imamo.

zobe smo si premazali z malinovcem in jih zlepili skupaj z veliko jedilne čokolade, otroci vseh starosti in oblik ter najrazličnejših spominov, ki si jih le deloma delimo – sva se zmenila, da se bova tožila za pravice nad njimi, kot dva ostarela zakonca, med katerima poči predvsem zaradi političnih prepričanj, v črni majici ob vsej tej korejski evforiji, ki se ji smejijo tudi tisti, ki so jokali, ko je umrl tito, se prašijo med nami ostanki zgodovine, ki jo lepo po svoje preoblikujemo kot glino: naredimo jezuščka in marijo, ovce smo pogubili in uravnoteženo praznujemo vse od miklavža do dedka mraza

tak čas je: zavit v svetleče vrečice z bleščicami, za rojstni dan dobiš virtualne cvetlice in umetne torte, ob katerih se ti cedijo sline približno toliko kot ob pršutu iz evrospina, ki izgleda (je videti, ane) kot slanina, generacija izbirčnežev, ki nekaterih stvari raje sploh nima, kljub temu pa s polnimi vozički dirja po internetu in trgovinah – za mase so dobri tisti taveliki v akciji z nalepkami in pikami, petičneži pa nakupujejo v majhnih butičnih z izbranimi artikli, pri katerih se zaračuna tudi občutek elitnosti

je rekla zadnjič ena deklina z dvema štekama fruca v rokah, cinično, nama, ki sva stala zunaj vsega, »nj se bori kr una raja«, spet druga dva sta rekla, ko sta šla mimo: »eni imajo preveč časa«, taki in drugačni, vsi enaki, enakopravni, demokratični, ampak še vedno naši in vaši in uni drugi tam, a veš, »nimam nič proti njim, ampak …«,  ob kavi z enako mislečimi, na ulici smo vsi hinavci z nameškom, ki si ga nalimamo na fasado, uslužni, prijazni, ker smo za to plačani: živimo take službe, ker smo se navadili imeti še kaj več od tistega, kar bi zares rabili

srh drh

zadevam se z glasovi, ob katerih bi brez vejic, ki včasih tako po nepotrebnem prekinjajo povedi, raztreščila kozarec za rdeče vino direktno na tla, da bi se zdrobil na majhno majcene koščke, ki bi se zataknili v špranje v parketu v prostoru z grobim ometom, razčefukali kot iskre na up and down kresnički, ki sem jo na božični večer držala v rokah in ki sem jo skupaj z začetkom in koncem moje kariere rabe pirotehnike vrgla v smetnjak pred mrtvo trgovino, ko so pločniki drseli in je bil na šmarjetni ognjemet, ker je bila polnoč in se je zagotovo kdo poročil, ki je imel datum rezerviran že vsaj eno leto naprej

glasba direktno v žilo, taka iskrena, prvinska, fina, kvalitetno odigrana, s feelingom posredovana v moja ušesa, kaj še hočeš, brbončice nafilaš s kumino in koriandrom, v piščanca se ujame okus vonja dima in v indijski restavraciji ne praznujejo božiča – niti ene lučke, kako odrešilno, se zabarikadiraš na raztegnjen kavč med blazine in gledaš posnetke z woodstocka, ko so bili vsi še pristni brez videospotov v kopalkah, nekateri prav grdih profilom, kosmati in lasati, človeško različni in drugačni, se kar lažje zadiha

iz sadnih dišečih čajnih mešanic komercialnih imen kot iz reklame prešaltaš na materino dušico in meto, še malo bezga, ki se ga skoraj vedno najde v metaforah poezije, žlica medu in tisto dobro čokoladno pecivo, nastalo čisto po navdihu iz sestavin, ki jih nismo mogli kupiti v trgovini, ker za božič delajo samo gasilci pa medicinci in tisti ubogi prezebli in prestopajoči se prodajalci na štantih z rokavicami in kuhanim vinom ter slavnimi copati, za katere sem si kar oddahnila, da nisem edina, ki se ji zdijo grdi

ti popularni okusi iz tičino mase, ki se prodajajo lepo zaviti v celofan prodajnega hita, jaz pa ne vem, kaj bi z njimi, tako kot z vsemi tistimi svetlečimi zvončki, božički in vesoljskimi planeti, gručami ljudi in med njimi psi, ki jih lahko pohodiš po nesreči, v okrašenih mestih nimam kaj početi, preždena od ležanja z razštelanim križem in preboleno vročino sem spet nazaj v neposesani dnevni sobi s taparvim soundratckom v ušesih, ki ga v ušesa podarjam za novoletno darilo: mjuzik!

