Mehika

Hidra, mitološka pošast s sedmero glavami in vsakič, ko ji eno odsekaš z mečem, iz nje zrase sedmero novih. Vedno znova in nikoli je ne uloviš za rep, čeravno hkratno tečeš zaciklan kros po stadionu – tisti rdeči pesek se ti zažira v podplate, in to, da tečeš vedno hitreje, da šprintaš z zadihanimi pljuči, ne pomaga čisto nič: glave se bodo še vedno množile v neskončnost po pravilih poti, ki se cepijo, dokler ne bo gospodična Hidra srečala gospodiča Minotavra, ki jo bo kar celo požrl, z vsemi njenimi neštetimi glavami vred, v vsaki izmed njih pa ravno tako zapletena in zaflenčana kolobocija misli: eni prirežeš peruti pa se že rodi sedmero novih asociacij nanjo in nikoli ne bo konca te poti.

Ravne ceste zgodb z začetkom in koncem in realizmom, ki ga ni treba iskati med vrsticami, ker je že vse tam, v besedah, ki ubesedujejo točno tisto, s čim manj vrzeli, ki bi peljale domišljijo na pašo.

Konkretnost, zaporedja po kronologiji, ki je zamenjana in spreobrnjena le tolikanj, da še vedno vemo, kaj je bilo prej in kaj potem, in velikokrat tudi slutimo, kaj se sploh lahko še pripeti. Kriminalke po receptu, Scherlocka Holmes s Poirotom in dolga polica samih črnih z odrgnjenimi hrbti Edgarja Wallacea. Zagrizeš se vanje, se prilepiš in kot pijavka izsesaš iz njih še zadnjo črko, še zadnjo piko ob kakšni slabi luči in z zapirajočimi očmi, a seveda moraš izvedeti konec.

Lepo eno za drugo, ene boljše, druge slabše, taka za zares zapomniti pa predvsem Cimre Maje Novak: spretno zamišljena zgodbe skupaj na pladnju s kupom citatov od vsepovsod, besednimi igrami, čudovitim slogom in jezikom, črnim humorjem in preseganjem onih standardnih okvirov: ni veliko takšnih kriminalk in kmalu se ti večina preostalih ne zdi več tako kvalitetnih, kot so se ti zdele poprej.

Zgodbe postajajo vedno bolj ovinkaste, celo valovite, skravžljane in zamotane, četudi vedno krajše, brez pravih začetkov in koncev, polne besed, ki se odtisnejo in zbujajo plazove novih in novih in novih in asociacije se širijo v koncentričnih krogih tudi pod vodno gladino.

Naprej gre le še makadam, in sicer naravnost do Mehike, ki je odkrita šele veliko kasneje po zaslugi Velikega plazilca, a lepo ponazarja vso pot, vsa ta nenehna tekanja levo in desno in gor in dol in to vse hkrati in prepletanja in potem jih bereš še več naenkrat in vmes med besedami zijajo ogromne vrzeli, prepadi, ki jih zapolniš sam, ali pa jih puščaš tako zevajoče, da ti morda kedaj drugič utrnejo kakšen nov tornado misli, in včasih kot poseben bonus gratis poleg dobiš še slog, premetavanje besed in igračkanje z njimi, da ti ne preostane drugega kot vzhičenost nad samo lepoto jezika.

Prevodi znajo biti zato zafrknjena zadeva, ker je težko uloviti skrite pomene in besedne igre, a hkrati lahko prevajalec doda nove, najhuje pa je, če ostanejo le suhoparni stavki, čeravno so v izvirniku kar buhteli od poetičnosti. Se ve, da pa tudi izvirniki niso vsi taki, ampak včasih tega pač ne moreš vedeti in tako se mi je razvpiti in moderno cenjeni Houellebecq vtisnil v spomin po siromašnosti stavkov in tudi sama vsebina Osnovnih delcev se mi je zdela prazna – morda je ravno to point, ampak mene takšne reči ne prepričajo: morebiti res pokaže družbo v vsej njeni praznoti, ampak za takšnole ugotovitev lahko le odprem Lady, pa zato ta še ni dobila nobene nagrade za književnost.

