaj in stavki oblikovani, da odnehaš šele, ko knjiga sama od sebe zdrkne na tla ob postelji in jo pustiš kar tam, samo samcato, na tleh med prahom, ker preveč sterilno okolje ni zdravo za alergije, pa itak se tistega prahu med špranjami v starih parketih tako ali tako ne da znebiti: sizifovo delo

če bi imela nočno omarico, bi se morda knjiga znašla na njej, ampak nimam nočne omarice, samo posteljo, 90 x 200, jogi na stari, majavi konstrukciji, ki zaškripa vsakič, ko se obrneš, ker niti ne vem, kam bi dala nočno omarico, če bi jo imela in če bi jo, zagotovo na njej ne bi bilo prostora za knjige

ker nočne omarice so za lučke in za spalnice, tiste z zakonskimi posteljami in skrbno postlane že zjutraj ali vsaj sredi dopoldneva in na nočnih omaricah so poleg lučk kvečjemu (nadzabavna beseda!) še kakšni taki s čipko obrobljeni beli prtički, morda imajo izvezen še kakšen cvet in tam na prtičku je prostor le za škatlico od proteze ali pa za tisto od očal in morda za kakšen robček

seveda pa obstajajo tudi druge vrste nočnih omaric, ki so vse založene z vse sorte rečmi in morebiti se spodaj tuid skriva kakšen prtiček, ampak se ga ne vidi, ker so gor časopisi pa reklame od bauhausa, a si vidu tole lojtro kok je pocen, in knjige o obrezovanju sadnega drevja pa o balkonskem cvetju, karmični diagnostiki, hujšanju in vmes še zobna nitka pa kuliji za križanke in daljinec (še ena smešna beseda)

obe te vrsti nočnih omaric sta v hišah na kredite ali blokovskih stanovanjih in knjige so zaprte v zastekljene regale, sveto pismo je tam le včasih poleg Knjige o Titu in kakšnega leksikona ali enciklopedije iz konca prejšenga stoletja pa porcelanastih angelčkov in kristalnih kozarcev, same dragocenosti, skratka, ker knjige so drage, veš, in jih ne smeš, kar tako odlagati na tla pa na mizo pa povsod kamor te prime, do knjig moraš imeti odnos, skrbno morajo biti spravljene, zložene

včeraj zvečer mi je iz rok zdrsnila debela knjiga, ki jo takim vprašanjem sploh ne bi upala pokazati, ker ima preveč dober smisel za humor, ker je preveč duhovita in ker je imela Gospa že tako ali tako že preveč težav s svojim ostrim jezikom, ki je pa po moje ravno prav obrušen, da lahko zapiše, da je imel preCednik take lepe oči, da bo šel zagotovo v nebesa

včeraj zvečer mi je iz rok zdrsnila knjiga pisateljice, ki se jo je in se jo še ogromno vlači po zobeh, češ, saj veste, ane, saj se spomnite tega primera in vsi pokimajo, čeprav je bolj malo tistih, ki jo je bralo, tole knjigo, ki mi je včeraj zvečer iz rok zdrsnila na tla, knjigo Brede Smolnikar Zlate depuške pripovedke

drimkečr

2010-04-21T10:54:00.001+02:00

ob večerih sem čarovnica in ribam črno redkev v veliko posodo z medom in zvarke filam v kozarce, zmešane s posebnimi napoji, le tistega za dobro spanje še nisem odkrila, čeprav bi verjetno pomagalo, če bi mimo naše trgovinice s čaji hodila z zaprtimi očmi in ne bi kupovala tistih črnih, pravih, tako opojno dišečih, da si je treba magari na večer skuhati eno šalčko, če prej ni bilo časa

moje sanje na balkonu lovita dva dreamcatcherja, spletena s pomočjo marsovcev v trebuhu in police v glavi, prav nič indijanska, prepletena iz ostankov makrameja, nenošenega nakita, školjk iz morja in kamenčkov, celo nageljeve žbice in janeževe zvezdice sem vpletla vanje in pero nekega ptiča, ki mi ga je enkrat podaril gal, ko sva plezala čez zamrežene ograje svobode

oblečena sem v črtasto majico iz Themen Neu 2, tisto modro-zeleno in nadzabavajo me komentarji, ki jih včasih dobim mimo ušesa: o, kako imaš fletno bluzico, a si jo dala šivat, ne, ne, nisem, ta je spet potegnjena iz neke stare omare, taka sem, prav nič nova, včasih s kakšno luknjico od moljev, ki jih plašim z velikimi šopki sivke, ki tako opojno diši, in zunaj je sonce, jaz pa z razmršenimi lasmi jem na hitro pečenega domačega irskega bikarbonca z grozdjem inside in avokadom outside

pa čaj in jogurt in banano pa jagode že cvetijo ta gozdne in koprive moram nabrati za špinačo, ker čemaža v naših gozdovih še nisem zasledila: kot da se je v zemljo vdrl, skratka zapravljam čas, knjige mi polzijo izpod zaprtih vek na tla ob postelji in padajo dol – ampak o tem kdaj drugič

Jest!

2010-04-10T10:34:00.003+02:00

Ne, ne, to ni taka zelo egocentrična objava, ki daje sebe že v naslov, in to s klicajem, ker se, seveda, moramo ceniti in samozavestno zreti v svet. E v naslovu ni prav nič širok, ampak ozek, zatorej gre za tisti klic, ki ti tolikokrat pridrvi skozi okno okoli poldneva, ko otroci razkropljeni med hišami počenjajo svoje, matere pa na vse grlo: Jest! Kosiiiiiiiiloooooooo!

Poleg vseh tistih, vsakodnevno klikajočih, ki jih vsi poznamo in kjer se dobro je - od pivopoznavalke coprnice z najboljšim sladoledom na svetu (pejte v Koper probat!), dobrot Celjanke pa do najbolj slavnega Kruha in vina, ki bo kmalu celo v knjigi, sem v zadnjem času odkrila še tele, ki jih hočem deliti z vami:

Njami njami, mi smo vegani

Foodista

Huferka

Za sline cedit!

Sicer me je pa zgrabilo pomladansko čiščenje, da prah kar šviga skozi okna in je bilo zatorej treba - preden me želja po urejanju sveta okoli mene mine - malce popedenati tudi blog. Hint: glej desni stolpić. Upam, da nisem koga pozabila v svoji popredalčkasti vnemi, so pa vsi taki, da se jih zagotovo splača obiskati.

Tko.

cajtjir

2010-04-06T09:21:00.000+02:00

z Marsa sem padla na svet, v katerem te zbudijo stavki, kaj pomeni cajt jir, brez dobrojutro ali trkanja, bognedaj, pa še luč prižgejo, da najprej vprašaš, ves šokiran, a to je v nemščini ali angleščini, v nemščini, aha, jahr, ta cajt se pa seit napiše, aha, pojma nimam, pust me pr mir – to je že od takrat, ko malo prideš k sebi, obrneš se na desni bok in se delaš jezno in brezbrižno v božjo mater

seveda imam posteljo obrnjeno tako, da VEDNO najprej spustim na tla levo nogo, tako da tu sploh ne more priti do kakšnih odstopanj, razlike so le v tem, s kako zaspanim očmi zamežikaš v svet, kolikokrat si se med spanjem prebudil in kako dolgo si iskal pravo lego, da kočno zaspiš: skoraj vedno traja

včasih se počutim kot najbolj jamrajoče in občutljivo bitje na svetu in takile zapisi m gredo v bistvu totalno na živce, ampak včasih enostavno moraš ves svoj gnev izliti čez cel internet, tisto malo kar ga še ostane na koži pa sprati z vodo, pa si, pripravljen za nov dan, čeprav bolj čmerikav, nima veze

itak je bil zame najdogodek prejšnega tedna posedanje na Lidlovem parkirišču z flašo jabolčnega soka za 69 centov in opazovanjem ljudi, ki te, zatopljeni v svoje nakupe, vozičke in med iskanjem avtomoblia, sploh ne opazijo, čeprav kukaš nanje iz prtljažnika avtomobila

ko bom velika, se bom zbudila polna energije kot iz kakšnega naslova v revijah: Polni energije v nov dan, in laufat bom šla, to je sedaj v modi, ne pa da se takoj zjutraj zasedim pred računalom še v pižami s šalco čaja, ki ga itak prehitro zmanjka

pomlad? pha, nima veze

barok, prehrana naroda

2010-04-05T10:58:00.001+02:00

pisat sem pozabila med vsemi temi pisanicami, ki jim mi rečemo enostavno pirhi in se talajo naokoli kot kosi potice – pehtranke pa orehove, rožičeve in razni čokoladno-kokosovi eksperimenti, povsod so, jaz pa imam do potice približno podoben odnos kot do krofov in kremšnit, ker mi enostavno ne grejo, sploh tiste kupljene, vse istega okusa

le indijančki se mi zdijo od takih »slovenskih« slaščic še bolj neprebavljivi, čeravno bojda jazst tako ali tako že od vrtca ne prebavljam hrane tako kot bi bilo treba, taka sem, morda tudi zato tako prekljata in suhljata, seveda z anoreksijo, potlej, ko me vidijo lomastiti makarone za dve osebi, pa vsaj z bulimijo, ker mi je rekla zdravnica: a potem bruhaš? sevede, anede, kaj pa drugega, mediji pa manekenkasti ideali so krivi

velikonočni zajtrk je bil tradicionalno vsakdanji: korniči z banano v jogurtu in še žlica medu in cimeta čez za praznični dan – vse tiste šunke in hrene in kaplje krvi kristusove smo požrli že v soboto, žrli zares, da zares v teh dneh niti enkrat ne pomisliš na lačne otroke v Afriki (to je metafora za vse lačne, povsod!), ker si poln vsega, hladilniki založeni do fula in krače, šunke, prate, potice, jajca, vsega preveč

naslov

2010-03-27T21:43:00.001+01:00

imam želodec poln sliv iz skrinje na enem biskvitastem pecivu pa še rezance in tofu pa sojino omako od kosila, eno je razvoj tehnologije, drugo pa globalizacija: celo kitajsko si strpaš v hladilnik v obliki ingverjeve korenine, jo malo prepražiš na ponvi in na olivcu – temu se reče evropska modifikacija, ker itak mora biti vse povedano z učenimi besedami, da sploh kaj pomeni

da te je zaznamovalo se zares zaveš šele, ko ljudje okrog tebe začno izgovarjati besedo ikonografija čisto spontano, ko se greš asociacije in si vse travme že potlačil, stlačil še nekam globlje od podzavesti, tam dol proti debelemu črevesju, da potem notri gnijejo, se razkrajajo in propadajo – zajedalke!

vzela sem si košček svobode in zbežala, ker ignoranca in brezbrižnost ni več delovala: nisem taka, jaz se žrem kot Danetovi škorpijoni in si nabijam slabo vest namesto točk v kakšni igrici: dons sem vse pobil, res ownam, stari

vzela sem si košček svobode, da sedaj lahko tule vse ponavljam pleonastično in neekonomično po štirikrat, petkrat, sedemnjastkrat, da lahko preštevam cvetke pomladanskih rožic, ki pokukavajo (kao nedovršnik) na plano, čeprav v resnici jih le zapazim z očesom, zaznam, stisnem nekam v spomin vse te slikice že malo preveč v oko vbijajočih barv rumene, roza in modre

jih ne preštevam, le dajem na kup, ker jebeš te kvantitativne metode, da je treba vse picajzlasto in v nulo strukturirati do obisti, čeravno je brez konflikta interesov prišlo v mojo kri nekje podtalno, da čaj kuham s peščeno uro za jajca in ga namakam točno tri minute – še špagete začnem tehtat pol smo pa tm!

kje? v svetu enakosti, vendar!
vsi enaki, vsi enakopravni, itak

lov

2010-03-27T20:00:00.000+01:00

obilo bosih kovačevih kobil taca naokrog, nepodkovane, neobute, še nogavic si ne znajo splesti, čisto potiho stopajo in se derejo na ves glas, da se jih sploh kaj sliši, jaz pa mala pridna miška se prebijam čez dolge zapise vsega po raztežajih od rim (9a8b6c) in se grem verzologijo, medtem ko vsi drugi nabirajo kondicijo in v najboljši formi zađemajo kot v reklami za kredite: uresničite vse, kar ste si kdajkoli želeli

v žilah nafilana dobra volja, da postajam radodarna in me nič ne skrbi pa talam denarce na vse strani, te častim kakav, si privoščim vroče gozdne sadeže, da popacam cel bel prt in potem se pustim z nasmehom nategniti nekomu, ki fehta denarce po principu: se mi je pokvaril avto pa rabim za vlak, pa zakaj ne bi kdaj pa kdaj premišljena deklica sledila navdihu in brez vnaprejšnjega seciranja sledila trenutkom, ki jih je ravnokar ujela v tisto mrežo za metulje, ki si mi jo podaril

3 jajca

2010-03-04T16:18:00.001+01:00

lahko bi se, recimo, kot Fran Govekar pod različnimi psevdonimi kregala sama sabo, ampak že tele besede, vzete iz žepa, se zde tako razkrivajoče – tega res ne rabim, sori, ker so tiste celo večkrat odsanjane sanje o izpumpavanju pesmi na tiskan papir (jap, tiskan;) že zdavnaj odplavale rakom žvižgat – jih ne rabim: morda so podedovani asketski geni ali vsiljene vojne in taborišča, ko se je glodala trava, ali tista želja po lastnem koščku miru za visoko živo mejo in drevesi – naj raste, naj raste, da nas sosedje ne bodo vidli, zapri vrata, skrij se – enkrat me je iskala celo policija, jaz pa sem tičala za ovinkom od mize in našli so me šele, ko sem se prikazala

ne gre za to, da bi hotela s kovtrom in s kremplji zaščititi vse tisto, kar se nabira v plasteh metamorfnih pa tudi kakšnih magmatskih kamnin (od onih malih občasnih vulkančkovih izbruhov) v mojem življenju, le ni mi do tega, da bi vse skupaj z velikim napisom »novo« tlačila v izložbeno okno, osvetljeno z lučmi in vsemogočimi naključnimi sprehajalci, bolj ali manj znanci in popolnimi neznanci, da bi potem iz potegov črt in strukture platna v šestih točkah čez mizo prodajali sveže novice, sveže sadje, zelenjavo in ananas, češ: gljo!

