31 avgust 2006

Andre Breton - Ves raj le ni izgubljen

Čopasti škrjanci se spreminjajo v kristal
Roso branijo pred udarci petelinjih rož
Tedaj se očarljivo geslo bliska
Spusti na prapor ruševin
Pesek je le še svetlikajoča se ura
Ki udarja polnoč
Z rokami neke pozabljene žene
Ni več zatočišča izvijanja v boju
Ki je dvignjen med nebeške naskoke in umike
Tu se
Sinja in čvrsta senca poletnega dvorca kopajo v noči
ki odtiskuje mojo podobo
lasje lasje
Čisto blizu nas se zlo krepi
Pa bo sploh maralo za nas
tale moj blog je popolnoma zmeden

nihajoč.

moj.

nekdo je prek googla naletel nanj z vpisom besedne zveze "hrana za lep trebuh". prepričana sem, da ni našel tistega kar je iskal:)

tisto morje je bilo že zdavnaj in nekako odveč mi je zapisovati o njem (pa ne samo zato, ker kmalu pride novo (novo morje, kakšna besedna zveza!) in še en zaklepaj)

moje življenje je včasih tako periodično predvidljivo,” sem zapisala zvečer, ko sem prišla domov od tam, kjer ti na vrata vsak dan hodi zvonit toni, ki bi rad imel motor pony (toniponytoni)

in od tam, od koder lahko iz wc školjke opazuješ mlade mačke med spanjem

pa od tam kjer muhe definitivno so.

od tam.

ja.

"trenutno sem v fazi zbiranja poguma,"
sem zapisala danes zjutraj, potem pa se je vse obrnilo tako, da poguma sploh nisem potrebovala (zanimivo, res)

moje življenje je tako fakin nihajoče, a s tem ne mislim tistih klišejskih vzponov in padcev, ki se alternirajoče ponavljajo.

ne, življenje ni alternirajoče zaporedje, kajti vse je v niansah

da, vse je v niansah.







to je bilo slovo

karkoli že to pomeni (poslov, zadnje videnje)

tako bedno je bilo, totalno brezveze, tako kr neki.

brezoblično, prazno

lulat me je, midva pa sva kar stala tam pod tistim peklenskim soncem na tistem še bolj peklensko razbeljenem asfaltu, kot da nekaj čakava, se hočeva nečesa oprijeti, iztrgati, pa ni šlo, ker ni bilo ničesar več

popoln nič (prazen nič)

sploh ne vem kaj naj si mislim

popoln nič

indiferenca

žal mi je za tvoje lase, Samson

"lasje, lasje, pa bo sploh maralo za nas"

dejstvo: če ptiću pristrižejo peruti, ni več ptić.


verjetno se ne vidiva nikoli več

to je bilo morje (5. dan)

dež. grmenje. bliskanje. dež. budilka. (5.00)

mi pa kar spimo

"q(u)rac (khm, falus?) pa umivanje zob, sej maš bonbone"

pa sta šli (moto in baby piškot, wannabe domaćica, jaffa keks vztraja dalje)

v resnici sem bila brez piškotov - ostal mi je le še prepečenec

brez plina, brez kruha, sem ob pol sedmih zjutraj grickala omenjeni prepečenec in reševala sudoku

potem je padal fakin dež

pa sem odpeketala v trgovino, se vrnila premočena do notranjih organov in se nažrla kruha, milkcreama, banan in čokolade

jezna sem odšla spat in se ob pol enih prebudila v sonce

"Sonca, sonca!" bi porekel Osvald iz Strahov, sama pa sem se odločila: "Grem v Piran."

Piran v soncu, s prijetnim kosilcem in zanimivimi ljudmi

po kamenčkih bosa odidem domov

zvečer berem

26 avgust 2006

brez koncepta

vešča bo danes ponoči spala (noč brez lune), jutri zjutraj pa bo zaplahutala s krili in odletela nekam na jug (pa čeprav je pravi jug veliko bolj zahodno). El sur, prosto po Borgesu (ki je moj, posvojen za vedno. Grem (pa ne plavat, to pride pozneje), enostavno grem.