Včasih vsebino reši stil, tisti stil Kristusa, Sokrata in Garcie Lorce, če parafraziramo velikega Bukowskega in ironično je prav on tu pogrešil: v poeziji mu je uspevalo – znal jo je pisati s stilom, v prozi pa golo razgalja vsebino s kratkimi stavki polnimi trdih besed, med katerimi sicer najdeš tudi kakšen biser, a celotni vtis je ponavadi skomig z rameni ob zapiranju, nič se ni premaknilo in je le še ena knjiga več - še en fuk pač, brez čustev, brez estetike, brez pravega užitka.

V dolini Šentflorjanski nekje pri vrhu Avtor njenega imena, ki poleg zveličane in kanonizirane vsebine raznih luči na vrhu klancev, vozov in teka, ponuja še bralski užitek. Kopica lepih besed in blestečih besednih zvez, kar so nekateri uporabljali tudi kot očitek, češ da obliko postavlja pred vsebino in da je vse preveč vzvišeno metaforičen in premalo ljudski, vsekakor pa kljub vsemu: mojster besede.

Skupaj s Kosmačem nasproti raznim Vorancem in Miškom, če si privoščimo nekoliko črno-belega, in da, omejeno le na prozo, poezija je druga reč. In potlej nastopijo novejši časi in kakšen jezikovni purist, ki je Cankarja postavil na piedestal in se klanjal njegovemu slogu, se hkrati zgraža nad novodobnimi, sodobnimi pisatelji, ki si dovolijo cele kupe slengizmov, angleških izrazov in podobnega uničevanja našega prečudovitega jezika, oh, ta mlada generacija, oh, oh.

Po kritičnem ločevanju zrnja od plev pod privihan nos purista vržemo samo zrnje: po kvantiteti in kvaliteti gigantsko impozanten opus Andreja Moroviča in nihče več ne more kar tako vse poprek očitati siromašenja jezika. Če je Mőderndorfer nekakšen (poudarjam »nekakšen«!) slovenski Bukowski v prozi in sinonim za stavke tipa »Fukala sva.«, je Morovič vse kaj drugega, čeravno pove isto: piše o curljajočih in prelivajočih se tokovih, izumlja nove besede, se očarljivo igračka z jezikom, še izločanje zna opisati poetično!

Vsebina je v vseh delih bolj kot ne ista – sodobni globalni Odisej, ki pluje, ali bolje rečeno tava, skozi življenje, od mesta do mesta, od ženske do ženske, iz cveta na cvet, ob tem pa se mu utrnejo zmerno do pretežno modre misli z odtenkom, ki variira glede na drogo, pod katere vplivom je. Redkokdaj se pripeti, da ni ne žensk ne drog, a povsod oblika prevlada nad vsebino, slog je tako čudovito inovativen, da se ob prebiranju vsakič znova zaljubim v preobračanje besed in njihovih pomenov, in res, njegove izume in umotvore bi bilo namesto suhoparnega besedja iz dnevnega časopisja treba uvrstiti v korpuse kot so Nova beseda in Fidaplus.

»V slovarju SKJ recimo piše, da pomeni kasetirati med drugim vložiti kaseto, torej si jaz lahko privoščim: da mi zadrkajo elastične hlače in zašpricekuta govnaški pot iz vsake pore, ko zagledam kolosalno krmilnico neznanih junakov /…/«

»Sedajci so upa polne stiske neizbrisno preč. Moro prihaja, ta Teufel objestni, strumnih korakov iz krute vojske med še krutejše civiliste.«

»Pozeleneli zmaj in koprska koza s soncem v rogovili – to je vse, kar mi je ostalo od praplemena, od teme nabite z življenjem, od zvarkov fenomenalnih čarovnic. Pomisli, pogoltnil bi žavbo ali kaj takega, in že bi pasjeglavcu zamrdal pred oči kosmato rožnatost, s kurčemorom v temni notranjosti, grozno vijolično sulico od jezika, črne kolobarje pod obrvmi in srhljivo zmedo zvokov.«