žaba žabasta hoče plavat in čofotat po vodah in rekah in močvirjih brez gumijastih škornjev in dodatne opreme za začito pred vsemogočim mrčesom, sploh tistim, ki spada v kategorijo komarji, in to takih močvirjih iz vode, čim manj oporečne, po možnosti brez klora, ker moja koža iz njega dela izpuščaje, in brez gnojnice okoliških »bio«kmetov (to se piše skupi po muhi, samo ne vem, kaj naj z narekovaji), ne pa namakanja v postanih morjih naftalina na prevročem soncu žarometov, secirana do zadnjega kraka – ne, hvala

ptički

2010-03-01T12:06:00.001+01:00

Najlepše od vsega je, ko rečeš: pridem k tebi na čaj, ker tako bi se morala začenjati jutra, počasi, polagoma, ne pa s hitenjem in tekanjem korakov po stopnicah, ki te prebudijo in vržejo pokonci.

Nekoč hočem jutra brez dretja navsezgodaj in tistih seznamov To do, ki ti jih nalimajo pred nos, še preden ta dodobra pokuka izpod kovtra: boššla, aboššla, kdajdonsgreš, abitišla, abošdala in podobne mantre, ki se potem stopnjujejo nekam vedno višje – glas narašča, prošnje postanejo očitki – češ, lahko bi, veš, potrpljenje pa gre nekam v božjo mater.

Sem se morala iti nujno nadihati zraka in prevetriti na asfalt, ker makedam je ves blaten in marca ne maram že od nekdaj, če si februarja še lahko srečen, pa marca to res ne gre, tako nekako sem šla vohat pomlad.

Nekoč sem jo imela rada s temi njenimi zvončki, ki pokukajo iz premražene zemlje, pa trobetice in prvi sončni žarki – tudi danes sem se ji pustila prepričati, predvsem žvižgajočim ptičkom, čeprav pogrešam zimo, sneg do kolen in še čez, ki se ti udira pod nogami in tisti nepopisni občutek otroške razigranosti, ko se mečeš v nedotaknjeno belino.

Letos se mi je izmaknila – premalo jo je bilo in vsi tisti, jamrajoči o mrazu: ne vem, zakaj sem samo dvakrat oblekla tadebel plašč, sicer pa je šlo tudi brez njega in na oknih je bilo bolj malo rož in niti enkrat ni bilo treba skidati cele ulice. No, malo smo že prijeli za lopate, ampak tako za okus, sicer je bilo pa vse po starem, le sosedje so se modernizirali: kupili so mašino za odstranjevanje snega, nekakšen sesalec in razpihovalec, ki potem ves pršič nameče s ceste čez žive meje in ob tem obupno ropota: pogrešam zvok lopat, ki se drgnejo ob asfalt, mrzel občutek kepe za vratom, take lepe stvari, da še na mokre noge kar tako mimogrede pozabiš.

Pa saj je prav, da dam že enkrat prat bundo in šal in rokavice, da premečem omaro, spravim volnene nogavice v škatlo, pobrišem prah in morda celo enkrat pomijem tudi okna, da mi jih bo potem mačkon zopet potacal: tako je to pri nas, taka je ta pomlad.

danes je narobe dan

2010-02-18T10:02:00.001+01:00

vstala sem straščansko zgodaj, da bi ja do časa prišla na Zavod, to je nekaj takega kot Kafkovo Sodišče, ki vedno sodi po Postavi, tako kot tisto slovensko, sploh v primeru Brede Smolnikar, ko je le ono vedelo, kaj je resnica in koliko jo je v knjigi in koliko je laži, sploh tistih gnusnih, ker, kot je rekla ena izmed prič: resnico naj piše, ne pa da si izmišljuje, pa še take grozne stvari: da Minka ni bila zaprta samo zato, ker je sodelovala s partizani, pa da je mama kdaj z atom tudi kdaj počela »tisto«, in to v spalnici, to je pa res že preveč! (preberite, preberite si Zlato dépuško pripovedko o ihanski ruralki pa o rekah, ki iz Podpizdeka tečejo navzgor, o kraju, kjer sploh ne govorijo črke f, ker je preveč prostaška, preberite!)

a Zavod ni eden, Zavoda sta dva, to že vemo in tako sem se znašla v napačnem, da so me le debelo gledali, kaj za vraga hočem pri njih, pa še tako zgodaj, ko še jutranje kavice skorajda niso spili in potlej smo končno ugotovili mojo zmoto, da vse skupaj niti ne bi bilo tako tragično, če v zgodbi ne bi bilo še Župana – no, njegovih parkirišč, ki jih je po tanovem uredil tako, da prvo uro na njih lahko parkiraš zastonj in potem še vrli Gorenjci, ki sicer vsaj v rojstnem kraju raje poparkiramo vse pločnike, kot da bi plačali za parking, parkiramo raje tam, kjer je treba vzeti Listek in ga potem, ko odparkiraš svoje vstaviti v avtomat, da te Zapornica spusti ven – vse avtomatizirano, vse mehanizirano

včasih kdo ta Listek izgubi in potlej nastane za njih dolga in velika kolona, ki hupa in trobi v živčnosti, ker tečejo minute do tiste cele ure, ker potem, potem je pa treba plačati že cel evro, da prideš ven, tukaj ni heca, ljudje pa brez Listka, tako neodgovorni, grozni, da se zadeva nikamor ne premakne oz. gre potem vse skupaj tako zelo počasi, da traja in traja in se kolona premakne malo rikverc pa spet malo naprej pa se vmes vtakne še Gospa, ki hoče ven pa ima Listek, ampak ni plačala parkinga in potem plačuje, ko mi vsi ostali čakamo, in verjetno prvič, ker ne ve niti, v katero luknjo vtakniti Listek in v katero denar pa kako potem odpreti Zapornico, da ji nekateri skušajo pomagati, drugi jo nadirajo, zakaj tega ni mogla narediti že prej, tretji pa uide ven, kar čez vstopno Zapornico, ker mu je počil Živec

potem se odpelješ enkrat dosti kasneje do Zavoda številka 2, seveda ne tako zelo zgodaj, kot si mislil, da boš, če si že vstal tako straščansko zgodaj, si pa že popolnoma vdan v Usodo, parkiranje tukaj ni problem, z izjemo Snega, ampak kaj bi o Snegu, smo že vajeni teh polparkirišč in teh tazasneženih po tleh, ko moraš gume od avta spraviti čez gmote snega, no, skratka, pridem jazst tja, na Zavod in zunaj pred njim kadita dve gospe in zopet me čudno gledata, da se sprašujem že, če morda ne obstaja še kak Zavod številka 3, ampak vseeno povprašam pa mi povesta, da danes so pa zaprti, ni uradnih ur, ja, kok fajn

kljub temu se me je gospa Vratarka (Kafka again!) usmilila in celo ni mogla v miru pokaditi svoje cigarete zaradi mene, in me odpeljala po temnih hodnikih do Vrat, da sem uredila svojo zadevo v 3 minutah, dobila celo Štempelj in že me ni bilo več, da sem srečno prispela do doma v upanju, da zdaj, zdaj si pa res lahko privočim svoj čaj, ki ga zjutraj pač nisem mogla spiti, ker se je tako strašansko mudilo, ampak kaj, ko je danes narobe dan in kar pozabim nanj, da se namesto 3 minute namaka že pol ure, ojoj, ostane le ena taka črna brozga in vmes se mi še na računalniku rišejo Trojanci in piska mi antivirusni program in na ključku s seminarsko ni več ničesar oz. ga po tanovem moja mašina sploh ne prepozna več, čeprav sta bila še včeraj tanajboljša prjatla, pa še Vrata, ne tista od Zavoda, ampak domača Vrata so se nam izneverila – povesila so se kot joške na stara leta in sedaj se nočejo več zares odpreti, razen za eno špranjo, da samo še čakam kdaj bom šla ven, po možnosti celo s ključem, ki ga ponavadi sicer pozabim, in se odklenjena Vrata ne bodo hotela odpreti, zataknjena na tla, da rišejo po njem črte, se drajsajo, oh, kako je danes zabaven dan

komunikacija

2010-02-09T15:43:00.001+01:00

- A ne gledaš film?
- Filma se reče.

brez pik

2010-01-14T14:55:00.000+01:00

včasih se odločim, da takole pa res ne bo več šlo in potem se, če se zares dobro prepričam in še malo potrudim, vse skupaj začne vrteti v drugo smer – že predolgo se gremo downhill recesije

morda je tako zato, ker ne plezamo več v višino, ker se je zrak gori spridil – v bistvu se je doli, ker zatohlo smrdi po pivu in velikih gobcih besedovanja, da se ti zamerijo svetovi, ki so ti bili nekdaj tako blizu – prerobati so, preflegmatični, klic divjine in taka neodgovorna sranja, jaz pa morda le precivilizirana kot kakšni razkuhani špageti, škrob, ki se ti naseli v žile in jih zaštopa – ne gre več naprej niti nazaj, pa virusi, bakterije, vnetja, poškodbe sklepov, samo ljubo zdravje, morda zato, ker smo si za novega leta premalo želeli, ker smo bili zadovoljni in malo otopeli in smo pili zanič šampanjec malo po polnoči nekje tam daleč v krajih, ki jih je civilizacija pokvarila, zmrcvarila, onesnažila in jim pustila razpadajoče kafane med mivko, iz katere štrlijo kanalizacijske cevi, na drugi strani pečine pa potepuški psi in revščina med pomarančami izobilja

včasih je tako težko za nazaj določiti točne koordinate rubikona, ker pač ne vemo točno kje in kdaj se nam je tista kocka iz žepa skotalila in se izgubila in smo zgrešili pot, cilja pa tako ali tako nikoli nismo imeli, ker se gremo že celo življenje največ petletke, vse ostalo pa je daljna prihodnost, kaj bom jaz, ko bom velika pa kaj bo ati pa mami pa stara mama pa ti pa on pa mi vsi: predvsem bomo stari in betežni

in nas bodo boleli kolki pa kolena in krčne žile bomo imeli in iz dežja bomo prišli pod kap – srčno, možgansko, kakršnokoli, vse sorte nas čaka, kontracepcijske tabletke so šele začetek, potem začneš pridajati tiste za alergijo pa sempatja kakšen aspirin, lekadol, marivarin, dokler ne potrebuješ kar naenkrat tiste škatlice, razdeljene po delih dneva, v njej pa sami pisani bombončki, lepi, gladki, svetleči, kurativa pa povite noge, previte noge, vložki, plenice, pešanje sluha in vida

yes yo, veselo v prihodnost z vlakom smrti, lunapark življenja vas vabi, danes, jutri pa je nov dan, nenehna vzhičenost propagande, ki se ti zagabi kot socialistični zanos nenehnega veselja

