Izar Lunaček. Knjiga Oklepaj: metuljeve sanje. Ljubljana: Forum, 2007.

Če imate 8 evrov, si kupite Oklepaj. Zaklepaja ne boste potrebovali, kajti v tej knjigi je strpano celo vesolje in vse kar poleg njega še ostane z nebesi in Davidom Bechamom vred.

Vse to si je ena velikanska želva strpala pod svoj oklep z življenjskim nazorom enega mojih najljubših citatov: Omnia mea mecum porto, vse svoje nosim s seboj, sicer na začetku knjige zapisan z blazno grdim fontom, ampak to sem opazila šele na tretji pogled, ko sem bila že od glave do peta omamljena od sveže tiskarske barve: ljubezen na prvo branje, da ne rečem klišejsko na prvi pogled, ker so tudi same ilustracije naravnost fantastično fantastične, četudi je narisana klišejska svetloba na koncu tunela. Opa, v daljavi, ker tako klišejski, da bi omenjal tunele, pa ta strip spet ni.

Velika mati želva, na katere oklepu po prepričanju stare modrosti sloni svet vsaj na zemljevidih, če že v resnici ne, je na neko obalo izvalila jajca in ab ovo se je razpočila lupina in iz nje je na svobodo pokukal želvak po imenu O in se odpravil zavzeti svet, popolnoma prepričan v svoj uspeh.

In, lepo prosim, kako bi lahko enemu takemu egocentričnemu, vase zaverovanemu, samozadostnemu želvaku vcepili v glavo tavelkega Bertonclja modrost, da kdor ni ptič, naj ne seda na robove prepadov, saj je v svetu glist in močeradov, že biti kura blazno v redu zadeva?

No, kako, če si je pa ptiča spekel za večerjo, odmislil vse kure tega sveta in nas pustil se cjaziti v dvomu, kaj je bilo prej, jajce ali želva, glede na to, da je jajce pristalo na njegovi ponvi, iz drugega jajca rojeni želvak pa je neko noč v svojem oklepu sanjal prav čudno grozne sanje, vmes je posegla še luna, morilka!, in ubogo želvico brez oklepa ponesla v prepad, bolje rečeno nekam v življenje onkraj.

Lunaček mu je narisal še krila in v roke porinil liro, da je gotovo komu padla na glavo, ko jo je nemarno odvrgel nazaj po stopnicah v nebesa, ker se mu je zdelo smešno, da ima v roki inštrument, na katerega sploh ne zna igrati, potlej pa se je znašel na bizarni zadnji večerji s slabim portretom Elvisa Presleya in skozi delavnico avtorja dalje s pomočjo smerokaza, ki kaže gor, dol, levo, izhod, žirafe, kivi, spolnost, ostalo, je našel podzemni vrt in bestiarij, v katerem poleg sive žolne in stratocumulusa najdemo tudi Ronaldinha in Sv. duha, pa še nebesa so tam nekje blizu, razdeljeljena na prvo vrsto v parterju, zgornji in spodnji dom, VIP ložo in en del za Niggers only.

Avtor se bojda najraje nahaja v podrasti tegale rajskega vrta, čeravno ga tam nisem našla, imam pa eno celo mapo iz raznih cajtngov izrezanih njegovih del in tudi en članek o tem, da je njegovemu mačku ime Fjodor Mihajlovič, kar sicer nima nobene zveze s temle stripom, je pa nadvse luštno inu simpatično inu zares fajn.

Potlej pa je tu še en junak, revolucionarni polž, ki bi ga lahko Izar risal na majice kot parodijo na vse te pop Cheje, saj se je naš vrli polž odrekel bogataškemu poreklu bitja z lupino in se zavzel za pravice črnih lazarjev, ponižanih valjastih črvov in diskriminiranih členonožcev, mimogrede pa je poročil še socialno aktivistko Anastazijo in potlej po načelu Le Roi est mort, vive le roi, postal kralj ponižanih in razžaljenih, a je kmalu spoznal začarani krog svoje hiške v katero se je ujel in se odpravil meditirati v pustinjo.