namesto božične čestitke

spet je nekdo vse povedal namesto mene

razsuto listje

čakalnice po zdravstvenih domovih bi nastlala z jesenskim listjem, ki ga je še vedno na kupe in ki nekatere tako moti na sosednjih vrtovih, in z belimi listi standardnega a4 formata, obojestransko potiskanimi, ker smo ekološki, na katerih bi bilo sporočilo s plavo tinto, da bi se že od daleč videlo, da ne gre za nekaj priljubljeno rumenega, ampak modrega z vsebino, ki bi jo lepo prekopirala iz najrazličnejših virov, ki sicer bolj redkokdaj pridejo na površje večine

v skladu s spoštovanjem avtorskim pravic bi bil vsak list podpisan tako kot pesmi, ki jih nekateri pošiljajo na anonimne natečaje, da s tem dokažejo predvsem njihovo vrednost na lastni sentimentalni lestvici ponosa in kot otroci v vrtcu, ki vse risbice podpišejo z matej s., ko jih učiteljica s salotejpom lima na steno ali pa starši doma v okvir, in potem kažejo obiskom: to je pa naš narisal pri petih (zelo vklično, navdušujoče) – po možnosti je to celo sam napisal poleg svojega imena, ah, ti naučeni koncepti, ki jih sploh nikoli ne pogledamo od daleč

sama pisati trenutno ne znam, govoriti tako ali nikoli nisem obvladala, tako da samo še premlevam tuje citate, misli, metafore, božič se mi zdi percenjen, poleg tega pa prodajnih hitov nikoli nisem marala, tako da se dokler ne bo snega delam, da je jesen – taka mlačna, deževna, zabubljena vase in z rokami v žepih, ko pašejo čaji, četudi zunaj pod okrašenimi lučkami in v pobruhanih pajzlih (termin), ki so edini odprti ob nedeljah v zatohlih mestih mojega otroštva

v njih intelektualci ne morejo živeti, ker moraš biti nujno iz prestolnice, da razmišljaš, zato tisti, ki so, znajo to tako bolje od mene in ker so bolj disciplinirani in ker niso leni in ker pijejo kuhano vino na stojnicah, polnih doma izdelanega kiča, in ker so družabni na prednovoletnih zabavah in literarni večeri se jim ne zdijo dolgočasni in ker imajo dovolj denarja za cigarete in gledališče in kavo in nove knjige in škornje pa plašče in najemnine za stanovanja ter avto in bencin, čeprav se s takimi poklici ne da preživeti

v bistvu sem hotela samo poslati malo vlage, da se dvigne skupaj s toplim zrakom namesto meglene inverzije v naših možganih, da skupaj s krivimi hrbtenicami, polni skulioz in kifoz, ki me motivirajo, da se držim bolj pokončno, poslati sem hotela pismo polno linkov, vsega tega, kar je vredno prebrati med mrgolenjem tematskega časopisja za urejanje doma v modnih rdeče belih odtenkih ali bolj minimalistično srebrno modrih skandinavskega dizajna, ko je svet popolnoma drugje in v bistvu bo dovolj samo eno napotilo, ker tale pogled zaradi svoje širine prav nič ne izgublja lucidnosti: trenutna situacija

odčepek

dobre ideje imajo to slabo lastnost, da se rade izjalovijo, največkrat pridejo navzkriž same s sabo, kar je v teh pozitivnih časih, ki se nam obetajo, eno samo veselje, saj vsi vemo, da anomalije ne spijo, človeški smo, samoljubni, ki se ga da hitro še malo napihniti, senzacionalistični mediji in naivno ljudstvo, en narod, en vodja, zig zag

stare mame padajo na s persilom oprane nasmeške, nekatere na tiste, ki niso na ič, mladina je apatična, za čeja na majicah ali proti čeju na majicah, verniki so za vrednote, za upanje, stara garda za domove za ostarele, ki stojijo, čeprav še niso plačani, odvisno od cilje populacije se gradijo piari in fotke na plakatih ter s sprejem napisana gesla, čeprav se ne gremo politike, je ne maramo, nam gre na živce, tako kot problemi, zato jih najraje pometemo pod preprogo, zamahnemo z roko, pa je, čeprav sicer vsako soboto vestno presesamo celo stanovanje, ane

subjekt tukaj sploh ne bi smel biti pomemben, vse je v množini, ampak mi smo vzgojeni za individualizem in vsaj malo konformisti, zato smo s tistimi, ki so bolj za nas, čeprav ne preveč na glas, da nas ne bi kdo po glavi ali morda celo vprašal za mnenje in zakaj zavraga, vsekakor pa je res, da se tako razvije nemorala

tako se razvije nemorala in nekritična misel

Oh, oh, a da je kaj narobe?

