23 maj 2007

Ko bom velika, bom ...

Niham.
Ne vem, kdo je večji junak: MacGyver ali Jan Plestenjak.

Ker takih besedil niti Macgyver ne bi znal napisat!

Tole se bo (začuda) končalo s piko

Želvica v oklepu s spodvito glavo, ki jo le vsake toliko pomoli kvišku in že v naslednjem hipu spet, hop, pod varno okrilje in zavetje svoje roževinaste kletke, v boječnosti, da je že tako ali tako pokazala preveč svoje ranljivosti, preveč sebe pod kožo krvavo, da se je preveč razgalila in vse to je en sam stavek, v bistvu ena sama poved. Sem šla v nedeljo nekam po poti, pa sem hotela zaviti S poti, pa ne gre: povsod tista visoka previsoka trava, ki se je tacati ne sme in med njo kresnice smrdeče po uscaniji. Tam teče en tak majhen potoček brez mlina in čezenj most med neokrnjeno naravo in civilizacijo, pa nisem upala stopiti še koraka naprej, zaradi teh prokletih medvedov, varuhov smrek v gozdovih in jurčkov in jagod, da si jih nihče več ne upa brez strahu nabirat. Medvedi so luštni le, če so plišasti, pa še to le, če niso od srčkanosti že prav kičasti s tistimi svojimi očmi, no, očmi za plišaste medvedke, pač. Tisti v Živalskem vrtu so ubogi, na takšnem majhnem prostoru zagozdeni, vsaj tista dva ali trije slovenski. Cigani in medvedi, mar ni tu nekolikanj analogije? Oni mi morda celo znali živeti skupaj, tako prvinsko, mi pa ne znamo več, ko jih bi najraje iztrebili in sebe in svoje strahove naselili čez gozdove. Gozdovi kot tekoče stopnice: na lastno odgovornost. Bi se morali torej sprijazniti, da po gozdu trasspassamo po območju medveda z varnostno razdaljo in vsem tem in ko gledamo človeka, vsega zašitega, ki ga je napadla medvedka, seveda v gozdu, bi rekli: kaj pa hodiš tja, saj veš, da gospod Medved in njegova žena ne marata kaj preveč obiskov. Tja tja. No, recimo, kajneda, ampak kaj, ko te velikanske kosmate živali potrebujejo ogromno prostora, da lahko normalno živijo in zato zelo pogosto pridejo tudi iz gozdov na obisk na vrtove. Prenaseljenost pač, migracije, popolnoma sociološko-geografski pojmi. Kaj bomo torej, mi, ljudje najpametnejši, kaj bomo, kaj? Pa saj je tudi mačkov preveč, vseh teh mačjih mladičev, pa ne moremo sedaj kar vse lepo v vreče pa v vodo, v reke, ali pa pod avtomobile drveče, kot je ravno par dni nazaj moj spolzel. Ni treba izrekat sožalja, mi je že itak totalno brezveze. Zatorej, sedaj seveda ne morem reči: pobijte medvede, ker me ogrožajo, ker potem bi se lahko tudi kakšna miš zbunila in rekla: smrt mačkom! Ane, kako smo pametni, mi, ljudje? Itak kot v reklami. Eni taki iz wcja s plišastimi veveričkami in žabami v gozdu in napisom „Born to be wild". Wajld, Oskar Wajld z Dorianovo sliko za v reklamo – pa od kod vse te povezave v moji glavi, a res ne znam razmišljati drugače? V vsej tej zgodnjepoletnopoznopomladanski opojnosti potonk, jasmina, materine dušice in vseh teh pizdarij (khm), grem jazst vohat kresnice smrdeče po uscaniji in potem se še čudim zakaj se mi v glavo in v oči nabuta vsa ta sentimentalnost do sendimenta, pha. No, skratka, na neki Bergantovi sliki, je baje Kristus naslikan kot cinik, da ne omenjam brezmadežnega spočetja skozi uho in tistih velikih panojev pografitiranih pred vhodom našega faksa kot repriza leta 68 – „It`s like in sixties, but with less hope"– kot Shortbus in če ga še niste videli, si ga zrihtajte, namesto Piratov s Karibov. Mene se vedno dotakne, če se nekdo miroljubno usede na tla, kaj šele, če ob tem še protestira - vse drugo je šlo že naprej, pa saj že vse veste, vsi vi informirani ljudje vsemirja. Da vam povem še eno reč več, da boste vedeli, da v petek ne bo le slavni dan mladosti, ampak tudi Douglasov dan brisače kot najpomembnejše stvari v vesolju: njene vrednosti se zaveš šele, ko je nimaš (preizkušeno na lastni koži). Koža je koža, kajneda, ko utemeljujemo na lastnih izkušnjah in vse to in ne vem kdo, bo tisti, ki mi bo nastavil nogo, da se bom spotaknila in bom padla nekam, ker takolele v neskončnost res ne morem več opletati z jezikom. Mogoče bi bil čas, da preneham, sploh preneham z vsem in utihnem za zmeraj, za vedno, za skos, da preneham metat vse te besede ljudem kot polena pod noge in v obraz, da preneham s tem in delam kaj produktivnejšega, da delam recimo, ker besedičenje je eno navadno sranje, a kako. Kdo ti bo pa plačal zato, a? (se smejem, se smejim) Imam eno rožo, doma, no, skoraj doma, tam, kjer živim, rožo ubogo, ki se zapre takoj, ko je tema ali se je kdo vsaj malček dotakne, sramežljivo bitje, ki se včasih iz strahu tako zelo zloži skupaj, da ga skorajda sploh ni. No, skratka, imam eno rožo, pa nobene čiste in take za oblečt kratke majce več, čeprav imam omaro. To je zaenkrat vse, kar sem imela za povedat.

