25 januar 2008

Tok fajn

Ko ti nezavedno uhaja izpod nadzora – a je to narobej obrnjen oksimoron, ali morda kaj drugega čudno paradoksalnega vsaj na kvadrat, ker z zavednim delom zopet ne razumemo najbolj, za kaj sploh gre, ko ti tlačijo na mizo kanapejčke z gorčično pomako v skledčkah, kar v bistvu ni nič drugega kot zemf, oh, kako smo fensi.

Odnaša nas v salvah smeha, ki je brezvzročen, ampak meni se kar solzijo oči in ne moremo nehati, ko se režimo brez konca, ko je vse tako proklemansko smešno.

Vizualizacija v glavi ne pomaga, če nisi prepričan tudi nekje od znotraj, ker potem te s celim telesom odvrže na tla – v sunku in sploh nimaš pojma kdaj in kako se je zgodilo, ker si v resnici nameraval čisto nekaj drugega, ker te je prehitelo, to tvoje nenadzorovano, in potem začnem brzeti še sama, da mi morajo vpiti: ustavi konje, ustavi, pa sploh nikjer nobenih konj, pha. (niti v sanjah)

Logika je tako umetna tvorba, da se je sploh ne da nikamor zares projecirati brez odklona, ki pride od resničnosti in zmot, in pol, zares ne veš več, kaj je ljudem, da ji verjamejo. V bistvu veš, ampak te je sram povedati, ker ...

Itak so vsega krivi Grki. Ampak afekti, tisti trenutki, ko iz tebe zdivjajo horde nosorogov in tropi gnujev – takrat pa se res ne moreš ustaviti in ti besede obče veljavne kot vulgarizmu letijo iz ust vse do ušes najmanj za to primernih – uide ti in nič ne moreš.

Odnese te in moreš še manj. Gledaš z očmi kot ponavadi, a ničesar ne vidiš. Počasi zdrkneš v nezavest. Ni te za zunanji svet, tvoj zavedni jaz počiva. Padeš s stropa kot kamen, zdi se ti, da sploh ne premakneš volana, pa kljub vsemu zaviješ levo. Da sploh ne omenjam sanj. Pa hipnoze.

Itak je važno le, da ne dajemo nog na prevleke od stolov, da si umivamo roke in ne grizemo nohtov, ane, pa golobi so fuj in fej pa mačke, ki ne boste verjeli kakajo in žive meje so lepe le. če so obrezane. Kot Jezus. (krščanski Bog je kastriran zlega, ampak itak je to ena in ista oseba s Svetim Duhom, ki pa je paradoksalno, bel golob)

Spet sem zabredla v vodo, v morje mojih asociacij po kakšnem takšnem nadrealističnem receptu: psihični avtomatizmi, ampak še vedno zavestni, čeprav spontano nametani, še vedno zavesti.

Takrat pa, ko te odnese, nič ne veš. Samo kar naenkrat si na tleh. Ti ali pa tvoja skodelica čaja. Zate obstaja le tisto prej in ono potem, ki je zdaj, vmes pa, kot bi se strgal film, kot bi nekdo s škarjami odrezal delčke časa in jih spravil v hladilnik.

Da ne omenjam sploh tistih, ki si jih naštrihaš v glavi in se potem zgodijo točno v taki barvi, pa sveh teh “ne moreš”, “ne morem”, ah, ah, mi pa se ves čas, ki nam ga konstantno zmankujemo, ukvarjamo le s tistim važnim (glej zgoraj in ne pozabi na gorčinčno pomako, ker poleg tega, da se nam zdijo reči važne, jih še olepšujemo, da v svoji važnosti in pomembnosti že na prvi pogled izničijo vse ostalo)

Bojda je treba vse utemeljiti na nekih dejstvih, kajneda, sistematično spraviti v sisteme, v omare s predali in poleg s smrtno resnim izrazom izreči: operutničene glavice, to je strokoven termin. Kdor ne verjame, dobi minus.

Jaz pa v smeh.

22 januar 2008

Nekdo me prebira od prstov na nogah do morebiti malček razcepljenih lasnih konic, me prebira od glave do peta me čekira kot kakšen rentgen brska po arhivu moje preteklosti in brklja, secira, nabira podatke o meni, prav voajersko, ampak saj sem si sama kriva, kaj pa se postavljam na ogled takolele javno – bi se pač še naprej skrivala za neodgovorjenimi klici in praznimi baterijami lepo za štirimi stenami, ne pa da se potikam po čudnih stezicah in se odpiram navzven.

