ruzak (omina mea mecum porto pto)

Doorse, Moroviča in Cankarja jaz tlačim v isti nahrbtnik poleg termovke zelenega jasminovega čaja, da priredimo skupaj piknik na zelenici. Onega čaja iz tanajvišje police, do katere ne seže moje oko in sem jo opazila šele nedavno, ko so mi pogled razširil v višino in potlej najraje grem z opletajočimi hlačami okoli gležnjev po sivem asfaltu do sonca, da osvobodim nožice čevljev in bosonoga cepetam po februarski travi.

Večina ljudi, ki jih na novo spoznam, me pozna že od prej, ampak nihče ne ve, točno od kod. Svet zna biti tako majhen, vesolje še manjše, ko se vsi srečamo na vlaku ali pač kje drugje, naše misli pa razprostranjene tako zelo na široko, da nas ne morejo presenetiti s predstavami, ki nam nič več ne dajo. Kot bi bilo že vse povedano, pa se le še ponavlja, ljudje pa na koncu še vedno ploskajo in se ovijajo v svilene šale za v gledališče.

Začarajo nas majhne hiške, hišice iz gozda sanj, kako tudi ne, ko imamo že od pamtiveka knjigo Ovčjereja na knjižni polici in naše tazaresne želje se prepletajo v svetu, ki ni zapisan nikjer drugje kot v očeh in v kakšni topli noči, ko na kamnih posedamo in gledamo na bližnje gradbišče, vsak s svojim pivom, tako na izi, pa malo nas zebe v rit.

Takolele, malček sem se izgubila iz telele virtualnosti, z izgovorom, da se mi ne da krasti računalnikov za takšnele peripetije, medtem ko se spotikam ob po stanovanju valjajoči iBook nekje med štumfi, bormašino, kanglami za zalivanje rož in vsem drugim – pisati sem pozabila v stavkih in besede se mi nočejo sukati po pomenih, ki bi jih želela in njih zven se je izgubil nekje med ene majceno poličko in mojimi prstki, ki jo drže. Bežim iz brezbrižnega betona na magično poganske kraje, kjer so doma martinčki, in kjer je vse tako zelo preprosto, tako zelo pogansko in magično, da se zaljubiš po večkrat na dan. Menhirji, dolmeni, kromlehi in mačje glave. Skale in škarpe in sanje v moji glavi.

Kateri soundtrack bi bil primeren za konec sveta?

pomaranča

Izgubljena med identitetami, med najrazličnejšimi beati in štumfi in tipkovnicami z najrazličnejšimi razporeditvami tipk, da sploh ne vem več, v katerem jeziku razmišljam, ko se vse tako širi na vse strani sveta in se datumske meje premikajo nekam proti marcu – februar je tako brezobličen, da ga sploh ne znam zarisati na zemljevidu časa: tako ali tako sem vse prestavila na april, sama pa se šla potepat nekam med asfalt in kamne. Črne luknjice časa se zapolnijo kar tako mimogrede in lovke se oklepajo na vse strani sveta, brez nadzora se oprijemajo drsečih grifov prijateljstva: itak smo vsi skregani, ane, ko si podajamo roke, kuhamo čaj in si delimo prihodnost.

Življenje je ena takšna gromozanska oranžna pomaranča, ko sediš z ljudmi, ki jih imaš rad in si dajete noge za vrat, si posojate klešče za kolesa krast in bila bi že pomlad, če ne bi mucek pojedel vseh zvončkov iz vaze, ampak če oblečeš pulover je čisto v redu. Stripe je treba brati in kdaj pa kdaj napolniti hladilnik, da greš potem lahko naprej s tokom, pa vmes še koga osrečiš – ene take malenkosti, ki štejejo, da ti jih ni treba niti zapisovati nikamor. Pač si.

izolacija

Treba je poravnati račune sam s sabo, vreči tistih nekaj kovančkov rdečelascu s piščalko in uporabiti distanco, kadar je bližina preveč blizu, recimo na sosednjem kavču, ker je nasmehe veliko lažje pošiljati prek rumenih okrogloličnih smileyov kot pa takolele v živo, ko besede kar izzvenijo in niti njihovega odmeva več ni, da se res vprašaš, zakaj ne kadiš, ker v takih trenutkih moraš iti, pa magari po pet dag posebne.