Revolucionarna duša se trudi najti svoj mir, a kaj, ko nanj naleti O, želva po poklicu, v iskanju novih izzivov in poslovnih priložnosti in ne more ji kar mirno dovoliti, da zasužnji ptiča, nebeško bitje, kot da je avtobus, zato se vname boj, klišejsko mesarsko klanje, ki pa je žal le borno dokumentiran – kljub drugačnim nazorom se spoprijatejita ob večerji, ker še tako prepričanega revolucionarja se da prepričati, da se pogosti s proletarskim mesom.

O je takrat že kako živ, propadel podjetnik, ki ga je uničil naftni izliv – do takrat se je preživljal z izvabljanjem biserov iz oklepov naftnih mogotcev, oz. z njihovim sproščanjem, kot to sam poimenuje. Takrat je spoznal, da je oklep pomembna inu čudovita stvar – zakaj bi imel koga, prijatelja, ljubezen zunaj njega, če pa z oklepom nisi nikoli sam.

»Pizda si cinik, O!« Vzklik ali eksklamacija po želvakovem mnenju sentimentalnega polža, ker: »Prijateljstvo je v veliki meri le strateško zavezništvo«.

In tako naprej in dalje od zapletov do prepletov, ko živali živijo, umirajo, gojijo solato, ustvarjajo nova življenja: in Anastazija je rodila sina, ki je bil človek …

Vse to in vse vesolje in vse kar je in življenje polža in želvaka O-ja so le sanje nekega metulja, ki ga je sanjal že Zhuang Zi, čeravno sem jaz že pred leti brala, da naj bi bil to Čuang Ce, ampak očitno je s temi kitajskimi imeni en sam šmorn ali pa na določeni stopnji kitajske modrosti vsi sanjajo enake sanje.

Nihče od njih pa ni bil tako moder ali pa celo plav, (»Kar je modro, ni plavo,« by Čane), da bi vedel, kaj je zares sanjal metulj, ker res ne vem, zakaj bi si metulj želel postati kitajski modrec s čudnim imenom, če pa lahko sanja toliko drugega, sploh če ima resne težave: je bolan, moten, nor in psihopatski, kakršen je ta metulj zagotovo bil.

»Je naše življenje le plod domišljije nekega neuravnovešenega metulja?«

Nikakor ne, ker si je njegove domišljijske sanje zamislil Izar, še ena žival z ogrodjem: kdor si je izmislil njega je moral imeti zares bujno domišljijo in zato si talele njegov izdelek zagotovo zasluži častno mesto na polici: postavljen med Pixyja in Štularjeve Lustre.

Jutri, torek, 30. 10. 2007 ob 21h v KUD-u. Več pa ne povem, ker imate tudi vi internet.

Slava želvam!

Mati, koliko je ura?!?

Če sta čas in prostor neločljivo povezana, sta Widra in čas zagotovo skregana: enostavno ne gre mi, čas mi vedno uide po svoje in pri tem mu pomagajo še vsi ostali, ko prestavljajo ure naprej, da me ja spet zajebejo, ker jazst tega seveda ne vem.

Nimam pojma in vstanem in grem in se na nekem križišču zagledam v veliko digitalno uro (na tistih analognih gledam le od do, tako da sploh ne porajtam). Najprej ji ne verjamem, nato dojamem: vstala sem eno uro prezgodaj in pri tem še nič zajtrkovala, ker ni bilo časa, pa neizmerno hitela, da ne zamudim, zato da sem potlej lahko še eno uro zmrzovala in se smejala, ker tolele je bil pa res prvovrsten samozajeb.

Dr. Strangelove

Leto počasi odteka po klepsidri nekam v reko, ki se izteka Heraklitu v grlu, ker včasih ni vse logično, ampak je le fuzzy logično in spet se bomo zabubili na kakšen jogi, da med piškotnimi drobtinami skupaj stisnjeni zaspimo ob gledanju kakšnega filma.