mi se imamo tako fino z novimi copatki in uhančki jemo na bone mehiško hrano in klepetamo, vesela dekleta, lep vzgojena, skorajda doštudirana in vse to, ki bodo nekoč svoje znanje in nekritičnost posredovale na mlajše generacije z 20 urnim delavnikom, bolonja je fajn, ker se prehaja iz enega programa na drugega in nazaj, in je oh in sploh vse lepo in prav, samo tisti, ki so zasedli fakulteto, mi grejo pa na živce, ker, ker, se borijo za kar nekaj in kaj vem še kaj vse sem slišala, da se res nisem mogla ugrizniti v jezik, ko sem malo drezala naprej v osje gnezdo, da smo zelo hitro zamenjali temo, ker prijateljstva je treba negovati, ane

niso bile študentke sociologije ali filozofije, ker nekako se sebi v dobro slepim, da je tam kaj bolje s širino pogleda, ampak kljub temu me je malo zbodlo, ker se mi zdi, da so problemi tako očitni, da nanje res ni treba kazati s prstom, ker jih vsi občutimo kot take, ampak, ampak, med tistimi, ki niso tam in med katere se štejem tudi jaz, vlada bolj nasprotovanje kot odobravanje, kar je precej zastrašujoče: demonstracije, o katerih mediji poročajo kot o nečem šokantnem, so samo čisto legitimna reakcija na nevzdržno stanje, o katerem so mediji poročali veliko premalo

potem pa mi zvečer reče stara mama pri svojih 91-ih in samo osnovno šolo že v pižami in z zobmi lepo spravljenimi v škatlici, »a si bla ti tud tm?« in potem še »sj je prou, sj je prou, samo a bodo kaj dosegl?« kot retorično vprašanje, pa sem ji dejala, da je važno že, da se opozarja na to, da ni vse prav in naj gre spat, jo pokrila, ona pa: »sj je prou, sj je prou«

potem pa takoj naslednji dan dobim mail od rednega profesorja doktorja naše fakultete, ki tako kot soštudentka iz prvega odstavka pove, da mu gre zasedba bolj na živce kot ne in da se zavaja javnost, češ da so profesorji na njihovi strani in da gre zgolj zaradi upor zaradi upora s praznimi političnimi floskulami in manipulacijo razvajene mladine, ki bi rada živela bolj lagodno in bila hkrati revolucionarna: ampak dragi moji, če je marsikdaj res šlo zato in smo vse skupaj dojemali precej z distanco, tokrat pač ne gre

izboljšajte si karmo

svet je tako majhen kot lešnik, v katerega lahko skriješ vse skrivnosti in ga vržeš tja nekam med spominčice in razbite spomine, ki so se zataknili med špranje v parketu, še prej pa s treskom ene poteze porušili skrbno zgrajen grad iz legokock v oblakih – zgodovina se ponavlja, kajne, to bi pa že lahko vedela, zato te vedno stisne v želodcu, ko veš, da boš morala spet izbrati nova očala

tista prva so imela zlat okvir, taka za stare gospe z čipkastimi bluzami, jaz pa stara 13 let, bilo je pri fiziki, še vedno se spomnim, ko sem si jih prvič nadela, občutljiva leta, cingljanje zvončka na vratih optike, najraje bi se umaknila korak nazaj, ampak kaj, ko sedaj vem, da to sploh ni dobra rešitev

brez kakršnegakoli zvenjenja v glavi je šlo vse po gobe, čisto navadno banalno zvonjenje me je vrglo iz tira, ker sem zatopljena v računalniški ekran sedela na svoji žogi, ki naj bi bila dobra za hrbtenico, ampak njeno okroglo fizikalno jedro jo sili, da ni nikoli zares pri miru, zato se je v trenutku odriva, ko sem zletela pokonci, da me spodaj ne bi čakali, ker očitno je nekaj nujnega, ko zvonec tako glasno udarja, zvalila izpod mene nazaj direktno v zložljivo mizico, ki bi po najlepšem možnem scenariju morala biti prazna, pa so se po nekem čudnem naključju na njej zbrale vsemogoči meni ljubi predmeti, materialistka pač

od tiste fizike z očali iz osnovne šole se spominjam marsikaj, recimo, da sva z vanjo frcali papirčke na tiste v prvi klopi, ker bi bilo sicer vse skupaj precej dolgočasno (kaj znano, nataša?), ampak tudi brez nje bi vedela nekaj o Newtonu in sili teže jabolka, ki mu pade na glavo, ko počiva pod drevesom, zato tisto na mizi ob sunku žoge ni moglo ostati na njej za vse večne čase, ampak se je razletelo, razpočilo, razbolelo
kot intermezzo s sklonjeno glavo priznavam, da najbrž tista prva zlata očala niso bila tako zelo skregana z mano, kot bi morda rada, ker v sebi nosim tako sentimentalno jedro pisem mladega wertherja, čeprav ga po večini skrivam, kot škatle za oblekami v omari, v katerih je cela zbirka takega malomeščanskega porcelana z zlatimi robovi in skrbno izrisanimi cvetki rožic, direktno za v vitrino one stare gospe s trajno iz drugega odstavka

