L ’ignorance

Kam so šle vse vilice in internet z njimi je izginil nekam v neznano – pobegnil čez mejo, emigriral v tujino, onkraj železne zavese na drugo stran sveta, izdajalec domovine, si je privoščil pustiti vse za seboj in oditi v lepšo prihodnost.

Za dva dni sem se preselila na Češko – filmski petletni Kolja, ki ga iz krasne Rusije pripeljejo na Češkoslovaško, okupirano od ruskega škornja, se zlije z vrnitvijo Irene iz Kunderove Nevednosti v domovino, ki se ji naekrat zdi tuja, ker jo je pustila za seboj, z njo pa tudi vse slabo, kar se je nabralo v preteklosti – enostavno je pobegnila svojemu življenju in začela znova in se s strahom znova vrnila vanj, ko ji je bilo tam nekje leta 1989 to omogočeno.

Pretrgati vezi, upati si oditi, je vedno pospremljeno z nevoščljivostjo tistih, ki so ostali in ob vrnitvi ti nočejo dopustiti, da bi bil tisto, kar si postal drugje, ampak znova nadaljuješ na točki, ki si jo zapustil. Biti ti doma, je veliko težje kot biti v tujini. Ne gre le za tisti slavni mit o tem, da se moraš najprej uveljaviti v tujini, šele nato te sprejmejo doma, ampak tudi za to, da si v tujini upaš pokazati več, že zato, ker nisi vezan na tisto, joj, kaj bodo pa rekli prijatelji in sosedje. Če si tujec ti je vseeno, ker boš vedno na nek način tujec, ne glede na to kaj storiš.

Zadnje čase se velikokrat govori o zloglasnem dr. Ruglju. Ena od njegovih metod je, da je treba prekiniti s primarno celico družine in jo pustiti za seboj, da se lahko dokončno osvobodiš. Hana iz Goge se je vrnila domov in nas pustila v dvomu ob ponovno privzdignjeni zavesi. Zgodbe vračanja in odhajanja, privezanosti na določene osebe na določene kraje za vedno in nenehne popotnike in iskalce na drugi. Razširjanje obzorij, beg pred enoumji trdega režima komunizma, pred nasiljem, pred ujetostjo v določene silinice, ki jim drugače, kot da jih naslilno pretrgaš, ne moreš ubežati. Lahko krivimo koga, ki je ušel, da je pobegnil?

Kdo je pogumnejši: tisti, ki ostanejo in se borijo, ali tisti, ki si upajo oditi?

Je sploh važno?

V misli privihra vzporednica s samomorom, kjer se na nek način vprašanje razreši tako, da so večji strahopetci tisti, ki pobegnejo, Bukowski pa doda, da tisti, ki ostanejo, nikakor ne morejo razumeti, da je kdo želel pobegniti pred njimi.

Morda Nevednost ni pravim prevod zgornjega naslova, ker zajema preozek pojem, morda gre pri življenju na tujem za to, da se prevedemo v drug jezik, ki ima za nekatere besede več in širše pomene in se tako nadihamo svobode in širjave, ki nam je dana. V kovček stlačimo le tisto, kar hočemo vzeti sabo, sami mečemo kocko usode, poleg domotožja pa gre tudi strah pred vrnitvijo pred rutino, ki smo ji ubežali.

Ignoranca do tistih, ki ostanejo priklenjeni nanjo, niti ne prezir niti sočutje, morda pomilovanje, pa še to ne, ampak nek občutek, tudi vi bi lahko šli, pa niste, ki se zrcalo sprevrača tudi na drugi strani: lahko bi ostal, pa nisi.

Za vedno povzročena razpoka v skali odnosov, ki so bili že prej krušljivi, pa so se s časom, ki je včasih (kako smešno zna biti to!) edina komponenta, ki zares povezuje, navada na določene običaje in ljudi, ki so skupaj odraščali in imajo zato podobna mnenja, če pa že teh ne, pa vsaj spomine na otroštvo, spomine s katerimi se hranijo, kadar ni drugega, kar bi jih družilo.

