30 avgust 2008

jedilnik

ponedeljek: lazanja z bučkami
torek: makaroni z bučkami
sreda: riž z bučkami
četrtek: testenine z bučkami
petek: bučke s sirom


se morda bere kot kakšna volaričeva pesem, fea volariča, ne tistega z železnimi skulpturami pred bajto, zlato ženo in haikuji v glavi. vsak potrebuje svoj ventil izražanja v tem brutalno realističnem svetu, ki v virtuali ni nič manj resničen: there are too much reality in this world Primoža Mahneta, again. tumač reale, stari, zato bi bilo treba ideje iz glave, ki nastajajo pod vtisi ulic vsakdana, naphanega z bučkami in realo, spraviti nazaj tja, od koder so prišle. mi je žal za drobce časa izgubljene, ukradene od vrst v banki in v trgovini s sedmimi blagajnami dela samo ena. če bi mi bil bog časa naklonjen bi šla prelepit vse stene mesta s poezijo.

28 avgust 2008

volilna kampanja

toliko nekih neopaznih korakcev z majhnimi stopinjicami v pesku, da njihovih obrisov sploh več ne opaziš, ko skačeš od informacij čez vsemogoče kolebnice in zanke, poskakuješ skakljajoče vedno po istih krajih, tisti sivi bloki, ki jih frabajo na roza in jim zidajo podzemne garaže, da ni več otroških igrišč, čeprav so štorklje letos okrepile svoje vrste in gredo vozički zagotovo dobro v prodajo

se vprašaš, če se splača besede metati v koške za druge junake, ki bodo prebirali in iz sebe izstiskali nove resnice o tebi, te poznajo samo prek telefona, prek spleta, “ti mene sploh ne poznaš” modre misli, te prodajalec sladoleda pozna bolje, ko se ti vedno nasmehne in naloži še malo več, da je res težko vse skupaj pojesti, ampak kaj, ko je tako dober tisti jogurt-višnja za 80 centov

glavni hit življenja je zagotovo potovanje, ker vsi bi šli, nekam, kjer niso doma, čim dlje, tem bolje na vse mogoče načine in naša prihodnost je zapisana v turizmu, položenem v zibko, vedno novi izzivi, nekaj kar ne bo izumrlo vsaj do prve recesije, vojne, ko se ves luksus začne počasi umikati nekam pod površje umrlih rumenkastih nagubanih mask (tega si ne želimo od Miklavža)

kupi si šotor, pozimi odleti kot ptica v tople kraje, jug te privlači s svojimi rumenimi krili, s toploto, na drugi strani samota severnih neksončnih step, neskončnih zaplat snega, Himalaja, vsi ti očaki, sveže prepleskane smrti in ujetost malega človeka, ko se gora ni hotela ukloniti in seveda polne skladovnice debat čez živo mejo in ob kavi: kaj pa morjo rint ke gor pa še tok dnarja je šlo za reševalno; je spisal nekdo v komentarjih na gore-ljudje: gotovo bolje porabljen denar kot tisti za volilne kampanje, ki te prepričajo, da se ne splača verjeti v prihodnost, če je takšna kot je bila do sedaj ali v visokih petkah bivših manekenov – ne bi, hvala

me navdaja dvom, če se splača svoj ego obešati na panoje, in kje je potem ta altruizem, v katerega ne verjamem, ker se sprašujem le, če je bolj vase zaverovano, da se povsod siliš zraven ali, češ I’m too big, prav potiho spizdiš nekam v tri krasne s sloganom: beg je najboljša rešitev, ki vedno preostane (in če greš prostovoljno, še ego zraven)

mogoče bom začela verjeti v smrkce

20 avgust 2008

smokiji

svet v malem nekega stanovanja, sivo modri mački ti pihajo na dušo s kremplji in obračanjem hrbta in zunaj je orkan in prepih in deževna doba, da niti Rambo ne bi znal premagati tistega zlega duha, ki sili čez kakšno poko razpoko na površje, da se potopiš v bananino mleko in vanj namečeš še koščke sladoleda in posuješ s kakavom, da nimaš pojma, kaj bi naredil Macgyver, če bi se znašel na poti brez dežnika in s tistimi črnimi oblaki nad glavo in vonjem, ki pravi, da bo prišel naliv