nekaj se ga je razbilo, ker je spodaj stala gospa, ki je pobirala denar za invaldine otroke, še vedno mi ni jasno, zakaj je tako močno pritiskala na zvonec, da sem komaj zbrala dovolj moči, da sem jo kolikor toliko prijazno odslovila, ker če bi verjela v usodo, bi rekla, da so mi jo bogovi poslali, da se znebim vsega, kar moji karmi povzroča napoto, da se v skladu s fengšujem znebim odvečne krame spominov, kar bi bilo tudi v skladu z absurdnim reklom, ki so mi ga pomolili pod nos namesto sočutja, tisti bolj zreli in bolj odrasli, tisti, ki so že šli skozi te faze, češ »to ni za v sobo«
ker pa sem kljub naivnosti tudi precej dvomljive narave, mislim, da gospa ni bila poslana s kakšnimi posebnimi nameni, ampak je prišla kar sama od sebe, ker je zlatega srca kot obrobe mojih šalčk in je v svoji silni dobroti hotela zares pomagati, da je z vso svojo močjo pritiskala na zvonec in potem naj še kdo reče, da en človek ne more spreminjati sveta

brusli

subspace

tu nekje vmes, ko se izgubiš med časom in prostorom in koordinate sploh niso bistvene, čeprav Ben Šmendrik ni izumil ure, ampak jo je pa kasneje kdo drug in nas je ujel v pajčevino nenehnega hitenja in čakanja, da pride pravi čas, da pride, ko čakaš nekje med utripajočimi lučmi in živčnim prestopanjem iz noge na nogo nekega gospoda s kravato in očali, mizo sem rezerviral, kje je moja miza, ujeto v zračni mehurček čakanja, niti ne dolgčasa, ker se nam mudi, ker ne smemo predolgo čakati, ker nas še čaka, nas še čaka toliko stvari

dir dir

lahko bi spisala tri milijone in še šest milijard milijonov besed v zaporedju brez repa in glave, lahko bi šla za nosom ali za kakšnimi drugimi organi, lahko bi preživela brez besed zapisanih v vrste in bi jih nametala v stolpce ali kar počez, eno preko druge, da jim nihče ne bi mogel več razflenčati pomena, ker ravno v tem je čar - ni nam treba vedeti, ampak da bi pa živela popolnoma brez besed, da ne bi zapisala misli, ki mi dirjajo skozi možgane s kolesi in z gliserji - to pa ne bi šlo, četudi bi me morda kdo rad utišal

gobice

ne morem misliti, kadar imam glavo zabetonirano od znotraj in kadar sinuse čutim veliko bolj kot sem kadarkoli medenico, za katero pol življenja skorajda nisem vedela, da jo imam, potem pa se ti kar naenkrat odkrijejo nove perspektive, ki včasih pridejo z novimi ljudmi, spet drugič pa rabiš samo drug zorni kot in moj (moj!) mogočni storžič je tako majhen od zadaj, še malo bolj moj strah pa tako velik, ko zraste in me prerašča, da niti zaupanje vate ne pomaga – vase ga tako ali tako nikoli nisem kaj prida imela

padam iz stanja nenehne vzhičenosti, za poimenovanje katere se moram zahvaliti gospodu Brucknerju, nekam tja v tri pm, ki je etimološko veliko bolj jasna kot vukojebina, čeprav morajo v obeh rasti kakšne takšne šalamunske gobice, težke v božjo mater, da te vlečejo še bolj navzdol, dol, na tla, kjer je žir za divje svinje in kostanjčki v ježicah pa lešniki za v žep, da jih streš s kamnom in potem ješ in ugotavljaš, da imajo drugačen okus kot tisti v čokoladi, a se spomniš tistih zlatih, bogve, s čim so jih pobravali, kako neumno, bod moja, bod moja, daj roke v žep, ker je mraz in se ga še nismo navadili, zato tako pašejo šalčke toplega čaja in se vsaj kdaj oviti malo z nostalgijo, a se spomniš, a se spomniš

zato imam rada jesen in ker so hruške, zimski česen je že posajen in vaša špajza je polna paradižnikovih omak, mislim na Gala in na tisto pesem, ki sem jo takrat napisala, ko sem šla z dežnikom in s pet tisoč sit v žepu pa sem rekla: saj bi ti dala kaj drobiža, ampak ga nimam, plašč sem že potegnila iz omare in tiste težke gobice od Šalamuna, ki ga res moraš poznati poleg Prešerna in Cankarja in teh velikanov, tiste težke gobice smo potenstali na čebuli, malo podušili, dodali kakšno žlico kisle smetane, solili in poprali, potem pa sporočili: čakajo te suhi štumfi, jurčki in ljubezen

o kosmih in kaosu

kadar se pojavi in razleze nemir po celi hiši, da škrebljajo vse mogoči papirji in zadrge in koraki po stopnicah pa voda teče navdzol in udari kdaj tuš v banjo, radiatorji klokotajo in hladilnik, ure glasno tiktakajo, nekdo prižge radio in ga spet ugasne, »dj mi ključe«, se zasliši in potem vrata, ki loputajo, mimo vozijo avtomobili in copati podrsavajo

takrat ni čudno, da maček ne more spati in deklice z velikimi rudečimi očmi začnejo svoj dan pred računalnikom, ki stoji točno na sredini vsega kaosa, zunaj pa tak miren sneg, ki bi ga bilo treba predpisati vsem nervozam, da bi šle v topli obutvi in s kapico, kapuco ali dežnikom tacat in delat odtiske po mehki beli preprogi – vedno sem bila za kosme vate, kosem, a ni to ena lepa beseda?