Tako nekako se je vse začelo, ko je cmok, ki ni bil ne češpov ne slivov ne kruhov niti nešpljin, obtičal v grlu, se zataknil kot mehurčki penečega vina in padel na tla s skrbjo v očeh. Takrat smo bili veliko bolj cinični in sehrschőn je bilo vedno mišljeno ironično, ampak včeraj, ko sem se z vsemi štirimi čimdalj od sebe vrgla na blazine, sem za trenutek verjela: vse se mi je zdelo fajn in vse tiste sanje iz zvezd in utrinkov, ki niso nič drugega kot grifi nalimani na nebo, so se mi zdele vse kaj več kot izmišljija.

(v bistvu se sploh ne spomnim zvezd, je bilo pa temno in sneg in splozka cesta pa ovinki čez Ljubelj in mi v eni debati o znanstveni fantastiki)

Cmoke je treba skuhati, posodo pomiti, travo skaditi in brati čimveč, ker Californication je eden redkih cdjev mojega otroštva, ki je preživel vse praske in menjanje (menjavanje, heh) glasbenih okusov in če kam greš, je greh, če se ne izgubiš, zato je vedno fajn, kadar načrti splavajo po vodi in se zgodi toliko tistega, česar se sicer ne bi, toliko enih reči, ker: če imaš možnost zabluziti, boš zabluzil, ane.

„Včasih zabluziš še bolj kot bi lahko,” je rekel tisti na sedežu poleg z obeskom Mačka Murija na ključih.

Po možnosti vedno na istih križiščih (tam pri Intersparu).

Včasih se vikend začne že v četrtek ob osmih zjutraj, ampak ti tega sploh ne veš. Prideš in greš. Outsider v svetu zaciklanih estetikov v krogu štirikotne okrogle mize. Laže je biti kadilec – imaš vsaj razlog stati zunaj na dežju in mrazu.

V petek sem stopicljala po močvari mojih preluknjanih čevljev in ukradla marelo. Morda bi naredila bolje, če bi si kupila čevlje, ampak kaj, ko mi nobeni niso všeč. Za lahko noč sem spila celo tavelko skodelico enega zelo močnega črnega čaja in spala cirka 10 ur. Zaspana sem pozajtrkovala iz tujega hladilnika in odstopicljala eni svobodi naproti, nekam domov in še preden sem prišla, sem izvedela, da kmalu spet grem. Na vrtu so jagode in strgala sem ene hlače, točno tiste hlače, s katerimi se je vse začelo, čeravno jih imam že od sedmega razreda. Mala Kline je odplesala svojo predstavo z velikim belim zajcem v rdeči uniformi in pravljica se je začela. Ples in plez ni bistvene razlike, v izgovoru sploh ne, in itak je pomembno le tisto, kar je izgovorjeno, le tisto, kar je narejeno. Ne tisto kar je bilo, le tisto, kar je.

(veš, da lahko)

kot božič s kolesom

enkrat se vse lepo poveže skupaj s slamico in z dvema deloma razpadlih vezaVk, ki se vlečejo za tabo odflenčane kot preteklost, ki pa ni enaka zgodovini in tokove se da ločiti z debelimi črnimi črtami vodoodpornega flomastra na karton spisane poezije, čeravno je vse zamenljivo pa si tega ne bi za nobeno ceno priznali, kaj šele zastonj

salotejp združuje kot kosila z ribicami v obliki filejev in mali prostorčki dogodkov se polnijo z zložljivimi stoli, ker enkrat, enkrat bomo imeli vsi mi eno skupno čajanko

trenutni občutki so kot božič s kolesom – toplo in sončno z žličko pecilnega praška, da narastejo, pa naribano limonino lupinico in kakšno žlico ruma za aromo

pisane mrvice so za odmerek kiča v vsem tem hladnem minimalizmu ostrih robov okroglih miz za izbrance, ker pisanost pisanost pisanost je pisana (zapisana) kot beseda v cirilskih črkah in polj jo prefarbamo še na roza, ker rožnata je za majhne deklice in za mojo staro mamo, da bo spet enkrat lahko čisto majhna

redno sem začela izpuščati popoldneve, ker kosilo je v dnevu skorajda tak mejnik kot osemišestdeseto leto in jutra so že po defaultu bizarna, ker mi jih že tradicionalno uspe prav simpatično zajebati in potem v dobronamernem prepričanju vstanem ob šestih, v resnici pa je ura sedem in tako se mi sploh ni treba držati začrtanega urnika, če sem ga že v temeljih prav naivno sesula

včasih uspe zmagati tudi tistim, ki so nameravali samo sodelovati

s poti

Na koncu se vse sezide, čeprav se izgubiš in zgrešiš smer, na koncu se vse sezide, stisneš enga dinamca v RL pa stečeš na vlak in še jacevod ne bi mogel biti prijaznejši – kaj takšnega se še ni zgodilo.