da si rečeš, da hujšega kot da se zmočiš (in naučiš plavati) ne more biti, pa pejva še malo, pa pejva še dlje tja dol do robid, da se delajo stoje na glavi in se teče, spreobrača tirnice od vlakov, da reče ena punca tam v travi: komi čakam, da začne padat

se usuje v trenutku, da laufaš v varno zavetje in veter brije, da ga čutiš v ledvice in do kosti te premelje, skratka idealne razmere za prehladit in moja ušesa vsa mrzla in noge in roke, to je naravno, mi manjka prekrvavitve, in ne, ne pijem kave, razen včasih, in tudi, ko gremo za lepim vremenom izgleda tako zelo obetavno, vse oblačni in sivo in rečemo, daj, pokadi že en čik, če že zaradi tebe sedimo tu zunaj in spet nam uspe naleteti na strašansko fajn natakarja s kavo z mlekom z mlekom s kavo in šečerom od kaukaua

pa zadnje čase so tako ali tako vsi tako prijazni, razne prodajalke, h katerim greš po 15 dag salame brez občutka koliko je to in tisti sladoledar s kepico za 80 centov, ki jo naloži gospod iz čebelce tako na veliko, da sploh ne verjameš, pa ravno še toliko drobižkov se je našlo, sem ti rekla, da je vsega dovolj v mojem žepu, pa ne vem zakaj šmarjetna, samo zato, ker je blizu in lahko greš lepo peš od doma po samem asfaltu, še umazati se ti ni treba od blata, je kot en tak ljublanski grad, da sem imela vedno rada tiste, ki so si izmišljali svoja poimenovanja in besede in so mi mešali misli na vse mogoče načine: se morem naučiti sestavljati rubikovo kocko, tazadnih 27 potez in za vedno sem se odpovedala smokijem v svojem želodcu

piškoti pa, ja, piškoti, to je že druga zgodba, in samo še enkat mi naj nekdo reče, da sem tista, ki nič ne je, če pa že je, pa nič kaj takega, karkoli že to pomeni, pa ga bom, ker, ker, sem že sita te mitologije, ki je kodvekdaj prišla kodvekomu na misel in se usidrala v mojo zrcalno podobo, ki odseva v očeh drugih, po možnosti so mi skušali naprtiti še anoreksijo, jaz pa še izbirčna nisem več in to, da pojem za zajtrk isto kosov kruha kot eni fantki in za kosilo odneham tri žlice prej, že ne more biti neješčost, da sploh ni treba spraševati, kam je izginila nutella

sem videla enkrat v eni trgovini tako taveliko – 5 kil

19 avgust 2008

milni mehurček (razpočen)

ne maram stricev, ki s svojim nosovi kukajo v avtomobile, s katerimi se pripeljem, in ne maram računalnikov, ki se zaklenejo sami od sebe na vse mogoče čudne načine, tipkovnic, ki se jim zmeša, da pišejo samo še čudne znake, in ne maram ptičev, ki so jim pristrigli peruti

sem te iskala pod tisto kožo in prsti so mirno ždeči počivali, še obžalovanja ni bilo več v tvojem glasu, ničesar ni bilo več, ne samo med nama, še tebe so izpraznili, nisem več 15-letni mulc si rekel, ki bi se fural s kolesom, itak, ampak odraslosti si nisem tako predstavljala, nikakor ne, sploh pa: ti ne bi smel nikoli odrasti, sem vedela že takrat, ko si delal izpit za avto, da to ne pelje nikamor

kvazi si se moral znajti in sedaj živiš na račun ogromne plače, ki ti je ubila poglede, tiste poglede, s katerimi si me gledal, me čutil, ker si čutil, dokler nisi vsega tistega, kar je bilo na tebi posebnega, strpal v ruzak in vrgel z mosta v reko skupaj s svojo mladostjo in neskončnimi pločniki besed, ki sva si jih izmenjevala

ki si mi jih dajal, da jih premeljem in od njih sem živela še naslednje tri tedne, sedaj pa se nisva videla že sto let in morda bi bilo bolje, da bi mi ostalo hrepenenje, da bi mi ostal živ v spominih, ne pa tako tog, tako zakrknjeno prazen, da te ne znam več izluščiti iz te lupine vsakdana, da tako pašeš v naše gogasto mesto, da tako pašeš med rutino in ubogljive ukaze

izpuhtel si v zrak

in vsi ti ljudje izgubljenih oči in pogledov, da komaj verjamem, da se toliko raje zakopljem v tiste, v katerih se vsaj nekaj premakne, brez okamenelosti, ki še premikajo in sanjajo, čeprav so včasih malo osladni, v tiste, ki me včasih čisto malo spominjajo nate, nate od včasih, ker danes, danes ...

