očitno

izpod prstov letijo le posamezne besede z odsekanimi premori, rezi kadrov filma, ki se sploh ni hotel odvrteti na velikih platnih, v glavi pa: kaos, ki se je počistil, prečistil skozi kavne filtre in očitno s kakšnim majcenim delcem zataknil med možgaske režnje, da za njim ostaja sled

očitno je bila nadmorska višina preniska in čaj presladek, očitno niso vse le vrivki kot marmelada, nafilana v krofe, ker svet je pohan in lepljiv, vse je na debelo posladkano, polno, velike količine pomfrija, pice s toliko sira in pršuta, da se ti zagabi, zapisi s preveč besed, Janković tala ciganom stotake, da se ti zdi, da se je kriza zamaskirala v blagostanje, češ: še lačni bomo, zato jejmo, jejmo, dokler imamo

ta naš postmoderni čas je prinesel toliko prenaphanosti, vse te odprte poti, ki nikamor ne vodijo, vrt s potmi, ki se cepijo v slepe ulice, zakomplicirane fuzle, šope las, ki se razpletajo v dreade, kratkotrajne občutke instant sreče, ki si jo skuhate kot juho z vrečke in ponavljanja, neskončna ponavljanja vedno enakega, čakanja na račune in plačevanje položnic ob zadnjih rokih

nato se sesuje sevrver in se sesuje svet, sesuje se povezava, da se počutimo tako majhne, da bi se skrili pod okrilje objema, razpletli vse skupaj, razčesali, spremenili, popravili, prišli na čisto, da lahko spet umažemo, ga spet polomimo in dodamo nov košček v mozaik

očitno je neskončna lahkost bivanja že od Ikarjevega padca passe, ker - kot bi rekel Murr - peruti pač nimamo priraščenih: je to morda nova ideja za plastnične kirurge?

iskanje izgubljenega časa

včasih je abstrakcija tako larpurlartistična, da je treba skozi okno pokukati v konkretnost, tisto realnost brez pretirane energije, ravno dovolj jo je, da pošpegaš malček po mimo hitečih in se zamisliš predvsem nad tistim malček nerazumljivim, skorajda nadrealističnim, le da to v vsakdanu ni vedno všečno, ker nekako vsaj domnevaš, da je res

zgražanje prerasteš vsaj v srednji šoli in potem se le posmehneš, malček zavihaš ustne kotičke, češ Leute, človeško, mnogo preveč človeško, ker je vse dovoljeno, ker je treba izraziti sebe, svojo identiteto, ker anything goes

sveže pečeno

šparam za Gatnikovo monografijo in za pomlad. prvi zvončki so se že znašli s svojimi malimi belimi glavicami na tem našem recesijskem svetu. vse je kriza, prva zapoved, ne glede na veroizpoved ali barvo las. ker ta je bistvena, čeprav nikoli nisem razumela blond pramenov

vedno sem bila nekoliko zadaj, prav počasi capljajoča za svetom, ki je venomer nekam hitel naprej proti svetlejši prihodnosti, opa, bodočnosti, čeprav naj bi bila sedanjost po Taylorju nelagodna. da bi se človek kar strinjal z njim in z lastno individualnostjo, ki te vedno znova razočara

učinkovitost je zapisana v vseh refrenih popevk, skrita za plastmi ugodja, da se želja naseli v vse pore tvojega obličja, tam nekje do končnega zloma, za katerega optimisti (khm?) trdijo, da ni več daleč pa bomo spet na začetku sveta z nepopisanimi listi iz dreves, ki morda do takrat še ne bodo umrla – kdo verjame?

sicer pa, novosti: v mesto je prišel Chagall, domnevam, da oni zagrebški, spimo malo manj in pečemo kruhke iz testa in iz semen za ptičke, take vse sorte kruhke, ki dišijo in so dobri za pojest in potem objameš jutro z razprtimi rokami in ga preliješ s pomarančnim sokom, ker se ti zdi, da morda bi se pa le nekako dalo …