Noč je temna, luno je ubil Marinetti, da sentimentalni pesniki, ne bi javkali vanjo, ker taki si zaslužijo samo še klistir, cin cin, obesi se na klin. Si rečem, da me je zajela Kosovelova nihilomelanholija, da za trenutek odmaknejo tisti veliko močno luč, s katero svetijo varnostniki in policaji in te zasačijo pri dejanju, da letijo reči čez ograjo in po tleh.

Te prestrašijo, da se še bolj zlažeš iz čistega strahu, ker nočeš kamer v straniščih, ker nočeš napisov, da naj se na sumljive kaže s prstom, ker hočeš svoj mir v mrtvem mestu, kajti svet bo umrl nekega ponedeljka, ampak nihče ne bo opazil, ko bodo vsi v svojih zaroletanih hišah verjeli, da so varni pred teroristi, varni pred samimo sabo. »Pa že mora biti res!« če piše na zaslonu, zunaj pa cel kup Vogonov.

Nepremakljiva pasivnost zagledanih v lastno dušo prikovanih na mesto, da elektrika nima kje ustvariti tokokroga, ker je žica že tolikokrat pretrgana, da me nezanesljivost sploh ne preseneti več. Človeka se pač ne da razlagati z matematiko, ko to taisto dušo pusti ležati sredi našega kaotičnega sveta, da se mački spotikajo obnjo, enako kot kose kruha in napol pojedeno čokolado, lahko jo tudi mečeš ob tla, samo da se ne poškoduje.

Kabinetni ljudje v dnevnih sobah s svojimi laptopi , zamenjane vloge, plašči besed ostajajo zapeti do vratu in pomladi bo bolje je seveda le lažno upanje, čeprav itak verjamemo tako kot Taras. Od vsega tega ni daleč do Boga, ki pleza brez štrika nekje na dopustu in nam niti kartice ne bo poslal, ker se mu zdi škoda denarja za znamko.

Od ambrozijanske kitice srednjeveške cerkvene Marija z Ogrskega gre do Nirvane je precej bližje kot od tu do zvezd, ampak neskončnost nihilzma je gromozanska kot nilski konji, ki se delijo na hipotalamuse in hipofize.

Kljub vsemu pa to ni ista neskončnot kot tista pri debatah ob pivu. Išče se nekdo, da mi jo prišteje k oni od prej: dve neskončnosti, koliko je to, ta je še za Chucka Norrisa prezagonetna, in jaz, jaz sem sama doma s Frankom Zappo.

dobrodošli v kaosu

ko pade tema in luna izgine, ko da smo na Madžarskem, ker tam so se žal znašli ravno pod takim kotom, da je ne vidijo, ubožci, jaz pa sanjam o kakšni veliki velikanki, čeprav se zadovoljim tudi s sončnim zahodom, ki tako lepo pade na koncu Tržaške, da ga ravno malo zamudiš, ker že na radiu oznanijo, da čez 9 minut gre, tebi pa je v celem dnevu ravno dobro uspelo pojesti kosilo

pa seveda vsi premalo oblečeni popolnoma naveličani pretežkih plaščev, kot bi se nastavljali prehladom in ostalim nevšečnostim, recimo, da ti zmanjka žepov za denarnice in ključe in vžigalnike, take velike za plin, za cigarete zvite na kuhinjski mizi, na kateri zaspi velik mačkon, kar tako za dekoracijo, ker za to pa so domače živali, tako kot otroci in rože

odgovornost lahko odložimo na državo pa na politiko, ona je vsega kriva, mi pa se potem zvečer nafilamo z benefit jabolko korenček sokovi z luteinom in upamo, da enkrat za spremembo po premraženih ročicah in ušesih na kolesu zvoniti ni prepozno, sploh ker je glasbeno spremljavo zašpilal Steve Lacy in se ti zazdi, da si pa res prav storil, da si napupmal vse te gume, da ti dajo novega zaleta in polj je čist use uredu, dokler ne pogledaš na uro in ugotoviš, da se ti mudi loviti zadnji bus