Kundera niti spominom ne zaupa, ker si jih vsak zapomni drugače, ker jih v skupno zgodbo stkemo šele, ko o njih veliko govorimo, v primeru ločitve in ponovnega stika, pa ti spomini niso več eni in isti, ker se preoblikujejo, ker jih sami naredimo takšne, da so blizu nam in tako se niti na njih ne moremo več zanašati.

Navezanost na nekoga in časovna komponenta skupaj znata zveneti cinično, a hkrati najbolj realno: dve osebi, ki ju postavimo skupaj se bosta v določenem času zagotovo navezali ena na drugo pa čeprav prej nista imeli veliko skupnega. Mali fantič Kolja se znajde pri svojem krušnem očetu, s katerim se je mati poročila samo zaradi državljanstva, da nato lahko emigrira k svojemu ljubimcu v Nemčijo. Lahko bi rekli, da gre za film, neresnično fikcijo (je ta a priori neresnična?), ki se igra s človeškimi odnosi, a hkrati vseeno lahko verjamemo, da je res: časovna komponenta v povezavi z bližino dela čudeže, sploh če sta osebi prisiljeni sobivati skupaj – tako lahko razumemo tudi, da si na stara leta dva človeka, poročena po dogovoru, veliko pomenita.

Na drugi strani v Nevednosti nastopa Gustaf, Irenin ljubimec, Šved, ki živi v Franciji, a vzljubi Češko, ker je tam lahko še bolj tujec kot v Parizu, seveda če nisi ta doma kot Irena, ki se naenkrat zopet znajde ujeta v isti pasti iz katere je pred leti zbežala. Ne more biti tisto, kar je postala, temveč je lahko le to, kar je nekoč bila.

V pomoč ji je Josef, ravno tako emigrant, ki ga na domovino ne veže nič več, ki se ne trudi spet zaživeti v njej, ker ve, da bo spet pobegnil – morda zato, ker je moški? (z rahlim nasmeškom). Irena misli, da ju vežejo skupni spomini na majhen dogodek v preteklosti, a se izkaže, da spominu res ni za zaupati: on se ne spominja ničesar, zato dalje živi svojo zgodbo in tako še resničnejši postane stavek, ki ga izreče v pogovoru z Ireno: Šele ko se človek po daljši odsotnosti vrne v domovino, trči ob preprosto resnico: ljudje se ne menijo drug za
drugega.

Romančič, ki ne posreduje bralcu nič presenetljivega, niti nadvse odprt konec ničesar ne spremeni (kar mi je sicer všeč) in bralcu se zazdi, da je šlo Kunderi le za to, da utemelji zgornji citat in ga poveže z naslovom, ki v prevodu izgubi bistven odtenek: ignoranca kot to, da se ne menimo več drug za drugega, ignoranca kot brezbrižnost.

Najlepša jutra so zjutraj (Ivan Volarič Feo)

Raztegnimo jutra v samih spalnih srajčkah in z bosimi stopalci utapljajmo ležernost v zelenem čaju, ki je lahko tudi črn ali bel kot mleko, brez besed, ki so se zagozdile v steklene razpoke nekje na poti in jih nihče več ne izbigeca ven.

Ste že kdaj slišali oglašanje želve?

When the music is over

Nič se ni zgodilo, čisto nič.

Megleno jutro sivega asfalta. Tripam v sunkih imaginarnega bita, ki mi buta v glavi. Z zamiki sestavljam delčke sveta v celoto, da kot v počasnem posnetku vidim kaplje, ki počasi polzijo navdzol po zraku. Trak se odvija nazaj, podplati se lepijo ob tla. Telo stresa hlad, glava pozabljena v avtu skupaj z mobitelom in denarnico. Otožna sem, jezno zabijam noge v pločnik, medtem ko sonce vzhaja nekje na desni. Hlad okolice, ki pride šele potem. Prej te apatija večine, ki jo skrivajo s pretiranim navdušenjem, posrka vase, da vsi veselo skakljamo in se deremo ob nekih starih komadih Siddharte. Čustveni smo, bolj kot si mislimo, špilamo en blef namesto kitare. Če hočeš verjeti v ljudi, moraš najti prave. Če hočeš verjeti vase, pij.

