29 julij 2006

"Morš mal menat destinacije" (Ante)

Ta post bi bil lahko zelo zelo dolg, kot je bil dolg včerajšnji dan, pa ne bo, ker tudi včerajšnji dan ni bil tako zelo dolg, kot bi lahko bil.

Najprej se mi ni dalo vstati, zato sem se iz mojega toplega (v teh poletnih dneh že prav savnastega) gnezdeca skobacala šele nekaj ur kasneje kot je bilo predvideno. Tako zelo neodgovorno, tako ležerno se je vse skupaj začelo, da mi je bilo kar všeč. Malce z avtom, malce peš, brez nahrbtnika, z nekaj vode iz pipe in domačega kruha, pa obvezno knjižico in kulijem. Pa sem šla.

Vlak. Tako kot meni, se mu ni nikamor mudilo. Vse tiste hiške in hišice, pa gozdovi in travniki , ki so bežali mimo in seveda ljudje, ki jih je naplavljalo od vsepovsod. Z zanimanjem sem opazovala svojo okolico, ker treba je fotkat z OČMI, / ja, treba je fotkat / LJUDI. *

Tuji turisti, ki jih prepoznaš po belih nogavicah in sandalih, flurescentno zelena huda pička v miniču in s kosmatimi nogami in mladi fantiči s topimi pogledi zazrtimi v prazno.

Vsi na istem vlaku, namenjeni v isto smer, pa čeprav vsak izstopi na drugi postaji. Trenutek tišine, pieteta do odhajajočih. Konec piska, svet obmiruje, svet umre, dokler ne pridejo novi in novi in novi ljudje.

mahajo nam in
telefonske govorilnice se mimo
nas sprehajajo
okorno kvadratne z odprtimi okni
prepiha

Bil je en tak prav lep dan za piknik in prav je bilo, da nisem ostala doma.

***

Novo mesto je v bistvu mestece s prav prijetnim starim mestnim jedrom in še bolj prijetnimi ljudmi. V njem je vse tako zelo krožno, čeprav nimajo nobenega krožnega križišča. Hočeš priti iz enega konca na drugega, pa se zopet znajdeš tam, kjer si začel. Orientacija se mi je izgubila med vsemi tistimi, po njihovih tipičnih značilnostih poimenovanimi uličicami in trgi. Glavni trg, Strma pot in tako naprej.

Najprej sem pristala pred kapiteljsko cerkvijo in kmalu ugotovila, da vse poti ne vodijo v Rim, temveč tja, na tiste klopce in pred tisto cerkev, ki je najvišja točka mesta (vsaj tako se mi zdi). Pa taka fajn trava, pa fajn klopce, pa brez trave v drugačnem agregatnem stanju, pa je bilo vseeno strašansko fajn:)

Pa sem šla. Naprej, po tistih uličicah. Zašla v Dolenjski muzej in si ogledala vse tiste jantarne in steklene ogrlice, pa vse tisto, kar je pač tam skupaj zbrano (zanimivo, res). Vodila me je ena takšna prijazna punčara, ki je ves čas trdila, da v Novem mestu ni nič kaj zanimivega za videti in podobno mnenje sem kasneje slišala še iz premnogih ust - ampak ne, ne strinjam se, pa ne samo zato, ker ne maram biti enakega mnenja kot večina, temveč zato, ker se mi je tole mestece zdelo jako zanimivo. Sploh takole na pogled, ko sediš na kakšni od premnogih klopc, na drugi strani Krke, pa opazuješ vse tiste hišice ob njej, z vrtovi in kanuji parkiranimi ob njih ... en tak pogled za na kartico, res. Pa niti ne bi bila nujno pretirano kičasta. Tako ravno prav.

Sanjam o tisti hiši ob Krki. Taka stara, razpadajoča, tako moja, z ležalniki na balkonu, tako ležerna, kot je v Novem mestu ležerno prav vse. Pa gospod sadjar - prijazen možić, ki mi je šenkal en kup grozdja (opranega! sladkega!) in prodal 2 banani. Pa tista poštna uslužbenka, ki se ji ni nikamor mudilo, ki bi mi tri znamke prodajala cel dan. V Novem mestu je vse tako ležerno, nikomur se nikamor ne mudi, nič se ne zgodi. Tako Gogovsko se sliši.