Se sprašujem, če ekshibicionizem postane vreden svojega imena šele, ko te nekdo gleda, ker v nasprotnem primeru, če se nekje takole v okrilju svojega doma ali kakšnega temnega gozda kažeš na ogled – ja, kdo te bo pa videl, kajneda, ampak vse to googlanje lastne identitete v virtuali in v reali in usklajevanje vseh ali več njih, zna biti naporno kot vodenje države: vsi tu različni alter egi, ki vlečejo vsak po svoje, le za lastno korist, so pač ego-istični kajneda, ker alter-nativo predstavljajo le do te mere, da je njihovo mnenje pač drugačno od drugih.

Lahko bi spustila zastor in veke lepo položila navzdol ali si namestila umetne oči, da nihče ne bi mogel skoznje pronicati v mojo notranjost. Lahko bi se pretvarjala, da sem samozadostna, ampak kaj, ko počasi začenjam verjeti, da so spodaj vedno blazine in še kdo, ki reče: opa, pazi, in te skuša ujeti z lastnimi rokami – jaz pa direkt na hrbet s stropa, pa itak da preživim, me pa vedno premami oni občutek božanski, ko se ti nekaj popolnoma nezavedno zgodi, ko nečesa nisi mislil storiti – kot kakšno omedlevanje, ko te za nekaj trenutkov sploh ni: it’s fun, ampak potem vedno prideš nazaj, na točno tisto mesto, kjer si bil prej, med svojimi ljudmi, ker mojim prjatlom se zdijo fajn take reči in pizda, še vedno nekako nekje pod levimi rebri naivno verjamem v dobre ljudi.

Lahko sem še zlajnam na ono, da je vse v glavi in da psiha spreminja reči, ampak v bistvu sem pa enkrat že pred davnimi leti začela verjeti citatu prepisanem iz ene knjige Lenarta Zajca, katere vsebine se niti malo ne spomnim, niti naslova, ampak besede pa govorijo vedno, ko se tlačim v rdeč pulover iz sedemdesetih in mi niti črtastih štumfkov ni treba: “Moraš verjeti v zmago, drugače daš porazu možnost,” in mi reče deklica poleg mene vsa prestrašena: “Tebi bo sigurno uspelo,” in jaz si v glavo prilimam še Čarlija, da je treba zmagovati, ker poraženec je lahko pač vsak in polj ni druge, da zmagam.

Če se grem seveda sploh igrat, ker plavati ne zna vsak, sploh pa ne tiste vidre, ki jih nihče ni nikoli potunkal v vodo, še omavžat se niso pustile do gat, zato je treba pustiti svojim otrokom, da igrajo na saksofone in si talajo bombone med seboj in živijo v risanki, da bodo lahko, ko bodo malček večji, živeli v stripu.

Treba je zgraditi most, mostove, komunikejšn, pozitiv vabrejšn, in polj sploh ni nikjer nobene panike, če te drugi gledajo ali pač ne, ker se nisi prišel kazat, ker nisi Štefan, ki ves čas občuduje svoje mišice v ogledalu, medtem ko se pogovarja s tabo, ker v bistvu je vse skupaj veliko preenostavno, da bi komplicirali: sam prou se morš postaut, bok notr, se odločt pa stistnt pa narest end everitngs gonna be ourajt.

Majke mi.

20 januar 2008

Z vonjem po jasminu

Takolele nekega jutra, ko se zopet zbudim s polno glavo končnic imensko-zaimenske sklanjatve in v mislih premlevam, če v nominativu plurala ženskega spola pride nosnik ali jeri, se počasi pretegnem, pogled uide na uro in preseneti me, da še niti devet ni, jaz pa že pokonci, zavrem vodo za čaj in čakam, da se malček ohladi, nakar nanjo preprosto pozabim.

Bojda naj to ne bi bilo usodno, veliko bolj neprijetno bi bilo, če bi se mi v glavi zmeštrale vse one končnice, takolele za zunanjega opazovalca, ampak lirski subjekt, se pravi jaz, je brez tiste skodelice čaja čisto izgubljen, pa še jutro.

Eno tako jutro, ko še niti rolet nisem privzdignila in se zame dan še ni začel, ker tisti začetek s prsti odrivam na stran, čimdalj, ker sem si rekla, da se bom vrgla vanj zares s polno paro, ampak to je bilo še včeraj, danes pa je že nov dan.

Vedno me tako preseneti nedolžno spečo in me pošpika z žarki svetlobe direktno pod veke, da sem jih prisiljena odpreti in zamežikati v tiste špranje rolet, skozi katere pronica vedno več dneva, skozi katere smo vedno bližje pomladi, da bi se najraje postavila na glavo, če bi se z mano obrnil še svet: pa ne vem, če bi se hotel.

