neumesna

Niti urnim kazalcem ne morem sledit na tej uri digitalni, ki se premakne ravno takrat, ko pogledaš stran.

vzvalovim

dogaja se ne glede na polno luno, to sem že zdavnaj udomačila, da me ponaša kot dotiki znanih dlani tri centimetre od tal, kot bi bila napolnjena s helijem namesto tistega ogljikovega dioksida, ki se nabira v mojih pljučih, nikoli zares izpihan, ostaline preteklosti in spominov, ki bi jih najraje pokopala brez nostalgije, vrgla stran kot stare cdje z najstniško muziko, ki si ne zasluži tega imena, fotosinteze še nisem osvojila, rabim upgrade, 0.0.1 različico sebe, boljši svet, misice namesto poezije

zeleno, ki te ljubim zeleno, četudi je močvirje s komarji ali so breze, travniki z zlaticami, ki jim v Avstraliji ne poznajo imena, nepremočljiv šotor, ki diha kot plastična vrečka, da se takoj najdem ujeto med vrsticami, se zamejim še s kakšno vejico in sem tam, kjer je že spet večer, rimska cesta, bose noge, mrzlo morje, poletje haikujev, sladko kot narabutane fige

to je vse drugje, tja, kamor se gre, kjer nisi vedno in od koder greš po avtocestah in čez most in z letalom, to je vse povsod drugje, kjer lahko dihaš s tapravim soundtarckom v ušesih, ki ti ga ni treba iskati po celem vesolju s kvadrantom delta vred, zašpilaš taprave strune, ki delujejo uglašeno tudi na razštelano kitaro in ujameš ritem, ne da bi se trudil, ker tako preprosto je

ker takrat, ko bom tako ali tako flegma kot Jackie Brown, me ne bo brigalo, v katero smer piha veter in kako moram obrniti čoln, da me valovi ne bodo zalili, si bom lepo z mirno roko popravila frizuro in šla naprej, brez tistega zoprnega odmevanja od znotraj, gongi in alarmi, sirene, cviljenje mučenih živali, Dane Zajc, da se iz grla plazijo slinasti polži nemira, patetični kot sam vrag in histerični kot najbolj stereotipna ženska

se pozabimo držati za roke in bežimo v bolezen, iz zvočnikov špilajo bendi iz raznih poletnih noči in gasilskih veselic, mize so plastične in stoli neudobni, breskve škropljene in usta dojenčkov zamašena z banano namesto bombonov – je bolj zdrava, zato sanjam svobodne dežele, take s kamini in nepokošeno trato, zgrajene brez birokracije, ki zahteva od tebe celoten zdravstveni pregled zaradi podaljšanja izpita zaradi dioptrije, naj jim rata, predvsem to si mislim, naj jim spet rata obnoviti vrednote, na katerih bi pomojem moral stati tale naš ljubi svet

najlepši del mojega poletja sem preživela tule

bil je mraz in bil je sneg in bili so komarji, na milijone vrst, tisti taveliki so se parili na mrežah šotora in tiste tamale si prinesel na kapi, da so ti delali družbo namesto plišastega medvedka za spanje, močvirnat teren, šotasto barje, ki se ti ugreza pri vsakem koraku s pretežkim ruzakom, kup malih jezerc in potočkov s kristalno čisto vodo, vsaj navidez, v resnici pa zlobni svizci vanjo spuščajo svoje drekce, this little fuckers, če se ne spomniš takoj besede v angleščini

bilo je sonce, tako nebeeeško sonce, ker je zagotovo moral biti kje blizu tudi sveti anton martin slomšek, tam gor, nad 1000 m nadmorske višine, z bolj malo rastja, nekakšen mah, trava in le tu in tam kakšen cvet, pa galebi!, tako visoko si že bližje nebu in vrhovom, ki te vabijo v vsakem vremenu, da kar greš, četudi se nad tabo nabirajo temni oblaki




včasih se vrneš premočen do gat in še čez, oblečen v vse, kar imaš s sabo, napelješ jakno z najdaljšimi rokavi čez cel strop namesto štrika in nanjo zavežeš vse ostalo, čez noč se bo že posušilo, si rečeš, potem pa je še zjutraj vse vlažno, čeprav na večini cunj piše quick dry