Potem pa ni problema: premet nazaj na parkirišču, salta nazaj čez stopnice, plezanje po žlebovih, oknih in reklamnih panojih, hoja po verigah in stoje na stebričkih. Vse gut, dokler smo vsi iz Dublina, sami naši, četudi pride mimo kdo drug, pa naj bo Ibrahim ali Hain aus Deutschland. Dokler smo vsi iz Dublina, je vse v kulj, četudi gremo v Afriko ali Zagreb. Četudi igramo ping-pong zadaj za Galo. Dokler smo iz Dublina je vse ok.

Dokler ne težiš drugim se da, tudi prazne flaše in piksne in papirčke vse povsod lahko preživiš, četudi te zmoti, ampak brezbrižno zbijanje ljudi po pločniku, podobno tistemu tanku iz časa osamosvojitve, ki je tako bolimekurac zapeljal čez ležečega na tleh, le da sem tisto videla le na posnetkih, tolele pa je bilo, četudi docela nedolžno, prokleto for real – zato tudi čimbolj v slogu 19. stoletja, brez olepšav, pa četudi mi takšne besede ne letijo najbolje z jezika.

Bi rad kaj naredil, pomagal, premaknil (predvsem v glavah ljudi) pa gre mimo in lahko le še post festum moraliziraš. V takšnih trenutkih nimaš pojma, kaj bi. Ne zdi se ti prav, nekaj ti pravi, da take reči niso v redu in da bi bilo potrebno nekaj narediti, pa ne veš kako, kaj. Kot tudi ne vem, kako pomagati ljudem oškodovanim v neurjih, ker nisem tam, ker od tam nikogar ne poznam in dobivam navzkrižne informacije, kaj zares potrebujejo in česa ne.

Eni pravijo, da je tam že toliko ljudi, da bi bile vsake dodatne okončnine odveč, spet drugi, da nadvse primankuje pridnih rok, potem pa človek ne ve, na koga naj se obrne, kam naj gre, kaj naj naredi v takih trenutkih, ko nima pojma. Treba bi bilo samo nekaj premakniti, sprožiti plaz misli, spremeniti, se mi je zdelo, ampak vam povem (razočarano, ah, ta moja naivnost!), da tam, kjer se največ govori proti apatiji, jo je največ. Govoriti znamo vsi. Tudi Sale.

Vsi smo isti – tisti z Globala kot tisti z Metelkove, če smo klišejski. Da ne boste mislili, sploh ni težko zorganizirati ljudi, da se borijo, sploh ni nujno, da vedo proti čemu, revolucija zaradi revolucije, uporniki brez razloga, ki jih iščejo šele naknadno, najrajši zato, da se izognejo apatiji, ker biti apatičen se pa za mladega človeka res ne spodobi, sploh pa ne za intelektualca!

Revolucija se rodi z enim vodjo z modrimi očmi (lahko so tudi rjave) in potem jo nese naprej, brez problema. Težava nastane takrat, ko nočeš le nekaj govoriti v tri krasne o velikih idejah, ampak bi zares kaj rad spremenil. Če hočeš rušiti sistem, ali kako se že temu reče, potem še nekako gre, protesti in take reči so še dobro obiskani, saj veste, razni sindikalisti in podobno, s tistimi masovnimi stavkami. Ker si še vedno v pozi upornika, ki je na drugi strani. Outsider, alternativec. Vse drugo se dereš v prazno brez odmeva. Te takoj zbrišejo in vržejo v koš. Ali pa celo tega ne, le izpustijo – mar ni to nekolikanj, khm, apatično???

Moraliziranje dam raje na off.

Kaj je pisatelj hotel povedati: vse je isti k, samo da včasih naivno verjamemo, da ni, ampak mojim fredom to res ni dobr.