Zato prav počasi in bosih nog pristopicljam do kuhinje s prazno šalčko, ki jo je treba napolnit z ravno prav toplo vodo, da se čajni listki razprostrejo, da se odprejo, razprejo, da zadiši po jasminu kot v življenju, ko ti nekdo odpre okno dneva in vrata in čevlje sezuje, da greš po potkah poteh, ti nalije v tvojo prazno šalčko čaja ali pa svojo nafilano dila naprej in na gramofon nastavi najljubšo plato, da se vse skupaj razpoči iz onega niča teme, se ti veke na široko odprejo in zadihaš, zadihaš in zavohaš tisti vonj po jasminu ...

(Grm je prav blizu in s svojimi belimi, široko razprtimi cvetki vabi čebele, da greš neštetokrat mimo in sanjaš o njem in te ima, da bi skočil na glavo v ono skodelico čaja, ki tako omamno vabi, ampak začetek je tu in treba bo na pot ... se ve, da z vonjem po jasminu ...)

18 januar 2008

Izven časa

Izčiščen pogled na svet kot pravkar zloščeni in z globinom namazani čižmi, kot bi se vselil v čisto novo stanovanje, tako prazno in neosebno kot hotelska soba, a hkrati čakajoče na to, da ga nekdo z nečim zapolni: ogromen prostor niča.

Bele stene, gol parket, okna brez zaves. Nikjer nobene ure, ki bi odštevala minute, izven z vsem natrpanega sveta pomeni hkrati nujno biti tudi izven časa.

Moj koledar se je končal 6. januarja, zmanjkalo mi je dni, v katerih bi domovala, načrti se kujejo le še za sproti, recimo gremo na kosilo, probi unga stranca, pridem čez 15 minut. Itak ne moreš že tri mesece naprej vedeti kdaj točno te bo lulat.

Besede so izven časa, čeprav od mene na izpitu zahtevajo, da jih lociram v 9. stoletje, izven časa so dejanja, izven časa so ljudje in umetnost je brezčasna, ker Pierre Menard že v tretje piše Don Kihota in naša zgodovina se bo šele zgodila. Nekoč.

12 januar 2008

Presvetljeno s pogledom

Z neošiljenimi barvicami zarisana prihodnost se je z obema rokama trdno oprijela oprimka preteklosti in se pognala navzgor, da se uresniči, brez strahu, brez česarkoli, kar bi jo držalo nazaj, ker tako ali tako vsi vse vemo.

Brez pretvarjanj se skupni trenutki nizajo na nitko kot perlice, nikomur ni treba ničesar razlagati, nihče ne pozablja, četudi zamujamo čisto vsi: eni tako, drugi drugače.

Nekdo je v naše prezeble roke s praznimi skodelicami nalil iz velikega čajnika opojno in toplo tekočino, ki nas je poživila v tej zimi brez snega in nam daleč na obzorje zarisala pomladne barve, da smo se zavedli, da je vredno žuliti poglede ter z mislimi drseti po znanju in s prstki po grifih.

Da se je vredno potruditi in biti in ostati to, kar smo nekje daleč tudi že bili, dokler nas ni svet izpridil. Da se splača, četudi si ves obtolčen in z luknjo v žepu ter na računu, ker nam je dovolj špilanja bad gayev za druge gledalce, za vse voajerje s kukali, ki se skrivajo za zavesami in v temi, nam je dost!

Hedonizem se tako hitro sprevrže v izrabljanje samega sebe in drugih in vseh in vsega, ker nimam nobenih mej, ker je neskončen, po drugi strani pa nas niti brezmejnost več ne zadovolji. Nenasitni smo, hlastamo za zrakom, za dogajanjem, za vsem, mora se dogajati, se premikati naprej, in kar naenkrat samo še tečemo, samo zato, da tečemo, ker moramo teči in se ne znamo več ustaviti niti pred znakom stop.

Da se ustaviš pred zeleno lučjo in ljudje za teboj, po možnosti kakšni Italijani ali drugi temperamentneži, trobijo, vpijejo, ti pa se ustaviš, stojiš in sklneš, da boš malček manj stopal po gasu, pa naj te kar vsi prehitijo, naj bodo že vsi na cilju, ko ti šele spelješ, če cilj za njih, ki vedno potujejo, sploh obstaja.