Črtasti štumfki prinašajo srečo je aksiom, ki smo se ga že eneparkat naučili, vsi mi brezdomci, ki se vsak dan vračamo domov, čeprav kedaj tudi ne pridemo, ker ne moreš biti naenkrat na šestih koncih Ljubljane, v Kranju pa še v Benetkah, da Črnega Kala sploh ne omenjam, čeprav bi bojda morali vsi vedeti, da se mu reče črnikaU.

Jest nisem zatežena in polj ensotavno ne težim pa itak lahko spim skoraj kjerkoli, ker treba je imeti samo ene par ljudi za v nahrbtnik pa vsaj eno mandarino za vitamine, da preživiš, ker bojda Tezej sploh ni rabil Ariadnine niti, ker obstajajo labirinti v katerih se ne moreš izgubiti in polj greš na kavo, samo da jazst pijem kakav ali pa čaj.

(Po moje sploh ni nujno, da je bila tista nit rdeča, ker rumene so veliko lepše, še lepši pa je kakšen štrik na katerem obvisiš z razgledom tja nekam daleč proti sončnemu zahodu.)

Na fotoaparatu imam prostora še za milijon slik pa v glavi praznine še za na stotine vtisov, tako da je čisto prav, da se zajtrki rategnejo do kosila, da se besede nafilajo v košek košaro in se ji podari s samimi dobrimi željami naprej, da jih kedo drug pospravi v svojo omaro, ker moja itak ni pospravljena že od nikoli.

Ob sliki cerkve obrnem stran in se obrnemo stran vse prevečkrat, namesto da bi šli v boj na kakšnem konju brez plašnic pa si priznali, da je morje umazano pa smrdi in smo kedaj tudi razočarani pa take stvari (djeca i take stvari, kinezi i take stvari in kar je še teh reči), recimo da Siddharta niso nič drugega kot boyband.

Lahko pa zaplavamo tudi v nostalgijo in v kakšno tako škatlico za sol z reliefi grških bogov in spišemo pismo s peresom na roke, da bodo te vse poflekane od tinte, ene take, ki jo pridobivajo iz hobotnic ali pa iz lignjev, opa, hitro zamrznjenih glavonožcev kot piše na škatli, in če jih ješ v restavraciji, tega ne veš (so pa ravno tako dobri, indeed).

V bistvu je fajn živeti v barvah jeseni, ko se rutina izgubi med vsemi temi listki, ki slejkoprej padejo nekam proti tlem, zakaj zaboga bi jih kedo pri tem preganjal in priganjal, zakaj zakaj zakaj in en velik vprašaj zakamuflirane kamuflažne barve kot iz kakšne Obrambe na belem balonu sredi razstavnega razstavišča, ki ni nič drugega kot skladišče in to
a) mu da dodaten pečat pa še lahko malce prečekiraš kako bi po tistih opekah, ki gledajo izza razopadlega beleža in špranjah med njimi zlezel malce višje, skratka kam bi dal roko in kam nogo in kateri bi bil najboljši grif ((poklicna) deformacija)
b) izzove komentarje vedno lepo počesanih, da si kaj takega lahko privošči le moderna umetnost

na koncu pa vedno ostane tisti večni spor Izidorjevih S poti, kjer sploh ni važno kedo zmaga, ampak osebno Assunto takoj zdilam za eno instalacijo z bombončki na tleh, za vsakega obiskovalca eden (jest sem vzela tri, ampak nobenmu povedat, ker imam glede tega že tako ali tako grešno preteklost, od kar sem ukradla tisti kamen v Cala Luni, direktno pod tablo, kjer piše, da se jih ne sme).