In ne, nikakršen problem ni, če se v lokalih kadi, če prideš domov z lasmi polnimi dima in oblekami politimi s pivom, če si strgaš hlače na kakšnem žlebu, zmočiš čevlje v kakšni luži in postrgaš blazinice na prstih na kakšnem zidu – ampak brezbrižnost = apatija + negativna energija potem se ti pa niti sončni vzhod ne zdi več lep.

Ni mi dobr (pa še bobnim)

(brcam pa še vedno, nč bat, čeprav bolj na izi)

Nič se ni zgodilo, čisto nič (kupim brezbrižnost!)

lepo stojiš z gručico drugih na pločniku pred Ortom, miroljubno, čakaš druge, dokler siva limuzina z ljubljansko registracijo ne zapelje proti vam, da se komajda umaknete, ker namerava tam parkirati, zato še malce rikverc in slučajno stojita tam dve dekleti (na pločniku, čisto ob ograji!), ki avtomobila ne opazita, tako da se ne umakneta in avto v maniri bolitekurac živlejnjskega nazora iz prejšnjega posta, ki v malenkostih deluje čisto simpatično, ampak takole pa ... no, avto zbije eno od punc po tleh ...

ljudje stojijo, nikomur nič jasno

izstopijo štiri osebe, dva na dva po spolih, vsi že malce pod gaso, stopijo do punčare, ležeče na tleh in jo v slogu, saj sploh nič ni bilo, skušajo pobrati, čes sama je padla, ker je bila tako pijana

(dekle se pobere in v šoku objema prijateljico)

nato se vklopimo mi, totalno šokirano, da se na pločniku pač ne parkira, sploh pa ne, če so tam ljudje, in seveda povemo tudi, da smo videli kako so jo zbili

in potem, gospod, nekolikanj čez trideseti ki se predstavi kot „Sale, jest sm tud mal Balkanca, a veš, pa tud težko mislm na karkoli drucga kot seks”, vehamentno in zelo samozavestno začne razlagati, da on lahko parkira na pločniku, ker se parkira lahko povsod, dokler ne dobiš listka ali lisic, razen tam, kjer so količki – tam pač ne moreš

tam, kjer stojijo ljudje, se očitno da

„da smo jo zbil? sej je bla itak tok pjana, da bi sama padla (!), pa sej vidte, da se je že pobrala in hod, pol že ni tok hudo”

omenim naj še, da so avto takoj, ko smo povedali, da smo videli nesrečo, po hitrem postopku odpeljali drugam, češ, saj se ni nič zgodilo

ok, nič se ni zgodilo, pojdimo notri na pivo, a kaj dogaja, ane

nič se ni zgodilo, sploh ne vem zakaj se obremenjujem, sploh ne vem, zakaj ne razumem, ko pa sploh nič ni bilo

bi prosila, če mi kdo renta kakšen kilogram brezbrižnosti, ali še bolje: čim dražje proda, ker se sama sebi zdim nenormalna, da se zaradi takšnih reči sekiram

ker se itak ni čisto nič zgodilo, čisto nič

pétk.

Takolele je, da trenutno ne morem sedeti niti na dveh stolih hkrati, čeprav bi rada na šestih – najbolje, da si omislim klop za vse moje alterege, njihovi prijatelji pa bodo lepo posedli po tleh kot okoli tabornega ali pač katerega drugega ognja in prepevali ... ups, to je neka druga zgodba, no, mi se bomo p-o-g-o-v-a-r-j-a-l-i.

Že vse mrežne identitete se mi nočejo uskladiti med seboj in potem sploh ne vem več kedo sem, ko sem nekje eno, nekje drugod pa čisto nekaj drugega, v resnici pa doma kuham čaj in pečem palačinke. Včasih tudi padem s kolesom in sem potem polna modric, ampak to ni ravno pripetljaj, ki bi ga želela obešati na veliki zvon, khm.