Moderni človek kot večni popotnik kot kakšna oseba sodobnega romana, Odiseji, ki se ne vračajo domov, ampak odhajajo čim dalj, majhne hišice s sladokorčki na oknih pa ni več v nobenem gozdu, samo še ti gromozanski gradiči s stolšiči, frčadami in kovanimi ograjami pa seveda pastelno fasado.

Morda pa ne bomo ničesar zamudili, če sestopimo za trenutek iz vlečnice časa, če izstopimo na napačni postaji v kakšni majhni vasici bogu za hrbtom oz. za hrbtom tistega, kar je nekoč bog bil – tako ali tako smo ga ubili.

Avtoritete in zakoni so zato, da se zrušijo, nič več nam ni sveto in niti umetnost niti resnica nista več pojma, ki bi jih lahko izkristalizirali iz popolnega kaosa, v katerega smo se ujeli.

Včasih je potrebno gib za gibom po oštevilčenih oprimkih priti do konca, včasih se je treba odločiti, da boš, včasih se je treba lotiti tudi česa težkega, se potruditi, da je zadovoljstvo toliko večje.

Včasih je treba sivino jutra presvetliti s pogledom.

07 januar 2008

nula nula osem

Voda z okusom vode brez rib in z vonjem po azbestu, brezplačno!

Prihodnost prodajajo znižano za 10 % skupaj z vrečko – tisti skromnejši jo poberejo na cesti in pospravijo v žep (po možnosti preluknjan).

Umazanija izbezana izza nohtov se zbira v posebnih zabojnikoih za reciklažo.

Božiček se je odločil za ločevalno dieto, Dedek Mraz se je pridružil anonimnim alkoholikom, Miklavž je zvezda le še na Poljskem kot Elvis na Marsu in Michael Jackson v starih revijah Bravo.

Posterji s konji lahko naredijo več škode kot ptičja gripa, Društvo za boj proti delfinom je dobilo novega člana.

Nič ni boljšega od škatle barvic, semaforji so za v nedeljo napovedali stavko.

Prve strani časopisov so prazne, volneni puloverji izumirajo zaradi globalnega segrevanja, učinka tople grede in izpušnih plinov.

Sonce je z last minute varianto poletelo v Grčijo, domišljija je poniknila na Barju.

Nihče več v nahrbtniku ne prenaša zajcev, vsi še vedno verjamemo, da nas preganja čas. Irealen kot rožnata barva je nekatere že prehitel v rikverc, druge prehiteva z zamikom.

Božič ni le eden, božič je lahko vsak dan v letu, odvisno od koledarja. Odvsino od tega koga srečaš v peklu, kjer za zajtrk z velikimi besedami skleneš zaobljubo, takorekoč pakt podpisan s kitajskimi pismenkami.

Od danes naprej vstajam najprej z desno nogo, vse ostalo bom pošlogala v kakavu. Vse, kar sem in vse, kar nisem, bom še marsikaj, kar še nikoli nisem bila.

Svoje misli pošiljam le še priporočeno.

Iz pridnosti spisana domača naloga in iz vljudnosti, ki pride od lepe vzgoje, da ne bo kdo rekel, da nisem povedala, da ne bo kdo slučajno česa zameril.

“More ti bit gut,” so rekli bogovi in odšli na pivo.

Maham.

05 januar 2008

Izžemalka

Brljava luč, ob kateri oči zamežikajo in se tistih 60 W s špičasto konico zapiči vanje. Stoli so majavi, zato rajši sede na tla, da se mu misli izgubijo med špranjami parketa. Poniknejo med srebrne ribice in tiste črne hroščke, ki zahrustajo, ko jih stisneš s prsti.

Prav tiho sedi, bela zavesa nekolikanj plapola zaradi slabo zaprtega okna, zidovi so prazni, njegova glava pa vakuumsko neprepustna, čeravno tako polna vsega. Pred njim list papirja, na katerega se ne bo nikoli izpisala beseda. Če bi bil nekdo drug, bi že kričal in plesal po tej prazni sobi, če bi bil kdo drug, ga sploh ne bi bilo tu, ampak bi letal kje zunaj po svetu, še vedno prepričan vase in v to, da je treba premagati zaledeneli svet žleda z ono strgalko za led. Ampak dež še nikoli ni padal brez razloga, še nikoli, še nikoli, vedno je imel povod.

V nekem trenutku je izgubil denarnico, osebno izkaznico, potni list. Izgubil se je med lastnimi identitetami, ker je hotel biti čisto vse, kar bi bil lahko, ker, oh, se ve, da če si nekaj zareš želiš, vse stvarstvo stremi k temu, da se to uresniči. Pa ne, da bi hotel biti žalosten in se smiliti samemu sebi, res ne bi hotel biti nek fakin romantik in idealist. Želja po biti je primarno zapisana v njegove gene in bo ostala in je, a kaj, ko je tako otopel, tako brezbrižno zazrt v tisti odsev svetlobe na tleh. Izgubljen.

