Oh, oh, a da je kaj narobe?

mi se imamo tako fino z novimi copatki in uhančki jemo na bone mehiško hrano in klepetamo, vesela dekleta, lep vzgojena, skorajda doštudirana in vse to, ki bodo nekoč svoje znanje in nekritičnost posredovale na mlajše generacije z 20 urnim delavnikom, bolonja je fajn, ker se prehaja iz enega programa na drugega in nazaj, in je oh in sploh vse lepo in prav, samo tisti, ki so zasedli fakulteto, mi grejo pa na živce, ker, ker, se borijo za kar nekaj in kaj vem še kaj vse sem slišala, da se res nisem mogla ugrizniti v jezik, ko sem malo drezala naprej v osje gnezdo, da smo zelo hitro zamenjali temo, ker prijateljstva je treba negovati, ane

niso bile študentke sociologije ali filozofije, ker nekako se sebi v dobro slepim, da je tam kaj bolje s širino pogleda, ampak kljub temu me je malo zbodlo, ker se mi zdi, da so problemi tako očitni, da nanje res ni treba kazati s prstom, ker jih vsi občutimo kot take, ampak, ampak, med tistimi, ki niso tam in med katere se štejem tudi jaz, vlada bolj nasprotovanje kot odobravanje, kar je precej zastrašujoče: demonstracije, o katerih mediji poročajo kot o nečem šokantnem, so samo čisto legitimna reakcija na nevzdržno stanje, o katerem so mediji poročali veliko premalo

potem pa mi zvečer reče stara mama pri svojih 91-ih in samo osnovno šolo že v pižami in z zobmi lepo spravljenimi v škatlici, »a si bla ti tud tm?« in potem še »sj je prou, sj je prou, samo a bodo kaj dosegl?« kot retorično vprašanje, pa sem ji dejala, da je važno že, da se opozarja na to, da ni vse prav in naj gre spat, jo pokrila, ona pa: »sj je prou, sj je prou«

potem pa takoj naslednji dan dobim mail od rednega profesorja doktorja naše fakultete, ki tako kot soštudentka iz prvega odstavka pove, da mu gre zasedba bolj na živce kot ne in da se zavaja javnost, češ da so profesorji na njihovi strani in da gre zgolj zaradi upor zaradi upora s praznimi političnimi floskulami in manipulacijo razvajene mladine, ki bi rada živela bolj lagodno in bila hkrati revolucionarna: ampak dragi moji, če je marsikdaj res šlo zato in smo vse skupaj dojemali precej z distanco, tokrat pač ne gre

izboljšajte si karmo

svet je tako majhen kot lešnik, v katerega lahko skriješ vse skrivnosti in ga vržeš tja nekam med spominčice in razbite spomine, ki so se zataknili med špranje v parketu, še prej pa s treskom ene poteze porušili skrbno zgrajen grad iz legokock v oblakih – zgodovina se ponavlja, kajne, to bi pa že lahko vedela, zato te vedno stisne v želodcu, ko veš, da boš morala spet izbrati nova očala

tista prva so imela zlat okvir, taka za stare gospe z čipkastimi bluzami, jaz pa stara 13 let, bilo je pri fiziki, še vedno se spomnim, ko sem si jih prvič nadela, občutljiva leta, cingljanje zvončka na vratih optike, najraje bi se umaknila korak nazaj, ampak kaj, ko sedaj vem, da to sploh ni dobra rešitev

brez kakršnegakoli zvenjenja v glavi je šlo vse po gobe, čisto navadno banalno zvonjenje me je vrglo iz tira, ker sem zatopljena v računalniški ekran sedela na svoji žogi, ki naj bi bila dobra za hrbtenico, ampak njeno okroglo fizikalno jedro jo sili, da ni nikoli zares pri miru, zato se je v trenutku odriva, ko sem zletela pokonci, da me spodaj ne bi čakali, ker očitno je nekaj nujnega, ko zvonec tako glasno udarja, zvalila izpod mene nazaj direktno v zložljivo mizico, ki bi po najlepšem možnem scenariju morala biti prazna, pa so se po nekem čudnem naključju na njej zbrale vsemogoči meni ljubi predmeti, materialistka pač

od tiste fizike z očali iz osnovne šole se spominjam marsikaj, recimo, da sva z vanjo frcali papirčke na tiste v prvi klopi, ker bi bilo sicer vse skupaj precej dolgočasno (kaj znano, nataša?), ampak tudi brez nje bi vedela nekaj o Newtonu in sili teže jabolka, ki mu pade na glavo, ko počiva pod drevesom, zato tisto na mizi ob sunku žoge ni moglo ostati na njej za vse večne čase, ampak se je razletelo, razpočilo, razbolelo
kot intermezzo s sklonjeno glavo priznavam, da najbrž tista prva zlata očala niso bila tako zelo skregana z mano, kot bi morda rada, ker v sebi nosim tako sentimentalno jedro pisem mladega wertherja, čeprav ga po večini skrivam, kot škatle za oblekami v omari, v katerih je cela zbirka takega malomeščanskega porcelana z zlatimi robovi in skrbno izrisanimi cvetki rožic, direktno za v vitrino one stare gospe s trajno iz drugega odstavka

nekaj se ga je razbilo, ker je spodaj stala gospa, ki je pobirala denar za invaldine otroke, še vedno mi ni jasno, zakaj je tako močno pritiskala na zvonec, da sem komaj zbrala dovolj moči, da sem jo kolikor toliko prijazno odslovila, ker če bi verjela v usodo, bi rekla, da so mi jo bogovi poslali, da se znebim vsega, kar moji karmi povzroča napoto, da se v skladu s fengšujem znebim odvečne krame spominov, kar bi bilo tudi v skladu z absurdnim reklom, ki so mi ga pomolili pod nos namesto sočutja, tisti bolj zreli in bolj odrasli, tisti, ki so že šli skozi te faze, češ »to ni za v sobo«
ker pa sem kljub naivnosti tudi precej dvomljive narave, mislim, da gospa ni bila poslana s kakšnimi posebnimi nameni, ampak je prišla kar sama od sebe, ker je zlatega srca kot obrobe mojih šalčk in je v svoji silni dobroti hotela zares pomagati, da je z vso svojo močjo pritiskala na zvonec in potem naj še kdo reče, da en človek ne more spreminjati sveta

brusli