potem ti ne preostane drugega, da laufaš, da prideš spet v pravi časovni pas, s ključem od brezčasja v torbi, ker se je tako fino zabubiti v vakuum mačje ležernega prekladanja po foteljih polnih nereda in prahu, o katerem ravno bereš v S kremplji podčrtano, da se očita kot greh pometati ga pod omaro in okna, ta presneta okna, niso bila pomita že sto let, ampak kdo bi štel, če imamo pa zvezdice in pirh, ki ga je prodal nek japonski študent, in kup nepomite posode in postelje razmetane, da se samo stegneš do radiatorja in na njem najdeš še Korenčkovega palčka s Ščeperjem, ki je tako človeško fantastična zver, da bi človek sploh ne verjel, če ne bi videl



pa Zlatko Kaučič za večerjo in kaj naj sploh še povem, morda to, da eni ljudje sploh ne vedo, da odžirajo sonce s svojimi bloki, spet drugi pa ne vedo, da ga dajejo, ali pa je to morda preveč osladno, čeravno je vedno fajn, ko kakšnemu fantku ni treba, da ve čisto vse o avtomobilih z zvončki za ušesi, ko aktivistka namesto na protinatovskih demonstracijah študira postavljanje nog in prestavljanje, ko vsi asocialci skupaj preživijo prav fajn z osmimi priiimki na nabiralniku, ker se nikomur ni treba ščeperiti na široko in na veliko, pred nikomur kazati, ker mi smo pač taki, da mačku trosimo briketov v šalčko, čeprav sploh ne zamijavka

najlepše je, ko nikomur ni treba mijavkat pa tisti prahci in drobtine po pouštrih gor ali dolj

razgled je čista poezija

avtoceste so novodobne reke, čez katere je treba graditi mostove in brvi in učiti praslovane plavanja, da pridejo čez na drugo stran, kjer je sonce in srečaš soseda, ki pravi, da mi smo pa res navajeni živeti v naravi, da nas niti polomljena rebra ne ustavijo, da se ne bi postavljali pod stolpe in zrli v oblake: “čist odspod se morš postavt in maš tak občutk, k da ti bodo oblaki na glavo padl.” oni oblaki se ve, ki plavajo, ko greš kot tujec mimo in rečeš “dan”, pa nič, še obrnejo se stran, da res začneš verjeti v to, da si neviden

na praznik kulture se zapro vsa vrata, da telefoni zvonijo v prazno, ko so očitno še dobrodušnega varnostnika, s katerim je sredi noči prav prijetno poklepetati, ko mu vračaš ključe, poslali domov lovit sončne žarke tja daleč pod modro nebo in travnike, kjer se zemlja ravno prav odtaja, da postane blato in greš po potkah, po poteh, ki jih kar naenkrat zmanjka, da res ne veš, kje bi moral zaviti levo, ali pa ne bi smel, kdo bi vedel, ko je dandanes pač vse dovoljeno + v gozdu pač ni semaforjev in prometnik znakov, razen kakšnih tabel z napisi, da je odlaganje odpadkov prepovedano, spodaj pa seveda kup vsega, kar ostane od naše civilizacije neuporabljenega, od gradbenega materiala do praznih šampanjskih steklenic

pa spet na enem drevesu sredi neobljudene pokrajine visi napis, da je ob v času streljanja prepovedano zadrževanje v bližini ograje, karkoli je avtor s tem želel povedati, ker bi bil greh, da v takem vremenu ne bi šel po tleh z nogami, ker bi se tudi gospodična kultura počasi morali nehati zapirati za zidove in bi šla lahko z roko v roki z naravo, da skupaj zavijeta S poti

ko ptici rastejo krila, postajajo kletke učenosti in modrosti zaprte med platnice pretesne in mora iti, iti, iti, da greš, da laufaš, ker nekaj vrta v tebi globoko luknjo, ki jo ne moreš kar brezbrižno spregledati, pa še povsod ti nastavijo vonj po pomladi, da vidiš prve roleraše po cestah in one s kolesi pa s kratkimi rokavi, ja, kaj boš polj, nikoli nimaš dovolj, zasvojeno bi šel naprej do naslednjega grifa, ampak kaj, ko nimaš štrika in se šele učiš leteti, zato nasvet: plavaj (al pa pejt tečt. a kj tečš ti? morš mal začet tečt)