Goga je seveda zgodba zase. Ambient: najlepša knjigarna ever, z vonjem po kavi in neko zanimivo muziko. Pa tisti kavč in vse tiste, rahlo razmetane knjigice in knjige - tako mojesobovsko sem se počutila in potem zagledam ... ja, pa saj to ni res! Špet eno naključje, ki se je zgodilo čisto po naključju, če parafraziramo Jureta, čeprav, da ne boste mislili: vedela sem, da knjigica z Vidro Vando obstaja, in ja, po njej sem dobila ime, ampak ne po točno tej knjižici, temveč po tejle in nikakor nisem pričakovala, da bom takšnole knjižico zagledala nekje v Novem mestu, kamor sem slučajno zašla. Ja.

Tudi prodajalec je bil tako gogovski, tako ležeren, lepo počasen in prikupno zmeden. V Novem mestu so celo računalniki nekako slow-motion, trajalo je namreč kar nekaj časa, da sem izvedela tisto, kar me je zanimalo. Seveda nisem mogla kar tako mimo lepo založene police s stripi in sem med njimi izbrskala Lustre Andreja Štularja, stripčić, ki ga že dolgo želim imeti. Potem sem povprašala še po Katji Plut in prijazni prodajalec, se jo je trudil poiskati med stripi. In še nekaj mi je bilo všeč: knjigi sem dobila servirani v škrniclju (kot še tople žemljice, res lepo).

Staro mestno jedro Novega mesta je moje, vse ostalo naj si razdelijo drugi. Tisti veliki Tuš z multikinom s petimi kinodvoranami s petimi različnimi filmi, o katerih kvaliteti veliko pove dejstvo, da se mi je zdel Superman (!) še najbolj vreden ogleda. Pa ne, da bi si ga res želela videti. Nato je začel rahlo padati dež. En tak, prav lep poletni dež. Namesto domov, sem pobegnila v pizzerijo. V wcju lahko poslušaš radio in med konzumiranjem pizze uživaš ob razgledu na reklamni pano za Men's Health, ki je menda s Cosmom, najboljši poletni par. Pa dober tek!

V starem mestnem jedru najdemo vse tisto, kar v starem mestnem jedru pač mora biti. En kup starih hiš, pa muzejev, pa cerkva in seveda prodajalno burekov, pa sladoleda in eno takšno zelo luštno čajnico z zelo pestro izbiro čajev (trenutno srkam tistega z limonsko travo:). Trgovin niti ni toliko kot bi jih bilo lahko (veliko zaprtih, praznih izložb), je pa zato zanimiv javni wc, ki te pričaka z veliko zlato tablo in obratovalnim časom.

Novo mesto je mesto premnogih klopc, medtem ko smetnjakov rahlo primankuje. Imajo tudi skate park (rolkarski poligon?:)), ki sem si ga seveda morala ogledati (nostalgija po tistem rattlingu, drdranju, ki ga povzroča skejt in ob katerem se še vedno zdrznem, pa čeprav ne trdim več, da so skejterji moja najljubša rasa). En tak povprečen park, ograjen (to mi nikakor ni všeč), presenetilo pa me je, da je bil popolnoma prazen. Kandijski most, pod katerim je prav prijetno posedati in občudovati njegovo veličino, čeprav vonj Krke ni prav prijeten, a se nosnice nanj kmalu asimilirajo.

Med pohajkovanjem ob Krki sem v njej zagledala tudi prijeten prizor parjenja dveh nakupovalnih vozičkov potopljenih v mulje.

Še bom šla v Novo mesto.

***

In zvečer, sem grizla kolena v naš domači klanec, se mi je zdelo naše mestece tako lepo novomeščansko. Voda in cerkve, pa vse tiste stare hiše in mostovi.

Potem pa zagledam varnostnike v flurescentnih brezrokavnikih, v nosnice prihrumi vonj po pečenem mesu (čevapćići? ražnjići? odojek?!?) in znajdem se med vsemi tistimi ljudmi. Množica.