izpuhtel si v zrak

doživetja

ne maram žrtvovanih mater terez, ki ti z očitki razjedajo slabo vest pikajočo in v podzavest tlačijo vse polno vozljev in osmic, celo dvojnih, ki te privežejo na matičarke zaroštane z ljubeznijo kot obveznostjo, ki jo je treba vračati, ker jaz ne maram biti privezana, načeloma, razen na štriku za občutek varnosti, čeravno me vedno mika, da bi solirala in imam najraje od vsega balvane, po možnosti bosa in s tistim čudovitim občutkom svobode, se ti niti prevezat ni treba, ti ni treba paziti, kakšne oblike je svedrovec, samo prepričan moraš biti vase in včasih, za tisto piko na i pri filingu in sproščenosti še kakšne roke spodaj odprte, na katere se lahko zaneseš

sem šla takolele navzgor, da so se pred mano odpirali svetovi, sem se zopet znašla na tisti točki niča, ko ti psiha psihira v božjo mater brez gobic in jokaš in stokaš in ti razum pade v kakšno luknjo, pa sem se naslonila z glavo na skalo in začela globoko vdihovati ves tisti zrak in se prepričala nekako v glavi, da zmorem, en malo zase, še bolj pa zate, pa tudi za druge, ker mi smo ena taka res fajn družina – merkamo otroke, si podajamo piškote, na petrolih kupujemo sendviče in po parkiriščih mečemo frizbi nekam tja dol v grmovje

domov se vedno pride prepozno, ker nas itak nikoli ni doma, in noč nas objame s tanajlepšo luno na svetu, da potlej zares samo padeš na jogi, ves srečen, ker v bistvu je to skoraj to, še lepše je ostati kar pod milim nebom, da nam ostanejo sanje o kakšnih otokih, da nam ostanejo sanje

ker potem te še prehitro zrealizira samo 20 dni dopusta na leto in izpiti, ker te še prehitro zrealizira, ko ti zmanjka moči in v glavi tolče praznina, da nikakor ne moreš več, ker se je tvoj strah tako odločil, da te zrealizira, da si pustiš še kaj za kaj drugič, ker point je v tem, da veš, da ti bo enkrat že nekako uspelo in v tem, da veš, da je Hugo uresničil toliko tega, česar večina drugih sploh ne upa niti v domišljiji

si predstavljati to belino neskončnosti in adrenalin, ki ti šopa po žilah, ti občutki v glavi, da se z njimi filaš in vedno težiš še k več, da potem že base jumpaš čez vse mogoče prepade in rineš še višje in težje in iščeš kot večni iskalec vedno kaj novega in drugega in drugačnega, da vse skupaj ne postane monotono, to življenje, da ga skušaš zares doživeti

18 avgust 2008

brisača

je rekel dedek v enem dokumentarcu, da morda pa živimo preveč varno, da je tveganje le še znanstvena fantastika in neumnost norcev, da je on še vedno ujet v belem oblaku spomina, ko je jezdil med skalami navzdol in se je sam tega spomnil, pionirček brez rutice in odlikovanja

in potem najdem tole:
The rock is a field of battle between our weakness and our strength. (Royal Robbins)

kot bi mi kdo (recimo ta tretji palček od Sneguljčice) hotu kj povedat

kot tisti filmi od predvčerajšnjim, da si jim videl na obrazih orng srečo in zadovoljstvo, ki ga ne najdeš v kurjih juhicah za dušo niti v tvojih pet minut nasvetih za lepši dan od enih časopisov, v katerih (in kakršnokoli pregibanje mi danes ne gre, imam musklfibr) se ti splača prebrati samo recepete za stročji fižol

da si želiš, da bi bil, ko boš, da bi bil

beli pršič ali tiste skale ob sončnem zahodu, po katerem (ne, po katerih) so lezli naši fantki, se vlekli na mišice, da jih je bilo veselje pogledati, in je spodaj že padal mraz med drevesa, mi smo pa vsi, eden za drugim povedali, da je bilo dons pa res, men tud, men tud, tud men

samo kaj, ko je meni to nepredstavljivo in daleč kot kakšna 7b-jka, ker lukenj na silo pa res ne bi rada vrtala v plato ali še huje: betonirala nanjo umetnih in za povrhu še klocastih (!) grifov, ker na silo ni niti za silo, ker nasilje ni rešitev, potreben je stvaren dialog (tretja modrost mojega bratranca. ki ne mara delfinov)