po tej plati se ni kaj prida spremenilo, morda le sofisticiralo in so tudi za emote našli tržno nišo, tisti, ki se ji izogibajo pa vse prehitro ne ločijo več zrnja od plev, Dalajlama, Paolo Choelo, Duhovno zdravljenje, Samozdravljenje s karmično diagnostiko na isti polici, šestmesečne čakalne dobe pri zdravniku in veliko krajše v trgovini, v gostilne pa še vedno zaradi pohanega sira in pomfrija pa na pico, posebej tja, kjer imajo velike, vedno polna parkirišča, čim več tort, krofov in peciva, internet kot novodobna televizija, pred katero obsedimo in tečejo ure in dnevi, mi pa ujeti v rutino, ki nam ni všeč, kriva pa je vlada, ta, una ali pač se to še vleče že od zdavanj, ko so po naših krajih še lazili ta (vstavi poljubno barvo) rdeči/beli/črni in so še danes na vseh položajih, ah, marija sveta, naš tito ali pač naš župnik bi že znala rešiti tole, če bi mu pustili, ampak ta naš župan je pa od vseh najhujši, ta je njihov, samo za svojo rit skrbi

kot da mi vsi nismo isti, ko nas zares sploh ne briga več, kaj vse se dogaja v Iraku, v Sudanu, Guantanamo, kaj je že to?, Izrael, Palestina, Rusija in umori – nas ne zanima, nimamo časa, vse gre mimo, preberemo le kakšen naslov v Novicah, ker ves čas skrbimo le zase, da bi bili čili in uspešni, tekamo po potkah, po poljih, po cestah, laufanje kot nacionalni šport, ah, kaj nacionalni, to ni več v modi, globalni!, z ipodom v ušesih, posebnih supergah, pajkicah, anoraku, ura za merjenje hitrosti in utripa, same take stvari, da bi jih kar kupil, ker takrat, ko bo tale generacija odrasla, zrasla in se postarala, bodo tako ali tako že rutinsko menjali kolenske sklepe, ki pri teku najbolj trpijo, sploh če je v igri še prevelika teža, jap, rutinsko, kdor si bo seveda lahko plačal

plundra

2010-01-11T15:50:00.000+01:00

in ko imam zares že v mislih cele stavčne strukture, že celo lepo zasalotejpane v pravilnem vrstnem redu inu z vejicami napopanimi na tapravih mestih, vse lepo zorganizirano v glavi, je spet praksa tista, ki vse podre: crkne internet, pravzaprav crkuje, da pravzaprav niti stričkom, ki jih zaskrbljeno klicarimo, ni več jasno, kaj mu je – pljučnica, prehlad, trebušna gripa?

pa ni le tu odstopanj med teorijami in realijami, ki so resnične le v domišljiji, ko pa pokukajo na plano kot prvi zvončki pa se vse sfiži – disciplina nam ne gre, niti tistim, ki zamujajo samo eno uro, niti onim, ki zamujajo po circa 20 minut, kaj šele nam, ki zamujamo največ za 5 minutk, in še to z opravičili, ampak v pogovorih je toliko vseh teh dobrih namenov – zna biti, da le zato, ker nihče od nas ne pisari novoletnih čestitk z željami – sicer bi jih spravili že tja in sedaj z njimi v glavi ne bi bilo težav

ampak mi si kar naprej nekaj želimo! kupujemo kinderjajca, kindersurpresa, kinderuberaschung, kindersurprise v vseh mogočih jezikih, jih odpiramo z velikanskimi učki otrok iz reklam, da smo potem lahko vedno znova razočarani, in se valjajo papirčki z navodili za sestavljanje dveh delov po mizi med pivi in se obetavamo z njimi in jih lovimo in skušamo iz danega narediti nekaj, kar bi bilo fino, pa ne rata vedno, ne rata vedno najti tistih stopinj v snegu, ki bi te trdno držale, ker so te naučili, da pod zgornjo zmrznjeno plastjo ničesar več ni – v luftu lebdiš in upaš, da te lastna teža ne pokoplje, in tacaš naprej brez fotoaprata, samo z očmi, ki odbijajo poglede od zamrznjenih dreves do belih grudic, ki letijo proti tebi in enkrat sploh ni več poti, ničesar več, neshojena belina, konec stopinj, konec sveta

potem je megla in piha veter, ki ti nosi snežinke v oči, ampak še vedno lahko delaš angelčke v snegu in sanjaš, da bi imel sani in bi se z njimi zapeljal navzdol v dolino, navzdol v življenje, ker v življenju gre hitro vedno le navdzol (yeah right)

v mestih je zima turobna in premočljiva in živce ti para namesto pomirja in zvezde taprave so se zaradi svetlobnega osnaževanja preselile med gore inu gozdove nad jezerce palčka Smuka, ki spi nekje pod debelim ledom zasluženo zimsko spanje in čaka, da pride pomlad

si skušam zapisati v možgane, da je svet lep in zbiram voljo, da bi stekla tja daleč, kjer se še ni izpridil, ker bojda moraš verjeti, da taki kraji še vedno nekje za devetimi gorami in vodami obstajajo in so – pa ne mislim marjetic in ptičkov pojočih, ker to naj ostane v sanjah tistih brez domišljije, v Cvetju v jeseni (opa, tam ni marejetic, tam so srajčke, kristusove srajčke!), v reklamah za mehčalce, v slabih filmih, kjer so idejo optimizma že tako napihnili in izrabili, jo stoenkrat retuširali, plastično operirali, da res nočem čevljev za deset korakov do sreče v petih minutah (in če pokličete takoj dobite še kuponček za solarij, ker biti srečen, pomeni biti zadovoljen s svojo kožo, khm), ampak rabim čevlje za tacanje in čofotanje po lužah tega sivega sveta, ker, a veš, marele so tudi že izumili, čevljev zame pa še ne.

"Jst bi kr nekam šla" (stara mama, 88 let)

2010-01-11T10:30:00.000+01:00

citati se pišejo v prenesenem pomenu, da bi rada pripovedovala dolge zgodbe z odmevi, da se mi zdi, da mi cel preciviliziran svet stoji naproti, da je morda vse skupaj res bolje pustiti pri miru in iti mimo trezen, razočaran, a še vsaj ne zlomljen dokončno in pohojen od topota recesijskih škornjev obupa, da bodo jehovi skočili v svoje čolne rešitve, vsi ostali pa bomo preštevali grehe pri svetem Petru, da se sploh ne bo trudil, ampak bo prostovoljno odklenil velike dveri nebes in podivjani hordi človeštva umaknil nekam v samotne kraje, da popolnoma zaštekaš razbrazdano kožo in uničene sanje v očeh, ki se bočijo pod težo pivskega trebuha, da razumeš gnus nad sabo pri ljudeh, ki se jih ne da več, čeprav so morda nekoč zmogli, da razumeš zgodbo vsega krščanstva, da zaštekaš Jezusa tako zelo, da bi lahko šel z njim na pivo: gospod, saj ne vemo, kaj delamo, zato me čimprej križaj, da čimprej dam skoz tole bolečo zemeljsko izkušnjo, da čimprej grem na potovanje, da skadim en čik, da se napijem, skočim v morje, pobegnem pred televizor, v gore, kamorkoli, in na srečo ga je oče uslišal, ker sicer, vam povem, bi imeli le še enega džankija ali pač samomorilca več, morda tistega terorističnega, ki sanja o alarafovskem raju, ampak kaj, saj tudi Kennyja na koncu vedno ubijejo

Na ključ, ja

2010-01-10T14:40:00.000+01:00

Rada imam priprta vrata in na tleh ležečečega plišastega psička z zelenimi steklenimi očmi. Pa sedenje na kuhinjskem pultu in tiste robčke, ki se naredijo na notranji strani šalc od čaja. In ne, nikakor nisem človek orhidej, pa tudi U&ME medvedke sem že prerasla. Volnenih puloverjev še ne, volneni puloverji so večni. Sploh tisti iz zares debele volne, s kakšnim takšnim nostalgičnim vzorcem. Kot tista srajčka made in yugoslavija. »Jst mam tud tako, od babice, kakšno fajn naključje.« Naključja so nasploh fajn.

Po

2010-01-05T15:05:00.000+01:00

Pogostost rabe določenih besedic statistično eksponentno narašča kot pri obrestno obrestnem računu, začni varčevati že sedaj za stara leta, plemenitenje kapitala, v Mojih financah pa vedeževalci iz svojih kart in kristalnih krogel prerokujejo, kam se splača vlagati: verjetno v prihodnost, kajneda, kako prepričljivo.

Stari duhovi se smejejo mladim strahcem, ki z enim takšnim tavelikanskim zanosom brzijo po zaledenelih klancih, brez verig, bo vsaj zabavno, ko bomo s štriki delali škripce prav po macgyversko, staknili kje še kakšen prehlad, ki se nam bo obesil za vrat, in skupaj z njim proslavili novo leto, oh, kako bo fino. Tako zelo, da bomo lahko še cel januar in pol februarja besedovali o tem, kako je bilo fajn, ko smo bili vsi pijani od prazničnega vzdušja, o, o, o.

Mavžat!

kralj se je peljal na bojnem vozu, pehota pa je šla peš

2010-01-02T08:08:00.000+01:00

dnevi se začenjajo nerealno zgodaj in premiki so omejeni na misli in geste, ker ni, da bi človek hodil ven v tem vremenu, ki nam zliva na glavo ves svoj gnev nad nami, prah pa, prah, se še vedno nabira, čeprav bom, ko bom velika malomeščanska gospodinja z vedno sveže pečenim pecivom, dobrimi kosili, rožami v vazah in lepimi porcelanastimi šalčkami z zlatim robom – dalj moja ambicioznost ne seže, ker v bistvu si želim le z bršljanom obraslo kolibo in knjige in mačka, ki mu ne bo ime Murr

najbolje bo, da začnem prodajati energije, pisati po zraku uroke in zvarke prekuhavati, pustiti ljudem, da nasedejo na lastne komplekse, na svoje probleme - najprej moram le namesto prahu počistiti svojo slabo vest, jo nekam zatlačiti, da ne bo kukala na plano zaradi mojega šarlatanstva, da bom lahko spala ponoči, ker za kariero mora tudi vest potrpet! (to je eden od desetih nasvetov učbenika Izboljšajte si življenje)

Morda pa bi lahko ljudi učila besed in tega, kako se jih postavlja v nek smiseln red, kar ni daleč od tistega posmeha: kaj, a boš iz slovenščine v slovenščino prevajala?!?

Skratka: Šilhak Inšušinak je bil sin svojega očeta Sutruka Nahunta in v njegovem času je nastalo svetišče v Suzi: To je najbolj znano svetišče. Je njegovo svetišče. Velik je poudarek na vertikalnosti.

Yeaaah, dirjajmo v prihodnost!

Voščilo

2009-12-31T16:30:00.000+01:00

Padat, ko kocke, ko hruške, ko jabuka ukradena iz kuhinje za rojstni dan.

Pa ne z vilcami praskat po teflonu!

Ne praznujem

2009-12-31T10:30:00.000+01:00

Zadnjega decembra se cel svet predčasno zapre in ne moreš ga izbezecati na plano niti s tisto zlato palčko od mikada, ko ti nad glavo zabrbota napis: 31. 12. zaprto in se ti vrata ne odpro, četudi trkaš: Bog je na dopustu. Z Collegiumom je odpotoval v Bratislavo silvestrovat.

* (prva zvezda)

Včasih me ima, da bi si iz glave izbrisala koledar, pometala vse tiktakajoče naprave, po katerih se ravnajo sončni zahodi in vzhodi in kroženje zemlje, naravnost v smeti in čas bi še naprej tekel svoj neskončni maraton, a ga ne bi nihče več upošteval: pokazali bi mu fige.

* (druga zvezda)

Če je nepraznovanje velike noči, božiča ali dneva brisače popolnoma legitimno, zakaj bi potlej bilo kaj tako čudnega, če za novo leto preprosto rečeš: »Ne praznujem.« Konec sveta ne bo, konec leta pa tako ali tako pride: lahko ga gremo skupaj lovit, ampak meni se včasih rata tako ljubko zabubiti v svoj omot in se vsidrati na toplo v fotelj s spodvitimi nogami, da mi je veliko preveč udobno, da bi se potrudila in se premaknila za tisti centimeter, ki me ločuje od telefona z vsemi tistimi voščili, ki zabašejo pretočnost, čez nekaj dni pa jih sploh več ni:
izparijo.

* (tretja zvezda)

Odpovedala sem se penečim se muškatom, ritoznojčanom in refoškom zaradi volana in se izgubila med ivje, ko mi je soseda, katere sinovi in vnuki tako zelo radi mečejo rakete in petarde, da imamo vsako leto cel ognjemet, voščila vesele praznike in pridala: »Zdravja, ja, zdravja, če bo to, bomo tudi tiste evre že nekako zapravili.«

* (zvezdica Zaspanka)

Zvezdice so pa le zaradi duha časa, takorekoč novoletnega Zeitgeista, ker so povsod: na prtih, svečke v obliki zvezd, božične zvezde, zvezda repatica, piškoti v obliki zvezd, kruhki v obliki zvezd in seveda na čestitkah. Ponavadi so zlate ali srebrne. One na nebu pa bi se pred vsem letečim v nebo najraje skrile, a kaj, ko bi jih Boter Meseček potlej neusmiljeno poslal na Zemljo, kar je še veliko hujše. Rajši pretrpijo november, december in še velik del januarja, potlej pa spet lahko svobodno zadihajo kot edina zvezdasta oblika daleč na okoli.