„Še en pripetljaj: psi lajajo tudi pri šesti!” (Feo)

Na veliki zvon, tisti tanajvečji v naši tanajvečji cerkvi, ki je, kdobisimislil, gotska, čeprav je vrh zvonika neogotski, zvonovi so pa odnevemkedaj, je treba s ščipalkami oz. kljukicami za perilo, kakor pač komu paše, pripeti dobroto in se z njo kititi kot s pavljim perjem, anede.

Pa še petek je, en tak velikanski dan v tedenu, v katerega tlačimo vse tisto, za kar nam med tednom zmanjka časa, potem pa ga raztegnemo še čez vikend, da ja ne bi česa zamudili, ker, ej, ta star, lajf je treba uživat.

In polj greš na eno klopco z še eno osebo, nakar pridejo neki mulci, ki se opravijo takolele, kako se že reče, aha, ven.

„Ej, zaseden je,” se zališi glas izza ovinka, potem pa drugi glasnejši prida: „Makaj, usedmo se tlele, bolitekurac!” in se fantiči posedejo nedaleč stran. Kakšnih osem jih je bilo, takolele skozi očala.

In potem eden dvigne svojo zadnjo plat in se zadere dvema sedičima osebama na klopci: „Ej, a boste vi še doug tle?” Poudarjam: dvema.

Da je bila dogodivščina še zabavnejša, se čez nekaj časa zasliši:
“Ej, a maš kšn kuli? Al pa flomastr?” (seveda zopet nagovarjajo dve osebi)

Potlej pa so se lepo postavili v vrsto, „ej, kwa se prerivaš”, in je vsak na svoj plastičen bel lonček zapisal svoje ime, „da se naujo zamešal.”

Odprli so eno Keglevichko in nazdravili, ker je imel eden ravno osemnajsti rojstni dan.

Pa spet pride petek in je spet en tak dan.

Če imaš na izbiro kovanec z dvema možnostma, boš vrgel tretjo, ali ga boš pustil lepo ležati v denarnici, ali podaril klošarju, morda kako drugače zapravil kot zapravjamo svoj čas.

Če si upam z oranžnimi hlačami iz ne vem katerih let prejšnega stoletja v mesto, to obeta dober dan. Vabljena sem na žurko in pijem koprivov čaj. Včasih bi bilo fajn biti dvodelen kot kopalke, da bi se ob precepih kot ameba razdelil in bi bil povsod. Ker jazst sem po defaultu za beli tok, pa če mi prijatelji še tako rišejo črne tokove po trebuhu. Ostane smeha polna skleda in nekaj spominov, ki obledijo, pa jih lahko potem napihneš kot balon ali pač ne, ker se itak bolj malo spomnijaš, ležeč nekje, „tastar men ni blo nč jasn”. Meni tudi ne.

Pa še pred cerkvijo, ane! (dobro, da ni bila gotska!)

A se ga bomo, a se ga ne bomo, to je sedaj vprašanje novodobno Hamletovsko, a veste, to je oni tip iz gune knjige, ki ste jo morali prebrati za domače branje, ja, un z lobanjo, ja.

Sedaj bom pojedla kakšno palačniko, se usedla na vlak in odpeljala – nekam bom že prišla.

Ker: dovolj je že to, da se ve, da se gre, vse drugo je le improvizacijska nadgradnja, vse drugo so le ljudje.

Človeki, ki jih bom posedla po tleh in bomo skupaj zažgali tisto klop od zgoraj in milijon stolov na katerih sedimo in naredili ogenj, da posuši vso mokroto neurij v kleteh in prvih nadstropjih in srcih ljudeh, da bo na koncu ostal le še merci brez čokolade, ki naj zadoni skozi zvonove, ker te ne sme biti sram, da si dober.

