27 marec 2010

naslov

imam želodec poln sliv iz skrinje na enem biskvitastem pecivu pa še rezance in tofu pa sojino omako od kosila, eno je razvoj tehnologije, drugo pa globalizacija: celo kitajsko si strpaš v hladilnik v obliki ingverjeve korenine, jo malo prepražiš na ponvi in na olivcu – temu se reče evropska modifikacija, ker itak mora biti vse povedano z učenimi besedami, da sploh kaj pomeni

da te je zaznamovalo se zares zaveš šele, ko ljudje okrog tebe začno izgovarjati besedo ikonografija čisto spontano, ko se greš asociacije in si vse travme že potlačil, stlačil še nekam globlje od podzavesti, tam dol proti debelemu črevesju, da potem notri gnijejo, se razkrajajo in propadajo – zajedalke!

vzela sem si košček svobode in zbežala, ker ignoranca in brezbrižnost ni več delovala: nisem taka, jaz se žrem kot Danetovi škorpijoni in si nabijam slabo vest namesto točk v kakšni igrici: dons sem vse pobil, res ownam, stari

vzela sem si košček svobode, da sedaj lahko tule vse ponavljam pleonastično in neekonomično po štirikrat, petkrat, sedemnjastkrat, da lahko preštevam cvetke pomladanskih rožic, ki pokukavajo (kao nedovršnik) na plano, čeprav v resnici jih le zapazim z očesom, zaznam, stisnem nekam v spomin vse te slikice že malo preveč v oko vbijajočih barv rumene, roza in modre

jih ne preštevam, le dajem na kup, ker jebeš te kvantitativne metode, da je treba vse picajzlasto in v nulo strukturirati do obisti, čeravno je brez konflikta interesov prišlo v mojo kri nekje podtalno, da čaj kuham s peščeno uro za jajca in ga namakam točno tri minute – še špagete začnem tehtat pol smo pa tm!

kje? v svetu enakosti, vendar!
vsi enaki, vsi enakopravni, itak

lov

obilo bosih kovačevih kobil taca naokrog, nepodkovane, neobute, še nogavic si ne znajo splesti, čisto potiho stopajo in se derejo na ves glas, da se jih sploh kaj sliši, jaz pa mala pridna miška se prebijam čez dolge zapise vsega po raztežajih od rim (9a8b6c) in se grem verzologijo, medtem ko vsi drugi nabirajo kondicijo in v najboljši formi zađemajo kot v reklami za kredite: uresničite vse, kar ste si kdajkoli želeli

v žilah nafilana dobra volja, da postajam radodarna in me nič ne skrbi pa talam denarce na vse strani, te častim kakav, si privoščim vroče gozdne sadeže, da popacam cel bel prt in potem se pustim z nasmehom nategniti nekomu, ki fehta denarce po principu: se mi je pokvaril avto pa rabim za vlak, pa zakaj ne bi kdaj pa kdaj premišljena deklica sledila navdihu in brez vnaprejšnjega seciranja sledila trenutkom, ki jih je ravnokar ujela v tisto mrežo za metulje, ki si mi jo podaril

04 marec 2010

3 jajca

lahko bi se, recimo, kot Fran Govekar pod različnimi psevdonimi kregala sama sabo, ampak že tele besede, vzete iz žepa, se zde tako razkrivajoče – tega res ne rabim, sori, ker so tiste celo večkrat odsanjane sanje o izpumpavanju pesmi na tiskan papir (jap, tiskan;) že zdavnaj odplavale rakom žvižgat – jih ne rabim: morda so podedovani asketski geni ali vsiljene vojne in taborišča, ko se je glodala trava, ali tista želja po lastnem koščku miru za visoko živo mejo in drevesi – naj raste, naj raste, da nas sosedje ne bodo vidli, zapri vrata, skrij se – enkrat me je iskala celo policija, jaz pa sem tičala za ovinkom od mize in našli so me šele, ko sem se prikazala