ne dela

včasih ptiči ne vzletijo, če jih v to sililiš in se sneg ponoči naseli čez njih krila, da so težka in primrznjena pa ne morejo letet

nekako pri robu se usedejo na klop in čakajo vala, da jih porine naprej, da bodo imeli spet voljo stopicljati po belih stopinjah

vse polno je te beline po tleh in v zraku se jo voha, da ti ne preostane drugega, kot da tiho pri miru čemiš in čakaš, da mine, da pride nazaj zagon in elan, da pride

potem se odločiš in greš vodoravno, ker so navpično vse ceste zaprte za nedoločen čas – boš še našel kakšen prelaz ob pravi uri, boš že, danes ni tak dan, danes pač ni dan za to

lahko bi se zamaskiral v pustno šemo in si na usta narisal z veliko šminke še večji prisiljen nasmešek in prilepil iskrice v oči, ampak nima veze goljufati, če ti sam veš, da ni

ni da ni, ni filinga, neki me mot, ne da se mi, to ni to, ni, zatorej naj bo brez priokusa grenkobe, ker na džihad igrati karte meni ni zanimivo

ptice imajo še dovolj piče od prej, mi pa si moramo sami pri sebi in čisto potiho rešiti kožo, da jo umijemo svinjarije, se postavimo na glavo, ali jo spodvijemo kot kakšen noj v pesek in smo na drugačen način

ni vedno vse v akciji, lahko je v knjigah in v teorijah, v praksi pa manjka le en drobec in se sesuje sistem

itak pa je vsega kriva nedelja, ki se vedno priplazi takrat, ko jo najmanj rabiš, ampak je vseeno lepo, ko lahko na vrata daš listek “zaprto” in izgineš za zunanji svet

naj nihče ne trka, naj me nihče ne beza ven: danes ostajam zase

odkruški

lomljiv apnenec in cele planjave sonca, s katerimi se fila glava: baterije so obležale za kakšen teden v predalu, pa je sedaj vse ono iz nad meglene višine butnilo v enem samem sunku, da me opotikajoče se odnaša že od jutra, ki je bilo še včeraj zvečer polno dobrih namenov, ampak so se vsi lepo sfižili in se je ob enajstih zaslišalo: mal sej zavlekl, pa se nismo sekirali, itak imamo časa na pretek in še toliko čez, da lahko napihujemo pisane balone in jih limamo na resničnost

kosilo smo zamudili in preskočili, takolele raztegnjenih nog iz ene strani sveta na drugo, ko se vse skupaj niza v slowmotionu in se zmeniš šele za ob enih popoldne, da se bo začelo živeti: prej naj se zajtrkuje in dobro pretegne in rolete privzdigne, kaj več pa ni treba, res ni treba kaj več, ker sobote že dolgo niso za zgodnje vstajanje in listke s seznami za v trgovino pa onimi z opravili (sesanje, pranje, pospravljanje), ker smo s prahom sklenili premirje

tisti pis znak s celim svetom, času smo pokazali fakiče, če se začnemo izražati malo bolj gestikularno, ker pogledi ležerni, brez zapisanega “moram” povedo toliko več in res ni treba tistih treh ton krofov potrešenih z lepljivo belino in potem sem šla z velikim oranžnim dežnikom in srečala cele horde otrok, ki bi bili radi odrasli, ko se derejo kaj za tabo v trenirkah med bloki, pa niti ene maškure

“kaj boš z maškarami, če je pa dež?”

sobota je dan, ko nase navlečeš kariraste hlače, si pristaviš čaj in pometaš z bosimi nogami po tleh kosmiče, ki so se ti raztresli in zato malo dalj rabiš tudi zase, da se spraviš v obliko, ki bo sprejemljiva za zunanji svet, da ti bo zdilal kakšen nasmešek in ti bo kdo, ko samo malo bolj hitro stopiš opomni: kam laufaš, bol počas, ker sobota ni dan za šprintanje, ampak je treba zapolniti reže med trenutki s počitki z vsemi štirimi stran od sebe, hkrati pa pretentati megleno atmosfero in se znajti pod streho z ljudmi, ki jih ceniš, čeravno imajo svetleče uhančke, ker vsi mi smo tam zaradi sebe in to razreši vse stvari: stari dobri egoizem, ko vsak zase, v miru, nihče nikomur ne teži, da pride od vzklika: vi ste vsi prou uredu, mislim res, ej!