če mi kupi kdo vodniček za štopanje po vesolju in mu rata v mojo podzavest vsaj na rahlo vtsikati svetleči napis iz prve platnice namesto tatooja nad popkom z njegovim imenom, za takrat, ko mi zmanjka tal pod nogami in roke nočejo biti moje, ker vedno pravim, da imam vsaj eno preveč

mi zaenkrat pomeni že nešeto mnogo in tisto razdaljo od pikice na polici, ki je zvezda, vštevši še vso svetlobo in svetlobna leta s hitrostjo (da zakopliciram), da si lahko sposodim brisačo, ko poslušam jazz skozi priprta balkonska vrata in še maček sivomoder mirno spi

doma je najlepše

mi na podoben način dvigujejo pritisk buhtlji v skali kot seminarske naloge, ki zahtevajo od mene nemogoče, da pozabim dihati še tega nekaj postanega smoga, kar se ga je ugnezdilo v naše neprezračeno in neobljudeno stanovanje, ker v njem nima časa nihče zares živeti - samo prihajamo, ukrademo kakšen jogurt s hladilnika, si skuhamo kakšen čaj, prečekiramo mejle in stuširani gremo naprej

- sj ta teden pa ne boš hodila
- seveda bom, cel teden pa ja ne bom doma

sploh pa nam ne paše birokracija oddajanja računov in plačevnaje položnic z roki pa zamudnine od knjižnic in ostali od dneva do dneva, kako ne veš, kakšno bo vreme, ker če slučajno začne deževati, je konec sveta: kako si lahko bila kjerkoli drugje kot doma, če je pa tako pihalo

zagotovo si se prehladila

15 avgust 2008

dobrojutro

oh, ta svet
zna biti tako lep
na oblačno jutro

11 avgust 2008

plakatiranje ni dovoljeno. kršitelji SE bodo kaznovali po zakonu

tastar, res je fajn, da je šla ta marija v nebo, to res reši celotno zadevo, kot rešijo mesto mali otočki zelenja in đungle z đ-jem obvezno, ampak kljub temu bi šla nekam višje, visoko, da bi si iz čustev spletla jazzy večere, namesto da obratno mi zdrkne na plano celo bijoče srce, igrajoče ping-pong, pa še preteklost se včasih uštuli, da jo sploh ni treba prav po arheološko izkopavati

vse skupaj steče nekam v kanjon brez kanjoninga, kot da je vse tisto od prej že pozabljeno, že popisano, že dano, že bilo in bo šele vse drugo – mi sploh ni treba delati usedlin, ker še vse plava tu nekje po zraku in sploh se ne trudim zakomplicirati zadev, ker vse nekako pelje dalje, četudi včasih en mal v rikverc, pa sem totalno nerazumljiva, ne vem če ravno zanimiva, sploh zato, ker itak še žvižgati ne znam, kaj šele, da bi vedela, kaj bi naročila, pa sem se spomnila na kakav in piškote obvezno, v toplo mleko s podiranjem kupčka, da naredi šobico malo dete in se cmeri, zacmeri, ko mu pošljejo pošto z napisom: odpre lahko samo naslovnik (on pa še vidi le obrise)

so me nafilali s smokiji in niti niso stikali po meni z očitajočimi pogledi in tisto, že spet greš in te ni in kako si rjava, so bile le besede, ki niso pustile trajnega pečata, imam pač dve ušesi in bolj malo spomina, da je še dobro, da imajo drugi kake registre, da tlačijo vanje vse tisto, kar jaz pozabim, zlata ribica, ki se oglaša kot tista raca ponoči v Bohinju: kvak, kvak, kvaaaaaaaak

