če

kar čutila sem stres, ki se je spojil z adrenalinom in tisto prigovarjanje, ostani miren, je bilo bolj ali ne neuporabno: saj ne, da bi paničarila, ker so to dovolj dobro počeli že vsi okoli mene, ampak včasih so dogodki takšni, da ob njih ravno ne moreš doseči nirvane in še potem, ko pridejo tisti s profesionalno pomirjujočim glasom nezavedno pikaš z vilico rižke iz posode, ampak, yes, je bolje, kot v samih copatah laufat gori doli, klicariti rešilca čisto takoj, še preden vidiš zadevo malce bolj celovito, reagirati kot orkan, ker jaz sem rajši najprej samo obsedela, držala za roko in napeljevala teme na vse drugo kot na tisto črno: tega je že tako ali tako preveč

se zgodi, kriv je zamah metuljevih kril ali cepivo proti otroški paralizi, pa pride nesreča, ko najmanj pričakuješ, bomg, prid hit dol, malo sem že navajena teh nujinih situacij, telefoniad in čakanj, da mine – pride z leti, hm, pa tableti, ker slejkoprej ti jih predpišejo, priporočijo, kakšno pa vzameš kar tako za preventivo, ker je bojda dobro, ker tako ali tako vsem primankuje vitamina B – včasih se ti kar smešno zdi, kako zares nerealni so filmski prizori katastrofe: vse dirja in teče in curlja, jaz pa sem šla v organizacijo, pograbila otročka in ga napitala z brokolijem – vsaj eden, ki ne bo jokal in ne bo lačen, ker včasih res nima nihče nič od tega, če si ves na fedrih in nestrpno s telefonom v roki pričakuješ, da se kaj premakne, da kdo da kak pameten nasvet, ker ne moremo biti vsi hkrati na istem mestu, ker res ne pomaga že v glavi sproducirati vseh najbolj črnih scenarijev: ja, kaj pa če

nič, tako ali tako je vse nepredvidljivo, čeprav včasih nekje v mislih poblisne kakšen dejavu za prihodost, ki mu pravimo intuicija in včasih zadene direktno v srce, ampak tega, da sem danes srečala orla z zavitim rumenim kljunom, pač ni bilo na urniku, ker urnik je bil zelo natančno predviden, a kaj, ko gre marsikaj svojo pot: po navdihu nekega boga, ki najverjetneje sploh ne obstaja

potrošnik (to je ena roža)

ko se spet najdeš - to se sliši ravno prav njuejđevsko, da je zabavno - ko se spet najdeš, se sploh ne prepoznaš, da nadaljujem v istem slogu, ker bojda so moje rdeče niti preveč potrgane in nikoli ne veš, kam te bodo zapeljale - če greš plezat kakšno dolgo smer, se ponavadi vmes vsaj enkrat izgubiš v steni, zgrešiš, ker tole pa že ni petka, to je že naslednji ratežaj ali pa prejšnji, kdo pa bi tam nekje sredi skale vedel, ko so važni samo vozli in oprimki, da niti na koncu nisi več prepričan, da si na vrhu, če pa ni nikjer nobene potke, nobenega dostopa - se spremeniš v kozo, privežeš za drevo, da boš vsaj zabingljal nad steno, namesto letel v prepad in tvegaš - itak, da rata

ampak tega ne delam več, kot tudi nič več ne pijem mleka, tega živila esencialnega pomena, brez katerega je črni čaj tako zanič - ampak kaj mi bo mleko brez čaja in jogurt brez kosmičev, hvala svetu za globalizacijo, da imamo riž, čeprav po rajž smo pa že med vojno hodili v Italijo, je bila čisto blizu meja in nas je bilo strah, ampak italijanski vojaki so bili taki živi in so radi pogledali za mladimi puncami, ja, pa sem nesla puter ke, pa dobila rajž

mama je imela pruh, a to sem ti že povedala, da je imela tok fajn lase pa Francka tud, jst pa take zanč, in je imela še k je umrla tako dolgo kito - brat jo je odrezal pa spravil, ja, k je imela pa pruh, jo je pa tuko bolel, smo jo z lojtrnim vozom čez mejo peljal, lir pa nismo mel in je Pepa, nečakinja od naših sosedov, posodila lire, da smo lahko zdravnika plačal, tuko je blo, ja

danes pa nobene blagovne menjave, nobenih lir, samo vedno manj vredne ojre in police v trgovinah rabiš, pa že imaš riž na sto in en način na krožniku - riževo mleko, riževa moka, riževi rezanci, da že pomisliš na kakšne daljne azijske korenine, čeprav prehitro zmanjka izbire: v prepolnih trgovinah, nafilanih z mlečnimi izdelki in glutenom, najdem komaj kaj, kar je zate užitno - sadni sojin jogurt pa rižolino

je pa zanimivo, da kljub le eni majhni vrečki, vedno zapravim skorajda toliko kot gospa pred menoj, ki je kupila 3 kile moke, 2 litra olja, meso, pariško salamo, 2 kili krompirja, baterije, jabolka, zenf in 3 litre mleka pa še kaj bi se gotovo našlo - za 2 veliki torbi vsega, jaz pa eno malo, niti ne polno vrečko pa taka cena za dol past - seveda, ko je pa moderno živeti zdravo in je treba natur bio eko znamke tudi drago plačati

na srečo so gozdne jagode z vrta še zastonj in včeraj sem že videla njihove pordele obrazke, ki jih morajo še malček nastaviti soncu, pa bo, moja tanajljubša hrana, ki jo lahko takolele malček na skrivaj pohrustam, ker verjetno je ne bi smela, ampak saj nihče ne bo vedel, saj nihče ne bo videl