17 maj 2007

sphericube (o tistih kockah, ki oblebdijo)

Zatohlo smo ždeli na iz lesenih desk zbiti podstrehi, vsak na drugačnem stolu sedeči, vsak iz svojega sveta smo prišli. Začetki in uvodi, ki jih raje preskočujem, so bili takšni kot morajo biti, z ogromno podatki natrošeni smo se primerjali in ugotovljali, da proti temu nismo nič. Na enem kupu je bilo vse črno dolgolasih mladcev, vsepovsod so bili in na drugem spet drugi podobni, ker vrana se z vrano druži in zato so bili podobno misleči, ki so prišli, takoj za. Je rekel fantić z lasmi, ko bom velik, bom adolf in poslušale me bodo množice in dvigale roke v zrak ob valu navdušenja, ker če si notri, ploskaš kot na koncertu, ker tvoj sosed tudi ploska, bi rekel Lojze Kovačič, in zato nisem dvignila roke za revolucijo, ker me množičnost razrasle ideje že od nekdaj plaši. Prehitra razrast ti v hipu spolzi iz rok, še preden se tega zavedaš in takšni ljudje, ki v z nekaj besedami zmorejo prepričati ljudi, so redki: za občudovat in bat. Sociološko gledano takolele od strani in zatlačeno v kavč, se mi zdi, da so valovi in valovanje tako zelo fizikalni, da drugam kot do obale, ki jih sesuje, sploh ne morejo splavat. Pa vsi ti ljudje, ujeti v vodi življenja kot ribice, ki brez nje ne morejo živet, a jih hkrati odnaša nekam, kamor se same mogoče sploh ne bi spominile it. Napetost v zraku predihanem stoenkrat in stodvakrat se je stopnjevala proti vrelišču in medtem ko je vsem v navalu prihajalo, je meni padlo dol. Vsa ta zagretost, dejmo se borit, dejmo neki nardit, me ubija. Se mi zdi, da ni problem apatija, ampak to, da nam je preveč udobno, da bi zares imel kakšno težavo resnično, brez placebo učnikov in hipohondrije. Dejstvo: s petdeset jurji se da preživet in popolnoma lepo je biti študent. Se mi je zdelo, da smo zašli in sem začela bobi palčke delit, da se malce pomiri, pogasi ogenj, žerjavica, ki se je razplamtela, pa je bilo preveč goriva besednega, ki so ga nalagali nanjo, in sem pobegnila stran v noč. Odhajajoče noge kot izdaja, ker če zares nisi z nami, si proti nam, četudi greš zamudit koncert, tako otroško naivno lep, s fantki v polo majčkah, ki ti po vsakem komadu rečejo hvala, hvala lepa, hvala, ker ste prišli in potem spet greš, naprej v noč, ki v izložbah in hišah riše bizarnost in mame, ki svoje otroke pridejo iskat na metal koncert. Ob štirih, ob sedmih in ob polnoči: ure ob katerih se zapira svet in zaklepajo vrata, da moraš svoj stol in svojo mizo in svoje pivo povsod iskat in ti natakar reče, da je zunaj mraz, ko začne ob enih zapirat in na ves glas nabije Milinarja na Muri kot namig, da je treba iti. Edina reč, ki jo vedno lahko dobiš, je burek in klopca in košček trave v grmovju za wc – in si srečen, ko greš in zaspiš.