najcenejše hlače za 20 evrov so bile taprve suhe, kakšna ironija, ampak sem si sama kriva, ker mi je škoda denarja za zares kvalitetne zadeve, potem pa spim z dvema kapucama in kapo, oblečena v dvojne hlače, majic pa sploh nisem štela, zavita v flis in spalko, ki sem jo stokrat preklela, da ne res ne zaupam več tem kvazi enakim mk nekaj izdelkom z drugim napisom, pa čeprav so vsi made in vietnam

postala sem vernica, od sedaj dalje padam samo še na take tazaresne znamke, ruzaki deuter, štumfi polzela, sandali teva, ščetke curaprox, čeprav te včasih kakšna tudi razočara, ampak moraš vedeti, da se danes vse tako hitro kvari, recimo tako moje čisto nove mrlelke, v katere sem verjela, so me na neko čudno srečo ožulile že pred odhodom in mi premočile od nekega brezveznega slovenskega dežja, ki je bil komajda omembe vreden



pod šotorom se je naredilo jezero, pa ni premočil, je zdržal vse napade in vdore vode od zgoraj in spodaj in od povsod, odporen nanjo kot plastična vrečka, v kateri se bolj slabo diha, zato mora nujno imeti na obeh straneh prevelike prepišne odprtine, ki bi jih v tistem huronskem vetru, ki je razsajal okoli, najraje s čim prelepil, je brilo okrog vogalov in v kombinaciji s pogrezajočim se, neravnim terenom, skrivilo še eno tisto tafino ultralahko palico, ampak mu ne smemo šteti v zlo: suha streha nad glavo v takem vremenu, veste koliko je to

je kapljalo in curljalo, da poleg komarjev postaneš strpnejši do dežja in popolnoma razumeš otroke, ki se v največjem nalivu igrajo po toboganih in skačejo po trampolinu, napoved za naprej pa še cel teden samih oblakov, kot da bi se nekdo zafrkaval, je rekel en domačin, kaj se sekirata, you are in holiday, but I live here



če bi jaz tam živela, bi šla vsaj enkrat lahko s kanujem po jezeru ob sončnem vremenu in nabirat borovnice pa brusnice in tiste kiselkaste gozdne jagode, ki se jih avstralke in nizozemke ne upajo niti poskusiti, da se ne bi zastrupile, če bi jaz tam živela, bi jedla najboljši med iz vresja, ki ga je škoda za čaj, in bi splezala na goro, na katero ne vodi nobena pot

trava in koze na strehi, very old lady kokoška, neskončni poletni dnevi, ki se razpotegnejo v noč, da izgubiš občutek za trajanje, samo si, omamljen od tiste mehke svetlobe, ki naredi barve veliko manj kričeče in vanjo tako zelo pašejo kontrasti v rdeči: naštrikani štumfki, puloverji, kape in škornji za dež



povsod je ležernost, trava je pokošena ali pa tudi ne, vse hiše imajo terase z žarom, ne vem, zakaj, kako in zaradi česa, ampak v zraku se voha vonj po svobodi, edina prepoved, ki sem jo opazila, ni bila kakšna slovenska ne hodi po travi, ampak v čakalnici na železniški postaji napis: no cooking here

najdeš na primer trgovino z na stežaj odprtimi vrati in listkom, ni me, pokliči, bom prišel čez deset minut, da tistega po televiziji skorajda nisem verjela, če se lahko zgodi tam, se lahko kjerkoli, ker ni veliko krajev, kjer bi se lahko počutil tako varno, čeprav lahko dovolilnico za lov kupiš na vsaki pošti namesto kartice za domov

zunaj je včasih mraz in polno vlage, tudi sredi poletja, odpreš kakšna vrata in se povabiš na čaj, se usedeš h kaminu na leseno klop, na mizi je kamen s svečko, da se počutiš nadvse domače, itak vsi znajo angleško, naročiš čaj, dobiš lično leseno škatlico, odmakneš pokrov in premišljaš: bi raje earl grey ali tegale japonskega zelenega, morda tistega s cimetom, božičnega, vse je mogoče in si doma