Bila sem preveč dobre volje, da bi na plan izbruhnila moja rahla agorafobija, zato sem pogumno koračila med vsemi tistimi tako zelo urejenimi in dišečimi ljudmi in niso mi mogli ubiti mojega razpoloženja. Zdeli so se mi zanimivi. Bila sem onstran njih in jih opazovala. Ne, lažem: bila sem med njimi in jih opazovala, kot so lahko tudi oni opazovali mene. Mene, vso pomečkano, skuštrano, utrujeno in verjetno tudi ne preveč lepo dišečo, a z nasmehom na obrazu. Vsi ti zanimivi obrazi, kretnje, besede niti ne, ker jih v vsem tistem hrupu zlahka preslišiš. Pogledi, ki ubijajo in pogledi, ki te zadenejo. Pa en kup nasmeškov in kimanja z glavo. Niso mi mogli blizu, dokler se nisem znašla na njihovem obrobju, med t.i. mojimi ljudmi. Mojimi bivšimi ljudmi, bi rekla sama. Menda smo čakali Vlada Kreslina. Tisto kar smo govorili, naj bi bil pogovor, čeprav se je meni zdelo le kup besed, ki so odmevale v noč. Nič omembe vrednega, tako prazno, tako neumno. Menda smo žurali (haha), ker se takole v petek zvečer, pa poletje in vse to, žurat enostavno mora. Za presenečenja večera je vsekakor poskrbela naša predraga propagandistična vegeterijanka, ki je dramatično povedala zgodbo o tem, kako se je zaljubila v mesarja oz. njegovo surovo moč. Kakšna telenovela! Kako dramatično! Včasih razmišljam, da si veliko boljša igralka od tiste, ki je bila sprejeta na AGRFT (da, čisto vsi že vemo in ja, res, privoščimo ti). Ampak, saj mi te tako ali tako ne poznamo kajne? (hehe, ta je bila zate P) Naenkrat se nas je nabralo cel kup, sami naši, pogovor pa še vedno za en kurc. In takole, med pomenkom, se A naenkrat spomni, obrne k meni ( s tistim njenim pogledom!): "Kaj pa je s tabo?" (in to vprašanje, izrečeno na tak način je tisto, kar me res totalno razpeezdi, češ, nekaj je narobe s teboj, res šuper)

In potem, ja, potem, je seveda sledilo zgražanje nad tem, da kar sama, da, SAMA, pohajkujem na okoli, tako nerazumljivo, pa kaj mi je? In kar takole na lepem se spomnim in grem v Novo mesto in to (!) sama? Pa kaj je z menoj?!?

in potem takole malce bolj tiho: "In kaj si delala pol tkole sama?"
(sem že imela na koncu jezika, da povem vse, kar sem hotela reči, pa nisem, ker je bilo vprašanje izrečeno na tak zaničevalen način, češ, gotovo je bilo brezveze, kajneda, takole sam hoditi naokoli; odgovor je bil že v naprej obsojen na zaničevanje, ne glede na to, kaj bi rekla)

Jaz preprosto (en tak moj nasmeh, tak pasji, bi rekel J): "Nič." (hehehe ...)

Deležna sem bila prezirljivega ubijalskega pogleda. Pha! (nasmeh)

Dobro, če ti ne razumeš mene, tudi meni ni treba razumeti tebe. In ker jaz ne težim tebi, kadar mi ne ugajaš, tudi ti nimaš pravice težiti meni. Zob za zob, oko za oko, kajpada.

(in če slučajno tole bereš, kot jazst berem tebe, pa ti seveda ne povem (heh), naj ti omenim, da te veliko raje berem, kot govorim s teboj, ker ti je pisanje bolj pisano na kožo - en tak neskončen monolog, kjer ti nihče ne more ukrasti rdeče niti, kjer si ti središče sveta (in ne bom rekla, da tole blogiranje iz istih razlogov ni všeč tudi meni. Kako perverzno kajne, da sva si zopet tako zelo podobni?) In ja, šuper pišeš, čista literatura (res). Glede Novega mesta pa: Raje sem sama kot v slabi družbi. Toliko.)

Potem je prišel Vlado in potem je začel padati dež.

Dež!

Oh, dež, kako sem ga bila vesela! Da spere zemljo in asfalt in vse tiste besede in dejanja, ki so se zagozdili sem pod te naše hribe. Da nas spere, očisti. Dež!



