odpovedovanje

saj je lepo, ko nekdo ugotovi, da se da preživeti tudi z manj, namesto pralnega praška, ki bi ga bilo treba kupiti, uporablja domač kis iz jabolčnih olupkov, si praži želodovo kavo, ne uporablja šampona in čistil, si ne kupuje novih oblačil in tako dalje, ampak jaz nočem tega, ker hočem polno skodelo svojega pravega čaja že zjutraj, hočem mango in avokado, občutek varnosti, avto, počitnice, predvsem pa se hočem v življenju ukvarjati še s čim drugim kot s tem, kako bom preživela, kako naj privarčujem, kje naj odkrhnem, kje naj vzamem, da bom imela dovolj za tisto nujno, za davke in internet in zavarovanje

kako naj berem in razmišljam o feminizmu, ideoloških diskurzih, antropologiji, kako naj berem poezijo, če pa razmišljam, kako je olivno olje drago in si ga ne morem privoščiti, če moram vsak mesec narediti finančni načrt in do zadnjega centa predvideti vse izdatke, da me slučajno kaj ne preseneti in da bom imela na koncu še vedno dovolj za plačilo položnic, da ne bom lačna, da si bom lahko kupila novo zračnico za kolo in da bom imela za avtobus in vlak v primeru dežja, ker – ne boste verjeli – ampak kmalu celo minimalni zneski postanejo velik izdatek

v takem odrekanju se lahko le odrečeš tudi potomstvu, ki ga ne boš mogel nikoli peljati na morje, ker bo bencin predrag in cestnine, kampi, hrana, odrečeš se varstvu, ker si itak brezposelna gospodinja, ki pač ne more razmišljati o emancipaciji, vedno bolj izolirana v revščini za stenami svojega doma, ki postanejo nekakšna burka, ruta na glavi, sklonjen pogled, roka pred zobmi, ker tudi dodatne zobozdravstvene storitve pač stanejo ogromno denarja, prijavljena na zavod za zaposlovanje, kjer učijo, da je zdravje kompetenca in da je treba pošiljati prijave in ne prošnje za delo, ki je vsak dan, vsak mesec, vsako leto bolj oddaljeno, daleč stran, v vzporedni resničnosti tistih, ki so na razgovorih bolj samozavestni do nje, ki je padla v začaran krog solz, odvisnosti od moža, staršev ali socialnih transferjev, ker je težko izstopiti, če ti nihče ne da možnosti, ampak si jo moraš vzeti sam, čim bolj na silo, na račun drugih, zgolj evolucija, nobene civiliziranosti, močnejši na konju, šibkejši na tleh

odpoved in varčevanje zato nista nobeni rešitvi, sta drvenje v prepad, sta lahko le začasna upočasnitev, prehodno stanje, ki nikakor ne sme trajati predolgo, ker je kmalu prepozno za nov začetek, saj je kri izpita, možgani otopeli, top pogled nekoga, ki samo čaka in je že obupal, hlapec Jernej, Martin Kačur, Blatni dol

sveže

ko je jutro še sveže in tik pred tem, da bo sosed spet začel s cirkularjem rezati svoje stare omare, ki jih nikoli ne zmanjka, se tam nekje za Kočno in Grintovcem riše nek optimizem, ki ni odvisen od volitev, od davčne stopnje, javnega zdravsta, od hrane ali tega, kako si oblečen

včeraj si rekel, da so zato narejeni objemi, zdizajnirani v nulo, da sem zvečer nekaj ostanka sladkega medu zmešala med čokolado in porinila v pečico in je zaradi cimeta sredi poletja dišalo kot božič v reklamah

greh bi bil, če bi začela hitro in vneto, da ne bi preslišala jutranjega zvonca, ki je skušal poseči v oprane trenutke, v ležeren začetek mojega natrpanega dneva, ki sem se ga tako veselila: cel dan frej za delo!

indija koromandija

ni treba, da zamisli vedno uspejo, natančni načrti izvedbe in planiranja, veliki načrti in male zmage, ob katerih pozabiš na vse ostalo, ker cilj opravičuje sredstva in je treba premočrtno slediti zadanemu, čim bolj naravnost brez ovinkov in ustavljanja, kot tank in bik, tudi če se zdi še tako nemogoče, treba je poskusiti, ne smeš odnehati, kdor tvega, zmaga, in mogoče pa kljub vsemu uspe

krščanska vzgoja je kriva le za slabo vest, vse ostalo pa je domače pridelave, bio in eko, škropljeno s koprivami in preslico ter drugimi čaji, ki naj bi pomagali, ko se sesuvaš sam vase, s pogledom strumno usmerjenim naravnost naprej, pohojaš majhne hroščke, rože, proste trenutke, koščke časa, seveda tudi balast vsakdana, kar je dobro, ampak tudi toliko drugega, prijateljske in druge odnose, spanje, zdravje, celo osnovne potrebe, hrana, higiena, seks

pizduni so poraženci in obratno, interpretacija Bukowskega, kot da so veliki egi, ki so svojo šibkost utapljali v kozarcu, tisto, čemur je treba slediti, namesto da bi si lepo zapomnila tisto, kar je rekla Jenny Holzer: Protect me from what I want