24 avgust 2006

intermezzo

rahlo sem fakt ap

pišem neke čudne maile, ki ne bodo jasni nikomur, nalivam se s kavo in mlekom in hladnim nesladkanim kamiličnim čajem (wtf?) ter se prepiram s petletniki o tem kako se napiše D (to je P, ne ni P, ja pa je, D je, ne pa ni, če jst vem, da je, ja pa je, ne pa ni, D je, P al pa je O, O pa ni, D je)

in potem se legokockamo in se nažiramo s piškoti in bonboni do onemoglosti medtem, ko nad našimi glavami že tretji dan zapovrstjo ves čas brni vojaški helikopter (?)

morm it mal vn

(pa v bistvu ne bom šla, ker se mi ne da, ker sem utrujena in ker mi v bistvu sploh ni do tega, da bi šla, ker (spet ker) mi v bistvu (spet v bistvu) sploh ni toliko do tistega jazza, ko pa lahko doma poslušam neke bedne zmulane komade, ali pa še bolje, grem kar spat - potem pa, ko malce razmislim, ugotovim, da je vse tole nekakšno brezvezno furanje safra, samo za to, ker sem fizično tako zelo zjebana, da ne morem ničesar več, drugače pa sem čisto fajn:)

Tako.



***


In ja: Mogoče kdo ve lep slovenski prevod za "intermezzo"? Verbinčevem slovarju tujk sem sicer našla vmesni pripetljaj, ampak mogoče bi bilo primerneje vmesek, vstavek, vrivek???

Kaj pa jazst vem.

22 avgust 2006

to je bilo morje (4. dan) - Po zadnji večerji ni nihče nikogar izdal

šonce, menštruacija in milkcream za zajtrk

"Francka, nareži kruh!" (uf, ta Cankar)

ozračje toplo, voda mrzla
girice (svetlikajoče v temi)
pomol occupatto/occupated/reservieren und okupieren

skvotanje ni uspelo, zato smo poležavale v travi in opazovale Mirana in njegovo družino

kruljenje v želodcu in rezanje, lupljenje, mešanje, stepanje, sekljanje, Klemen Klemen, cvrčanje, praženje in drugo, kar je pripeljalo do okusnega obeda (tih bod, pa jej)

(P je mnenja, da bi bili družinski reallity showi zagotovo uspešnica in to sprejmem z nekakšnim občutkom dejavuja, saj mi je le nekaj dni prej, isto omenil tudi J. Bi bil pa tak show gotovo popolnoma bizaren: "Če boš prdel, bomo šli kar domov," in podobne cvetke)

vonj po pečenih škampih se meša z gnitjem treh burekov (fajn je bit burek)

nanos plasti deodoranta in nato Piran. ob cesti na nasprotni strani štopa Gušti in obljubimo si, da ga poberemo za nazaj, ne glede na to kam gre ("Bejbi, ke k ti ...")


"Bil je sončni zahod ..." pa neki hipuzli na Tartiniju, nekaj mačkonov, cabriolet soba in deci rdečega (za prezeble kakav)

muzika v živo - nemec z izgledom italijana, ki angleško poje s kalifornijskim naglasom (californication)

kubanski ritmi, 1947

zadnja večerja iz dan&noč (noč&dan, to je ciklično) ob improviziranem sončnem zahodu (svetilka, ki nam sveti direktno v glavo in odseva v morju)

Guštija ni bilo več, zato smo le bočno parkirale in se spakirale v spanje

to je bilo morje (3. dan) - In 3. dan je Bog ustvaril črko F

falusi, fetusi, frače in feta sir

fajn.