(in potem me takoj ima, da bi čez nalimala en pljunek cinizma, čes, pha (skozi nos), kako sem naivna, pa ne bom)

farbanje

včasih te pet čez polnoč prime delati kruhove cmoke in potem ne spiš

cmoke, ja!, ker kruhovi so vedno cmoki, slivovi so pa knedli ali še bolje knedlni pa še to češpovi, čeprav so iz sliv (baje je razlika, je ugotovila Striti)

no, bojda so češplje bolj rdečkastomesnate od rumenomesnatih sliv, kaj pa je potem nešplja, a, jebenti, morda nekolikanj bolj na lila ali škrlatno rdeče???

ker ni pomembna le barva, včasih je bistven odtenek (sem prebrala včeraj)

»Rdeča krvavo rdeča krvavo rdeča za popizdit,« bi pridal Feo

bojda (se ponavljam) ima citronsko rumena čisto drugačen učinek kot topla sončna rumena

ker je tudi med citrončkom in cekinčkom bistvena razlika, bi prepričano zatrdil Rok

»Ja, res no! Toj čist neki druzga!«

da ne bi slučajno kdo živel v zmoti …

jaz zadnje čase naorto tripam na tisto sončno pa si jo že navsezgodaj vsak dan stresam v mleko

*do svojega dvajsetega leta in 3 mesecev sem živela v zmoti, da so čokoladne pahuljice boljše kot navadni koruzne*

ni res. hvala modrim za spoznanje (v bistvu črnim, ker črnci so črni z belimi zobmi, ampak to nima veze)

od takrat jih jem. za zajtrk. vsakodnevno. v rumeni šalci, kar spet ne more biti naključje

si s cornfleksi lahko zasvojen???

rumene so tudi sončnice, ki so zrasle prav do višine mojega okna in še malo čez. sicer na drugi strani hiše, ampak zakaj bi bili picajzlasti, če pač nismo

včasih jih dilam, da je ljudem potem nelagodno, ko z velikansko rumeno rožo hodijo po mestu, ker je bolje biti siv, neopazen in zamorjen

včasih se vprašam, kakšne pesmi bi pisaril Srečko, če bi imel kolo

ker nesti sončnico na rami, ni nič, proti peljati jo na kolesu!

(pa metulji gor ali dolj)

imam tudi eno rumeno allstarko. Samo ENO, ja. (dolga zgodba)

morda mi manjka toplote v vsem tem mrazu? (matr je mrs, nkjer ni tok mrs, kukr je mrs pr ns)

ampak saj je že šel, ta mraz, jaz pa se še vedno filam z Mittelgelb medium yelloy joune moyen O21

pa z oranžno in rdečo in sanjam o svetlo zeleni

modro spontano odrivam na rob, razen modrih nasvetov in modre krvi. Ker kri v žilah je modra – saj se jo vidi skozi žile, ko pa pride ven se obarva na rdečo zaradi onesnaženja na zraku, pa ker tako lepše zgleda. Simpl ko prebranac. Tisti od Naturete.

še modra sled nalivke mi gre na živce tako enakomerna in dolgočasno modrikasto plava

enobarvnost me razjeda, kot vse te majice in puloverji čisto simpl ene barve, ki so mi zaradi svoje simplastičnosti večinoma zares simpatični inu ljubi, dokler zraven ne umrem od dolgočasja

»Enolična barva pasjega dreka,« mirno doda Ivan Volarič

»Če to ni za enkurc, pa tak živlene!« se zadere kmet iz okolice Rateč, Jože po imenu.

Tudi Francka, ki teče za vozom, se je že malce naveličala ,,,

(uvajam trovejičje, personalizirano obliko ločila)

monotonost ravne avtoceste od Firenc do Benetk photoshopane enakomerno kot porjavela koža v temi

Takolele ne bo šlo, si rečem brez kakršnihkoli narekovajov, da ne bi ostalo samo pri besedi, ko z enim zamahom vržem pasivni odpor skozi okno

Acta, non verba in že si nagrabim kup cot iz omare in čopič in farbe in čečkam z veliko vzgona inu enim takim prav socialističnim zanosom tistega kipa revolucije na našem trgu, tistega z največ patosa v očeh. Metuljčka pa rožice, da me je kar sram. It's like igranje z barbikami v petem razredu.

Pa nisem jest neka majhna punčka!

In kaj sedaj? Naj zraven pridam še srčke in še kakšnega luštkanega ljuPkega psička z vrtnico med zobmi???