neumesna

Niti urnim kazalcem ne morem sledit na tej uri digitalni, ki se premakne ravno takrat, ko pogledaš stran.

vzvalovim

dogaja se ne glede na polno luno, to sem že zdavnaj udomačila, da me ponaša kot dotiki znanih dlani tri centimetre od tal, kot bi bila napolnjena s helijem namesto tistega ogljikovega dioksida, ki se nabira v mojih pljučih, nikoli zares izpihan, ostaline preteklosti in spominov, ki bi jih najraje pokopala brez nostalgije, vrgla stran kot stare cdje z najstniško muziko, ki si ne zasluži tega imena, fotosinteze še nisem osvojila, rabim upgrade, 0.0.1 različico sebe, boljši svet, misice namesto poezije

zeleno, ki te ljubim zeleno, četudi je močvirje s komarji ali so breze, travniki z zlaticami, ki jim v Avstraliji ne poznajo imena, nepremočljiv šotor, ki diha kot plastična vrečka, da se takoj najdem ujeto med vrsticami, se zamejim še s kakšno vejico in sem tam, kjer je že spet večer, rimska cesta, bose noge, mrzlo morje, poletje haikujev, sladko kot narabutane fige

to je vse drugje, tja, kamor se gre, kjer nisi vedno in od koder greš po avtocestah in čez most in z letalom, to je vse povsod drugje, kjer lahko dihaš s tapravim soundtarckom v ušesih, ki ti ga ni treba iskati po celem vesolju s kvadrantom delta vred, zašpilaš taprave strune, ki delujejo uglašeno tudi na razštelano kitaro in ujameš ritem, ne da bi se trudil, ker tako preprosto je

ker takrat, ko bom tako ali tako flegma kot Jackie Brown, me ne bo brigalo, v katero smer piha veter in kako moram obrniti čoln, da me valovi ne bodo zalili, si bom lepo z mirno roko popravila frizuro in šla naprej, brez tistega zoprnega odmevanja od znotraj, gongi in alarmi, sirene, cviljenje mučenih živali, Dane Zajc, da se iz grla plazijo slinasti polži nemira, patetični kot sam vrag in histerični kot najbolj stereotipna ženska

se pozabimo držati za roke in bežimo v bolezen, iz zvočnikov špilajo bendi iz raznih poletnih noči in gasilskih veselic, mize so plastične in stoli neudobni, breskve škropljene in usta dojenčkov zamašena z banano namesto bombonov – je bolj zdrava, zato sanjam svobodne dežele, take s kamini in nepokošeno trato, zgrajene brez birokracije, ki zahteva od tebe celoten zdravstveni pregled zaradi podaljšanja izpita zaradi dioptrije, naj jim rata, predvsem to si mislim, naj jim spet rata obnoviti vrednote, na katerih bi pomojem moral stati tale naš ljubi svet

najlepši del mojega poletja sem preživela tule

bil je mraz in bil je sneg in bili so komarji, na milijone vrst, tisti taveliki so se parili na mrežah šotora in tiste tamale si prinesel na kapi, da so ti delali družbo namesto plišastega medvedka za spanje, močvirnat teren, šotasto barje, ki se ti ugreza pri vsakem koraku s pretežkim ruzakom, kup malih jezerc in potočkov s kristalno čisto vodo, vsaj navidez, v resnici pa zlobni svizci vanjo spuščajo svoje drekce, this little fuckers, če se ne spomniš takoj besede v angleščini

bilo je sonce, tako nebeeeško sonce, ker je zagotovo moral biti kje blizu tudi sveti anton martin slomšek, tam gor, nad 1000 m nadmorske višine, z bolj malo rastja, nekakšen mah, trava in le tu in tam kakšen cvet, pa galebi!, tako visoko si že bližje nebu in vrhovom, ki te vabijo v vsakem vremenu, da kar greš, četudi se nad tabo nabirajo temni oblaki




včasih se vrneš premočen do gat in še čez, oblečen v vse, kar imaš s sabo, napelješ jakno z najdaljšimi rokavi čez cel strop namesto štrika in nanjo zavežeš vse ostalo, čez noč se bo že posušilo, si rečeš, potem pa je še zjutraj vse vlažno, čeprav na večini cunj piše quick dry