16 maj 2007

vonjanje

Že na večer se je prikradel vonj dežja od celega dneva nazaj in sopara se je premaknila v osvežitev, da se je vse nabrano skotalilo na tla in na tisto kuhinjsko mizo rumeno, na kateri je sameval kozarec rumkokte z vonji značilnimi, da so naplonili sobo in ga ni hotel zares nihče spit, in je sameval sam samcat samoten, čakajoč mimogredočega pasanta, da pride in stori, kar se storiti mora. Seveda ni bilo nikogar in je ostal tam vse do jutra oranžnega z vonjem po pomarančni zobni pasti z Racmanom Jako našega otroštva, tistim nagravžnim plastičnim vonjem umetnim, ki smo ga imeli kot otroci tako zelo radi. Vonj po jasminu se spet izteče v lijak požiralnik, da se že voha zamujanje iz njega, ko sopihajoč čez semaforje hitiš, da prideš točno ob pravem času, ki se je skril nekam pod mizo, da ga sploh nihče več ne najde. Kolegialnost se je zadričala med nami, delujočimi za skupno dobro, za Dobro, ki bo od nas vseh, kot da je to nekaj najbolj naravnega na tem svetu. S cigaretami nafilan volnen pulover sošolca sedi poleg mene in okno odprto prinaša vetrove od vsepovsod, od tam, od drugje, vonj sirovega bureka za kosilo in čokolino - tudi z mrzlim mlekom je dober. Gole Mona Lise dopoldneva z brki in smehljajem našega predsednika se že pozabijo, ko naslonjena na obcestno svetilko slonim na prehodu za pešče in se mimo v belem taksiju pripelje Slavoj Žižek v oranžnem puloverju. Od tistega trenutka naprej se mi vse zdi popolnoma bizarno. Dež bo. Voha se v zraku.

14 maj 2007

Poezija in vino brez poezije in vina

Kava na kavo in jogiji, ki jih menjam skupaj s koordinatami, ko me nikoli nikjer ni (brez slabe vesti). Piknik za zajtrk skozi milijone klopov nevidnih v grmovju in podrasti in poti ob poti s poti. Želvice z oklepi, ninjaturtlesi močni, s seboj vzamemo še psa, da nam ja nihče nič ne more, nam samozadostnežem. S posmehljivim, ciničnim nasmeškom od zgoraj in od strani zremo na pussyje v dolini, vse presrane zaradi ene same kače kačice, zmije zmijice, ki je za hipec švignila mimo nekam v grmovje. Mi in jaz in ti, spokojno tiho na lastnih nogah, oni se derejo, tako zelo vzklično kot klicaji - sem ugotovila, da sem diskriminatorna do klicajev – ne maram jih, izogibam se jim, ker vedno pokvarijo situacijo: tako zelo vzklični so kot kakšna pička, ki se je zaprla na wc. Zlobna in tupava, ali kaj že. Sem diskriminatorna do tropičij, bi uvedla trovejičje ,,, in bila srečna. Ampak to sem že itak, takolele, če se zavrtim v preteklost iz druge smeri z retrospektivo in jo obrnem narobej in rečem mnogovezniško, da sem v jeseni življenja z legokockami na tleh in ljudmi na stolih bila vesela zagorela, še prej sem seveda smrdela in se zažirala v tisti skupni sendvič, kupljen na Petrolu, polna smeti, z vsem v roki, s tistim patetčinim vzklikom na koncu jezika, Iz cvetja v jeseni, iz filma, od Mete, ampak sem ga raje zadržala zase, ker ga niti z dobršno mero smeha, ne bi mogla omiliti. Nekatere besede so pač neizgovorljive, večine si ne upamo priznati. Takolele nekje v zavetju avtomobila se počutimo varno, čas se zdi neskončen kot kolona na avtocesti. Če česa ne veš, poglej v knjigo Sam svoj mojster z nasveti za skoraj vse: od tenisa do poroda. Butnskala family v ogledalu, enkrat tedensko, manj jih vidiš, rajši jih imaš, ko reče nekdo, ki ga imaš rad: js sm kr zadovoljen s krativcem, ki me zajebava. Odnaša me, igram se angleščino (dobesedno tako), ko se zazrem iz jutranjega balkona v prihodnost - tako tiha in neopredeljiva se zdi, tako polna praznine kot kakšna noč na vratih, ko greš v copatih ali bos po asfaltu svojega otroštva. Spoznaš ljudi skozi mižeče oči, v katerih se nabirajo solzne solze potlačenih reči, ki jih ni. You are, what you is, je rekel Frank Zappa brez narekovajev, in vsi se mu smejimo in nihče mu ne verjame, niti tisti, ki se bojijo kač. Pa pajkov in višine in majhnih zaprtih prostorov, psov, teme, kač - pa smo spet pri kačah, vedno se tako začne, nihče ne upa biti zares resničen. Kovačičev resnični čas se zdi fiktiven, važno je priti na grič Menueta za kitaro, oranžna pošast in jazst, izgubljena v gozdu, ne znava preživeti v naravi. On bi ujel oso z zobmi, se zagrizel srni v vrat in mi namesto koreninic z okusom po repi ponudil Hals - vedno ga je dobro imeti v žepu. Otroci na kolesih s kolesi z enakim zvokom kot mi, veliki mi, s tronadstropno torto z marcipanovimi rdečimi vrtnicami, za katere se nihče več noče tepst: odrasli smo, sedaj le kdaj pa kdaj pridemo na čaj in se zaspano pogledujemo z nostalgijo. Bi dala tole nekomu za prebrat, marsikomu, takolele javno izobešeno kot kakšna zastava na drogu, plapolajoča, in ljudje hodijo brezbrižno mimo. Smo peli, mi, ki en znamo peti sploh, celo pesem, s celim besedilom, na ves glas, lepo je v naši domovini biti mlad.