Sicer sem pa čisto pridna punčka, ane;)

iščem streho nad glavo

iščem streho nad glavo. če ima kedo kakšno odveč, mi jo lahko posodi. postelja ni pogoj (lahko je jogi). za čim manj dinarčkov in čim bližje moji FF faLkulteti, ker tolele jutranje vstajanje me je že na prvi šolski dan ubilo pa res ne bi rada mrtva hodila naokoli. kadilstvo, spoli in konfekcijske številke socimrovanja niso pomembne niti se ne mislim prepirati o tem, ali je boljši čokolešnik ali čokolino.

če me kedo rabi naj me kontaktira: widrawanda@gmail.com

Ninđa po imenu Sisa

Vse je nabasano v moji prokleti glavi, da se včasih sprašujem, kaj sem v toku življenja pozabila iz otroštva, da mi sedaj tako krčevito davi pogum in stiska grlo, da se ne upam spustiti lastnemu zaupanju in me ni še nihče zares naučil padati, čeprav so poskušali, me prizadeli in s tem naučili, da pasti pač ne smem, ker boli.

Se filam z idejami iz svoje glave, ki ima dve nasprotujoči si možganski polovici in potem je v njej popoln nered, da niti ne vem več, kje imam štumfe, kje zaupanje in kje indeks.

Včasih imaš ključ pa nimaš vrat, v mojem vratu inu njegovih mišicah pa vse tisto kar stiskam in skrivam in tlačim pod svoj oklep, želva prokleta, evo, točno to sem, ena navadna majhna želvica, ki bo še zrasla enkrat in potem bo ninja turtles, enkrat čez milijon milijavžnt let bo pa postala samo še ninđa in zmagala, premagala vse paglavce v monopolyju in v šahu in čisto nič obtolčena ne bo, čeprav bo stoenkrat padla v vodnjak in priplavala iz njega prav počasi kot se spodobi za eno tako počasno žival, ki bi se morda le s polži in školjkami lahko razumela, ne pa vsi ti ptiči ptičkasti in kobilice skakajoče pa mačke iz streh in psi, ki ližejo rane – roža pač ne more biti drevo.

In nimam pojma in me ne briga kaj je po televiziji, kaj bom jutri oblekla, kaj moram stlačiti v torbo za sabo in kaj bom jedla, ker se mi s tem enostavno zdi neumno ukvarjati, ker čisto razumem človeka, ki je študiral fiziko, nato filozofijo pa primerjalno književnost, sedaj je pa ekonomist, dokler ne najde tistega, kar misli, da išče.

Sisa si bom napisala na majico roza, ampak kaj, ko bo prišlo do napačnih interpretacij kot že tolikokrat poprej in nihče ne bo razumel, da gre za eno tako varianto naših najboljših sosedov na enem otoku velikem v tirenskem morju oziroma bolje rečeno tušhoferlidl zadev, ker so to, četudi še tako supermega in ne vem kakšni marketi, še vedno le ene garaže z natlačenimi policami ali celo tlemi.

Vitezi brez konja so majhni piščančki, ki jih lahko vsak petelin pokavsa in se stiskajo pod peruti velike matere kure in v moji glavi jašejo takšni konji s plašnicami in ne dovolijo nikomur, da bi jih zajahal, razpuščeni so in jaz jih lovim, čeprav sem ugotovila, da bi jih morala spustiti, da gredo in jim tigri spraskajo iz uči plašnice, da se bodo zopet lahko kedaj videli v ogledalu in potem ugotovili, da konj je pa le konj, četudi ni na konju.

Da se kedaj vidimo kot legokockice v enem velikem sistemu s tistimi pikami pikicami pikčastimi s katerimi se sprimejo skup, da iz njih nastane hiša pa avto pa aeroplan in pa seveda raketa, ker, a veste zakaj so dinozavri izumrli?

Zato ker je neki padl na Zemljo. Neki vesoljskiga.