včasih tudi kuham kosila in pečem in jem zares preveč obilo, da bo treba začeti delati trebušnjake in sklece, ker takega tipa, ki ima doma training board bi pa mela, da se ves čas obešam po drevesih in unih rjastih štangah, da mi ves čas težijo, da bom padla navzdol – to domači, na drugi strani pa drugačne psihoze tipa: ne boš padla, nikoli, in še hujše za napsihirat: pad, jest pa se še vedno trmasto držim, kula

in ravno to je problem, ta usklajenost in ravnotežje, ki so ga moji stari mami uničili z zdravili, ravnovesje hoje po gurtni med dvema drevesoma, previdni premiki, skakanja in enkrat v iskanju filinga, ga začutiš pod sabo in shodiš suvereno, lahkotno, lagodno, ležerno, ti rata, je res dober občutek

poker

se mi zdi, da me skušajo razčetveriti takoj iz prve, me iz čiste slovenceljske foušije ali z lastno šibkostjo prosečih na ulicah prepričati, da se razdam na vse strani – med hribe napleskam, tja proti Bohinju pa vse do Dolenjske – alo, takole pa res ne bo šlo, ker imam take nogice, da me ljudje sprašujejo: a te sploh držijo? in se tudi z devetimi mačjimi življenji ne prebijem čez vse te, ki grabijo po meni in če rečem, da se ne bojim več navezanosti, mi je v oporo in enkrat bi se morala verjetno do konca naspat, ne pa da bluzim še čisto zablurana in niti malo udomačena med nekimi pečenji vola na ražnju, da še bolj podvomiš v civilizacijo na vse pretege, in kravami v ogradah pa enimi ljudmi, ki jim rečem, midva se pa poznava ane, a veš, od takt k je ful dž padu

me še vedno žulijo kamni v medenico, ko bežim pred nakopičenim in na kupe nametanim lastne omare, razsutega gnezda, ki bi ga bilo treba na novo splesti, ampak na slabih temeljih karkoli graditi se nikakor ne splača, sem praktično preverila na več hišicah iz kamnov, treba je pretrgati popkovino in zaiti na Aljaski, ali še bolje vziti tam daleč na jugu, takolele iskoč svobodo neke jezerske gladine, bežeč pred vsakdanom, pred utesnjenostjo in potem pade mraz in se tlačim v svojo jakno, do vratu zapeta, čeprav ne ne gre več za zidove, za to, da karkoli skrivam pred svetom, ampak za zaščito lupine, ki jo rabim, da me ne odplakne v napačne globine sedmih metrov, da se niti dna ne vidi in voda me zmami, da zaplavam vanjo, ledeno mrzlo, iskoč svobodo v temi z baterijo, kje bova spala, da me zaobjame gluha noč in toplina spalke, da sem pokrita in hkrtai znoraj vesolja cela in gladka, brez fuzlov v glavi

ker ne maram vozljanja in hrapavost površine me prepriča ravno toliko, da se je dobro oprimem, ampak ne maram pa nekih vlačenj in tega, da se dela karkoli na silo, da moram kaj narediti, da imam urnike in obveze in pričakovanja bližnjih in daljnih in tistih, ki bi to radi bili v mojih očeh in tistih, ki se jim zdi, da razumejo ta svet in ne razumejo preprostih stvari, da me je treba nahraniti, ne pa od mene samo jemat in to ravno, ko sem mislila, da sem se naučila dajati – pa ne leti nate z makom med zobki, ker v tvojih očeh lahko preberem, da mi bo kljub vsemu uspelo, pa ne leti na vse tiste, ki grejo za onim neskončnim hrepenjenjem in razgledom, ki gredo vse višje in dlje in letijo brez redbulla in osladnosti gumijastih bobončkov v kombinaciji s sladkorno peno, da bi se kič raztreščil in bi znali sprejemati brez spreminjanja, se potopiti brez posebnih priprav, tako zelo spontano, brez planiranja in organiziranja, brez blefa za pokeraše, ki se obračajo stran z očmi in skrivajo za sončnimi špegli

sem vedno za dokler je igra, dokler se špila za cele kupe žetonov in se blefira z ravno pravšnjo mero naivnosti in optimizma, sicer je pa že šalamun vse povedal, jest lahko samo obsedim in kimam, če bi lahko, pa ne morem, ker je treba spet iti, me vse roke tega sveta porivajo dalje, da bo prah spet ostal nepobrisan in se bom zataknila v kakšno poko v času, se je oprijela, da obstane do naslednjega kompleta samo mirujoča reka, v katero nikoli ne stopiš dvakrat