11 maj 2007

brez pobrisanega prahu

z dolgimi predolgimi brezvejičnimi stavki se bom razpisala v neskončnost po tej snežni belini s perwolom opranega perila in z zobno pasto bom brez velikih začetnic na ogledalo naslikala cinični nasmeh brezzobega grotesknega palčka za 82 evrov iz izložbe. namesto barbik z visokimi petami za samozavest in natupiranimi lasmi iz osemdesetih, ki se v mikrofone zdirajo forever young, bom zlezla v škatlo in se skrila v omaro pa še na podstrešje, da bom lahko enkrat spet s fanfarami pokukala na plano in rekla: dolgo me ni bilo, res dolgo. bom ukradla klopco s šraufencigerjem in jo odnesla s sabo pod most ali pa tja nekam na konec sveta, v bohinjski kot, kamor so se skrili staroslovanski bogovi pred krščanskim in kjer bomo skupaj nekje na višini spili kakšno pivo, da nam od vse lepote in popolnosti ne bo postalo slabo in bomo kot pipi pišče gledali v nebo, kako je modro, in sonce, kako je rumeno, pa rožice in vse to, do končnega vzklika: dolgčas! brucknerjeva nenehna vzhičenost, ko niti za trenutek ne upaš kot posušena neumrljiva orhideja povestiti glave, če je luč in če je svetloba: kdo jo je že ustvaril? v čevljih po parketu in bosa po banji tacam, ker tako velika banja, da bi lahko plaval v njej, sploh ni banja, ampak je bazen. terminologija in ovire pravil, ki si jih zidamo iz plastičnih zidakov, gradnikov prihodnosti, brez letečih preprog tuaregov, iščemo zatišje na balkonu, nespodobno ždeč v krilu, ko se skozi steklene stene počasi začne plaziti tema in se roža velika začne tihotapiti v tvoj življenjski prostor z dvema j, da ti ne preostane drugega, kot da ji zliješ preostanek hladnega jasminovega čaja za vrat. z antibiotiki nafilani ljudje, osemurne časovne razlike umetnosti in amerike in koški polnozrnatega kruha s sirom ter materinsko ljubeznijo, ko na mati (ja, mati!) spominja le še uvel rumen tulipan v motno umazani vodi. amerika, res dbest, ko slovenski pesniki oranirajo nanjo s cigareto med zobmi in rdečico na obrazu, ker so jih tako vzgojili. mi se stikamo kot legokocke iz ntokovih besed, ki se kar naenkrat plazijo iz vseh špranj, kamorkoli že greš (doma, v avtu, v službi), ne moreš jim uiti, gustav gre povsod s teboj. za pridnost si privoščiš cinizem bukowskega in arta spiegelmana, končno popolnega, da razčistiš s svojim odnosom do vseh ideologij brez moraliziranja, do razmerij, do vsega, ko se prah še vedno nabira na zaslonu računalnika in ga s prsti ne smeš obrisat - za brisanje uporabi krpo ali papir ali pa pustite prahu naj bo prah in naj se praši v katero koli smer hoče. Posvoje, popolnoma posvoje.