sončni pogon

svet je včasih tako rumen in prav nič ne bode, ko ti hrustlja pod nogami kot skorja pravkar pečenega kruha in zadiši iz nosnic vonj pomladi, ki se je hotela potuhniti pod globokim snegom, ampak smo jo samo z lahnim pišem in celo brez cepinov in derez, spravili na plano, vsaj za trenutek, za trkanje kozarcev, polnih čaš radosti, da bi sedaj pobegnil čisto v drugo smer, se zleknil pod kakšno drevo, po možnosti kruhovec ali kaj podobno pravljičnega, kaj nenavadno neresničnega, kaj takšnega, kar bi ti z eno samo potezo zarisalo pot po stopnicah navzgor brez dvigala, ampak tako z nogami pa brez vsega tega, česar ne rabiš pa se je nabralo: bi bilo treba prepucati omaro, najti tiste lahne srajčke, si razpustiti lase, da veter razčese vse tiste dreade in vozle brez vsakih j-jev, ker so že tako dovolj zmeštrani, da se vse skupaj razplete, razpiha na vse strani dol do ekvartorja in še čez, da ponese puščavski pesek čez drn in strm pozdrave naprej do morskih psov in jim pove, da lahko v miru zaspijo, divjajo, počnejo, kar hočejo, si zidajo gradove v oblakih, prepustijo toku, da jih nosi, ker, aveš, edino pingvini lahko stojijo na mrazu celo zimo, pa še to le, če se stiskajo skupaj, cela truma, mi pa, individualisti, egoisti, narcisti, skratka: čudoviti primerki tele naše civilizacije, niti ne precivilizirani, kvazi zreli z dokazanim zrelostnim izpitom in vsemi ostalimi pisnimi dokazi, inteligentni, lepi, urejeni, zdravi se gremo lahko lepo solit, ker: brez soli niti kruha ni, kajneda

življenje brez iztegnjenih kazalcev

V življenju je treba po koledarju iskati polne lune in po zemljevidu najvišje vrhove, iskalci težav sredi največje ravnine, si sestavljajo smeri in poti, ker smo ugotovili nekega večera, po francoski pici in litru vina, da plana še vedno ni, kljub vsemu, kakšen je plan, brezciljni, ker pomembna je pot, ampak največja modrost je v tem, da je najprej sploh treba priti do poti.

Smo se spotikali po sivem pločniku, kakšen je pol plan, kam gremo, kam bomo šli, a vemo, kje mamo avto, a vemo, a razumemo, aštekaš. Tako zatopljeni v debato, tako nekje drugje, v eni vzporedni resničnosti, ko ne opaziš malih polen pod nogami, ki drugim predstavljajo konce sveta.

Ker ti veš, da je pot navzgor in navzdol ena in ista, četudi nikoli ne stopiš na isti stop, četudi je rekel nekega jazzy večera še en iz tiste druge scene neke preteklosti, ko so se vsi poznali in so vsi imeli dolge lase, da ko prideš gor pa samo na desno, samo na desno, desno, desno, no, al pa na levo, odvisn s kere strani prideš.

Je težko razložiti in odgovoriti, ampak enkrat zaradi filinga zaštekaš, to je nekaj, kar vse presega, te obnori, nafila, hkrati pa je tako nerazumljivo, da še sam ne veš zakaj ti je tega treba, ko pa bi lahko mirno živel s službo v pisarni, 8 ur na dan, 20 dni dopusta.

Če iščeš težave, iščeš priložnost in trmo v sebi in neko moč, ki jo zbereš iz zadnjih kotičkov – ves tisti egoizem, ki ga trosiš naokoli, ker si naporen, težak za prenašanje kot ruzak nafilan z vsem, kar rabiš, ampak sili te, moraš, greš, te ni več.

Čeprav je tudi res, da ne moreš imeti večera in jutra enega dneva v celoti samo zase, da bi spočit ob sončnem vzhodu klatil roso bosonog po travi zarana, večerjal pa jazz, čeprav bi ga morali včasih prepovedati, takega ta razvlečenega iz saksofona, ki ti privleče vsa čustva na plano, takrat nikoli ne smeš biti sam, da zdržiš do naslednjega veselega komada in rečeš: dobr je blo.