***;)

Fitbek

2009-12-28T09:43:00.000+01:00

Pozabili smo ceniti še kaj drugega kot Lorealove šampone, pozabili smo se skrivati pod odejo pred temo, ker smo se naučili prižgati luč in nihče več nam tega ne prepreči.

Rahločutnost varčujemo za otroke v Afriki in jo ugasnemo, ko zaloputnemo z vrati doma, da se naš gnev nad nepomito posodo izlije v odtok skupaj s pralnimi praški za lepo belo dušo v obliki iMacovega prenosnika.

Sneguljčica se je ločila, palčki so pristali na Zavodu za zaposlovanje, frnikule so izmurle in Metkina žoga je pristala na odpadu skupaj s polomljenimi nogami Barbik in skupaj z izrezki iz črne kronike časopisov.

Od dretja boli grlo, oči neprestano na on, da, ja, ne bi kaj zamudili pa nas še lastni odmevi preslišijo, ker se jim ne zdimo več pomembni, ko obstaja toliko lažje dosegljivega in veliko zabavnejšega, kar nam lahko zapolni življenje, zakaj bi se mučili, zakaj bi se trudili.

Kje je korist? Kaj imam od tega, če sem dober, če ne verjamemo več v posmrtno življenje?

Svoja na kredit kupljena stanovanja smo opleskali s cinično rožnatim odtenkom (tisti, ki vleče malce na marelično, peachy, saj veš) in zaprli v omaro vse tisto, kar se razlije le dvakrat na leto kot jajce, ko mu predreš lupino: za to nimamo časa, treba je izkoristiti vsak trenutek, treba je živeti, uživati brez slabe vesti, ker samo eno življenje imaš, samo eno!

Hedonizem na recept namesto kosila, ker ima manj holesterola in odnosi zreducirani na ircanje ob kavah, brez deodoranta ne znamo več živeti, brez sebe z lahkoto, vse na instant kot juha z vrečke, knjiga poleg časopisa, časopis brez vsebine

Pesmi nerazumljene ostajajo v zaprašenih predalih in čakajo na boljše čase, da na koncu vedno ostane vsaj odmev besede: »Drug let bo bolš, anede.«

Ja, ja, drug let, ja.

Tradicionalni prah za omaro

2009-12-24T09:40:00.000+01:00

Nekje zunaj je svet prekrit z belo odejo in z zmrznjenimi ledenimi ploskvami, po katerih si stare mame lomijo kolke, notri pa radiatorji ustvarjajo tropsko klimo, lučke prižgane po cele dneve in noči na vseh mogočih podaljških, še malo polepljenih z izolir trakom in tako fino prislonjene ob okraske in vejice, da kar komaj čakajo, da kaj zagori, če jih že kakšna svečka, tako popularna v tem času, ne bo prehitela.

Topel družinski čas, ko se vsi vračajo domov, da bi pekli potice, a jim še za piškote zmanjka časa in energije, zatorej je vse kupljeno v zadnjem hipu z drenjanjem po trgovinah pa še pospraviti je treba, posesati, pomiti, pobrisati, osnažiti, poglancati vse fuge med ploščicami in izbezati izza špranj v parketu še zadnjo smet, da genocida nad pajki (kje je kakšno društvo proti mučenju živali?) in prahom sploh ne omenjam.

Eno samo hitenje in vrvež po hiši, prepirčki so potlačeni z besedami: »Tiho bodi, ne začenjaj spet, pa saj je božič!«, čestitke polnijo nabiralnik in nas postavljajo še pred en »moram« več, zato na božični večer z veliko zamudo limamo znamke, pišemo naslove in laufamo do nabiralnika, za tiste, za katere nam zmanjka časa, pa na hitro forwardiramo nekaj po elektronski pošti.

Pa darila! Treba je nakupiti darila, še enkrat v trgovino pa božična večerja, joj, koliko obveznosti, ni čudno, da si potem vsi ob stiskih rok želimo le miru.

Tradicija nam veleva drenjanje pred in po polnoči, zadušljiv zrak prepojen s kadilom: idealne pogoje za omedlevanje, jaz že vem, o čem govorim. Saj bi šli spat, če nas ne bi motil zvok petard, ker te pa res tako čudovito pašejo v ta čas in sploh dojenčki, starejši in živali nadvse uživajo ob tem.

Se mi zdi nadvse zanimivo, da kar mrgoli zgražanja nad pokom in treskom in bobnenjem in žvižganjem raket in vsem tem, pa tudi večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, mi reče, da res ne razume čara petard, zato se vprašam: ja, kedo jih pa potlej sploh meče?!?

Tisti zadnji dan šole v letu se že dopoldan spotikaš ob krdela prepijane mladine, ki se pogovarja le o tem, kako se ga bodo ofukali spet čez par dni pa potem za novo leto, takrat bo šele raztur, seveda (kako predvidljivo) v neki kočici sredi ničesar.

Razkol med idealom in stvarnostjo, med tisto iskrico, ki si jo kot one kristalčke za na nohte, limamo v oči in povečanim številom nesreč zaradi pijanih voznikov, ki se vračajo iz sindikalnih zabav, prepolnih štacun in praznih denarnic.

Ideja je lepa, se ve, zato nas pa tako potegne in bi vsi vohali sveže pečeno potico in bili spet majhni otroci, ki z velikimi učki trgajo mašnje iz daril pod smrekico; vsi bi radi verjeli v Božička in Dedka Mraza, ampak nam nekako ne rata, okoli nas pa toliko božičnega in prednovoletnega veselja, mi pa tečni zaradi neprespanih noči, mačkov, petard, gneče v trgovinah, kupovanja daril in tako nam od vsega skupaj ostane le en ogromen ruzak slabe vesti, ki se kot prah že nekaj let nabira za omaro.

delat!

2009-12-22T16:20:00.000+01:00

morda mi danes ni do tega, da bi se delila, množila misli v zapletene strukture, ki jih ne moreš kupiti lepo zapakirane v tetrapaku, takšnem, ki se ga da reciklirati, ker mi smo ozaveščena družba, napredna družba, kar poglejte, črnski predsednik, a ni to en tak dokaz, pa v Mercatorju talajo vrečke za večkratno uporabo, da varčnih žarnic niti ne omenjam

božični duh prijateljstva se širi, jehove priče bodo morale še dolgo čakati s svojimi čolni, da zaplujejo po morjih recesije, ker za darila, ja, za darila bomo pa ja našli denar, saj nam ni tako hudo, saj nam kar gre ob tistih minimalnih plačah, če nisi ravno zdravnik, sodnik, ekonomist ali kreativni direktor

ker potem takolele enkrat zjutraj poslušam na Valu 202 mnenja državljanjov naše ljube domovinice, in eden glasen povzame, da bi morala nova vlada najprej narediti red glede pokojnin, ker te državne, to ni fer, da jih dobivajo tisti, ki sploh niso ničesar delali v življenju, razni pesniki in pisatelji, ane, in potem so na istem kot en delavec, ki je celo življenje garal v tovarni, ker delo je vrednota, ne pozabite tega, Tito je bil ključavničar, ne le predsednik, Tito ni bil nikoli brez dela, kadil je pipe, igral šah in jedel obilne večerje, počival pa je res le včasih in še to proti večeru

od lansklet za letos

2009-12-21T15:42:00.000+01:00

od zavarovanja do bančnih računov in bankomatov pa ne pozabi še na polnilec za telefon in copate, ne pozabi nase, ki bi se najraje zakopal v svojo odejico in vse skupaj prespal – mi pa se kot ptice selivke selimo tja nekam dol, kjer naj bi bilo sonce in morda tudi tista počasnost, ki smo jo tu pozabili, si daš gor en background sončnega zahoda, ki v zadnjih zdihljajih žari tam nekje daleč, in tvoja pot je avtocesta, ki drvi mimo, en tak road trip movie, za katerega ne veš točno, kaj bo prinesel – smo se šele usedli za mizo, da bi razdelili karte, smo šele dobro zajeli sapo, da začnemo laufat novim dnevom naproti, naveličani prednovoletnih kosil in večerij ter prazničnega vzdušja, božičkovih kap, dolgih vrst s polnimi vrečkami v trgovinah, žurov, vsega tega vrvrenja in nakupovanja, da bi si potegnil kovter čez glavo in šel spat, pobegnil kam daleč, ker imaš vsega dovolj, ker se ne znajdeš več v vsakdanu in ne znaš več odgovarjati na vprašanja, ker nimaš več na zalogi prijaznih nasmeškov in besed

vsakič takole okoli božiča se namesto tistega miru in počasnosti k nam prikrade kaos in nered in obilo naglice, ker je treba v zadnjih dneh pred prazniki še toliko postoriti, še toliko narediti, preden nas novo leto do konca prehiti, je treba zbrati skupaj darila, napisati čestitke in vedno sem jaz tista, ki laufa do nabiralnikov in stresa cele vreče vsega v rumene požiralce, pa v bistvu ne vem točno, zakaj že se delim kot kaka ameba vsaj na dvoje na štiroje na vse strani, zakaj: menda ne zato, da sem videna, opažena, temveč enostavno le ker ne morem, da ne bi kričala, se izražala, risala krac po belem papirju, ali pač bizonov in krav in bikov po kakšni skalni steni – v bistvu sem še vedno za koče, skrite globoko v gozdu, brez stojnic s kuhanim vinom, brez novoletnega kiča, okrasja, bleščečih uhančkov in škornjev in oblekic in vsega tega, kar rabiš, da si

Družinsko gledališče

2009-12-19T15:33:00.003+01:00

A: Tlele gledam: Kmetija najbolj gledana oddaja letošnjega leta
B: Pa veš zakaj?
A: No, zakaj? Ne vem, zakaj.
C: Ja, zakaj?
B: ... Ker ... Ker so jo ljudje samo zarad tega gledal, da bi vidl, kdo bo s kom seksou!
A in C: Sj si jo ti tud gledala!
B: Ampak samo ene štirkrat, pa še to samo zarad kmečkih opravil!
A: Zarad kmečkih opravil, haha ...
C: Sj so jo vsi gledal sam zarad kmečkih opravil, sevede.
B: Pa sj sm jo nehala gledat!
C: Tega sploh ne smeš začet gledat
A: O, ne, to pa ne, to pa ni res. Ti maš prehitr predsodke do stvari, še preden jih sploh lahko spoznaš, jih že zavrneš. To ni dobr, ne smeš že vnaprej obsojat stvari. Tko k pr uni knjigi, še pogledala jo nisi, pa …
C: Ampak zakaj bi zapravlala čs za neki, za kar že vnaprej vem, da bo bl butast kot marsikatera druga stvar, ki jo lahko počnem v tistmu času?
B: Pa sj od začetka ni blo rečen, da bo tko, kot je blo. Angelca Likovič je bla razočarana, ker ni blo tko kot v njenih mladih letih, ker niso molil pred jedjo ...
C: Če veš, da bosta notr Artur Štern pa La Toya, ne moreš pričakvt, da ne bo butast.

Strasti se pomirijo. Trenutki tišine. Knjiga leži na omari.