04 maj 2007

želja

Imela bi žirafo. Takšno, oranžno, z rumenimi pikami. Res.

03 maj 2007

Oda v prozi (za ploščice iz kopalnice)

Vonj po cigaretih se vpija v kopalniške ploščice, rahlo pordele, s posušenimi kapljicami vode na njih. Hladno te pričakajo, mirno, zjutraj, ko prideš in čež nekaj ur, ko greš. Ne paničarijo, ničesar nikoli ne očitajo. So preprosto tam. Ne glede na uro ne glede na dan, so tam. Preprosto tam.

patetico za pomlad

Meni ni, večinoma, včasih pa sem, pa izginem. Nekje med horizontom in terra roso, ki se lepi na bosonoge nožice, z zapečenimi hrbti in veliko belega prahu, ki se prevaža čez mejo. Kreme za sončenje se ne da kupiti v nobeni trgovini, na nobeni bencinski črpalki. Brez kun smo šli, ampak za denar se vse dobi – od sardel do škampov in školjk in rib in vina, dobrega. Zmije črno švigajo, galebi imajo množični shod, školjke izumrle nasedejo na obalo, nekam med zarjavele dele raztreščenih čolnov. Kot en fjord brez ljudi, kraljestvo živali in vse, dokler sega tvoje oko, bo tvoje, Simba, od zgoraj, iz pečine, kjer domujejo orli s trupli mrtvih ježev in se lepo uležeš na trebuh in pogledaš navzdol in se delaš, da te sploh ni strah, višine in globine in tega, da ti kaj ne pade dol, ko nekdo pripleza gor, da se malo pogovorimo. Slovenec, itak, teh je povsod vse polno, pa kakšen Italijan, nekaj Nemcev in Poljakov in dva Hrvata, ajde, trije, da bo pravljično število, ker je bilo, tako, zares. Sploh tisti zalivčki tam, z zelenomodro vodo Soče in peščenimi plažami, kot v reklami in s skalami zagrajeni, že prav kičasto, da ne omejamo sončnih upadov in maka in vsega tega, okoli pa trava in gozd in džungla in vse to, kar spada vanjo: obilo belih robčkov po tleh in nekaj roza toaletnega papirja. Pa pločevinke piva, cigaretni ogorki in škatlice in vrečka s krpico za očala, zame, da odstrani, kar se je nabralo. Podnevi gledamo svet od zgoraj navzdol, ponoči se obrnemo in polna luna se skriva za oblake, ko tekmujemo z njo z velikim kresom – naj bo ogenj! Se stiskamo na deki na pečini, zaviti skupaj, kot en kip, nič kaj preveč monumentalen, ko iskrice padajo v vodo kot kresničke in se počasi sesedamo, da nas nikjer več ni, z zaprtimi očmi in komarji brenčijo celo noč, pa nihče ne piči, čeprav zunaj spiš, na trdih tleh in piha mraz, ko se petelini prebudijo navsezgodaj zjutraj. Zvok purana, predirljiv, odzvanja in se meša z laježem psov za navidezno ograjo in vonj origana in jasmina in bazilike, da obstaneš kot čas in dež in šele ko prideš nazaj, se zaveš, da tudi to je nekje kot pomivanje posode in potem se usedeš in strmiš v oprano perilo in nimaš pojma, kako boš spet spolzel skozi urnik. Za zajtrk zgodnje vstajanje namesto žemljic z nuttelo in mlekom od Alp ali od Dukata z UV zaščito in tuna iz konzerve namesto ribice na žaru, ampak vseeno fajn, ko na vsezgodaj zjutraj razpravljaš o filozofiji in se ti kinder jajček predre, da zares ugotoviš, da je dotik vse – okleni se me, če želiš, ne bom zbežala in sploh me ni treba zvezat. Obljubim.

(iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, kako patetično!)