Mlajši smrkavec iz noska prida popolnoma prepričano: Raketa! In od takrat mi je vse jasno – nekaj bo treba spremenit (z namenilnikom, ker je v kontekstu).

drama

so dnevi, ki so in so dnevi, ki niso

so dnevi, ko si in so dnevi, ko nisi

(za vejice ne vem, samo za veje, ker jim zaupam bolj kot sama sebi)

skratka: gre za to ... nič, skratka, ker enostavno nimam pojma

tako sokratsko sokrastično vem, da nič ne vem, ker nimam pojma

ker iracionalnega ne moreš racionalno opredeltiti, razvozlati, spremeniti

strah

opa, STRAH (tak z velikimi očmi)

z mrzlimi prstki zamrznjenimi in učki zalepljenimi se oprijemam mrzle skale, mrzle mrzle skale, ampak jo lepo držim in stopicljam po nogah nekam gor navzgor proti štantu, da se ogrejem, na top eno 5c-jko ali morda 5b-jko vsaj v tem spodnjem delu, nič takšnega grozlijevega pa še na top, v bistvu uživam, čeprav mi prstki malce zmrzujejo pa jih tlačim v magnezij vrečko in tisti na nogah so ubogi, ker je na tako trdih težko dobro stati, ampak saj sem na top pa ni težka pa gre lepo navzgor, izpenjam komplete, nakar zavijem nekolikanj desno, ker je tam lažje, ampak še vedno ne predaleč, potlej se pa kar naenkrat znajdem veliko preveč na desni in se mi zdi, da me štrik vleče preveč v levo in da bom zanihala, ali kaj, v bistvu nimam pojma kaj razmišljam, nekako se mi zdi, da bi zelo težko šla nazaj v smer, zato se čisto mirno odločim, da pač ne grem

ne grem in pika

pa dj no, tm maš enga tacga lepga stranca, pa ga sam prim z desno pa hop hop

ne grem in pika. spust me dol

ne bom te spustu. prim z desno unga stranca, izpni komplet pa dj, sj maš čist še mau do vrha

ne grem in pika. ne grem.

ej, zanč si šla une res lepo naprej pa so ble velik težje, tuki pa res nč ni. sj nauš padla. ne morš past. sj si na top. a dj no!

pa ne gre za to, da bi padla. sploh nism pomislna na to. ne grem pač. a me loh spustiš, k me res že zebe. spust me!

ne, ne spustim te, dokler ne greš.

a, dj no, ker res ne čutm več prstov pa res je mrz. nehita se zajbavat pa me spusta dol!

ok, te bom spustu, če oblubš da boš šla pol šenkat. sam prepni un komplet nazaj

ja, mogoče. ok bom, sam me zategn. zategn me, če ti rečem!

sj te mam zategneno. ti se sam lepo spust pa je.

zategn!

a boš šla naprej?

ne dol grem. zategn me (vse kletvine in psovanja so na tem mestu izpuščene)

potlej sem prišla dolj, pojedla tisti košček, dva, tri čokolade z rozinami iz Tuša (Teja Stuša bi bila ponosna name), popila nekolikanj vode, obula nogavičke in pulover in bilo je kulj – jo bom šla polj šeenkrat se mi je zdela čisto realna misel, samo ne smem tolikanj na desno pa bo

plezamo, plezarimo, en haski psić pride na obisk z učmi, ki so čisto lepe, čeravno lahko tudi malce nadrealistične in nam poje še preostanek čokolade pa malce se nam mudi in polj se jest odločim, da še enkrat grem

že ogreta lepo, malo bolj po levi, najdem celo šalce, ki jih prej nisem videla, take ogromne za v mokre sanje vsakega plezalca, ampak potem pa spet:

pa jest sem spet preveč na desni

sj morš bit. drget ne gre. na levi ni nč za prjet. uredu je.

ampak men to ni uredu. spet je isto k prej, no. men to ni dobr.

sj boš šlo. sam prim unga stranca pa tm maš šenga za desno rok pa boš čez.

dj mi podj štrik. ne me v levo vlečt, no. zdj je še hujš k prej. dj mi štrik.