najcenejše hlače za 20 evrov so bile taprve suhe, kakšna ironija, ampak sem si sama kriva, ker mi je škoda denarja za zares kvalitetne zadeve, potem pa spim z dvema kapucama in kapo, oblečena v dvojne hlače, majic pa sploh nisem štela, zavita v flis in spalko, ki sem jo stokrat preklela, da ne res ne zaupam več tem kvazi enakim mk nekaj izdelkom z drugim napisom, pa čeprav so vsi made in vietnam

postala sem vernica, od sedaj dalje padam samo še na take tazaresne znamke, ruzaki deuter, štumfi polzela, sandali teva, ščetke curaprox, čeprav te včasih kakšna tudi razočara, ampak moraš vedeti, da se danes vse tako hitro kvari, recimo tako moje čisto nove mrlelke, v katere sem verjela, so me na neko čudno srečo ožulile že pred odhodom in mi premočile od nekega brezveznega slovenskega dežja, ki je bil komajda omembe vreden



pod šotorom se je naredilo jezero, pa ni premočil, je zdržal vse napade in vdore vode od zgoraj in spodaj in od povsod, odporen nanjo kot plastična vrečka, v kateri se bolj slabo diha, zato mora nujno imeti na obeh straneh prevelike prepišne odprtine, ki bi jih v tistem huronskem vetru, ki je razsajal okoli, najraje s čim prelepil, je brilo okrog vogalov in v kombinaciji s pogrezajočim se, neravnim terenom, skrivilo še eno tisto tafino ultralahko palico, ampak mu ne smemo šteti v zlo: suha streha nad glavo v takem vremenu, veste koliko je to

je kapljalo in curljalo, da poleg komarjev postaneš strpnejši do dežja in popolnoma razumeš otroke, ki se v največjem nalivu igrajo po toboganih in skačejo po trampolinu, napoved za naprej pa še cel teden samih oblakov, kot da bi se nekdo zafrkaval, je rekel en domačin, kaj se sekirata, you are in holiday, but I live here



če bi jaz tam živela, bi šla vsaj enkrat lahko s kanujem po jezeru ob sončnem vremenu in nabirat borovnice pa brusnice in tiste kiselkaste gozdne jagode, ki se jih avstralke in nizozemke ne upajo niti poskusiti, da se ne bi zastrupile, če bi jaz tam živela, bi jedla najboljši med iz vresja, ki ga je škoda za čaj, in bi splezala na goro, na katero ne vodi nobena pot

trava in koze na strehi, very old lady kokoška, neskončni poletni dnevi, ki se razpotegnejo v noč, da izgubiš občutek za trajanje, samo si, omamljen od tiste mehke svetlobe, ki naredi barve veliko manj kričeče in vanjo tako zelo pašejo kontrasti v rdeči: naštrikani štumfki, puloverji, kape in škornji za dež



povsod je ležernost, trava je pokošena ali pa tudi ne, vse hiše imajo terase z žarom, ne vem, zakaj, kako in zaradi česa, ampak v zraku se voha vonj po svobodi, edina prepoved, ki sem jo opazila, ni bila kakšna slovenska ne hodi po travi, ampak v čakalnici na železniški postaji napis: no cooking here

najdeš na primer trgovino z na stežaj odprtimi vrati in listkom, ni me, pokliči, bom prišel čez deset minut, da tistega po televiziji skorajda nisem verjela, če se lahko zgodi tam, se lahko kjerkoli, ker ni veliko krajev, kjer bi se lahko počutil tako varno, čeprav lahko dovolilnico za lov kupiš na vsaki pošti namesto kartice za domov

zunaj je včasih mraz in polno vlage, tudi sredi poletja, odpreš kakšna vrata in se povabiš na čaj, se usedeš h kaminu na leseno klop, na mizi je kamen s svečko, da se počutiš nadvse domače, itak vsi znajo angleško, naročiš čaj, dobiš lično leseno škatlico, odmakneš pokrov in premišljaš: bi raje earl grey ali tegale japonskega zelenega, morda tistega s cimetom, božičnega, vse je mogoče in si doma

loka loka

pod plastmi moje stene se je nekje sredi terciarja dolgo časa obdržala zalimana karta za n'toka iz rdeče ostrige, na avtobusni postaji je trgovina, kjer se kupi vse, kar se nima, in tam pod drevesom pred stopnicami se vedno zbirajo metalci

včasih sem tja hodila s kolesom, plezat brez štrika in se obešat po kompletih in na tistem drogu med dvema drevesoma delala prevale, tam sem jedla najboljše palačinke s skuto od milojke in enkrat uštopala enega dohtarja z črnim beemvejem, ki je eno uro prehitro drvel na nedeljsko dežurstvo

malo so nas še pustili, brezdomce, da smo se greli na toplem za šankom, ker smo celo noč gledali south park, potem pa, če nisi imel kolesa, si moral domov peš, danes pa se vsi vozimo z avtom, kino je super, s sporedom na listu a4-formata in takšno avlo, da si prav predstavljaš, da so mu nekoč prav zares rekli kinematograf