B: Franz Kafka. On je bil tud trapast.
C: Zakaj pa to?
B: Zato, ker je bil.
C: Zakaj, zato?!? To je pa res argument.
B: Zdele se ne spomnm bolšga.

stili in slogi

2009-12-09T10:28:00.002+01:00

Gal Gjurin hoče biti latino lover, še tako ketno za okoli vratu si je kupil, kot jo ima Jan Plestenjak, in, in seveda, odpeta bela srajca, kitara, sončna očala, kakšna originalnost, kako znajo nekateri dobro tudi na zunaj izraziti svoj karakter s pomočjo stilista ali arhitekta, da res ne razumem, kako se lahko zares dobro počutiš v prostoru, ki ti ga do potankosti uredi nekdo drug

meni gre na živce že, če kdo drug zloži moje stvari drugače, kot sem jih sama pustila, mi premakne kaj v mojem neurejnem redu, ker na pol odprte knjige na robovih fotelja in kup papirjev na okenski polici imajo svoj namen: predvsem to, da se jih do naslednje uporabe pusti pri miru

in tisti časopis na tleh je za star papir, ne pa za na mizo!

brezzzveze

2009-12-07T18:33:00.001+01:00

ubili so mi moderno galerijo, ko so ji s prenovitvijo ukradli dušo, jo zapakirali v nek generični manimalizem našega časa, črno-belo in nekaj kovine pa še malce sive za (!) poživitev

sterilni kubusi, neosebni prostori, v katere so zaprli samotnega Mušiča, da se prav nič dobro ne znajde tam notri, niti ne vem, kaj bodo obiskovalci počeli v kletnem baru, če ne bodo hoteli zmotiti ambienta, ki je tak kot iz kakšne naslovnice istoimenske revije – laboratorij

s tem pa še nikakor ni konec kulture: ta veseli dan, rojstvo našega največjega pesnika - si misliš, treba bo spet malo v Dramo, pa še Jančar je, bo že moglo biti fajn, če ne bo preveč zateženo, ampak morda bi bilo vseeno, če bi ostali doma in gledali televizijo, kmetijo, kaj takega, ker tale Niha ura tiha je ena taka nejančarjevska, wannabe zupančičevska predstava: nasilje, fuk, situacijska komika in besedna na ravni: dimpex pimpex

pa riga se na veliko in na koncu še več ploska

potem pa ni čudno, da gremo v gledališče le še takrat, ko je zastonj.

vsaj burek je še vedno burek, če že drugega ne

in vročina je še vedno 37, 1

narajmanje

2009-12-01T22:04:00.001+01:00

Včasih se srečaš s kakšno tako zanimivo besedo in se zaljubiš čisto tako po nesreči. Narajmaš nanjo in narediš iz nje še glagolnik, da paše v naslov, in ti je fino. »Ti rataš tok hitr vesela,« si rekel včeraj, ko sva ugotovila, da ima Mojzes brado v pički. Mislim, obratno. In najprej je bila v laseh, ampak gospod Freud jo je čisto resno našel v bradi, itak, Michelangelo je bil gej, das ist logisch, smrtno resno, medtem ko sva se šla midva le besedne igre:

- Težkovečka, to je češko.
- Kako se pa reče po madžarsko?
- Hidak.

Ker je to vse, kar znamo, in ker so veke padale navzdol. Težkovečka sem bila na ta dolg in razvlečen dan.

Ampak to je bilo že včeraj, danes pa je en tak zgoščen dan, vse šiba in skače, družabni smo, si pošiljamo pakete prijaznosti, veliko govorimo, kupujemo za Miklavža, za katerega Belgijci verjamejo, da pride iz Španije, tam pa ga sploh ni: ga ne poznajo.

Izložbe so polne kiča, lučke so že in kuhano vino, a december se čuti v drugih rečeh, ko sredi vrste in gneče narajmaš na dve gospe, in sploh tista starejša je zanimiva, ker zelo rada hodi v kino. Pa v gledališče. In na glasbeni abonma. Pa z vlakom na Štajersko in v Kranj pa v Helsinke. Jo vabi sestrična na Novo Zelandijo, 18 ur aviona, »Me je kar strah,« je rekla, »ampak šla pa bi«, pa pejte, anede, smo se strinjale, da je treba in o kulturi je tekla beseda pa o vrtnicah in denarju, da smo padle v debato, so se staknile tri generacije, pozabile na čas in na nihanje ure tihe, da je čakanje prav hitro minilo.

Da sem hotela napisati že, da imam vse in da rabim le še en pomarančni sok pa bo vse v redu. Sem si ga stisnila takole na večer tega predolgega dneva, nalila v kozarec in še preden bi ga popila je zletel po kuhinji, sploh ne vem, kako se je zgodilo, le maček je kar naenkrat poskočil in začel otresati s tačkami ves moker: dan se je dokončno razpočil.

+++

2009-11-28T10:16:00.000+01:00

tako razvajena sem, tako neučakana v nenehnem hitenju, da me znervira vsak računalnik, ki melje le stotinko prepočasi, ker hočem vse takoj, zdaj, tako so nas naučili, vse se da dobiti v enem šusu, z eno potezo hočem zmagati pri šahu brez razmišljanja o kmetih in konjih, tako kot vsi drugi, zato računalniške igrice postajajo le še kliki po miški, brez vprašanj, samo še odgovori, navidezni varni svet, v katerega si ujet, krasni novi svet, ki se ga da kupiti v vsaki novi trgovini že od leta 1984

svet je poln pozitivizma, kako pozitivno, pa tako žalostno hkati, se haklati na same podatke, informacije, ker je nadvse pomembno, ali je Mušič šel v Pariz za dva ali tri mesece, je šel petega avgusta ali morda osmega, hja, kakšen strokovnjak pa je tisti, ki tega ne ve, to so dejstva, to je znanje, da znaš rešiti vsako križanko, Aristotel ljubkovalno, arak, oje, take stvari, ne pa interpretacije, vrednotenja, ah, kaj bi tisto

strokovnjaki nabirajo točke po žepih in mapah, za eno razpravo, za drugo razpravo, kvantitativno je treba izmeriti njihov pomen, članek v angleščini vreden še enkrat več kot v slovenščini, važno, da si viden, ne da kaj zares veš in znaš, mene pa zanimajo le take takole po žensko in nestrokovnjaško napaberkovane anekdotice, recimo tista o stolu Antona Ocvirka, na katerega se je po mnogih letih usedla Štefka Drolc in se je podrl

jutro za dan

2009-11-25T09:10:00.001+01:00

začelo se je z jutrom, kot se vedno začne, le da je bil potlej še vzklik, skorajda Munchov Krik, Ni cimeta! Ni cimeta! manjka osnovna stvar za preživetje človeka v sodobnem svetu, porušen svet, melanholija, otožnost v očeh celega dneva, take stvari, ki zaznamujejo dan in ga porušijo zaradi prvega jutranjega razočaranja

in potem še ena: danes je zadnji dan sonca, zato v rokovnik z velikimi črkami že včeraj spiši SONCE – to je en tak rokovnik poslovneža s kravato, čeprav pravzaprav ne nosi kravate, ampak srajce pa kljub temu in take tapolikane hlače pa čevlje iz usnja in na vezaVke

pa torbo ima, več takih črnih torb, ena je bila 150 evrov, kar je verjetno še nižji poslovni razred, anede, ker ti poslovneži, ki vsako jutro namesto zajtrka preberejo Finance, so velike živine s še večjimi avtomobili in hišo doma in hišo na morju in jahto in kravato za celo premoženje

tega nisem nikoli razumela

pa naj bo: vsaj en peharček

2009-11-20T21:51:00.002+01:00

zeblo me je v prste na rokah in sem vlekla rokave do sredine dlani in še dlje, ampak saj mene takoalitako vedno zebe v roke in v noge in povsod, premražena stopicljam večino časa nekam naprej, ponavadi po asfaltu, ker pesek bodo kmalu izgnali iz mest, da me prav zabavajo gradbišča, okoli katerih svet sploh ni tako čist in urejen, kot bi ga radi naredili

kje pa je še kdo videl koga z nekaj črnega za nohti?!?

me zabava dejstvo, da je prav Alojz Kodre iz tiste pesmi prevedel Štoparski vodnik (in pazite! se za ponatis odpovedal delu honorarja), me jezijo razni seminarji z napihnjenimi naslovi – so še hujši kot tiste knjige, ki jih nočem na policah, raje tjakaj dam juhe z vrečke – instant, fast food kultura z velikanskimi naslovi na panojih – I don't like

pa zdravje iz stekleničke, v vseh mogočih zapakiranih embalažicah, ekovrečkah in tubicah, veganski ocvrtki, žulji na nogah, same take stvari, ki ti parajo živce, da res rabiš, da moraš, recimo zdržati tudi to, da ti vlak odpelje ne le minutko, nekaj sekundic pred nosom, ga vidiš, ko šiba, ti pa stojiš tam na postaji in čakaš in čakaš in potem zdržiš brez čokolade še cel dan, ker, ne, nisem odvisnik, nisem, you know

sem se navadila gledati s svojimi očmi za 58 evrov (novo!) svet skozi eno tako perspektivo krivih nasmeškov, ki odsevajo v izložbah, takih osvetlejnih in v računalniškem ekranu, vse sorte ekranih, ker mi misli švigajo sem in tja kot kliki na internetu, da le še sanjam lahko o kakšenem jezerskem klancu, takem neskončnim, ki se vleče kot jara kača, navzdol še bolj kot navzdol, ti pa skoncentriraš le na pedala vse svoje možgane in to je to (kot kakšni neksončni koraki navzgor, ker tisti navzdol so bolj duhamorni)

grešam

čeprav se tole sliši kot en navaden jamr, tak za sežgat v peči, taki ta pravi krušni, v kateri je kruh prava umetnost spečt

1. poskus je bil črn (izdolbana sredica je bila dokaz, da je bil okus veliko boljši od izgleda)

in v resnici je vse veliko lepše od izgleda (taka maloprinčevska, heh), samo ne vem, zakaj bi mogla to komurkoli povedat;)

parapapau

2009-08-08T13:37:00.001+02:00

za hrbtom šušlja svet in preteklost se te dotika s svojimi ostrimi robovi, ti pa se trudiš premikati naprej, četudi je v četrtek zate še sreda in se je avgusta šele počasi začelo prebujati poletje in veš, da moraš teči, laufati, rolati, hoditi, da moraš vsaj mahati z rokami in nogami, da se bo vedelo, da si še živ in da se boš tako tudi počutil

večeri prehitro pridejo in luna je polna in vijolična in sveti v vseh mnogovezjih tega sveta in brcalce muckov bi bilo treba zapreti nekam med Skilo in Karibdo, jim iztakniti tisto eno oko, skozi katerega zrejo na svet, in v kakšni akciji najboljšega soseda kupiti znižani dve očesi za razširjen pogled, za razgledanost vsaj do naslednjega koraka, ki ga naredijo v življenju, gratis pa zraven namesto sončnih očal za v lase dobijo še očala z velikansko dioptrijo, ki jim bo povečala tisto ta dobro stran, za katero verjamem, da ni ostala le na planetu zog mojega otroštva, ampak jo je nekaj tudi še v človekih

ker tisti planet je imel dve strani in iz ene, tiste talepe, so izvažali smeti na drugo, kjer so jih prebivalci skušali čimbolj smiselno porabiti, narediti iz njih tisto, ka potrebujejo za življenje, ker to pač ni le estetika predvsem oblačilc in ličilc, ker po Baudelairu je ženska odurna, dokler je naravna, kako je to nadzabavno

klasično književnost in blebetanje o njej na sto in en način, iskanje najrazličnejših teorij in interpretacij, ker ima vsakdo lahko svojo resnico, le da so nekateri za to še plačani – nekako bežim stran v kuhanje kosila in zalivanje rož, iz intelektualizma bežim kot iz primitivizma, isti k, same skrajnosti, nobenega ravnovesja, da se svet že tako nagiba na eno stran, da bo kmalu iztiril, hitrost prevelika, da bi lahko položil ovinek in bo v najboljšem primeru priletel v kako drevo: pejmo se tisto, posekajmo hiše in posadimo drevesa, jst sm kuj za

zamenjam novo za staro

2009-03-30T18:11:00.000+02:00

Skrivam se dve uri za časom pred dežnimi kapljami in pred vesoljem, ki se pači pred ogledalom in smeje na ves glas, da odmeva po črnih luknjah in se izgublja vse lepo vanje, da izgine za vedno in da tega nikoli več ne bo, ker tegale gospoda Vsemira enostavno boli struna za nas, obremenjujoče se z novimi telefoni in vse mogočimi najnovejšimi tehnologijami, že integrirano fensišmensi izgledujočimi, predvsem v roza in v zlati, hitro pokvarljivo, hitro minljivo, za eno sezono, da se ga naveličaš čim prej, ker te prepričajo, da slejkoprej vse mine, vse izgine na smetišče zgodovine, v zemljo, v podtalnico, v reke in morja, v vodovode in tako ciklično naprej, pa saj to že vemo, kanede, kaj se greš, že od Heraklita dalje: vse teče ... nikoli ne stopiš v isto reko, ker ti ponujajo vsak dan novo, drugačno, v drugo embalažo zavito, še cenejšo, še lepšo, še boljšo, a kdo sploh še verjame v recesijo?