Od tiste makedamske mehiške ceste naprej vodi le še potka nekam strmo v breg in le nekaj je tistih, ki se lahko po njej peljejo s kolesom, pa še to ne vštric. Na oni steni prav pod vrhom pleza le še Morovič, verbalni mastrubator, ki z vsako besedo odseka Hidri eno izmed glav, da lahko doda še sedem novih, prav po morovičevsko zasukanih in tako čudovito zvenečih, da bi še Ivan z veseljem prikimaval dehtečim besednim zvezam, če ne bi ves ljubosumen in zardevajoč zaradi vsebine odnehal na nekem klancu.

Tradicionalni prah za omaro

Nekje zunaj je svet prekrit z belo odejo in z zmrznjenimi ledenimi ploskvami, po katerih si stare mame lomijo kolke, notri pa radiatorji ustvarjajo tropsko klimo, lučke prižgane po cele dneve in noči na vseh mogočih podaljških, še malo polepljenih z izolir trakom in tako fino prislonjene ob okraske in vejice, da kar komaj čakajo, da kaj zagori, če jih že kakšna svečka, tako popularna v tem času, ne bo prehitela.

Topel družinski čas, ko se vsi vračajo domov, da bi pekli potice, a jim še za piškote zmanjka časa in energije, zatorej je vse kupljeno v zadnjem hipu z drenjanjem po trgovinah pa še pospraviti je treba, posesati, pomiti, pobrisati, osnažiti, poglancati vse fuge med ploščicami in izbezati izza špranj v parketu še zadnjo smet, da genocida nad pajki (kje je kakšno društvo proti mučenju živali?) in prahom sploh ne omenjam.

Eno samo hitenje in vrvež po hiši, prepirčki so potlačeni z besedami: »Tiho bodi, ne začenjaj spet, pa saj je božič!«, čestitke polnijo nabiralnik in nas postavljajo še pred en »moram« več, zato na božični večer z veliko zamudo limamo znamke, pišemo naslove in laufamo do nabiralnika, za tiste, za katere nam zmanjka časa, pa na hitro forwardiramo nekaj po elektronski pošti.

Pa darila! Treba je nakupiti darila, še enkrat v trgovino pa božična večerja, joj, koliko obveznosti, ni čudno, da si potem vsi ob stiskih rok želimo le miru.

Tradicija nam veleva drenjanje pred in po polnoči, zadušljiv zrak prepojen s kadilom: idealne pogoje za omedlevanje, jaz že vem, o čem govorim. Saj bi šli spat, če nas ne bi motil zvok petard, ker te pa res tako čudovito pašejo v ta čas in sploh dojenčki, starejši in živali nadvse uživajo ob tem.

Se mi zdi nadvse zanimivo, da kar mrgoli blogerjev, ki se zgražajo nad pokom in treskom in bobnenjem in žvižganjem raket in vsem tem, pa tudi večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, mi reče, da res ne razume čara petard, zato se vprašam: ja, kedo jih pa potlej sploh meče?!?

Tisti zadnji petek šole v letu se že dopoldan spotikaš ob krdela prepijane mladine, ki se pogovarja le o tem, kako se ga bodo ofukali spet čez par dni pa potem za novo leto, takrat bo šele raztur, seveda (kako predvidljivo) v neki kočici sredi ničesar.

Razkol med idealom in stvarnostjo, med tisto iskrico, ki si jo kot one kristalčke za na nohte, limamo v oči in povečanim številom nesreč zaradi pijanih voznikov, ki se vračajo iz sindikalnih zabav, prepolnih štacun in praznih denarnic.

Ideja je lepa, se ve, zato nas pa tako potegne in bi vsi vohali sveže pečeno potico in bili spet majhni otroci, ki z velikimi učki trgajo mašnje iz daril pod smrekico; vsi bi radi verjeli v Božička in Dedka Mraza, ampak nam nekako ne rata, okoli nas pa toliko božičnega in prednovoletnega veselja, mi pa tečni zaradi neprespanih noči, mačkov, petard, gneče v trgovinah, kupovanja daril in tako nam od vsega skupaj ostane le en ogromen ruzak slabe vesti, ki se kot prah že nekaj let nabira za omaro.

