je treba

v glavi si je naslikala sliko: jst sm zgarana in stara; pri svojih nekaj čez 40 letih, takorekoč na polovici življenja, ne skrbi za cel svet, primejdunej, pa unga za centralno moram poklicat pa ti boš unmu reku in tist morm pogledat, o sveta marija božja in tisti bog, v katerega verjameš, potem verjemi še, da on nadzoruje vse, da je že tako kot je, prav urejeno, božja previdnost, tako je usojeno, ampak ne, ne, ne, tupaš, ti boš spremenila prihodnost, mati tereza, na kateri stoji cel svet: nočem te dediščine razpadajočih starih hiš, vrednot delavnosti do groba in še čez in opravičevanja na težko otroštvo, ki se nam je zapisalo v kri, da ga ne moremo izprati, ker treba se je zgarati, da opravičiš svoj obstoj, ker takoj, ko se uležeš, si len, lenoba speča od devetih, ker ura je vedno že devet, že deset, nikoli šele, ker je vedno kaj še treba postoriti od zore do mraka je treba delati, je treba kar nekaj najti, se že kaj najde, kakšen nov plevel, pa drva pa polži in prebarvati je treba balkonsko ograjo, je treba premakniti mizo tja, kjer je bila prej postelja in obratno, speči potico pa iti k maši in treba je obiskati tega in tega in voščiti za rojstni dan, tudi to je treba, vse je treba, nič ni narejeno iz užitka, ker ti paše, ampak iz slabe vesti in iz tiste čudne sile, ki te žene, da brkljaš po svetu in sama nosiš tri vreče iz trgovine v ene roki v drugi pa šestkilski prašek, da potem lahko rečeš, da ženska podpira tri vogale hiše, oh, kaj le tri, ti si jih naložiš šest na pleča in še o sedmem razmišljaš, ker streho bo odneslo, če jo ne zamenjamo in ojoj, poglej, kako visoka je trava in tistale hruška se bo posušila, je treba naročti olje in položiti nove ploščice v kopalnici, je treba karkoli si izmisliš, ker nič ni tako, nič ni tako, da bi lahko v naslanjaču opazoval plapolajoč plamenček v kaminu z pledom čez noge in mačkom ob sebi pa knjigico pred seboj, to vedno ostanejo le sanje za takrat, ko ne bom mogla več ničesar, stara in onemogla in vi boste morali skrbeti zame, boste že vidl, kako je to, kaj vse je treba

vse! again

nenasitno požrešna bi imela vse, na kar pokažem s prstom, nekaj, ker mi je tako všeč – to so predvsem drevesa pa grmovje, limonovec v loncu, lesena klopca, nekaj, ker se mi zdi tako nenavadno, morda nadkičasto, da bi se vsi palčki s sneguljčicami vred poskrili pred enim takim okraskom, potem pa prav tako po svoje hočem imeti jutro in večer in večer in jutro, in ko me večer odnese s svojimi krili nekam med knjige, ki jih prestavljam po policah, ker se jih je že toliko nabralo, da je treba narediti malo selekcije, nekatere spraviti kam zad, sploh tiste, nagrabljene iz podobnih nenasitnih strasti za staro šaro kot one džezve na polici, tista stara, pikasta, obrabljena, ona bakrena, mala, stari čajniki in krožniki, uvoženi bohve iz kje, tipkovnica praračunala na steni, unega na tavelke diskete, če sploh še kdo ve, kaj to je, ko so že navadne diskete izumrle in jim otroci rečejo cd

potem ko me noč zapelje, sem polna elana in se pretvarjam, da je polna luna, čeprav nima pojma kdaj je ali je bila, ker mi le včasih prekriža pogled tam nekje nad gozdom za hišo, malo pomežikne s svojimi učmi in me nafila kot morje plima – takrat mačke še malo bolj vihravo skačejo po strehah, takrat psi še malo bolj lajajo, ljudje pa me hočejo prepričati, da se takrat zgodi več nesreč, da je skratka moja prijateljica luna kriva za to, da je svet tak, kot pač je ta naš svet