(ne vem kaj se dogaja v moji glavi, ampak stisnem se notri v mrzlo steno, zataknem noge za skalo in ne da bi se odločila, da ne grem, enostavno nič več ne morem, ohromim v trenutku za solzno zaveso smrkam in se derem vsa tresoča in nič ne pomaga, če postavljam nogo spet in spet na skalo – trese se, v glavi se mi premetavajo krastače s štriki skupaj zavezane v vozle, da mi ni jasno več ja pa čisto nič

a mi loh podaš štrik? jest se bom odvezala pa šla tmle dol

kako boš šla dol?!? dj ne seri. ej, ne morš it brez štrika dol! sj te bom spustila, sam lepo stop korak naprej pa te spustim dol

sj bom šla tmle (cela smer: 19 m, jaz skorajda na vrhu), sam ne me vlečt. ne resno mislm, a slišta

ej, pa tm drsi pa lahko padeš, velik laži je, če greš tle. ej!

ne. ne morem. ne gre za to zdj kaj je lažje, ampak zato, da se men v tem trenutku zdi bl logično dol pridt tmle kot narest ta korak. to je zdj tko v moji glavi, ne morem (še vedno tresoča se odvežem na višini kakšnih 15 m, če ne še več, podrem osmico in takoj ko spustim štrik se počutim veliko bolje – zadiham, ne razumem se, sploh ne vem, če obstaja racionalen strah, ker to da v določeni situaciji popolnoma ohromiš in se stiskaš s solznimi očmi k steni, ko v bistvu visiš na štriku, potem pa ko se odvežeš, se ti zdi položaj veliko boljši - enostavno ne razumem)

še kakšnih 5 minut, da se pomirim, nato pa čez skale, listje in drevesne korenine pa drevesa počasi lezem dol po drugi strani, kjer sicer res peklensko drsi, ampak jaz vem, da mi bo uspelo, ker sem prepričana v to, ker si verjamem, pa če se mi spodmakne še tako velik kamen

pazi, skala (obvisim na enem drevesu, plezalke čisto blatne, ena skala se mi spodmakne izpod noge), pa polj na drugo vejo pa na drugo skalo pa tja pa sem, da ne spolzim po tem neočiščenem terenu, pridem dolj vsa blatna, opraskana in s plezalkami ubogimi, ampak spet na trdnih tleh

ojoj, velik rajš uničš plezalke, k de bi se tlele dol spustila čist lepo

to boš mogla ti v glav razčistt

it’s all in my head, not your head, my head, itsolinmajhed, ampak men ni pa čist nč jasn (jebentipizdaupičkumaterdapopizdiš, ej!)

gori doli na okoli

orrranžno, počutim se tako oranžno, da mi iz uči letijo iskrice v bravi kačjih pastirjev in se počutim kot pločevinka redbulla, ki jo bo pravkar razgnalo od ognjene lave, ki brbota in se vsi dnevi prepletajo v eno tako dekco v katero smo se zavili, tako toplo, kot maček oranžno pofarban, ki je celo noč ždel na mojih nogah ...

v stanovanje za tri se stlači šest ljudi, vsi presenečeni nad prisotnostjo drugih zjutraj z vedra zajemamo evrokrem, ah ne, kakavov in mlečni namaz, si delimo postelje in stole pa si sposojamo štumfe in pijemo čaj, ko v stanovanju čez cesto šest žensk uporablja vsako svojo vilico in vsaka svojo rolico skret papirja

sonce, voda, zrak, svoboda pa četudi dežuje dežuje in je namesto vode cedevita s plesnijo, da bruhaš izpod nog kamenje in korenine ogromne v obliki škratkov, ki se zadričajo proti vznožju Šmarne gore

ime je seveda ironično določeno iz žabje perspektive, ker imamo tudi policijsko akademijo in to ni vic, čeprav je smešno, ko jih vidiš v uniformah v strumni vrsti korakati ob cesti na kateri se izgubiš

mladci ob cesti s topimi emo pogledi na vsa vprašanja odgovorijo z „ne”, ker jih itak nič ne briga

vse je brez zveze, ane, in četudi bi se kaj spremenilo, bi bilo njim še vedno vse brez zveze, ampak o tem smo razpravljali že v pondeljek zvečer udobno usedeni na kavče, fotelje in malo manj udobno na stolih in polj se nobenmu ni ljubilo nikamor iti, ampak jest sem kljub temu šla, če sem že prišla in zapravila za to 3,60 evra

ker kljub temu, da je limonina cedevita RUMENA, ti poleg podarijo ORANŽNO torbico, ker tu gre za farbno stopnjevanje pa še žepek ima, čeprav morajo ženske, ki nosijo torbice v življenju pretrpeti veliko več kot tiste, ki nosijo ruzak