Virtualni prazniki

Dušo bomo lepo oprali slabe vesti in si v usta položili velike besede optimizma in prijaznosti do vseh in vsakogar in prišlo bo novo leto!

Zanosno bodo zadoneli glasovi pevskega zbora in s čestitk se bo cedila tinta osladnosti in že natiskanih srečno v mnogih jezikih s podpisi.

Okraski že tiščijo k tlom moje poglede, otročki z žarečimi učki zrejo v lučke, stari možje skozi zobe (zlobno): ko bi vsaj elektrika crknla in noči bi vrnili temo.

Sneg do nadalnjega obstaja le v risankah in pravljici o Snežni kraljici, vonj pravkar pečenih piškotov se prodaja v stekleničkah parfumov za pod smrečico.

Gospodične bleščavost torbic in obutve selijo še na ostale kose oblačil: puloverji, pasovi, nakit; zmagovalka z zlato bundo, veke se šibijo pod bleščicami, zlate elastike za čop z zlatimi bunkicami se prodajajo po tekočem traku. »A niso hude? Jest bi pa prou eno mela, prou kupla si jo bom, res je huda.« Še Barbika bi dvakrat premislila preden bi si jo nadela.

Jelenčki v izložbah, severni medvedi, srnice, sneženi možje in pingvini. December, prava paša za oči in za razmišljanje o estetiki, o meji med kičem in bizarnostjo, o tem, kje je meja med snobovskim izoliranjem z dizajnerskimi torbicami in klošarjem v svojih cunjah od rdečega križa.


Vzporedni svetovi, moj svet ni tvoj svet, mene lučke zaslepijo, tebi se zde lepe.
Lahko se zgražam nad nametano oblikovanimi reklamami v nabiralniku, lahko se zgražam nad okraski z nepredstavljivimi barvnimi kombinacijami, nad čevlji z biserčki, nad umazanijo za nohti, ampak led po katerem stopicljamo v škornjčkih je tenak: kaj hitro se nam zalomi, kaj hitro mora tudi fina dama v plaščku iz umetnega krzna, ker je seveda ljubiteljica živali, vegeterijanka (vegetArijanka?), zamenjati tampon, in čeravno si potem kot Pilat umije roke, je še vedno človek, ki se pod svojim plaščkom ravno tako poti kot vsakdo drug, pa če to prikrije še s tolikimi decilitri umetnega čudovitega vonja vijolic.

Lépo je kulturno pogojeno, odvisno od okolja, od vzgoje, pa tudi od socialnega statusa: več denarcev zapraviš za novoletna darila, bolj se ukvarjaš z lepoto, pa kakršnakoli naj že bo: se ve, da vedno zmagajo porcelanasti kipci za na kamin in zlati božički, ki lazijo po hišnih fasadah.

Stojnice s kuhanim vinom in vse mogočo šaro, nad katero se zagotovo zgraža kakšen arhitekt s stanovanjcem v črnem usnju, kovini in nekaj lesa za občutek domačnosti, širše množice pa derejo tja in glasba, se ve, ne more biti kaj drugačna kot je: v skladu z ambientom, in potem gospa z vsaj petimi otroki, ki ob nedeljah ne morejo gledati Živ-žava na račun svete maše, pove: »Pri nas pa darila nosi le Miklavž, pa še ta so skromna: mandarine, orehi, suho sadje,« nato pa pohiti na tržnico pa v trgovino, da nakupi vse to čim ceneje, se drenja med ostalimi, ravno tako skromnimi človečnjaki, ki trdijo, da jih božično – novoletna mrzlica še ni zajela, in da je res grozno, kako se vse začne že pred novembrom.