Za ozadje seveda sončni zahod, pljunem skozi zobe, potem pa se domislim poleg pripisati Slavojev quote o rožicah, ki bi zaradi vulgarnosti morale biti prepovedane za otroke. Itak. Tako se začne, bi pridal Matija. Opa, Mitja. Mateja. Marija. No, naš Matic. Pa še srajčka z ovratničkom lepo polikanim pa smo tam

noč se počasi preveša v dan, proti jutru

»Treba je počakati sončni vzhod,« so me učili modri. Tisti modri, ki jedo cornflekse za zajtrk, zato jim je treba verjeti na besedo.

Ob pol petih me je pobral kovter in črni čaj se je do jutra ohladil na mizi.

Sposojena insomnia ni delovala.

Načrt porušen. Bioritem še bolj.

Sploh, ko me je navsezgodaj prebudilo glasno drmanje mešalca ...

Saj ne, da sosedje gradijo hišo tik Pod mojim oknom, pa šele pri temeljih so, si sploh ne znam predstavljati koliko časa bo še trajalo. Na ulici stoji kamion in seveda se moraš veliko prej spomniti, če hočeš iti kam z avtom, ker ta velika pošast se ne umakne kar tako + je še bolj zabavno, če zaviješ domov z avtom in se na klancu srečaš s kamionom in ti ne preostane drugega, kot iti na glavno cesto rikverc nazaj (v klanec!)

Za nameček so začeli riti še glavno cesto. Hrup na krup hrupovanje. Lärmen po germansko.

Sem si zadnjič čez navila cd z naslovom Sounds of the great American rail road in se delam, da živim ob železnici – je boljše.

Čeprav so pa lepi ti oranžni bagrji pa tisti mali Bobcat ...

Aja, pa lahko se slepim tudi, da mi je fulj vse v redu z metuljčki na gatkah pa s sončkom v očeh, jebenti, da sem majhna pa kičasta, a ne bi mogla že enkrat odrast???

1. bienale slovenske neodvisne ilustracije

AAAAaaaaaaaaaaaaaa!

Totalno sem navdušena, fascinirana, z svetlečimi očmi v veselem pričakovanju!

Tegale. Slovenska neodvisna ilustracija. Sami svobodni čečkači. Po zidovih, po papirju, povsod in z vsem. Luškano totalno, komaj čakam oktober! Ideja čudovita, predstavitve avtorjev pa še bolj.

Pa ne spreglejte drevesa!

To sem RES morala oznaniti;)

Brez podražitve kopriv

Vsako jutro se prebudim z enim “jebenti” na ustnicah.

Zjutraj ob pol enajstih ni isto kot zjutraj ob dvanajstih, ane Nace?

In polj pogledam na urnik, vestno spisan zvečer z eno lepo nalivko ali tehničnim svinčnikom, ker sem našla 6 tehničnih svinčnikov v predalu in ugotovila, da eden še celo deluje pa ga zato uporabljam, čeprav jih načeloma ne.

No, pogledam na tisti list od papirja, kjer piše, da sem se prejšni dan namenila že pred tremi urami vstati, ker drugače mi po mojih izračunih v 29,6 minutnih intervalih ne bo uspelo v dan stlačiti vsega, kar naj bi tam bilo. Da bom šla zjutraj kdaj laufat, sem si že zbila z glave. Tokrat celo brez zaletavanja v kakeršenkoli zid. Bognedaj, štango!

Sem ugotovila, da ni bistevne razlike, če greš spat ob pol petih zjutraj ali ob pol enajstih zvečer: vedno se zbudim ob desetih in vedno se prebudim zaspana.

Morda imam spalno bolezen, ki pa se je ne dobi od muh cc, ker te prenašajo herpes, ane, morda je pa res kaj s krvjo.

In polj se režem stran od interneta. Ne od žil, ker jih še rabim bojda, pa če se po njih pretaka še tako slaba kri. Živim lahko tudi brez trombocitov, brez interneta očitno ne, da mi gre ja ves čas v marolo.