„a greva štopat do loke?” me med lovljenjem koruznih pahuljic po mleku v moji šalčki z popolnim vprašajem na obrazu zaloti mesić, da pograbim neodprto kuverto Striburgerja, vržem na hitro še en podpis pod eno pogobo in oddrvim na kolesu, ki ima bremze bolj za okras in za glasbo

vmes ukradem prometni znak, ampak ga nimam kam dati, ker že tako izgledava kot dve muli (dvopomensko)

s spodvitimi nogami na eni avtobusni postaji pljuvam peške (pečke?) iz mandarine na asfalt in samo za trenutek se ustavi čas, da se zatopim v hlape sveže tiskarske brave Mesta duhov, ampak to je bilo že v četrtek, prej je bil pa še torek pa sreda pa ponedeljek pa tudi nedelja in verjetno tudi sobota, čeprav mi je ta nekako ušla iz spomina, ko se je čeznjo natlačilo toliko enih reči, ki jih lahko poistovetimo z naslovom, ko se voziš gor in dol in plezaš v isto smer, le da je vertikalna

od ceste na travnik v skalo pa na drevo po jabolka in hruške na tleh pa iz enega štrika na drugega po komplet pa na peč po stopnicah brez dvigala iz avta v drug avto na kolo na rolerje pa peš po listju po riti navzdol, ko zgrešiš pot, ko grešiš, ko sediš, ko ti zmanjka magnezija, ko se izgubiš, ker ene smeri imajo dva vrhova in ne vpenjaj na štant kompleta, ker potem moram jazst izvajati cele drame, da se skorajda zamudi vlak in vedno nam rata nas biti liho število, da se ne moremo po parih prešteti, ker smo neparni, nesparjeni, ker eden pač pravi, da ni nikoli osamljen in me niti za zihranje več ne rabi (da se ne bom začela smejati, ker niti jokam ne več) in potem kar gre, ko mi še ostanemo, drugi je pa brez nog in polj noče jesti pice, ker ima glavo in zato ne rabi vseh kulijev urejati v točno določenem vrstnem redu, kot vse une iz psihologije, ki so šle na maturo po 36 pik

„ajaaaaaaaaa, dons je sobota,” se domislim, ko pomislim, da so vsi ukleščeni med štiri stene faLkultet, jaz pa zopet v brezčasju ujeta za nekaj trenutkov kot med reklamami napetega filma, da v miru premislim in spijem svoj čaj, če me je že gospod poštar vrgel iz postelje ob popolnoma nečloveški uri

nekatere ure enostavno niso človeške pa pika pa konc

octopus octopus (bio gensko nespremenjena pa še oRRRanžna!)

(seveda pa je bistven poudarek na ozadju, ki je po načelih zlatega reza razdeljeno na 1/3 narave in 2/3 civilizacije, s katero človek v naravo posega - človek si je naravo prisvojil celo tako zelo, da je pravilo zlatega reza kršeno, kar še dodatno prispeva k umetniški vrednosti same slike. Lestev kot simbol povzpetništva inu razslojevanja družbe, ki pa vseeno temelji na naravi (lesena lestev), čeprav stremi popolnoma drugam (siv, pust beton). Sama podlaga na kateri hobotnica ... blah blah blah ... da ne bo zašla predaleč in ne napletem spet kakšne teorije o tem, kako je Vasco Da Gamma v Južno Afriko prinesel aids, v bistvu na Otok princa Edvarda, no, in potem zaradi določenih pingvinov in morskih tokov na Islandiji živi en kup naravovarstvenikov, da niti ne omenjam palmastega oboka cerkve v Apačah pa Dantejeve Božanske komedije v povezavi s Terminatorjem, kheh, heh;)