zlizana kamnita tla, stebri z malih granitnih kock in stene iz nekakšnega apnenca, ki bi ga imeli kar doma, lej, ta grif, cela šalca, tak, za zaščititi spomenik, bi rekla, da po duhu še izpred socializma, tako kot kapelica z brezmadežnim spočetjem in tisti polkrožni amfiteater gor na gradu, ki bi bil idealen plac za kocerte jazza, čeprav sedaj sameva ves zaraščen

fotoaparat sva pozabila, zato so tiste tavelike in prav posebne race ostale nepofotkane ob sori, tako kot navaden bel list z napisom drevesni ščurki na zidu, po meni všečni absurdnosti spominjajoč na kamniškega brucea leeja za nekim žlebom, na mestnem trgu pa aphra tesla s svojim električnim gledališčem (sicer v drugi zasedbi kot na linku)

- - - ----------------- - - -

na oder bi morali našaltati samo še lynchevske rdeče zavese iz okna občinskega sveta (pejte jih lepo prosim pogledat!) in musko ter filing odšpilanega in zapetega iz včerajšnjega večera čimprej zaviti v obliko cd-ja (hočemo, hočemo!), predvsem pa čim večkrat prirediti takšne koncerte, ki ti po sili najmanjšega odpora ne prodajajo pohanih šnicljev in velikanskih porcij mastnega pomfrija, temveč gospodična s svojim bendom tako fino rada malo provucira, se na veliko smeje in z poetičnimi besedami javno mastruibira, že tam pa karikira razne misice z dekolteji iz mtvja, ki so s svojo golo kožo splošno sprejemljive, medtem ko je takšnole groteskno spakovanje in vzdihovanje ob vrhunski glasbeni podlagi pa grozno spotakljvo

gospod in gospa pred nama sta kar vstala in šla, seveda, ko pa je šlo za prav posebno terapijo, so povedali na začetku, da bodo širili ljubezen in razreševali družinsko patologijo in mitologijo, aphra pa je v izžtekanih še dodala, da je treba k spreminjanju kulturnega dnk-ja pristopiti vsaj malo pedagoško, ker če se že furamo na imidž, si vsaj priznajmo, da gre za svojevrstno maškrado, ali kot bi rekel mladenič iz prvega odstavka: treba se je odločiti, ali boš kultiviral sebe ali svojo živo mejo

- - - ----------------- - - -

nabita s pozitivno električno energijo (kationi? anioni?) sem cel ljubi naslednji sončni dan preždela na internetu, ker me je telo pustilo na cedilu in sem zamudila vsa jezera in hribe, ampak me prav figo briga, čeprav bi se lahko poglabljala v nerazumljivo tudi med veslanjem po vodni gladini, a tudi internet včasih prav pride, da ti odkrije vsaj nekaj tistega, kar ti mediji zamolčijo in v katerih lahko žal loviš le drobtinice iz tiste taprave kulturne mize

prepričanost, da trenutno ni neke pretirane kvalitete slovenske glasbe, se počasi spodbija, danes v naše mesto pride mia, predvsem pa sem odprta za vse morebitne predloge, ki bi bili poslušljivi, v zameno recimo za vsa zgoraj omenjena imena, od katerih se je včasih kar težko prikopati, zato tistemu, ki mi zrihta kar koli od aphre z njenim raskavim glasom (jani kovačič v ženskem vokalu), najraje v včerajšnji neizrekljivo dobri zasedbi, zdilam skrivnosten recept za najboljšo bučkino juho, recimo, s fino teksturo in barvo, tako, kot mora biti taprava glasba

Za nedolžne princeske z velikimi očmi

Dihaj, deklica, dihaj, zelo globoko in počasi s široko odprtimi očmi, ker kdove kje se skriva zrno graha, ki ga je nekdo tebi, princeski, nastavil na pot, ti jo prekrižal, da se boš zagotovo spotaknila, če ne boš pazila, ker te bo strah, da bi se spotaknila, že samo zato se boš spotaknila, se boš, se boš.

Oči vedno držiš na široko odprte s privahnimi trepalnicami navzgor, ker te je strah teme, se je bojiš, ker je strašna in ker je temna in ker so ti rekli, da se je moraš bati in da moraš vedno, kadar pade noč, dvakrat zakleniti duri in nikomur ne odpirati, pa če še tako milo prosi tam zunaj, saj se vendar spomniš pravljice o sedmih kozličkih, ki so bili tako nespametni, da so medse spustili zlobnega volka, in to je bila pravljica, kaj strašnega se šele lahko dogodi v resničnem življenju.