Velike začetnice so se vrnile z dvignjenimi glavami, ker se zavedajo svojega pomena v tem svetu vseh drugačnih, vseh enakopravnih, treba je napisati na transparente, na zidove: ne spreglejte nas, mi smo tukaj z vami, bodimo glasni in o nas enostavno morate imeti mnenje, ne sme vam biti vseeno, in če nas kdo spregleda, je to le zato, ker nas ne mara, ne zato, ker nas ni opazil: kako bi nas le ne, ko pa kar naprej kričimo po pozornosti, po naklonjenosti, kot mi vsi, le da sivim, tihim miškam zde pikčaste oblekice in frfotajoče kikljice preopazne, pa ne le, ker se nočejo dajati v zobe in so jim odveč vse sorte komentarji, temveč take sorte pozornost res ni nekaj, po čemer pri hlepele, česar bi si želele, ker se raje zavijejo v eno anonimo domačega fotelja, brez ambicije po čem več, take skromne, majhne, take zares ne primerne za ta svet, ko v vseh oglasih iščejo prav to: nadpovprečno sposobnnost, ambicioznost v zameno za možnost kariernega in osebnega razvoja in stimulativno plačilo, ah, kako krasna bodočnost se nam obeta!

prvorazredno

2009-03-09T11:51:00.002+01:00

preveč besed se je usidralo v glavo v enkratnem sunku kot voda iz majhne šobe, da te prebuta v hrbet in zlelaksira, umetni užitek, vodeni, namesto sonca in dreves, ki se sklanjajo čezte, ko ležiš kje v travi, čeravno meseci z r niso ritim prijazni

si podložiš podse (čezte, podse) kaj toplega, nastaviš žarkom in opazuješ zvončkljate navadne zvončke, ki se že prav bohotno razstavljajo, in spoznaš, da ni treba plačevati za relaksacijo z množico drugih, željnih razkazovanja svojih teles v vročini savne, če hočeš svoj mir in tisti nič, ki ti tako rad uide skozi prste med vsemi obveznostmi dneva, ki si jih nalagaš – je treba le zaviti iz shojene poti v visoko travo in med štorkljami, srakami in ostalimi ptiči prisluhniti pomladi

se izgubiti med od vetra pomnendrano travo, najti zeleno reko, ki se vije skoznjo in odtrgati, natrgati najlepši šopek: suho vejico nečesa, kar je bodeče in nenavadno in bizarno pa poleg tega še eno pravkar vzcveteno, še vso v popku, da se bo razbohotila v vazi in prinesla življenje tudi mrtvi notranjosti hiše

natrgati najlepši šopek za dan žena, ker to je prvorazredna tema!, pravi naš predsednik, o oni Barbari pa nič, čeprav je ženska, žena, khm, celo predsednikova žena, ampak neka druga, morda manj drugorazredna Barbara, kdo bi vedel, je pa enkrat rekla: “Poglejte, kako je lep dan zunaj, pojdite ven, pojdite, se boste že ponoči učili!”

ljudje imamo pač različne vrednostne lestvice

prosto po Maslowu

očitno

2009-02-22T20:41:00.001+01:00

izpod prstov letijo le posamezne besede z odsekanimi premori, rezi kadrov filma, ki se sploh ni hotel odvrteti na velikih platnih, v glavi pa: kaos, ki se je počistil, prečistil skozi kavne filtre in očitno s kakšnim majcenim delcem zataknil med možgaske režnje, da za njim ostaja sled

očitno je bila nadmorska višina preniska in čaj presladek, očitno niso vse le vrivki kot marmelada, nafilana v krofe, ker svet je pohan in lepljiv, vse je na debelo posladkano, polno, velike količine pomfrija, pice s toliko sira in pršuta, da se ti zagabi, zapisi s preveč besed, Janković tala ciganom stotake, da se ti zdi, da se je kriza zamaskirala v blagostanje, češ: še lačni bomo, zato jejmo, jejmo, dokler imamo

ta naš postmoderni čas je prinesel toliko prenaphanosti, vse te odprte poti, ki nikamor ne vodijo, vrt s potmi, ki se cepijo v slepe ulice, zakomplicirane fuzle, šope las, ki se razpletajo v dreade, kratkotrajne občutke instant sreče, ki si jo skuhate kot juho z vrečke in ponavljanja, neskončna ponavljanja vedno enakega, čakanja na račune in plačevanje položnic ob zadnjih rokih

nato se sesuje sevrver in se sesuje svet, sesuje se povezava, da se počutimo tako majhne, da bi se skrili pod okrilje objema, razpletli vse skupaj, razčesali, spremenili, popravili, prišli na čisto, da lahko spet umažemo, ga spet polomimo in dodamo nov košček v mozaik

očitno je neskončna lahkost bivanja že od Ikarjevega padca passe, ker - kot bi rekel Murr - peruti pač nimamo priraščenih: je to morda nova ideja za plastnične kirurge?

iskanje izgubljenega časa

2009-02-19T17:41:00.002+01:00

včasih je abstrakcija tako larpurlartistična, da je treba skozi okno pokukati v konkretnost, tisto realnost brez pretirane energije, ravno dovolj jo je, da pošpegaš malček po mimo hitečih in se zamisliš predvsem nad tistim malček nerazumljivim, skorajda nadrealističnim, le da to v vsakdanu ni vedno všečno, ker nekako vsaj domnevaš, da je res

zgražanje prerasteš vsaj v srednji šoli in potem se le posmehneš, malček zavihaš ustne kotičke, češ Leute, človeško, mnogo preveč človeško, ker je vse dovoljeno, ker je treba izraziti sebe, svojo identiteto, ker anything goes

sveže pečeno

2009-02-18T10:35:00.002+01:00

šparam za Gatnikovo monografijo in za pomlad. prvi zvončki so se že znašli s svojimi malimi belimi glavicami na tem našem recesijskem svetu. vse je kriza, prva zapoved, ne glede na veroizpoved ali barvo las. ker ta je bistvena, čeprav nikoli nisem razumela blond pramenov

vedno sem bila nekoliko zadaj, prav počasi capljajoča za svetom, ki je venomer nekam hitel naprej proti svetlejši prihodnosti, opa, bodočnosti, čeprav naj bi bila sedanjost po Taylorju nelagodna. da bi se človek kar strinjal z njim in z lastno individualnostjo, ki te vedno znova razočara

učinkovitost je zapisana v vseh refrenih popevk, skrita za plastmi ugodja, da se želja naseli v vse pore tvojega obličja, tam nekje do končnega zloma, za katerega optimisti (khm?) trdijo, da ni več daleč pa bomo spet na začetku sveta z nepopisanimi listi iz dreves, ki morda do takrat še ne bodo umrla – kdo verjame?

sicer pa, novosti: v mesto je prišel Chagall, domnevam, da oni zagrebški, spimo malo manj in pečemo kruhke iz testa in iz semen za ptičke, take vse sorte kruhke, ki dišijo in so dobri za pojest in potem objameš jutro z razprtimi rokami in ga preliješ s pomarančnim sokom, ker se ti zdi, da morda bi se pa le nekako dalo …

sončni pogon

2009-02-11T15:03:00.000+01:00

svet je včasih tako rumen in prav nič ne bode, ko ti hrustlja pod nogami kot skorja pravkar pečenega kruha in zadiši iz nosnic vonj pomladi, ki se je hotela potuhniti pod globokim snegom, ampak smo jo samo z lahnim pišem in celo brez cepinov in derez, spravili na plano, vsaj za trenutek, za trkanje kozarcev, polnih čaš radosti, da bi sedaj pobegnil čisto v drugo smer, se zleknil pod kakšno drevo, po možnosti kruhovec ali kaj podobno pravljičnega, kaj nenavadno neresničnega, kaj takšnega, kar bi ti z eno samo potezo zarisalo pot po stopnicah navzgor brez dvigala, ampak tako z nogami pa brez vsega tega, česar ne rabiš pa se je nabralo: bi bilo treba prepucati omaro, najti tiste lahne srajčke, si razpustiti lase, da veter razčese vse tiste dreade in vozle brez vsakih j-jev, ker so že tako dovolj zmeštrani, da se vse skupaj razplete, razpiha na vse strani dol do ekvartorja in še čez, da ponese puščavski pesek čez drn in strm pozdrave naprej do morskih psov in jim pove, da lahko v miru zaspijo, divjajo, počnejo, kar hočejo, si zidajo gradove v oblakih, prepustijo toku, da jih nosi, ker, aveš, edino pingvini lahko stojijo na mrazu celo zimo, pa še to le, če se stiskajo skupaj, cela truma, mi pa, individualisti, egoisti, narcisti, skratka: čudoviti primerki tele naše civilizacije, niti ne precivilizirani, kvazi zreli z dokazanim zrelostnim izpitom in vsemi ostalimi pisnimi dokazi, inteligentni, lepi, urejeni, zdravi se gremo lahko lepo solit, ker: brez soli niti kruha ni, kajneda

življenje brez iztegnjenih kazalcev

2009-02-06T11:40:00.000+01:00

V življenju je treba po koledarju iskati polne lune in po zemljevidu najvišje vrhove, iskalci težav sredi največje ravnine, si sestavljajo smeri in poti, ker smo ugotovili nekega večera, po francoski pici in litru vina, da plana še vedno ni, kljub vsemu, kakšen je plan, brezciljni, ker pomembna je pot, ampak največja modrost je v tem, da je najprej sploh treba priti do poti.

Smo se spotikali po sivem pločniku, kakšen je pol plan, kam gremo, kam bomo šli, a vemo, kje mamo avto, a vemo, a razumemo, aštekaš. Tako zatopljeni v debato, tako nekje drugje, v eni vzporedni resničnosti, ko ne opaziš malih polen pod nogami, ki drugim predstavljajo konce sveta.

Ker ti veš, da je pot navzgor in navzdol ena in ista, četudi nikoli ne stopiš na isti stop, četudi je rekel nekega jazzy večera še en iz tiste druge scene neke preteklosti, ko so se vsi poznali in so vsi imeli dolge lase, da ko prideš gor pa samo na desno, samo na desno, desno, desno, no, al pa na levo, odvisn s kere strani prideš.

Je težko razložiti in odgovoriti, ampak enkrat zaradi filinga zaštekaš, to je nekaj, kar vse presega, te obnori, nafila, hkrati pa je tako nerazumljivo, da še sam ne veš zakaj ti je tega treba, ko pa bi lahko mirno živel s službo v pisarni, 8 ur na dan, 20 dni dopusta.

Če iščeš težave, iščeš priložnost in trmo v sebi in neko moč, ki jo zbereš iz zadnjih kotičkov – ves tisti egoizem, ki ga trosiš naokoli, ker si naporen, težak za prenašanje kot ruzak nafilan z vsem, kar rabiš, ampak sili te, moraš, greš, te ni več.

Čeprav je tudi res, da ne moreš imeti večera in jutra enega dneva v celoti samo zase, da bi spočit ob sončnem vzhodu klatil roso bosonog po travi zarana, večerjal pa jazz, čeprav bi ga morali včasih prepovedati, takega ta razvlečenega iz saksofona, ki ti privleče vsa čustva na plano, takrat nikoli ne smeš biti sam, da zdržiš do naslednjega veselega komada in rečeš: dobr je blo.

kdaj bomo prerasli

2009-02-05T12:10:00.000+01:00

stebri, ohranjeni na različne dolžine, so kot tovarniški dimniki neke industrije, tiste črne, štrleči v modro nebo brez oblačka, da sem bila kot japonski turist s prstom ves čas na sprožilcu – še ostrino sem komajda počakala, ko se mi je tako mudilo, da sem kar skakljala po tlakovanih potkah, po katerih se mimogrede spotankneš, ko zatakneš nogo v kako razpoko, in so potem doma gledaš fotografije in se zdiš sam sebi grozen, ker je na njih veliko vsega in hkrati čisto nič zanimivega, da bi najrajši drugič skrila fotiča v žep in šla z očmi kot vedno, ampak kljub temu je vredno za spomine, že zato, da ne bom več, da se iz napak nekaj naučimo, da recimo ni treba siliti z glavo skozi zidove, četudi so stari že dve tisočletji in morda kakšen še nekoliko več, ker ti ni treba vsega videti, vsega zaznamovati s sabo, češ tam in tam in tam smo že bli, in tam tud, a veš, ja, ja, Pompeji, ja, ja, vem, sm bla, ja, ja, ob kavi ali čaju, kdo bi si mislil, da so čuda sveta, ki smo jih označili kot taka, zaznamovali z vstopninami in jih ogradili, da so na varnem pred vandali, pred rušilci zgodovine, razen, seveda, če za širše množice niso zanimivi – potlej bi jih blo pa treba podret, na njih sezidat velike hipergigateramegakilomarkete, trgovine, nebotičnike, nova stanovanja s kuhinjami kot iz kataloga, v katerih se na pultu bohotijo tri pomaranče, ali pač le ena, da ni preveč klišejsko, vedno kaj takega za hvalit, za poslikat, za obiske povabit – ali vsaj za objavit na fejsbuku

itak delamo vse za oči drugih, se preoblačimo iz razvlečenih trenirk, češ za doma je dobra, ampak taka pa ne moreš okrog hodit, čeravno je še tako udobna, ti ponudi tvoj najboljši sosed gotovo alternativno rešitev direktno iz kitajske, bangladeša, tajske – nove hlače, majice, vse poceni, na hitro narejeno, da čim prej ponosiš in se čim prej zaveš, da je vse minljivo, da čisto nič ne traja, zato, kajpada, izkoristi vsak trenutek, kot trobijo ne le v reklamah, temveč tudi proti koncu sicer prav solidnih filmov – res škoda za te flance, za kupe dobrih nasvetov, ki izpadejo tako izrabljeni od uporabe kot trenirka, ki jo ne smeš, daj, no, res ne moreš obleči za v javnost, ker treba je biti urejen, spedenan, čeravno to pomeni, da si daš kot, khm, pravi (???) moški v uho diamantni uhanček – ta moda se je res prav razpasla, vsak natakar ali varnostnik ga mora imeti, ki da nekaj nase