Gospod arhitekt iz zgornjega odstavka se bo vsemu skupaj nasmejal, morda naročil kakšno knjigo za svojo punco preko Amazona in v svojem dizajnersko opremljenem stanovanjcu s še nekaj kolegi nazdravljal s penino in se zgražal nad množičnim potrošništvom in njihovim okusom. Iz devetega nadstropja bodo z nasmeški in zviška opazovali drenjajoče se ljudi, ognjemete raket, dokler jim petarda ne bo priletela na balkon in razbila okenske šipe in bo žvenket stekla uničil zabavo, ker bo drobec stekla priletel gospodični v mali črni večerni obleki v nogo in ji strgal najlonke.

Ženska, ki se vsak dan vozi v službo v oddaljen kraj, popoldne domov kuhat kosilo in likat perilo, kaj takega lahko gleda le v telenovelah. Že za frizerja enkrat na nekaj mesecev jo peče vest, kaj šele razne pedikure in novoletne toalete, ko še za vsakodnevne hlače in čevlje, en ali dva para, nima ravno denarcev na pretek, zato bo za sindikalno zabavo izbrskala kar kaj iz omare, da bo ostalo še kaj za darila za otroke: legokocke niso poceni, zato na onihle stojnicah z veseljem nabavi rokavice in šale in še ene tople volnene štumfe za moža, da se ne bo prehladil.

Internet ni edina virtualnost, nepredstavljive realnosti drugih lahko delujejo imaginarno, tvoj RL ni enak mojemu in jaz o tebi slišim le po televiziji, ti o meni bereš le v časopisih. Čestitke enih v nabiralnikih drugih in obratno, zgražanje nad zvezdicami, svečkami, jelenčki in snežinkami, zgražanje nad enobarvnim minimalizmom – kje je novoletni duh?.

Eni pišejo božič z veliko in drugi se zgražajo, nekateri pišejo božič z malo in drugi se zgražajo, ampak saj takolele med prazniki se imamo vsi tako presneto radi, najbolje je, da podarite naprej kar objem, ki ste ga dobili nekaj mesecev nazaj, ko je bilo talanje le teh vsaj tako zelo in kot trenutno na lestvici popularnosti kotira vprašanje: »Kje boš za novo leto?«

In imelo me je že, da bi zaključila s patetičnimi besedami sprave: kjerkoli že boste in kakršenkoli je že vaš svet – pomembno je le, da boste praznike preživeli tako, kot si želite, hehe, ampak rajši ne bom.

Če potrebujete prijaznost in optimizem in srečo in zdravje in veselje, se vsega tega trenutno ogromno valja povsod, morda vas pod smrečico pričaka priročnik Deset korakov do sreče ali Loto listek, kedo bi vedel. Morda pa smrečice sploh ne boste imeli iz trendovskih razlogov, pomankanja časa, denarja, želje, česarkoli. Vsako dejanje vas določa, vsako nedejanje prav tako, še posebej pa je bistven odnos do sveta, s tem tudi do soljudi in njihovih svetov.

Virtualen svet kot demokracija vseh možnih realnosti, preplet naših vsakdanov, vsega, kar nas določa kot zrcalo družbe, ki se v resničnem življenju razsloji. Realnost drugih postaja vse bolj nepredstavljivo virtualna, virtualnost vse bolj praznično idealna, ko jaz in ti na istem forumu trkava s kozarci za novo leto, v RL pa sto šestindvajset svetlobnih let narazen.

Poanta je nekje v bližini, morda jo najdemo prav tu. Google it;)

Včasih potrebuješ samo koga, da ti reši življenje

Svet se ti v eni noči spreobrne na glavo, morda je bil samo večer, en tak, ko Štefan ni bil dežuren in je pustil polni luni splavati nad mesto.

- Šalehar: Kaj je sedaj to, sploh mi ne odgovarjate na vprašanja, a je polna luna danes?
- Štefan: Ne, ne, ni. Sem v službi, sem dežuren.
- Šalehar: No, potem mi pa povejte, gospod Štefan, zakaj pa vi niste tajkun?
- Štefan: Zato, ker sem avtomehanik.

Ampak to je bilo že stoletja poprej, še preden sem padla v srednji vek; to je bilo takrat, ko sem metala vse štiri od sebe po parketu in se z volnenimi štumfki drsala po njem. To je bilo že davno.