***

vse se je začelo z obiskom dveh frač, Klemnom Klemnom (prva plata, Neralić odet v zimski škrlat, south side Trnow in koncept s koncem, ki je začetek) v cd playerju in kosilcem, za katerega si žličko soli sposodimo pri sosedi (khm)

in smo zaskvotale en zaliv (z morjem, skalami, školjkami in vsem tem)
idealno za snemanje videospota ali reklame. mi bi film. tak z mrtvimi ptiči, ki padajo na skale označene z X-si. potem pa kar naenkrat pade nosorog in potem spet ptiči.

nosorogi so sploh fajn (živijo v wc školjkah)

vse je fajn (najbolj fajn pa je, ko lahko koga zakoplješ)

mraz in čudne vode (vsega je kriva črka F) in čisto vse se da zaskvotat

Todorović in zelo okusna čokoladna torta nekega ježka ("Glej kit!" v stilu "Lej žirafo, se obrne, in zbeživa" by KK)

večer: Ščurek iz Medane. zelo resna sociološka debata zaide k Cankarju in se nato sprvrže v groteskno-perverzni-south-parkovski reallity show

falus, falus, falus

falus realus

dež (menda sosedje niso mogli spati zaradi "dežja". mhm ...)

meteorni dež je padal brez nas

21 avgust 2006

to je bilo morje (2. dan) - "Pekel ni eden, peklova sta dva" (P)

Škofji Loki se pridružuje Izola - še en pekel pod soncem. Vlak tja sicer ne vozi, vodi pa tja stezica tik nad morjem. Po zgubanih plasteh laporja in peščenjaka, turbiditnih skalah in spodmolih naj bi se prišlo v Izolo. Pot je prečudovita, z razgledom na podvodne travnike in algne zarasti, ki modro vodo spreminjajo v sinjo, v daljavi se riše Trst; edina težava pa je, ker pot ne vozi v Izolo, temveč k glavni cesti, ki sicer res vodi v zgoraj omenjeno mesto, a sprehajanje mimo drvečih avtomobilov, avtobusov in tovornjakov res ni prijetno, sploh če pada dež. Na zemljevidu ob Strunjanskem križu je pohodna pot zarisana tik nad morjem vse do Izole in za to, da sem morala hoditi po glavni cesti, krivim:

a) sebe, ki v tistem dežju, nisem opazovala rumeno-rdečih markacij evropske peš poti;

b) lastnike parcel tik nad morjem z ograjami, zagrajenimi dovznimi potmi in oznakami "privat".

Kakorkoli, nekako mi je uspelo prispeti do Izole in potem sem se izgubila. Deževalo je, jazst v mojih fejk allstarkah, ki so se iz svetlordečih spremenile v temno rdeče, premočena do kosti, izgubljena, premražena, lačna. Hrana je bila moja prva skrb - po poti sem zaužila jogurt, nekaj narabutanih margolan, jabolk in še več obcestnih robid. Zaželela sem si nekaj toplega, zaželela sem si pizzo.

Pizzerija in avtobusna postaja, dve stavbi, ki jih zlahka najdeš v vsakem mestu, vendar ne v Izoli.

Izola je polna nekih apartmajev in stanovanjskih blokov, pa velikih trgovskih centrov, lekarn in zdravstvenih domov. Najprej sem se izgubljala med njimi, nato pa sem zašla v staro mesto jedro, ker se mi je zdelo, da bom tam lažje našla to, kar iščem. Moje razmišljanje se je izkazalo za nerealno, saj se v prepletu ulic in uličic še lažje izgubiš. Nekje med njimi sem si zaželela, da bi vedela vsak v kateri smeri je morje.

K sreči obstajajo prijazni klošarji oz. umetniki, kot so se mi predstavili, ki mi v zameno za 200 flik za liter vina povedo: "Lj, tam je morje!" + razložijo in pokažejo kam moram, da pridem prav. Seveda mi znova uspe zaiti, čeprav napredujem: najdem center, najdem TIC in prijazna gospodična mi pokaže, kje naj bi bilo oboje kar iščem. Ok, šuper, pri tisti rumeni stavbi. Pizzerijo sem našla, avtobusne pa še vedno ne. Še vedno dežuje.

"Faaaaaaaaaak," je enkrat ponoči nekje ob zahodni obali Italije pod vplivom vsega mogočega porekel neki Boris, pa tudi neki Mišo, kaj rad uporabi tale izrek, ki tako zelo prav pride v takih navidez brezizhodnih situacijah, kot je tale moja v Izoli zagotovo bila. "Naj gre vse v parlament!" pa bi porekla moja predraga Pipić. Vsega so seveda krivi Pulipulisi.