90°

2009-02-03T14:33:00.001+01:00

so dnevi, ki so, in so dnevi, ki niso, sploh če pridejo za tistimi, ki so bili za zapomnit, za zacahnat si na koledar, kako so padale snežinke, čeprav sedaj padajo snežinke vsak dan, ampak takrat so prav počasi plavale po nebu, take drobne, majhne snežinkice za dobro jutro, čeprav je bil že dan, in cesta je bila poledenela, niti ne zasnežena, temen asfalt samo za podlago belini – belim snežkam, malček umazano belim ovčkam in kakšni mački, ki ni nujno bela, pa si je vseeno vesel, ko ti prekriža pot

in ptički sinički z zmrznjenimi perutmi so zobali zrnca iz hišje ptičke in zadaj ni bilo drugega kot sam gozd – tisto hišo bi že eraseali v postobdelavi, ker, seveda, je bilo treba vse skupaj fotkat z učmi in s čutili zatipat, tisti moker sneg, ki se ti ugnezdi v čevlje, da sam ne veš kdaj in štumfe premoči, ko se prevrneš s sani, ampak te sploh ne zebe, samo tako zelo vesel je tvoj otroški pogled, da moraš nujno zatacati v tanajglobji sneg in iz njega zvaliti tri gromozanske kepe za sneženo možakinjo, da je treba vse preizkusit, je treba sneg otipat z jezikom in prste primrznit v rokavicah, da se lahko potem nos namočiš v topel čaj in pritisneš play za film, izgineš v domišljiji nekoga drugega, drugi realnosti, v drugem svetu, v drugih očeh, drugih mislih, drugem nasmehu

da izgineš in te ni, kot da bi potegnil kovter čez glavo in zmedeno pozabljaš zobno ščetko na umivalniku, hlače na obešalniku, telefon na mizi, rokavice neznano kje – vse gre tako hitro in hkrati tako počasi – kot sankanje je, v hipu si dol, a hkrati proga sploh ni kratka in avtocesta je počasna, se zdi, da nikamor ne vodi, ker te prehiti celo tovornjak, ti pa, kot bi plaval na mestu, kot tista snežinkica si, ki se s pomočjo vetra upira teži, ki jo vleče k tlom in morda se bo raztopila še preden pade

smajliji smeški in druga ropotija

2009-01-29T13:33:00.002+01:00

zapreti si vrata in se skriti v udobno notranjost naslanjača, med meglo in izumrl svet, tega si dandanes res ne smeš dovoliti, ker je svet hiteč in izmuzljiv, in, se ve, da ničesar, zares: prav ničesar, ne smeš zamuditi; ves čas se je treba brez prestanka premikati, muvati z nasmehom na obrazu, ki ga v topšopu lahko kupite že za 9,99 evra, poleg pa dobite še kilogram sveže iztisnjenega optimizma, ki so ga posebej za Vas predelali v instant prahec – lepo ga prelijete z vrelo vodo, vse skupaj spijete in nikoli več ne boste mrkega obraza želeli zbežati pred svetom – nenehno vzhičeni in polni energije boste pozabili na vse skrbi

svet pa, skrit v predalu, je tako zelo tih in čist – nič ga ne more zmotiti v njegovi počasnosti, ko se premikajo le pletilke, ki dodajajo zanko za zanko spletenih nogavičk, in je edina skrb kosilo, da se pristavi juho že za zajtrk, ker ob poldne, ob poldne pa mora bit

omare so velike in polne preteklosti, polne nekega drugega časa, nakopičene s starimi zgodbami o vernih italijanskih vojakih, o pogorelih hišah, izgubljenih očetih, bombardiranjih, revščini – žalostne zgodbe so to, ki jih je naš čas izrnil iz svojega večnega veselja in mladosti, žalostne zgodbe brez elektrike z vero v boga z veliko začetnico, ki se riše med gubami, da bi naša generacija omagala veliko prej, ker nešteto smajlijev s fejsbuka nas pač ne bo rešilo

sploh je zanimivo, da smo tako vezani na vse te smeške, kot da brez njih ne znamo ničesar več povedati, ker bi nas lahko kdo jemal prezares, ker življenje je pa, ja, en špas, eno samo veselje, chucknorrisnedaj, da bi bil kdo zamorjen, to je greh, celo večji kot je bil nekoč ne iti k maši, zato se mi včasih sploh ne zdi tako nenavadna ta emo kultrura – morda smo določeni generaciji tako precivilizirali inu zamerikanizirali svet z yesyoucan, z oprah, zares uspešnimi shujševalnimi in plastičnimi operacijami, da na drug način sploh niso mogli postati drugačni

ker biti drugačen – to je pa še vedno nekaj, kar pali, in mesta so polna “originalov” z majicami z napisi: lepo je biti ekcentričen, lepo je vzbujati pozornost, da si središče, okrog katerega se vrti svet, ker danes tudi umetnost tekmuje za svoje konzumerje, vabi nas, kliče, je glasna, opazna in nas hoče za čim dalj časa prikleniti nase, ker pač živimo v svetu mnogoterih opcij, nešteto poti vodi do nešteto ciljev, vse je možno, vse ti lahko uspe, zato si res luzer, če ti ne uspeta niti tista dva majcena korakca, ki si se ju odločil storiti – če sploh najdeš prave čevlje zase, v vsej tej zmedi vsega

in ob vsem tem zmankuje časa za vse in se vrstijo slabe vesti kar po tekočem traku, ko bi lahko vse počeli, na koncu pa iz dneva v dan počnemo eno in isto, še vedno smo zasalotejpani med štiri stene, na relacijo postelja–avto/avtobus/vlak–šola/služba/faks in nato skoraj isto v obratnem vrstnem redu, le da se vmes vrine še kvaziprostičas in ponavadi spetprepoznospat, potem jovo na novo dan za dnem, da pretrgati verigo ni najenostavneje na svetu, čeprav so mediji (knjige niti ne, če pa že, le nekatere, take bolj izbrane in ne predebele) polni dobrohotnih nasvetov, kako lahko pa jutri čisto zares začnemo popolnoma drugače – ah, kaj bi čakali na jutri, že danes!

»Dons ma da napišeš blog«

2009-01-22T09:31:00.002+01:00

Pa mi ni uspelo. Preveč je razsuto vse skupaj in še internet je umrl. Eni koščki od puzzlov so se moral zgubit nekje v tem kaosu in se zakotalit v kakšno režo, kam skrit, da mi sedaj manjkajo, in vmes sem očitno pozabila, ne le to, na kateri strani sem v knjigi, temveč celo, katero knjigo sem brala, ker še vedno (od nekdaj) živim v prepričanju, da je vsega preveč, čeprav svet misli, da je problem v pomankanju.

Svetovna recesija me je udarila v glavo z veliko gorjačo, češ kaj pa se greš, deklica, a si že mislila, da si premagala, zmagala vsaj na mikronivoju, ah, daj no, saj verjameš v Murphyja in v milne mehurčke in zato ljudem, ki še skušajo verjet, trobiš v glavo, da bo slejkoprej slabše. Historia vita magistria, khm.

Treba je zaklepati vrata in se stisniti ob radiator, ker so nas na nek način stlačili v kot – pasti v realnost je skoraj tako bizarno kot znajti se v kocki iz Cubea, čeprav mi res ni do tega, da tole, kar je pravkar nastalo delim s celim svetom in še s tabo za povrh – mi ne paše biti javna, ker sem bila v prejšnjem življenju pač medved, pozimi lepo zavita v svojo dekco, sem namakala misli v šalčko čaja, da je prav smešno, ko trobim o neki aktivnosti, da bi se dalo pa vse to – ne mi verjet.

Vsebine mi manjka, forme je v izobilje na vsakem koraku, da sploh ne morem, da ne bi žanrsko ločevala sveta. Klasificirala po obliki. Ampak na srečo nisem edina, ker tudi drugi ločujejo ljudi glede na to, ali uporabljajo maskaro ali pač ne. Vse je v pogledu in v majhnih lažeh, da se prebijemo skozi. Pa mi ne sede, ne paše, ni mi gut, in ti to še predobro veš.

»Pomagaj mi, da se bom poboljšala, « ali kako že gre tista spovedna molitev, ker moji grehi so. SO, brez dvopičja, saj sem človek, jebenti. Da se mi zdi, da je spet vse skupaj le trud za to, da spravim nekaj, pospravim v predale, razsortiram po barvah, odtenkih, dam v stavke, v povedi, strukturiram, organiziram, v bistvu pa bi rada samo počasi in malček tuhtajoče s tvojo roko v moji šla naprej. Kamorkoli, samo nočem več brcati na mestu, ker se vse to mleko nikakor noče transformirat v smetano ali pa jaz pač nisem žaba, še žabica ne, ampak ena kozica, ki nima niti za natupirano frizuro.

Ampak sj, drug let bo bolš ...

Festina lente

2008-12-13T10:36:00.000+01:00

In moji dnevi, kam gredo? Ko bi zatacal s podplati v še nedotaknjen sneg tistih belih zaplat neskončnosti, ko se počasi dviga dan iznad megle – ti pa drviš v prihodnost po ozkem tiru, v natlačenem vlaku človeštva, tja, kamor gremo vsi, v vrsti, eni malo hitreje, drugim se malo manj mudi, ko ti zasije že lupina mandarine, da mi gre na živce do podtalnosti moje nenehno opravičevanje, češ nimam časa, oprosti, moram it.

Me vlečejo za rokave majhni otroci, ki tega še ne razumejo, ker je treba takoj razmesariti tistega prinešenega čokoladnega Miklavža, ker je treba takoj pokazati nov avion – ker ni dovolj, da o tem le govoriš, kot vsi mi, ki gledamo, beremo in sanjamo, pa smo še vedno na istem vlaku, v isti vrsti, da bi kupili karto za v pravo smer – če že strmoglavimo, dajmo skupaj, kajneda.

Da pomisliš v nekem trenutku, kako jim uspe, tistim drugim, pa zazvoni telefon: sem v gozdu, tu, kjer sem takrat srečal medveda, samo toliko, da veš, v katero smer grem, so pred mano volčje sledi v snegu. A je sneg? Ja, je sneg, medtem ko v mestih kapljajo dol debele deževne kaplje in mi v svojih čumnatah zalepljeni pred ekrane, se ravno prebujamo in jemo pogreto pico za zajtrk.

Je tako blizu včasih drug svet in bi bilo treba samo prešaltati v drugo prestavo, ker stari avtomobili pete sploh niso poznali, in je greh, je, če se vsako jutro zbudiš s pogledom na Storžič in te ne premakne za centimeter iz urnika, te ne premakne v nobeno smer, kot tisto z rdečim flumatsrom začrtano črto – mah, pejmo se lepo solit, če nismo za nobeno drugo rabo.

vrtni palček

2008-12-01T15:07:00.000+01:00

neobvladljivo prostorje medmrežja, nepreverljive informacije, kaotičen svet, ki ga mora človeštvo še civilizirati, zakoličiti v meje urejenega vrtička s palčki – si predstvaljate naše zanamce, ko bodo med gradnjo avtocest odkrivali plast za plastjo naše ostanke – ti bradati mali možje iz keramike so imeli gotovo kakšen kulten pomen, in, seveda, bodo odkrili tudi naša prečudovita smetišča – to bodo arheologi veseli vseh tistih nerazpadlih pralnih strojev in avtomobilov!, to bo gotovo na prvi strani časopisa, medmrežnega verjetno, e-books na pohodu, tehnologija se tako naglo mladi, da morda takolele pod mizo stiskamo pesti za recesijo – sploh, ker gospodje gradilci stanovanj za majhne pare in potem prodane z mastnimi dobički, ne morejo bogateti v nedogled, ker, a veste, nekaj tiste stare še Aristotelove pravičnosti pa mora biti kljub vsemu na tem svetu …