09 avgust 2008

bonžu

ko zdrgnem s sebe umazanijo in sol zažrto v kožo, zberem na kupček vtise in jih zapečem na trdi disk spomina, bom (upam) še vedno lebdela na tistih oblakih nadrealističnih črnih, ki so se napleskali na slovensko nebo ob jutranji zarji, da so se pogledi premikali z zamiki in brez zveze je bilo karkoli reči, karkoli začenjati, če so se nam pa oči zapirale in so se risale v njih druge želje kot tiste, ki smo jih zakopali v mivko in med hribe, sva se s prodajalcem na prvem petrolu domenila kar za lahkonoč, ko niti doberdan niti dobrojutro ni bilo ustrezno in nas je strašansko zeblo, treslo, ah, ta naša mrzla domovina, krmežljava, siva, brezzvezna stara rutina, v katero se moramo spet nekako ujeti, štiri stene, varnost doma, ki smo ga skušali pozabiti, prižgani telefoni in samo en časovni pas, glavniki, postelja, omara, voda iz pipe

ker mi smo imeli vsak svoj čas, po katerem smo merili dneve, ker se nam je lahko zdelo, da je ura za kosilo ponoči, potem pa smo jo lahko še stoenkrat premaknili, kakšen je plan, a gremo, kam, a ni prevroče, samo še tole naredim, samo še tole skadim, samo še spočijemo se in gremo

saj vedrili smo pod istim nebom, ki si ga lahko predstavljam okroglega, četudi praviš, da si ga ne morem, pod istim nebom, ki nam sedaj odseva v iskricah, ki smo si jih stlačili v učke, v iskricah, ki smo si jih nabrali med iglicami in nismo si mogli kaj, da ne bi bili vsaj malce osladni ob sončnih zahodnih, če je bilo pa toliko žarenja, da sem se zares počutila skakljajoče, četudi smo vsi leni ležali v travi, na skalah, na plaži, lenobice starajoče še iz časov kransterdama, to je bla čist druga scena, sj smo mel vsi dolge lase, jazz in folk in gaj in punk, da spet pomislim, da sem se rodila prepozno, jaz, mala punčara, ki se mora o tem svetu še čisto preveč naučiti

sedaj doma lahko pogledamo na wikipedio, koliko so visoki žerjavi, preverimo globino morja, če je dovolj visoka za skakanje na glavo, in najdemo vse tiste rajske plaže, ki smo jih zgrešili, ker smo naravni talenti za mlačne mlakuže, za meduze, za ostre skale in ježe, za milijone komarjev in celo dva slovenca nekje v šavju, oborožena do zob, mi pa v kratkih hlačah - itak smo bežali, preden nam poskrajo vso dragoceno kri, itak sploh ne maramo obale, razen če jo gledaš iz višine kakšnega prelaza, kjer se veliko lakše diše, kjer te ponoči obišče lisica in hodijo naokoli spuščene krave in svinje in kjer se leze v spalke pred mrazom in so drevesa in ovinki in, kako neverjetno, sploh ni Spara, še zakotna trgovinica je šele nekaj kilometrov stran in vse tsite vasice raztreščene in menhirji, da smo samo enkrat zares zašli med turiste, in se nam je zdelo mesto na ravni enega poreča, s celo istimi spominki, samo z drugim napisom, da nas je kar malo razočarala turistična lepota in smo pobegnili daleč stran na sever, daleč stran od suvenirjev

mi smo prišli domov s polnimi žepi kamnov, s kakšno ukradeno žlico iz nostalgije, umazanimi cotami in štrenastimi lasmi, sicer pa: dejstev ni, so samo asociacije, ki se kalejdoskopsko množijo, ker vse ga tega ne moreš poiskati na internetu ali v knjigah, ker vse to enostavno ne obstaja nikjer drugje, kot v naših glavah, icolinjorhet, tastar, pa še malo v horoskopu, ki si ga po svoje prevedemo iz francoščine, da se čisto vse uresniči, da spet ne rabimo zvezdnih utrinkov, no one can stop us now, cause we are all made of stars, efforts of lovers left in my mind, I sing in the reaches, we'll see what we find, no one can stop us now, cause we are all made of stars