v svoji naivnosti jim ne verjamem, pa čeprav je naivnost ponavadi povezana prav z vero: nja, saj: se me da hitro zapeljati v tri krasne, samo noč mi daš in večer, ko nisem popolnoma zasapana, da kocbeka postavim poleg kocbeka, jurčiča in voranca zatlačim nekam med ene škatle in na njuno mesto postavim druge, sveže knjigice – oh, kdaj sem že rekla, da jih ne bom več kupovala, pa se kar kopičijo in iz knjižnice jih nosim, iz antikvariatov, od ljudi, ki se jih hočejo znebiti, da ti izobražen in skorajda diplomiran humanist reče, da je to stara šara za na odpad, še ločevati ti ni treba kjig od papirja, kar vse skupaj zmečeš v en smetnjak, da se potem najde Gal, ki reče: berem Ime rože, sem jo našel v smeteh, to ti res polepša dan

zjutraj me zatolče v nedrja in v trebuh in v uči, ki ostajajo zaprte, čeprav se skozi uhlje že presipavajo vse mogoči zvoki jutranjih prepirov, ker jutra so taka z nizkim pritiskom, ki ga je treba na hitro dvigniti s kakšnim kreganjem, ker zjutraj ti gre vse na živce, še posebej pa tisto, kar ti gre že tako ali tako na živce pa še zaspan si in hladilnik je prazen in kave je zmanjkalo in ne, to niso tapravi čevlji, a sem ti rekla, jutra so taka, najlepša, najlepša jutra so zjutraj

Feo, ja, se ga je treba čim večkrat spomnit

vse!

ljudje vse vedo in povsod so že bili, pa nikoli nikamor ne gredo: tam ob kavi in kremšnitah in polno obloženi mizi se snujejo debate o boksu, o boingih in antonovih, kako pristajajo, kako mu je enkrat počila guma in o svinjariji okrog letališča, o učiteljicah Zdenkah, vse sorte tekmah, o francoskih solatah, ki jih lahko vsak dan sveže kupite v trgovini, še politiko bi privlekli iz žepa pa bi bilo popolno

celiakija razsaja kot kakšna gripa, vsi jo imajo, da se ti v mislih že furajo filmi zarote proizvajalcev brezglutenskih izdelkov, ki seveda niso poceni, ker ta naš svet, je svet zaupanja, anede, zaupanja znamkam v reklamah pa skuši iz tuša, hani suralovi, samim avtoritetam, ki so tu za nas, ki jih skrbi za našo črevesno floro, za ph naše nožnice, za dolžino trepalnic in mehkost našega perila

kolo na kolesu je pa še vedno kolo, ker se ga da napumpati, če pa poči na avtu je treba menjati gumo – nič lažjega, pokazal ti bom, je rekel Melhijad, on – vseznalec, jaz pa dete, ki se je komajda naučilo ločiti ptiča od netopirja, kolesje časa se vedno hitreje premika, sploh če ti bremze ne delajo najbolje in vsi zapisujejo v svoje lične moleskine neke datume, jih obkrožajo z rdečo in plavo in počrtujejo, kolo sreče pa nič

godrnjavka

čez vse se je treba repenčiti kot stari psi na verigah, ki lajajo na vsakega ptiča, ki leti mimo pa naj bo vrabec ali jastreb, ki kroži nekje tam visoko pod oblaki, izvidnik Boga, onega z veliko začetnico, ampak jaz imam raje te male frfotave netopirčke, ki nizko preletavajo glave ob večerih

odposlanci škratov morajo biti, taki navihani in poredni, ker aveste, gospodje škrati, ki žive med koreninami dreves, oni so tisti, ki jurčke farbajo rdeče in gori bele pike devajo, potem se pa nekje tam med praprotjo hahljajo, ko kakšen polno opremljen gobar s košaro repenči čez te mušnice, ki jih je toliko in še več, jurčka pa nobenega, kaj mi bojo te lisičke, za pravega moškega je edinole tak velik goban, ampak ne spet preveč velik, da ni prestar pa potem niti za v juho ni več tako zelo dober, ker ni vse v velikosti, to mora en takšnle mož, o katerem pripoveduje naša zgodba, mož, ki je dal že veliko skoz, že nekako vedeti, ki je kostanj že daljnega leta 22 pobiral in borovnice 6 let prej in Nemce lovil po gmajnah še v plenicah, so se jagali, to je bilo, to