štruklji

2008-11-30T10:24:00.001+01:00

sem se zbudila v jutro vsaj ene dvakrat z vmesnimi prekinitvami in toliko je te beline, ki kar sije, sploh v nočeh … preveč sem flegma za žabico, čeprav sanjam moraste sanje, sami strahovi iz omare, ki kričijo, da tudi mene prebudi lastni krik

to je bilo drugič. prvič je bila budilka naštimana na nadvse nečloveško uro, sploh za nedeljo, ampak včasih je treba, je nujno potrebno skočiti iz postelje nekaj čez peto. zadnjič je bil telefon, tam nekaj čez deveto, ko se je naenkrat zgrnilo name preveč vsega, čemur s tako zaspanimi očmi enostavno nisem kos. čeravno danes celo niso zlepljene. in nekako se navajam na spanje po obrokih z vmesnimi prekinitvami, letanji z bosimi nogami po mrzlih stopnicah – ah, odgovornost, odgovornost

nisem narejena za ta svet, ki ima za vsako dejanje natančno odmerjene minute in sekunde, ker moj čas teče prepočasi in potem ga včasih še raztegnem, sploh noči, do tam nekje, kamor gre, ko se počasi začne trgati in se začno pojavljati luknjice kot na testu za štruklje, ki ga vlečeš, vlečeš po veliki mizi, pogrnjeni z veliko belo rjuho, da visi že čez robove, pa še vedno vlečeš v vse smeri – se mi ne zdi fer, da mora biti to le še nostalgija

jaz sem polž, ki hiti in teče in hodi hitro, da ne zamudi, ampak še vedno rabi vmesne pavze, da hakla kolena in ramena, da se zatakne v kakšno razpoko in strese roke, strese vse iz sebe, se skrije pod kovter, se skrije v svojo hišico, v svoje duplo pred vsem tem mrazom, pred rutino in namrgodenimi obrazi, celo lastnim namrgodenim obrazom, pred slabo voljo strešeno z rokava, pred izčrpanostjo, izmozganostjo, pred vsem tem si stiska pomaranče v sokove in kuha čaje, se zavija v objeme in sanja o daljavah preprostosti, ki le vsake toliko poblisne na plano, ker jo je pozaugalo v črno luknjo vsemira

estetika

2008-11-10T21:07:00.002+01:00

prazna notranjost odmeva od nabasanega materiala, kaotično razporejenega po prostranstvih uma, ki se bo slej ko prej razpočil kot kaka žemljica, razpočnica, kot koruza v popkorn, veliki pok in nastal bo svet kot ga še ni bilo – verjetno bi bilo celo bolje, če ga ne bi bilo, če se ne bi vse sesulo v morje megle, ki me grabi za noge in vleče naravnost vase, se počutim kot Alenka Šivic Dular, ko je šla po dolgem dolgem času v živalski vrt, ko si skušam zbiti slabo vest iz glave in si vzeti dve sekundi za svoj čaj

»Dajte mi lestev!«

rešuje me ritualnost šalčke, rešuje pred svetom, v katerega sem prostovoljno stopila, celo več: želela sem si ga, hrepenela, koprnela, lepovidovski motiv, da te Cankar začopati na vsakem koraku, če ne ta pa oni drugi, malček bolj okrogli, da te tvoja slovenskost, slovenceljnost malega človečka izgubljenega v vesolju tepta v poden, grabiš vse tisto listje, sizifovsko, vse na kup, da bo lepo, da bodo sosedje končno mirno spali, ker to je grozno, imeti toliko listja na cesti, na vrtu, pa še oreh, to je drevo!, dela korenine in ruje asfalt, veste, smo cesto asfaltirali na lastne stroške

rešuje me zatočišče v petem nadstropju, rešuje MacGyver iz prve sezone, ki s svojim žepnim nožičem premaga vse zlobce inu hodobce, da bi mu v srednjem veku zagotovo posvetili kakšno cerkev, katedralo, ga naslikali v fresko in čop njegovih las shranili v zlat relikviarij z motivi njegovega boja proti zlu – to bi bilo veselo, pa še nobenega vesoljnega potopa, apokalipse ali poslednje sodbe se jim ne bi bilo treba bati, še sam zlodej bi izginil v svojo luknjo, ali pač v kakšen špil, in se v RL ne bi več prikazal

rešujejo me lignji, polnjeni s sirom, pa kuskus, in to, da mi ni treba paziti na postavljanje vejic, rešujejo me glasovi in krofi od daleč, ki jih v bistvu sploh ne maram, kozarci malinovca, drobne usluge, mandarine ljubezni

rešuje me kovter, pod katerega se skrijem in pulover, da me ovije, pogledi, v katerih vidim, da se je kljub vsemu vredno boriti proti mlinom na veter in tisti drobci peska v puščavi, ki ostanejo med prsti, da postanem polna mitopoetske (!) ljubkosti, opa, osladnosti, kiča, tistih svečk pa medvedkov pa čeveljcev s cofki, da me čuvajo pred popularnim minimalizmom, same skrajnosti, ker pač živimo v svetu, ko se pojem lepega išče v Ikei

super ugodno

vrt s potmi, ki so se zlepile

2008-11-06T17:59:00.000+01:00

stopam v ravni črti korakov, brez pogledov na levo in desno, strumno naravnost v lepšo bodočnost, ki se riše v izložbah – smrečica z lučkami v maximarketu v začetku novembra, vonj po kostanju za 3 evre in oddam kartice z nekaj dnevno zamudo, takorekoč od doma, s pretvezo, da so od nekje daleč – od tistih krajev, kjer se dobi dom z vrtom, na katerem rastejo palme in se udari v glavo še preden se natakne čelado in tudi potem – vmes ne, vmes se le toži za trdnimi tlemi, čeprav so razgledi iz življenja v vertikali tako mogočni, da se strah v očeh prikrije z željo po še

vse je v pogledu (again)

2008-10-24T08:26:00.000+02:00

praznim si glavo na pogledih v tisto neskončno meglo, v katero dan za dnem polzim prav počasi, po možnosti še z zamudo, pritečem, prilaufam, zarošena od sape, da se mi notranja ogledalca zamažejo z izdihom in misli plapolajo med dvema možostma: zamuditi ali ne zamuditi, vmes pa seveda, usidran med oba režnja možganov in zataknjen tako zelo, da te kar spreletava, ždi celoten spekter spominov s točno določenim začetkom brez konca, vedno bolj zasidran, zaraščen vame, del mene, jaz pa mala punčka, ubežnica, bežim pred sabo, nikoli pred tabo, da si spočijem od ohlajevanja možganov z diapozitivi, da zbežim na varno v galerije na drugi konec sveta, da se mi kdaj pa kdaj še od česa drugega kot tvojih prstov zasvetlikajo učki, da ne pozabim, da sem tudi brez tebe možna tu nekje v tem vesolju, le da bi bilo neznansko težje loviti metulje sanj, da bi jim mogoče primrznila krila na kakšen železen most in ne bi nikoli zares zaplahutali, kot v barvi sinjega morja tistih kvazi rajskih plaž iz powerpointa, svetleče svetleči iskrijo svoje letenje za tvojim pogledom

diJalektika

2008-10-23T18:16:00.000+02:00

V višjo kasto se prileze po stopnicah, ogromno čakanja v vsemogočih vrstah na štampiljke, v višjo kasto se prileze s plačano položnico za 20 evrov za birokracijo, za papirje e-demokracije in e-sveta, ki se zanaša na virtualo predvsem takrat, ko jih v reali dobi po glavi: kam s smetmi in praznimi tetrapaki, odsluženimi pralnimi stroji in starimi računali – na internet, v vzporedno vesolje, v tiste neraziskane kvadrante, ker sem že drugič (ali celo tretjič) dobila nasvet: glej star wars, dekle, tam je cel svet idej prostranih, ki ti delajo mindgame v glavi, za znanstevnofantastični moški svet – itak se strinjava, da ne marava žensk, čeprav res ne bi rada, da bi kdo to jemal osebno, raje jo s potni listom mahnite kam daleč reševat svet, ker si je treba zapomniti, da sem na koncu Šentviškega predora rekla, da v Bonda nisem nikoli verjela, v MacGyverja pač, ampak on je ostal nekje daleč v preteklosti in se v tem svetu ne bo več znašel: so še zvečilni gumiji prepolni e-jev, da bi lahko iz njih nastalo karkoli uporabnega

Se mi zdi, da se nam je uspelo malce preveč skregati z naravo, jo strpati v parke in živalske vrtove , lase ujeli med glavnike in si jih pripeli z nešteto špangami in jih zvili v čope in kite, da si jih le občasno razpustimo, da začutimo svobodo vetra ali klimatske naprave, ki je postala v avtu obvezna kot okus pri ustekleničeni vodi: kot, da je še kdo brez

Adam 13. septembra leta 2008 zvečer oznanil, da je našel nazaj pot v raj, a se Eva z njim ni strinjala: nenasitno si je prav po žensko firbčno želela priti še dlje in je spet hotela srečati kačo spoznanja, ker se ji je zdelo spet postati alfa strašansko nazadovanje, ki ne pelje nikamor – in on se ji spet ni mogel upreti: pa ne zaradi razvoja femnizma in emancipacije žensk, temveč iz čiste ženske zapeljivosti in moške navade, da ji v vsem ugodijo. Ker to so ti ženski in moški prav po Heraklitsko dopolnjujoči principi v pravih oblikah telesa, ki na nekem mostu iz leta 1984 (naključje?) ugotovijo, da človek ne more ustavriti pametnejšega bitja, kot je on sam, ker bi bil še vedno pametnejši od njega, ker ga je naredil.

O bogovih ne bomo, ker sta že zdavanj pozabila nanje.

ni me, pa sem

2008-10-02T21:54:00.000+02:00

večer pa, večer, z oranžno posejanimi mandarinami med zobki, ravno hrbtenico in sijočim pogledom, ki ti nariše tiste nasmeške, pa saj nam je kljub vsemu uspelo nekako dan spraviti vkup, ga nafilati z reševanjem majhnih hroščkov iz poti v travo, z opazovanjem neletečega ptiča, ki ga vidiš le enkrat v življenju, pa skoraj nov avtomobilček smo zabili v prevrnjeno kanto in se enkrat skoraj zaleteli nekomu v rit, da je škripalo in cvililo, ampak hvala za varnostno razdaljo in oblaki so bili na nebu, da si se zazrl vanje in parket po tleh in važno je zadihati s polnimi pljuči in si v pogled zarisati neskončne poglede, da si zvečer telefonarimo polni vtisov, češ fajn je bilo in še bi, tudi ti moraš naslednjič z mano, ker skupaj nam bo uspelo, ker takolele nekako jih bomo premagali, ker na koncu se vse pošlihta, še tisto pecivo, ki je sredi dneva izpadlo tako neuvidevno zanič, glede na obilico truda, predvsem pa želje, da bi bilo, se je nekako popravilo in takolele ohlajeno prav tekne, osvežilne limone, paše k tistim orrranžnim od zgoraj, paše ta dan, ko ti ni treba biti nikjer, pa vendar vedno nekje si, skrij se k meni in izginem, oblečena v najbolj živo rdeč pulover, da res vsi mislijo, da sem nevidna

regresija

2008-10-02T10:38:00.002+02:00

zopet bo izzvenelo v medmrežna postranstva kot ena velika kepa negodovanja, kot da je vse nekam zabasano z oblaki inu polno brezobličnega nesijaja – pohištvo s prahom brez leska, zobje z oblogami, ampak zavedati se je treba, da so to le hipni pripetljaji, ki človeka prisilijo v to, da jih iztisne iz sebe, ker nejasni pogoji in mutenje v tri krasne, je nekaj kar me lahko totalno otopi, da nič več ne vriskam veselo v nove dneve, temveč čisto tiho obsedim, ker nefer odnosi, krivice in take reči – to mi gre pa res na kurac

bi radi vsi iz mene izcimili čimveč keša, da zaslužijo za svoje žurke in zlate oblekice ali zlate cepine pač, tako primitivno so posegli v naše veselo vzdušje, kolektivno, prijateljsko, sami naši, pa prideta dva robavsa in zdereta iz sebe vso svojo slabo voljo, predvsem pa oblast, ki jima je testosteron dvignila v neizmerne višave, da je vse skupaj že prav bizarno, na meji z groteskno, da je vse skupaj eno tako teženje, ki ga zlepa ne preboliš, da kar ne morem iz svoje kože, jebemti, ker res ne verjamem v tak svet, ker res ne verjamem v razočaranja, oh, ti mala naivna optimistka!

da imaš še vedno kljub mešanju megle ene par možnosti: da jih z grebljicami počiš in padeš na njihov nivo svinj brez meha, ki niti sanjajo ne o biserih, padeš v grobost neizprosne narave, ampak to pač ni v tvoji maniri, ni nikjer v tvojem genskem zapisu, kaj šele v vzgoji, pa ne moreš, zato bi najraje vse skupaj pustil, ampak s tem jim daš zadoščenje, da so ti vzeli vso dobro voljo in voljo do progresa, a hkrati ne dobijo tvojega denarja, da bi še oni stagnirali zadoščenje – ok, kvazi srednja mera, ampak v bistvu je po sredi tista reka, ki pravi, da moraš premagati sebe, čeprav to nikakor ni fer in te bo še dolgo vrtinčilo, da si se moral vdati, a kaj boš, kajneda, ti mali človeček proti nevihti, mala siva miška, ki jo lahko z eno roko pohrustajo, zato se je včasih bolje obrniti in občutiti poraz, da preživiš