subspace I

izgubljati se v vzporednih svetovih, zatakniti se vedno v tiste nekje vmes, ko nisi ne črn ne bel ne rdeč ne rumen, ampak pravzaprav kodrlajsasto siv, ker te nihče ne more zares opredeltiti - vedno postavljaš nove distance, nove zorne kote, nikoli čisto noter, vedno malce s strani, ker je le malokatera hrbtenica res ravna, čeprav se pretvarja, kako trdno stoji

precej brez veze, vem, ampak včasih pašejo tudi takšni dnevi, družabni na čuden način, z ljudmi, ki ti pravzaprav niso blizu, tiste, ki pa so ti, spustiš mimo - naj grejo po svojih poteh, na trolo ob polnoči v napačno smer, s staro karto na predstavo, s telefonom, ki dela samo v eno smer, da večina besed ostaja neizgovorjenih, da se lomijo dogodki v čuden kalejdoskop, malo manj geometričen kot poke v skali

kako se iti dialektiko, zmešati kavo s čajem in plaščke s smučmi, kako povedati tisto, kar misliš, če se vsi ostali strinjajo, da mislijo drugače, kako združiti zdravo zakajeno atmosfero večera z zaspanim svežim jutrom čim bolj zgodaj, združiti okuse poletja s trdo kožo od zapiranja nog v čevlje, kaj si misliti o doktorski študentki, ki se mora vpisati na kakšno fakulteto, zato da bo lahko delala v pekarni, kaj si misliti o sistemu, kaj si misliti

kaj, kaj, kaj

kamilice

ja, vem: kamilica, nekaj tako pustega, medlega, vonj, ki te spominja na posteljo, na vročino, bolečine v trebuhu, vonj, ki ne more dišati, ker je dobil že preveč neprijetnih konotacij, prav nič ne pomaga pri zamašenem nosu, iz katerega počasi curlja in teče, niti proti lenobnemu razpoloženju, ampak nekega takšnega pižamastega jutra, ko si sanjal o školjkah v polivinilasti vrečki, vseeno paše, taka iz vrečke, ukradena iz nekega hotela in prinesena posebej zate: na, da boš mela

kamilica ni isto kot kreda: tiste sem bila res vesela, taka ulov, taka ljubezen, taka bela, zavita v bel papir, saj nihče ni opazil, da manjka, reditelj je bil kriv – a ni to ena smešna beseda? kot partner ali bognedaj, življenjski sopotnik iz osmrtnic ali nedeljskega čestitamo in pozdravljamo ob goveji juhi, brezveze, jaz se zaljubljam v parkeljce in mandeljce, v besede, ki so lahko izzvete iz konteksta, pa vseeno tako lepe, ja, preprosto po rožici: lepe

ne čisto na prazen želodec, ker traja in je proces, da se preklopim iz zaroletanih sanj v drugo dimenzijo, direktno v žilo zafilam internet in si za nohte spravljam pesticide iz olupka pomaranče, tak dan, ki bi se skoraj moral zgoditi marca, mrzel, ampak brez snega, siv, z nekim medlim skandinavskim soncem na obzorju, dimniki se kadijo, podočnjaki so lepo vidni na bledi koži in ustnice fino razpokane tako kot konice prstov, ampak me sploh ne gane, ampak me sploh ne briga

sem se odločila, da bo pomagalo, če tisto vrečko kamiličnega čaja prelijem z vrelo vodo in jo nalijem v mojo novo pikčasto šalčko, tako za pičke, čeprav nisi čisto tako rekel, ampak ti je ne bi imel, ker bi vsi vedeli, da sem ti jo jaz kupila – kako imam rada stereotipe, slovnične napake se me kar izogibajo, radiatorji grejejo bolj prijetno kot krušne peči, ki so vedno prevroče od blizu in prehladne od daleč, sonca ni, ampak kamilice so že obarvale vodo, še en mafin si zatlačim v usta, pa je