______________
* Katja Plut, Ej!, Založba GOGA, Novo mesto, 2001



26 julij 2006

bila sem nadlegovana II.

Ne, niso me nadlegovali šeenkrat. Tale post je samo dodatek k prejšnjemu - perspektiva naslednjega dne oz. vseh dneh potem.

Zvečer sem bila jezna, češ kako mi more nek zli neznanec kar takole zatežiti, meni, nič hudega slutečemu dekletu - mar si moram kupiti solzilec ali s seboj nositi vsaj deodorant, katerega špricanje v oči najverjetneje tudi ni prijetno???

Potem pa pride naslednji dan, ki bi prišel tudi, če se ne bi prejšnji večer ničesar zgodilo in dan, ki ni bil prav nič drugačen, kot bi bil, če se ne bi zgodilo čisto nič.

Takole kar mimo gre.

In potem si rečeš: "Pa saj se ni nič zgodilo." In če bi se: bi bilo potem kaj drugače???

Tako samoumevno se mi zdi, stvari se pač dogajajo, takšne in drugačne in sedaj se je pač nekaj takšnega neprijetnega dogodilo meni. Človek je zelo prilagodljivo bitje ali kot bi porekel Fjodor Mihajlovič: "Človek se slej ko prej vsega privadi" (rahlo parafrazirano)

Čeprav ....

Čeprav seveda ni prav, da se takšne stvari sploh dogajajo. Čeprav seveda ni prav, da kdorkoli kakorkoli komurkoli teži, ga nadleguje itd., nerealno pa bi bilo se sprenevedati, da je možno, da takšnih ne bi bilo ... ja, pa saj si vsi želimo miru na svetu, kajneda?:/

Očitno mora mlada deklica, ki ponoči sama hodi po svetu, takšne stvari vzeti v zakup, pa čeprav se ob tem dejstvu na obraz prikrade le kisel cinični nasmešek.

Kaj pa naj storim drugega???

Naj se sekiram? Naj dramatiziram? Naj povem vsem kaj se mi je zgodilo in kdo je bil, pa čeprav ga ne znam dpbro opisati, ker je bila tema in ker ga verjetno ne bi niti spoznala, če bi ga videla šeenkrat?


Kaj lahko človek v takšnem primeru sploh naredi?

Naj se slepim, da se da takšnele neprijetnosti odpraviti? S čim? Kako?

Naj preneham ponoči hoditi sama naokoli? Niti pod razno:) Še zanalašč bom šla še kdaj točno po tisti poti ob točno tisti uri, pa čeprav z malce bolj trepetajočim srcem in malce bolj ozirajoče se okoli sebe.

Mogoče pa se prepričujem, da je verjetnost, da se ti kaj takšnega zgodi dvakrat tako zelo majhna, da se mi kaj takšnega ne bo zgodilo.

Kakorkoli. Šlo je mimo in jaz sem še tu.

Pika.