Pred Fast Foodom stoji mladenič prijetnega videza (res prijetnega videza:)) in vprašala sem ga, kje za vraga je ta avtobusna, on pa presenečeno pojasni, da je takoj za vogalom in da je res čudno, da je nisem našla.

Uspelo mi je! (in hkrati ugotovim tudi, za kaj je bilo pri iskanju toliko težav: nikjer nobenega napisa, nobenega avtobusa, samo tabla z voznimi redi in to je to. To je izolska avtobusna postaja.)

popoldne: šonček na nebu, jaz v morju, kar nekje. Voda topla, meduz ni. Splezam na nek zid in ugotovim, da sem doma pozabila knjigo. Martinčkam se med kaprami. V mislih se ukvarjam predvsem s tem, kako bom prišla dol - zid je namreč dokaj visok, tako da kar skočiti ne upam. Uspe mi, ne da bi se karkoli popraskala, uspe mi pač in ponosna sem nase in na svoje plezalne sposobnosti:) (vedno bolj me vleče, da bi zares začela plezati ...)


zvečer: rolanje in opazovanje utrinkov (?)

sklep: peezda, sem aktivna! (to mi ni čisto nič podobno, poleg tega, pa mi do sedaj ni uspelo prebrati niti ene knjige!!!)

to je bilo morje (1. dan)

Ob sončnem zahodu v Piranu jem jogurt. Ljudje stojijo v vrsti in pritiskajo na sprožilce, jaz na zidu, bosa. Zakaj ne moremo kar tako mimo sonca, ki pada v morje? Kaj je tako fascinantnega na kičastem in od uporabe izrabljenem sončnem zahodu?

Ko bom velika, si bom kupila fotoaparat (in z njim ne bom slikala nobenega fakin sončnega zahoda).

Potem zagledam: koruzni storž - 400 SIT.

"Eno koruzo bi." (ne morem se ji upreti - tisti nostalgični spomin na štedilnik na drva pri stari mami pa moj nasmeh na obrazu, ko sta starša domov iz sprehoda pod majico prinesla kakšen narabutran koruzni storž)

Fantić, ki jih peče, je rahlo neroden, a na koncu vseeno dobim svoj storž zavit v koruznem listu in s papirnim servietom.

"Mami, mami, kaj je to?" (sin)
"To je koruza. Joj, ne poznaš koruze, haha." (mati)

Pred Plestenjakovo Playo namočim noge in obujem smrdljive nogavice od prej.

Ponoči se mi tunel zdi svetlejši.

3h, 780 SIT (sladoled, koruza, Kralji ulice).

Še bom šla v Piran.

05 avgust 2006

s tabo, rokoko, gre k vragu svet

tako pisoče se počutim pa ne da se mi govort

(daj, daj, ljudje presenečajo)

kakorkoli.

zdi se mi, da sem se zagozdila v osemdesetih. včeraj sem poslušala oddajo o vplivu svetlobe na plodnost svinj in preblisnilo me je, da moraš kondome, zato hraniti v temi, da ne postanejo plodni (hraniti, hehe - daj kondomom jesti, da ne počijo ali pa ravno obratno: ne daj jim jesti, ne hrani jih preveč in predolgo, da jim ne poči trebuh, no, khm)

pa vsi tisti ptiči, ki jih ni (pravi, imaginarni, kakršnikoli!). vsi tisti ptiči, ki se hranijo z nektarji, ker se menda ne morem zapret (to ti misliš, ker si nek fakin biolog. ja, NEK!)

morala bi te it pogledat, ker sem menda vljudna, ampak se mi ne da. ne da se mi preoblečt, pa obut pa it pa vse to pa tako in tale sleng je čisto lep, ker je moj, tak oseben, intimen, ker tudi copati so ena taka zelo intimna zadeva kot bi porekel J

On ni ptič (ptiči so namreč eni taki vase usmerjeni ljudje, ki znajo letet, medtem ko si lastijo svet in vse kar je na njem in jim tega nihče ne oporeka)

kako je že rekel? "ne moti me, če ne dominiram, nočem pa biti podrejen"

eh, ekzekli. nekolikanj smo si podobni, mi ljudje, ki se po polževsko plazimo po tej od suše razpokani in od dežja namočeni zemljici. točno tako: po polževsko, s svojimi hišicami polnimi vsega, ker "Omnia mea mecum porto", kot bi porekel Cicero in to se mi je vedno zdelo ustrezno besedilo za nek tak rahlo techno orientalski komad.