žolč

radio ognjišče je idealen soundtrack za večerno jogo, tema: propaganda proti družinskemu zakoniku, arhivski posnetki, absurdna utemeljevanja naravnega, paradoksalni argumenti, ki se zapletajo sami vase, nekje med duhovnostjo in veliko rodnostjo, ki bo prinesla več davkoplačevalskega denarja, med freudovsko psihoanalizo romana vodeba, mačizmom in žensko, ki je in mora biti predvsem mama

potem smo še pri sreči čistosti pred poroko in spuščanja tretjega, tj. Jezusa, v svoje življenje, naslednji prispevek pa ima naslov: Predstavitev knjige Škof Gregorij Rozman

nisem ga poslušala

diši mi po jasminu

namesto besed, tišina, kepa pepela v želodcu ni poezija, ampak konzerva tunine, srebrne misli, brez občutka, da sem na tankem ledu, ko streljam vprašanja kot hokejisti gole, sredi črno-belega sveta z rdečimi odtenki, vonj po cigaretnem dimu, vonj po nemoči, prepir na vidiku

sreda je dan za jajca, podaljšane večere, lagodnost, ki se je založila, pošta zamuja, pokakane plenice, zvit gleženj in petki, ki se vrstijo v nek točno določen ritem vzponov in padcev, olimpijske igre, sneg, ki ga sploh ne opaziš, ni prave zime

ene stvari se z jezo sprostijo, nanese odprtost, vetrove navdiha, spet se zgodi na klopci v poltemi, pozabljen občutek, ko med parkiranjem avto zarijem v strjen sneg, domačnost asfalta pod nogami, brcneš smeti pod mizo, ker jih ne rabiš

spet sem razobesila plakate, spet nisem nič pila, čaj je za naju, itak te vsi poznajo, jaz pa se moram predstavljati, ne čisto prepričana, če je to sploh potrebno, ker imam raje malomarnost, da se samo usedemo in se že poznamo, kar tako mimogrede, brez velikih načrtov smo na isti valovni dolžini

palčki

kakšni smo, se posmehujemo mravljicam in ušem, ker s seboj tovorijo ideale, tako kot mi kavo za sabo, kavo za s sabo, pljuskamo z njo naokrog, mali odvisneži, ki ne verjamejo v denar, zato si z njim kupijo vse, kar si želijo, zgolj to, samo užitek, ki se kaže v računalnikih s polovičko jabolčka, gladkih površinah, v katerih odsevamo kot v ogledalu fejsbuka, poštirkani v točno določeno smer, glossy revijice, šajni mejkapi, nohtki z bleščicami in vzorčki, zraven pa debele knjige, študij filozofije z novim senčilom, rožaste oblekice za sociloginje in očala z debelimi črnimi okvirji za vse intelektualce

za tiste, ki ne hodijo več le v cankarjev dom z dreadi, ampak v hribe z allstarkami in se potem zgražajo nad začudenimi pogledi, se smejijo težkim gojzarjem, ker je v našem svetu vse možno, vse igrivo, vse neresno, eklektično do konca, treš in kič se meša z vsebino in minimalizmom, samo zlato povprečje nas ne zanima, ker je preveč sivo, vsi enaki smo le v različnosti, posebni, najstniki pri tridesetem in še dlje, nočni žurerji, otroci kapitalizma na Metelkovi, nikoli čisto odrasli, čeprav se imamo za zrele, glasne, pomembne, brcamo v trgovini, ker nam mama ne kupi bombonov, ji argumentiramo utemeljimo svoje razloge za in proti

popolnoma prepričani vase, v svojo novo frizuro, ozko majčko in vegansko prehrano, poleg tega pišemo še poezijo in recenzije, tako za zraven še kdaj kaj narišemo, da nas potem vsi lajkajo in vzklikajo: o, waw, kok hudo, tako kot takrat, ko objavimo svojo najnovejšo sliko s telefona, niti ni važno kakšno, samo da lahko tisoč komentatorjev poleg vzneseno poudarja, da smo lepi, lepi, lepi

včasih kdo uporabi tudi kakšno sopomenko, seveda, saj smo izobraženi, ampak še vedno samo palčki, zatrapani v svoje knjigice na policah, ki jih kupujemo s plačilom prek napotnice, večni študenti, ki se jim tako slabo godi, ko kupujejo bureke in piva, vstopnice za koncerte in za gledališče, v milnem mehurčku, vakuumsko zapakiranem, nič prezračenem, urbani hokuspokus, čeprav je na podeželju vse skupaj še veliko slabše, ptički golički, v čeveljcih od pepelke, narejenih po meri, ker je ročno in, a so nam vseeno preveliki, dokler nas ne stisne kakšna klofuta in se pas zoži na minimum, ko začneš verjeti v špartansko vzgojo, v disciplino, ki te je nihče ni naučil