nasršena dlaka pri mačkih in phev glas, izbočen hrbet, da izgledajo večji in našpičena ušesa, mi potem vse to prikrijemo z nasmehom, se zabarikadiramo v eno fletno obleko in se delamo po cele dneve strpni in prijazni, pozdravljamo skoraj vse, ki jih vsaj malo poznamo in še kakšno prodajalko v trgovini pa mesarja, ki nam proda tak lep kos mesa za juho, prav nič žilav, še kakšnemu brezdomcu navržemo par kovančkov, ko nas prosi za avtobus, za zdravila za v lekarno, za kruh, karkoli, in mu navihano pomežiknemo, češ jaz že vem, zakaj rabiš, ampak ti bom vseeno dal, ker sem dober človek, ker sem human, ker jazst dam, da lahko potem v anketi v časopisu veselo oznanim, da je res veliko revščine v državi, ampak tudi solidarnosti, vsi pomagamo vsem, razen nekaterih, in, ja, 20 centov sem mu stisnil v pest, bo imel za vino

najbolj od vsega pa nas razburi, če kaj ne gre tako, kot smo pričakovali, če zmanjka recimo kakšne nujne sestavine za preživetje sodobnega človeka, mi pa ne moremo v trgovino, ker ob nedeljah niso vse odprte in potem stresamo jezo, ker mleka z 1,6 maščobe pa že ne bom pila, je rekla, vodo imam tudi sama, pha, in so se zaloputnila vrata nekega večera, naslednji dan je potem tako ali tako prav po bizarno, kot se pri nas rado dogaja, pobutalo na vrata: župnik bo kmal pršu, da res nisem vedela, kaj naj zdaj delam s temi besedami, ampak, ja, hiter servis je to, halo župnik, te spove, takoj, ko rabiš, da si lahko čisto enostavno umiješ roke z mercatorjevim tekočim milom z vonjem sintetičnega travnika naše prihodnosti brez ivanjščic in marjetic pa regrata, ker se naš najboljši sosed že celo življenje z vsem svojim zanosom trudi, da bi njegova mala zaplata trave zares ostala samo trava, prav nič potacana, sama zelena, na nekaj milimetrov pokošena trava

pomembno je imeti smisel življenja

brejk a leg

včasih pa je bolje, da si tiho, kot da okoli govoričiš in na kolenih bogove prosiš, da ti polomijo nogo, če ne najbolje obe, ker rabiš izgovore, pa četudi jih hudič na repu prinese, ker potem te notri nekje v želodcu, kje pa drugje, začne črvičiti oni dvom, kaj pa če, kaj pa če, ker pač nisem kaj prida natančna v svojih coprnijah, pa je morda moj skrivni urok brez posredovanja kake vudu lutke neke temne noči zvrnil ničhudegaslutečo mater v graben, v jarek, pa saj tja sicer padajo pijanci in oni en gvaš starčki iz vaških gostilEn s podmornicami v riti, da potem vsi obtolčeni kolobarijo po svetu, ker njih je pa v življenju že mnogo doletelo

nekam veliko teh ker vzročnih povedi sem natrosila v temle sestavku, pa sploh ne poznam nobenih vzrokov, kot da bi se v zemljo vdrli, ampak ne vem, kako je to mogoče, ker je vsa taka v kepah sprijeta kot na koncu zime, trda in neizprosna bi zapisal kakšen pesnik, ampak nima veze, morda pa so vzroki padli kam, na, ja, vse pada, pada vlada, recesija, novi župani se repenčijo s plakatov z nekimi senzacionalnimi knjigami pa bivši znani, predvsem športnike imamo slovenci radi, pa štadion imamo nov, lep, to pa, to pa