Zapomni si, punčka, zapomni in za uho si zapiši, da je treba biti vedno pazljiv, zelo pazljiv, kako hodiš po svetu in da moraš biti oprezen, ker nikoli ne veš, kdo ti kaj hudega hoče, že na vsakem vogalu so, te pošasti iz omare, še v risankah, in mečejo prav takšne sence kot vsi ostali zaupanja vredni ljudje, če jih je sploh še kaj ostalo tu pri nas, kjer se še sam nase ne moreš zares zanesti.

In ne hodi predaleč! Tuji kraji so majhnim punčaram le še bolj nevarni, ker so omaljene od vseh lepot, ki jih doma niso videle, in potem hodijo z lepim nasmeškom naokrog, to pa privablja huligane pa še takele male dekline ste rade naivne in verjamete vsakim modrim očem, ojej, jedeta, najbolje, da se skriješ, da ponikneš nekam daleč stran, ker tu, kjer si, ni prav nič varno, ta svet ni zate, lahko te povozi avto in pazi se tudi neznancev na internetu, ker nikoli ne veš.

egg o

če bi se moj svet popoldne vrtel v drugo smer, bi bilo lažje priti ob pravem času na pravo mesto, tako pa nikoli ne veš, takole sedeč pred ekranom, soncu kazeč hrbet in z glavo v oblakih kot vedno – potem pa naj ti še kdo reče, da je lep dan

večera se delajo potem taka mala poletja, da ni skoraj več nikogar nikjer, ti pa spuščen kot pes z verige malo tečeš in malo hodiš in čisto malo objemaš drevesa vsaj v mislih, vsa ta lepo raščena, a veš, kako je lepo raščeno, tako pravilno, ti narišem, glej – to imamo v familiji

od korenin se še nisem odcepila, zato jih kličem občasno po telefonu in za nohte tlačim umazano zemljo, pa drobnjak! ne vem, kako smo brez njega preživeli zimo, prva gozdna jagodka pa tudi že cveti – who cares za vse ostalo, mi smo tle, anede

»in vsi šolarji ljubijo svoje starše« (za materinski dan)

gojim podočnjake namesto šampinjonov na okenski polici, tisti iz supermarketa so od zunaj beli, od znotraj pa črni, aktualna slovenska politika, pa tudi katera druga, smo globalizirani, zato vse tisto razžrto potisnem nekam med mešane odpadke, lepo pomito in očiščeno plastiko pa zložim v urejeno vrsto poleg stekla – smo kul al nismo

potem se lahko skupaj naselimo v pravljice ali v preteklost: zame oboje obstaja namesto boga, domišljija in te stvari, ki se jih ne počne samo septembra, ampak marec, marca pa res nikoli nisem marala, naštuljen z nekimi prazniki in (kako ironično) prvim dnem pomladi

zame se pomlad začne v očeh in zraste, ko zorijo jagode, prvič bos po travi je poletje, čakam, da bo v nedeljo sneg in se pretvarjam, se pretvarjam, ker nisem bila nič za maškare in ker imam počasi vsega dost laufanja na vlake zaradi vsega, kar je treba v življenju

predvsem pa zaklepaj vrata! prva zapoved in potem nič čudnega, če tudi besede ne znajo iz ust, kadar je treba govoriti, pa roko pred usta, ko zehaš, so nas učili, nova izdaja bontona je med najbolj prodajanimi, ker smo tako uglajeni in tako prekleto kulturni, saj kupujemo knjige, saj, saj in hodimo z novimi frizurami v cankarjev dom

P. S. / »zatorej ni prav nič čudno, da se zemlja vrti, ko pa vsi bežimo drug pred drugim«

pri kosilu

"morskega psa imam med zobmi"

senčnice

metrokilci se nabirajo na števcu, namesto nazaj se vrti ves čas naprej, kot da sploh ne odšteva vsega tega trajanja, ampak to le narašča, vedno se da še nekam priti, recimo zaideš na eni poti blizu smetišča nekam tja noter v gozd med drevesa in namesto enega ribnika, za katerega skoraj nihče ne ve razen očetov in ribičev, najdeš kar dva – a si predstavljate kakšen luksuz je to, zasebni ribnik sredi gozda?

verjetno so ga dali v najem bratje smuk, ko so se preselili med bloke in sedaj tam cele dneve presedijo na balinplacu, imajo celo klub in ko bom upokojena, se včlanim

da dan ne bo šel v nič

ptice vleče na jug tudi pomladi, ker pozimi je sever prelep, sneg, o, sneg, murnove pesmi, kosmi vate tam čez in po tleh in celo sosedje so se ga že skoraj naveličali in ga pustijo pri miru, da se snežinke oprimejo trdnega asfalta, betona in kar je še tega, kar gradi ta naš svet, z veliko kazalnih zaimkov

sanje so pisane in noč se ne prikrade skozi špranje rolet, ampak spi z mano, edino mačku ni všeč, ko na njegove rožnate podplatke lepijo svoje mreže skupne zavesti, ker, aveste, to je sneg, skupna snežinkasta zavest


ali pa samo preveč gledam star trek