kdaj bomo prerasli

stebri, ohranjeni na različne dolžine, so kot tovarniški dimniki neke industrije, tiste črne, štrleči v modro nebo brez oblačka, da sem bila kot japonski turist s prstom ves čas na sprožilcu – še ostrino sem komajda počakala, ko se mi je tako mudilo, da sem kar skakljala po tlakovanih potkah, po katerih se mimogrede spotankneš, ko zatakneš nogo v kako razpoko, in so potem doma gledaš fotografije in se zdiš sam sebi grozen, ker je na njih veliko vsega in hkrati čisto nič zanimivega, da bi najrajši drugič skrila fotiča v žep in šla z očmi kot vedno, ampak kljub temu je vredno za spomine, že zato, da ne bom več, da se iz napak nekaj naučimo, da recimo ni treba siliti z glavo skozi zidove, četudi so stari že dve tisočletji in morda kakšen še nekoliko več, ker ti ni treba vsega videti, vsega zaznamovati s sabo, češ tam in tam in tam smo že bli, in tam tud, a veš, ja, ja, Pompeji, ja, ja, vem, sm bla, ja, ja, ob kavi ali čaju, kdo bi si mislil, da so čuda sveta, ki smo jih označili kot taka, zaznamovali z vstopninami in jih ogradili, da so na varnem pred vandali, pred rušilci zgodovine, razen, seveda, če za širše množice niso zanimivi – potlej bi jih blo pa treba podret, na njih sezidat velike hipergigateramegakilomarkete, trgovine, nebotičnike, nova stanovanja s kuhinjami kot iz kataloga, v katerih se na pultu bohotijo tri pomaranče, ali pač le ena, da ni preveč klišejsko, vedno kaj takega za hvalit, za poslikat, za obiske povabit – ali vsaj za objavit na fejsbuku

itak delamo vse za oči drugih, se preoblačimo iz razvlečenih trenirk, češ za doma je dobra, ampak taka pa ne moreš okrog hodit, čeravno je še tako udobna, ti ponudi tvoj najboljši sosed gotovo alternativno rešitev direktno iz kitajske, bangladeša, tajske – nove hlače, majice, vse poceni, na hitro narejeno, da čim prej ponosiš in se čim prej zaveš, da je vse minljivo, da čisto nič ne traja, zato, kajpada, izkoristi vsak trenutek, kot trobijo ne le v reklamah, temveč tudi proti koncu sicer prav solidnih filmov – res škoda za te flance, za kupe dobrih nasvetov, ki izpadejo tako izrabljeni od uporabe kot trenirka, ki jo ne smeš, daj, no, res ne moreš obleči za v javnost, ker treba je biti urejen, spedenan, čeravno to pomeni, da si daš kot, khm, pravi (???) moški v uho diamantni uhanček – ta moda se je res prav razpasla, vsak natakar ali varnostnik ga mora imeti, ki da nekaj nase

90°

so dnevi, ki so, in so dnevi, ki niso, sploh če pridejo za tistimi, ki so bili za zapomnit, za zacahnat si na koledar, kako so padale snežinke, čeprav sedaj padajo snežinke vsak dan, ampak takrat so prav počasi plavale po nebu, take drobne, majhne snežinkice za dobro jutro, čeprav je bil že dan, in cesta je bila poledenela, niti ne zasnežena, temen asfalt samo za podlago belini – belim snežkam, malček umazano belim ovčkam in kakšni mački, ki ni nujno bela, pa si je vseeno vesel, ko ti prekriža pot

in ptički sinički z zmrznjenimi perutmi so zobali zrnca iz hišje ptičke in zadaj ni bilo drugega kot sam gozd – tisto hišo bi že eraseali v postobdelavi, ker, seveda, je bilo treba vse skupaj fotkat z učmi in s čutili zatipat, tisti moker sneg, ki se ti ugnezdi v čevlje, da sam ne veš kdaj in štumfe premoči, ko se prevrneš s sani, ampak te sploh ne zebe, samo tako zelo vesel je tvoj otroški pogled, da moraš nujno zatacati v tanajglobji sneg in iz njega zvaliti tri gromozanske kepe za sneženo možakinjo, da je treba vse preizkusit, je treba sneg otipat z jezikom in prste primrznit v rokavicah, da se lahko potem nos namočiš v topel čaj in pritisneš play za film, izgineš v domišljiji nekoga drugega, drugi realnosti, v drugem svetu, v drugih očeh, drugih mislih, drugem nasmehu

da izgineš in te ni, kot da bi potegnil kovter čez glavo in zmedeno pozabljaš zobno ščetko na umivalniku, hlače na obešalniku, telefon na mizi, rokavice neznano kje – vse gre tako hitro in hkrati tako počasi – kot sankanje je, v hipu si dol, a hkrati proga sploh ni kratka in avtocesta je počasna, se zdi, da nikamor ne vodi, ker te prehiti celo tovornjak, ti pa, kot bi plaval na mestu, kot tista snežinkica si, ki se s pomočjo vetra upira teži, ki jo vleče k tlom in morda se bo raztopila še preden pade