Quasimodo: In je takoj večer …

Tak lep, niti ne pretirano otožen, pa od kogarkoli sem že to pobrala. Pač, sem se odločila z obema rokama pobrati tisto ta ogromno kocko s tal in jo zalučati komu v glavo, pa četudi ne zadane cilja, važno je sodelovati, ne zmagati, knde, in tako ali tako sem se že sprijaznila z dejstvom, da večina reči zleti v prazno. Recimo besede. Niti odmevajo ne več.

Potem je prišel en četrtek in en petek in ena sobota in ena nedelja in en ponedeljek. Ah, saj veste, ponedeljek. Vsi povoženi smo se nabrali, se ve, da le tisti, ki smo bili sposobni svoje kosti zložiti v pravilni vrstni red in prisiliti noge namakati v čevljih polnih dežja in se zaletavati z marelami v mimoidoče. Se postavljati v neskončno vrsto čakanja.

Začelo se je skratka nadvse obetavno in spet sem se na sredi prepisovanja s prosojnic zalotila pri takšnihle, malodane eksistencialnih vprašanjih, samo z ožjo geografijo in manjšim časovnim razponom, vezano na tu in zdaj, kaj, zakaj. Za rešitvijo sem pobrskala po moji malhi in Beckwith mi je rešil življenje. Že drugič danes. Prva je bila Eva, kdopadrug bi bil lahko prvi, morda Adam, ampak njega pa res že dolgo nisem srečala. Morda jutri.

Tretji je bil rogljiček direktno iz pekla in nekje vmes me je v uhelj presenetilo Da ne beremo celotno besedilo profesorice slovenistike v javnem govornem položaju. Ah, ja, ni rodilnik spljoh. Ampak mene to zaenkrat še zabava.

Še od prejšnjega posta dalje, vse skupaj postaja že proklemansko smešno in jaz se le še smejim. In govorim z ihtavo gorečnostjo. In pišem po kronologiji dogodkov. In naglas pozdravljam ljudi. In se menim za kave in čaje in kakave in pleze v prihodnosti. In sem nadvse prijazna. In si pridno shranjujem telefonske v imenik. In pridno v knjižnici po par ur študiram. In imam že dva dni narejeno seminarsko za jutri. In bi morala biti v tem trenutku obvezno sprejeta na AGRFT, ker se počutim kot kakšen politik poln medenjakastih obljub, ki nazadnje še sam začne verjeti v svojo iskrenost. Dobr trgovc še sam seb proda in naenkrat sem res v enem drugem razpoloženju. Bog je na razpoloženju, na stand by, bi rekel Janez Vrečko, tudi on eden tistih, ki lahko življenju vrže rešilni čoln.

Mojo ladjo so zagrabili ugodni vetrovi, ledene gore so ostale, ampak sem se prepričala, da jih ni. Icolinjorhet, pa v rokah, pa v nogah, ampak icolinjorhet. Jaz mu verjamem, ker mi je tudi on že eneparkat rešil življenje, četudi mi ga je tudi eneparkat sesul, ampak kdo bi štel poraze. Te lepo zmečemo pod oklep, in tistega, česar ne vidiš pač ni, mehmeh.

težko se je naučiti dobivati
vsak pizdun je lahko dober poraženec

Dragi moj, Čarli B, danes se pa ne bova popolnoma strinjala. Kot kakšen odvetnik iz kakšnega filma: Ugovor!

Ni lahko biti dober poraženec, ali pa morda le nisem pizdun. Pogrešam one mesiče s pizdunom slonom v glavni vlogi, ampak očitno je tudi tebe zajel vihar. Super kot vedno, kajneda?;)

Na živce mi … Ah, ne … Kot hommage zlemu psu: Na vranico mi gre, da lasje in nohti rastejo, ampak včasih je treba v roke vzeti morilsko orožje in odrezati kakšen šop: prec se počutiš bolje.

Miroslav Holub: Stopi in odpri vrata. Vsaj prepih bo nastal.

Upam, da se ne bom prehladila.

176f0f2d2843bc4ebb75300a3e469a84