Meči so v nekem trenutku postali mesoreznice. Nacistični režimi urnikov so zašli v slepo ulico pasivnosti in se ustavili pred zeleno lučjo. Se kaj takega lahko zgodi Italijanu, ali moraš biti nujno Slovencelj s cankarijansko preteklostjo, s preteklostjo Izidorja iz Visoške kronike? Zapisane besede so drugačne od povedanih, pomen, pomen, in danes bi bil lahko torek, pa ni, ker bo jutri še ena nedelja z razpoko več. Ne vem, kako to prenesejo perfekcionistke, ker jaz preživim tudi nepočesana.

04 januar 2008

Ni ti treba

Ni ti treba začetka, da začneš, in niti praznega nepopisnanega papirja, ti ni treba. Ni ti treba ničesar nikdar in nikoli, ni ti treba. Niti ti ni treba začeti z začetkom, lahko ga preskočiš in z udarnimi udarci zarišeš nekam besedo, ki se lahko razlije naprej ali nazaj ali nekam navzgor proti severozahodu – vse poti so ji odprte, ne glede na kitajske zidove in schengenske (šengenske?) meje.

Ni ti treba, nihče te ne sili misliti, nihče te ne sili, ker ti ni treba. Ničesar ti ni treba, pa vendar, pa vendar še vedno, kljub vsemu z razlogom ali brez, a ne zato, ker bi bilo treba, ker edino posteljo postiljati je treba, pravijo, pa še te ni treba. Ničesar ti ni treba.

Vsak dan se znova postaviš z levo nogo na parket, čeprav ti ni treba, vsak dan znova zamahneš s krili zlepljenimi z voskom, kot da so ti poganski bogovi veselja in oni ta zlobni zlili v sanje na litre optimizma, da zopet mahaš soncu, čeprav ti ni treba, čeravno te je že tolikokrat potunkalo pod vodo, ko so ti od njegove gorkote krila razpadla in spet in spet, čeprav ti ni treba.

Ni ti treba plavati, udrihati po valovih in preklinjati delfinov, ni ti treba, pa vendar zopet, pa vendar, ker tudi to sonce vsak dan znova vstane pa mu ne bi bilo treba, mu ne bi bilo treba, božanstvu inu visočanstvu, ki vlada svetlobi in toploti in svetu in luni je vladalo, dokler ga ni premagala enkrat pri šahu, dokler mu enkrat ni rekla, da zmagovalcu pa res ni treba vedno zmagovati in je prevladala tema, sonce pa skorajda mrtvo od raznoraznih substanc z zadnjimi močmi, ki so mu ostale, raztrešči kozarce in delce svoje svetlobe in one lune tadruge, ker nekoč jih je bilo več, in nastanejo krušljive zvezde, ki morajo vsako noč plesati četvorko, čeprav jim ne bi bilo treba, a odgovornost, odgovornost jim nalaga duše pesnikov in mornarjev in astrologov, in zato morajo, čeprav jim ne bi bilo treba.

Odgovornost velike žareče krogle, odgovornost Boga, ki teče, da bi prišel pravočasno ob pol treh, odgovornost boginje, ki ne sme zakleniti vrat svojega preročišča, reševalcev na malici, zdravnikov na dopustu, vojaka v boju, matere ob otroku in vseh tistih, ki jim ne bi bilo treba, pa vendar, pa vendar, čeprav jim ne bi bilo treba.

Ni nam treba, ni treba ničesar, odgovori na vprašanja niso potrebni, če enostavno preslišimo vprašanja, jih pobrišemo z edigsom in smo svobodni, ko nam ničesar ni treba. Ni nam treba vprašanj, ni nam treba teči za vozom, ker se usedemo v travo in rečemo ono slavno: bolimekurac in že nam ni ničesar treba, lahko obležimo, lahko smo, lahko nas ni, bolinaskurac, ko nam ničesar ni treba.

Šele brez prisile imamo stvari pod nadzorom, šele takrat se zavemo, da bi bilo treba, čeprav nam ni treba, da je treba vsak dan odpreti zlepljeni očesi in zamežikati na široko, čeravno ni treba. Ničesar nam ni treba, pa vendar tečemo za vozom, da bi prišli pravočasno ob pol treh v službo, v šolo, na faks, na kosilo, na vlak, ampak nam res ni treba. Ni nam treba.