in to šteje več kot pol evra (za krof)

grašak

to bo spet ena taka mineštra iz graha, ki ga nihče zares ne mara, ampak iz spromovirane strpnosti do načeloma osovraženih in sočutnosti do sicer prezrtih: če odpreš pločevinko in se zapičiš v točno določeno zrno le z učmi, boš potlej med rižem težko našel ono taisto. hočem reči, da so sive miške velikokrat prezrte in se nam zabliska včasih le kakšna rdeč ali rumen košček tkanine pred pogled, ko nam kakšen konkvistador iz reklame maha s svojo čarobno palčko: glejte in se čudite, ljudje (in kupite, kupite, kupite, med vrsticami)

enako je z vsemi ostalimi plemenitenji kapitala in, seveda, dovolim mojim prjatlom, da zavijejo z očmi, razen tistim, ki so bolj pri koritu in si lahko za 1000 evrov nabavijo čisto novo in snežno belo dušo: njim ni treba, čeprav so moji prjatli, ker si lahko kupijo en tak pogled zavit v celofan v vsaki trafiki, skoraj zraven časopisa, tiskanega posebej za njih z gratis dodatkom knjige kakšnega zigziglarskega guruja

ampak problem je predvsem v tem, da se valovi od ladje širijo koncentrično in v vse smeri, in če se nafta podraži, slejkoprej pljuskne voda čez vrata tudi ostalim živalim in ne le podganam, ki itak zbežijo že tri ure prej, lastniki jaht si kupijo letala, ostali pa pod vodo sanjajo podmornice, da bodo čez par let ugotovili, da je moderno sanjati krila in bodo na veliko kupovali vložke s krilici, ampak takrat bodo lastniki letal počasi že razmišljali o čem šestem

grahki so za mineštro za rajo v tovarni, ki se tako navadi te svoje brezobličnosti, da jo vsaka odstopanja od zelenosti in okroglosti začno motiti: povprečnost je mantra, ki jo je treba ohranjati z zakoni, z vzgojo pa tudi z bontonom in modo – in, ne trapi mi, spodaj podpisana gospodična v reviji, da je moda ekstravagantna, čeravno seveda je tudi to, ampak mass produkcija nekje na Kitajskem (ali in Bangladesh, kjer je bila narejena moja majica wtih love) je bolj kot ne štampanje v osnovi enih in istih kosov in povprečen grahek z zgornjo cenovno mejo do katere lahko seže, je omejen le na določene police: tam pa se je treba prav truditi, da vse one gravže z vezenimi vrtnicami in zlate resice odbiraš na stran – pa ne ostane kaj veliko več

morda potem kakšen tak zelenjak pomisli, da se v tisti vezenini skriva njegova identiteta in tista ekstra posebnost, ki naj bi jo obleka naredila iz človeka, ker neke prave estetske vzgoje v šolah itak ni in potem vidiš, kar vidiš pač (dovolj besedi)

seveda niti blond pramena ne pomagaju grahu, da ne bi bil grah

počasi nas poplavlja vroča voda, v kateri nas bodo skuhali, mi pa sanjamo, da bi bili ribe, ko daleč izza gora začenja odmevati čudna beseda recesija: oni z žlico pri polnem krožniku rižibižija (ki ga jé iz istih razlogov, zaradi katerih plača položnice za lačne otroke v Afriki – gl. 1. odstavek) vé, njemu je jasno, je že naredil izpit za pilota in si kupil letalonosilko, ker so mu iz zaupnih virov že pred mnogimi leti podgane prišepnile, da so se Vogoni odločili zgraditi avtocesto: se ve kje.

na koncu vsega bodo polno krožnikarji mahljaje odleteli s sporočilom: hvala za vse ribe

(to je bila reklama za potapljaški tečaj. če pokličete v naslednjih desetih minutah, vam prodamo še kisikovo bombo)