šuper. lulat me. to je ves ta čaj s katerim se nalivam na hektolitre pa še vedno nisem ugotovila na kaj me spominja njegov okus. pa se mi ne da vstat in it in vse to kar je treba. nikoli se mi ne da tistega, kar naj bi bilo treba. tisto kar se mora je najtežje.

in veš zakaj te nočem iti pogledat? ker mi je nelagodno, ker se bom morala zagovarjat ali pa še hujše: ker se mi ne bo treba in se bomo zopet vsi delali kot da ničesar ni bilo.

hej, zakaj sem tako fakin takšna kakršna sem?

(da, hej, ker je bil tako unikaten, da ga nikoli ne bom pozabila. en tak katjeplutovski "Ej" s h-jem, ker ima tudi H-man spredaj H, zato ker je H kulj in ker DJ na koncu vedno reče (zavpije?) H!)

pa potem? včasih se vprašam, če bi šel tudi brez črke R svet k vragu, kajti brez rokokoja bi zagotovo preživeli.

še lepše bi bilo (pha, pa ta rokoko!)

sploh ne znam biti več sama doma

glava me boli. zaspana sem od preobilice spanca. danes sem po dolgem dolgem času spala na svoji postelji. ozki. prekratki. moji. nisem se zbudila ob jutranjem svitu, temveč zaradi ropota sostanovalcev. v temi, zaroletana in v en tak mraz (nadela sem si žametne hlače. sredi avgusta!)

vsi so odšli, pa je vseeno zatohlo in hkrati prepih. spotaknem se ob mobi polnilec, ki nemarno leži na tleh. očitno se je tam znaše ponoči, ko sem iskala kovter (jah, ta mraz).

rahlo zablurano se počutim. moram pod tuš, da se dokončno zbudim. moram prenehati poslušati te led zeppeline, ki mi nabijajo v glavo.

ne znajdem se. na nek način je vse isto kot je bilo, na nek drug način pa tega nisem več vajena. povsod imamo polno prahu, kot bi vse čakalo name, da pospravim. ne znajdem se dobro.

kotliček v wcju je spet pokvarjen. povsod neki papirji, pa neke nerazpakirane potovalke, ki jih že nekaj časa prinašam domov. nimam časa se spravljati v red. ne da se mi.

čez nekaj dni oddidem na morje in morala bi počasi začeti pakirati pa preverjati če imam vse tisto kar tam potrebujem. pa še to sonce. čisto me je vrglo s tira.

en tak tok zavesti.

vsi vihramo nekam. vsi nekam gremo in potem se po mazzinijevo vprašaš, kdaj imamo sploh čas, da pridemo, ali kako že gre. Gre. Se gre. Gremo. Greš?

pijem čaj. ne vem od kod tiste velike začetnice tam zgoraj. ne maram velikih začetnic. oči mi lezejo skupaj.

na pultu se nabirajo razni lončki in lončići z zelenimi in rdečimi tekočinami (vsak čaj pač ni za
vsak dan). takole vsega je polno. preveč. pa to oranžno utripanje v orodni (?) vrstici. pa dej umir se že! (ta msn!)

ena taka jeza na cel svet. kar tako, ker zunaj sije sonce. ker sem se v tem tednu ali koliko me že ni bilo ruralirizirala. ker je ves teden padal dež in sem cel teden brskala po starih zaprašenih omarah z molji. ker so na vrtu zrasle rožnate gladiole.

manjka mi en tak kolovoz. pa to ubočeno sonce, ki ni ničesar krivo.

morala bi pospraviti sobo, pa se končno spraviti v red, pa iti kam ven, pa ...

že res dolgo me ni bilo doma

in čez nekaj dni spet grem

na morje

in moram še vse spakirati

res naporno biti sam doma

Ej!

Mar je to, kar gledam skozi okno, sonce?:)