25 julij 2006

bila sem nadlegovana

Včeraj, takole enkrat okoli pol enajstih zvečer, sem se vračala domov, na obrobje mesta. Bila sem bolj kot ne potopljena v misli, a vseeno nisem preslišala korakov, ki so se mi vedno hitreje približevali. Glede na to, da hodim razmeroma hitro, se mi je zdelo, da me hoče ta Nekdo za menoj prehiteti, zato sem upočasnila korak, da ga spustim naprej. Prehitel me je velik, črn neznanec, težko določljive starosti (nekje okoli 30), nato pa se obrnil k meni in z očitnim naglasom rekel: "Dober večer!" in kot dobro vzgojeno in vljudno dekle sem mu pozdrav vrnila, nato sva se še rokovala (če ti nekdo moli roko, je pač nevljudno zavrniti) in bil je že nekaj korakov pred menoj, ko se je obrnil in vprašal, če vem koliko je ura. Rekla sem, da nimam ure (kar je čisto res, mobitela pa nisem hotela vleči iz žepa, ker takole, na samotnem pločniku, mimo katerega le vsake toliko časa pripelje kakšen avtomobil, pa v čisti temi, pač nisem zaupljiva), da pa mora biti nekaj čez deseto. Nato se je postavil vštric z mano in me začel spraševati, kam grem. Sem rekla, da mu tega ne bom povedala, ker ni pomembno in ga vprašala kam gre on. "Na stan," je odvrnil. "Aha," sem rekla in ves čas hodila nekaj korakov pred njim, ker sem se počutila rahlo neugodno. Potem me je vprašal kako mi je ime, pa mu tudi tega nisem hotela povedati, rekla sem samo, da se mi mudi (kar je bilo čisto res, ker sem bila brez ključa, domači pa zgodaj hodijo spat), on pa: "Pa šta ti je to nervoza?" in potem je ta stavek ponavljal ves čas, kot kakšno mantro. Na začetku sem mu še odgovarjala, da se mi mudi, on pa kar naprej: "Pa šta ti je to nervoza?" poleg tega se me je nekajkrat skušal dotakniti in se ob tem prav nesramno smejal, kot da čudti mojo nemoč. Meni seveda ni bilo do smeha in v nekem trenutku sem mu rekla, da je nervoza stanje živčnosti in če ga res zanima kaj to je, si lahko pogleda v kakšen slovar. On se je smejal, jaz pa sem hodila vedno hitreje. Še vedno je ponavljal: "Pa šta ti je to nervoza?" Nisem mu več odgovarjala, bil je nekaj korakov za menoj, nikjer ni bilo nobenega avtomobila, ko sem zaslišala, da teče. Dohitel me je, me prijel čez ramena, jaz pa sem se mu iztrgala iz rok in rekla naj me pusti pri miru. Nekaj je govoril on nekakšni kafi, jaz pa sem z grozo strmela vanj in upala, da bo pripeljal kakšen avto. Pa ga ni bilo, zato sem mu rekla, naj me pusti pri miru in da moram iti, ker se mi mudi in potem je rekel: "Ok. Čau. Sem rekla: "Adijo," in čakala, da gre, on pa mi je molel roko, a je nisem hotela sprejeti. Ves čas sem govorila "Adijo, " in potem spet on: "Pa šta ti je to nervoza? Ja tebi čau, a ti adijo." In potem jaz, že vsega sita in strašansko naglas: "Pizda, če se mi pa mudiiiiiii!" Očitno se je zavedel, da se bom začela dreti, če me ne pusti in ga je to, glede na bližino hiš, začelo malce skrbeti, zato me je poslal v kurac in odšel v smeri odkoder sva prišla (to pomeni, da je bil tisti "stan" izmišljen in da me je ves čas zasledoval!).

Še nikoli nisem bila, "pošiljanja v kurac" tako zelo vesela.

***
Nauk na koncu zgodbe: Upaj, da se ti kaj takšnega ne zgodi.


21 julij 2006

Kaj pa vi?

Nikogar ni. Nikjer. Vsi so na morju. In ko bom prišla tja, zopet ne bo nikogar tam.

Včeraj sem se slučajno znašla na Bledu. Zvečer. Bolj kot sama fascinacija nad jezerom, me je fasciniralo to, da me je prvi pogled na jezero očaral, ker ga nisem videla že toliko časa. Kasneje sem se o tem pogovarjala še z nekom, ki kljub temu, da trdi, da ni, je vseeno navezan na svoj rojstni (?) kraj. Idila in to, pa čeprav brez nežnosti ali česarkoli že (tole me je res presenetilo, zanimalo bi me nadaljevanje, a na žalost (?) obstajajo mobilni telefoni, ki prekinejo in uničijo trenutek). Nato sva se ob konjskih figah poslovila, čes saj se še vidimo (ja, valjda).

Všeč so mi naključna naključja, ki se dogodijo čisto po naključju (parafraziram Jureta) in všeč mi je ta poletna spontanost, nenačrtnost; všeč mi je bilo da sem se premagala in stopila dogodkom naproti. Všeč mi je bilo namakati noge in voziti domov v temi.