ne gre za to, da bi hotela s kovtrom in s kremplji zaščititi vse tisto, kar se nabira v plasteh metamorfnih pa tudi kakšnih magmatskih kamnin (od onih malih občasnih vulkančkovih izbruhov) v mojem življenju, le ni mi do tega, da bi vse skupaj z velikim napisom »novo« tlačila v izložbeno okno, osvetljeno z lučmi in vsemogočimi naključnimi sprehajalci, bolj ali manj znanci in popolnimi neznanci, da bi potem iz potegov črt in strukture platna v šestih točkah čez mizo prodajali sveže novice, sveže sadje, zelenjavo in ananas, češ: gljo!

žaba žabasta hoče plavat in čofotat po vodah in rekah in močvirjih brez gumijastih škornjev in dodatne opreme za začito pred vsemogočim mrčesom, sploh tistim, ki spada v kategorijo komarji, in to takih močvirjih iz vode, čim manj oporečne, po možnosti brez klora, ker moja koža iz njega dela izpuščaje, in brez gnojnice okoliških »bio«kmetov (to se piše skupi po muhi, samo ne vem, kaj naj z narekovaji), ne pa namakanja v postanih morjih naftalina na prevročem soncu žarometov, secirana do zadnjega kraka – ne, hvala

01 marec 2010

ptički

Najlepše od vsega je, ko rečeš: pridem k tebi na čaj, ker tako bi se morala začenjati jutra, počasi, polagoma, ne pa s hitenjem in tekanjem korakov po stopnicah, ki te prebudijo in vržejo pokonci.

Nekoč hočem jutra brez dretja navsezgodaj in tistih seznamov To do, ki ti jih nalimajo pred nos, še preden ta dodobra pokuka izpod kovtra: boššla, aboššla, kdajdonsgreš, abitišla, abošdala in podobne mantre, ki se potem stopnjujejo nekam vedno višje – glas narašča, prošnje postanejo očitki – češ, lahko bi, veš, potrpljenje pa gre nekam v božjo mater.

Sem se morala iti nujno nadihati zraka in prevetriti na asfalt, ker makedam je ves blaten in marca ne maram že od nekdaj, če si februarja še lahko srečen, pa marca to res ne gre, tako nekako sem šla vohat pomlad.

Nekoč sem jo imela rada s temi njenimi zvončki, ki pokukajo iz premražene zemlje, pa trobetice in prvi sončni žarki – tudi danes sem se ji pustila prepričati, predvsem žvižgajočim ptičkom, čeprav pogrešam zimo, sneg do kolen in še čez, ki se ti udira pod nogami in tisti nepopisni občutek otroške razigranosti, ko se mečeš v nedotaknjeno belino.

Letos se mi je izmaknila – premalo jo je bilo in vsi tisti, jamrajoči o mrazu: ne vem, zakaj sem samo dvakrat oblekla tadebel plašč, sicer pa je šlo tudi brez njega in na oknih je bilo bolj malo rož in niti enkrat ni bilo treba skidati cele ulice. No, malo smo že prijeli za lopate, ampak tako za okus, sicer je bilo pa vse po starem, le sosedje so se modernizirali: kupili so mašino za odstranjevanje snega, nekakšen sesalec in razpihovalec, ki potem ves pršič nameče s ceste čez žive meje in ob tem obupno ropota: pogrešam zvok lopat, ki se drgnejo ob asfalt, mrzel občutek kepe za vratom, take lepe stvari, da še na mokre noge kar tako mimogrede pozabiš.

Pa saj je prav, da dam že enkrat prat bundo in šal in rokavice, da premečem omaro, spravim volnene nogavice v škatlo, pobrišem prah in morda celo enkrat pomijem tudi okna, da mi jih bo potem mačkon zopet potacal: tako je to pri nas, taka je ta pomlad.