Ničemur se ne smeš poskusiti izogniti. Nič nimaš izgubiti, lahko le pridobiš. Pika, s katero pa seveda še ni nič končano. Kot vedno ... (edino popolnoma končno ločilo, ki ga priznavam so tri pike, ker z njimi pokažeš, da konec ni končen)


*****

Danes sem bila v Ljubljani. Posedala sem na tisti kratko pristriženi travi v Tivoliju, v krilu in popolnoma nespodobno. Bilo je pasje vroče, zato sem kaj kmalu zbežala domov. Na nogi imam boleč žulj od japank (jebene japanke, a hkrati moja najljubša obutev; še raje sem bosa), domov pa sem prinesla cel kup knjig (3, ampak to je že veliko za nosit v tej vročini) in kot da mi to še ne bi bilo dovolj sem nato v Kranju zavila še v knjižnico. Morala sem dobiti eno dozo Katje Plut. Ej!

Trenutno se počutim zelo navdihnjejno (navdahnjeno?), čeprav me ves čas nekaj preganja. (ves čas me preganja čas)

Kaj pa vi?

Moj oče je danes sanjal, da ga je moja mati zaprla v prtljažnik. Bizarna grotesknost.

In nato porečem: Bodi dovolj in napišem piko.

Bodi dovolj.

20 julij 2006

19 julij 2006

Skrivnost višenj

Najprej me ni bilo.

Nato sem bila, a mi je bil nek kuž zasadil svoje čekane v prst in zato moja roka ni bila najbolj kompatibilna z mojo računalniško mišjo in sem imela težave z nje upravljanjem, zato sem se škatle z ekranom in vseh njenih pritiklin bila nekaj časa prisiljena izogibati.

Potem sem bila, a so bile tudi strele in grom in blisk in dež. Ampak predvsem strele, ali natančneje: točno določena strela, ki je zadela točno določeno mesto, je bila kriva za to, da nisem mogla doseči svetovnega spleta in se na njem udejstvovati.

Sedaj menda sem in imam opravljeno maturo in poslušam radio študent in se nažiram z višnjevim pecivom med čakanjem na koslio. Sedaj sem in tole višnjevo pecivo je res dobro. Višnje so zelo skrivnostno sadje. Na prvi pogled so tako zelo podobne češnjam, a za razliko od slednjih, ki so najboljše sveže narabutane, pojedene čim višje v njih krošnji, pa so višnje takoj z drevesa popolnoma zanič. ZANIČ. Kisle, pa ne samo kisle, temveč taklo zelo kisle, da se ti ob njih zaužitju skremži obraz in da te mine vsaka želja, da bi pokonzumiral še kakšno. Ampak potem pa, ko jih takole vse po vrsti razkoščičiš (kar vsekakor ni prijetno delo in zahteva obilo vztrajnosti), jih položiš na prej narejeno testo, ki naj bi bilo biskvintno, ampak je narejeno bolj kot ne po spominu (količine so seveda izmerjene na oko, zato se zgodi, da testo ni tekoče spljoh, jajc pa ni več, zato sem se znašla tako, da sem vanj vlila en sadni jogurt, ki je bil ravno pri roki) ... no, ja, ko se vse to skupaj lepo zapeče na nekaj manj kot 200 stopinj celzija (seveda ne enakomerno, ker je naša pečica stara toliko kot jaz) vse skupaj postane tako zelo okusno, da sem prav ponosna na svoje kulinarične sposobnosti:) Mljask!

04 julij 2006

widra wanda goes brumm brrrum:)

Hehe, uspelo mi je. Sedaj moram pa samo še nafehtat očeta, da mi posodi avtomobilček, potem bom pa res šla brumm brrrum;)

02 julij 2006

gurmansko

mmmm, mljask, mljask ... cipelj (da, to je tista slavna piranskozalivska riba) v marinadi moje matere (limonin sok in razne začimbe, ki ostajajo njena skrivnost) z dodatki limonine mete, bazlike in origana, pa še nekaj lanenega semena po vrhu, poleg pa mlad krompirček, včeraj pobran z vrta, vse lepo zapečeno, dišeče, pa kozarec vina, sicer ne kakšnega belega, ki bi ustezal ribi, ampak rdečega, domačega kraškega terana, ki je tako ljub mojemu očetu in ker je bila pač ravno ta steklenica odprta, kakšnega chardonnaya, rizlinga ali zlate radgonske pa se mi za en kozarček ni splačalo odpirati. Seveda je bilo kljub "napačnemu" (čeprav je o teranu to skorajda bogokletno reči) vinu, kosilo odlično. Takšnole kosilce ti res polpša dan:)