Se obračam stran od te medmrežne kuge in se popam samo na tisto računalo, ki sploh ne ve, kaj je to zunanji svet, da bi bila ja skoncentrirana na delo. Tipkovnica in beli neskončni Word me zapeljeta na kriva pota Besede, ki se kar zgodi in sestavi v stavke in potem pišem v neskončnost, ampak kaj, ko čisto vsak dan na koncu naredi samomor, četudi ga malce podajšaš v noč, pa ti enostavno zmanjka časa.

Klepsidra se izteče ali pa tista ura za jajca kuhati, da ne bomo preveč literarni.

Bodimo vulgarno empirični, bi rekel Žižek, govorimo o joškah, bi pridal Pograjc. Ane.

Množicam se pač ne dviga na kvaliteto in edino kar jih zares vsaj malo zgane, je to, da jim podražiš kruh pa mleko pa jogurte pa mehčalec, da si ne morejo več nikakor zmehčati trde realnosti.

Realnosti trde kot črka B, življenja težkega v božjo mater kot gobice za večerjo. Namesto nakupovalnega vozička v roke košaro pa v Gozd ali v tisto štacuno Pod smrekami – če ne najdete gob, vam podarijo koprive brezplačno.

Si predstavljate življenje brez teflonske ponve???

Oglas: zaposlim enega pomivalca posode za vsak dan v zameno za dobro kosilo.

Vse bi se lepo izšlo samo pod pogojem, da bi bili vsi za to.

Ne pa da se obmetavamo z gnilimi paradižniki, mečemo iz služb in na izpitih pa ubogim prodajalkam težimo, zakaj je ta čebula tako draga, da se revice sploh ne znanjo več smejati.

Misija: spraviti vsak dan eni osebi za pultom ali za blagajno nasmešek na lica. Sliši se enostavno pa ni, ker ponavadi itak ni odziva. Kot pri vseh teh mimoidočih, ne glede na to katero znamko oblačil nosijo.

Večinoma pa se brezbrižno brišemo ali ga zbrišemo, ko nam na vrata potrka gospodična z imenom Odgovornost, ob tem pa se seveda še bolj brezbrižno pretvarjamo, da ničesar ni bilo. Sploh ničesar, ker nihče ni ničesar videl, če pa mogoče že je, se pa ne spomni. Ja, seveda, pa dejmo se rajš pogovarjat o joškah, ane!

Očitno niti med štirimi stenami nisi več varen, jaz pa sem še izgubila ključ, da bi se zaklenila in potem, ker sem izgubila tudi tisti ključek za vtakniti računalniku v rit, moram uporabljati oldskul diskete, ki sem jih pa slučajno nekam založila.

Vse staro je itak za staro šaro, ane, ampak včasih je fajn živeti v iluziji, da je bilo v predpretekliku kaj bolje. V tistih časih, ko so živele še čarovnice pa vitezi in dinozavri pa diskete, ki jim današnji otroci pravijo cd.

Verjetno si bom do nadaljnega z veliko tablo z rdečimi črkami prepovedala hoditi v knjižnico s kolesom, ker potem vedno srečam koga, ki ni gotska cerkev in gre še tisti kanček dobrih namenov prejšnega večera, ki se je med zajtrkom zataknil med zobe, lepo po zlu.

Fajn se je srečevati (boljše kot se brisati in bežati).

Pa še in memorian, gunmu Urbanu, ki ima danes rojstni dan: I’m a leader – ima leder. Brez podražitve: neprecenljivo.

z glavo v kozarcu (za ozimnico)

verjetno bi morala imeti sedajle glavo zatlačeno med liste ene debele bukve, v kateri je spravljenih toliko enih opek od vseh teh miljavžentih cerkva na Slovenskem z zvoniki in tlorisi in stebri in slopi in venčnimi zidci vred, da res ni praktična za prevažati s kolesom, pa če imaš luč na njem ali pač ne

moje je brez, ker vidi v temi, pa ker moram biti itak nevdina, ker se doma po cele dneve učim, ane, ker sem že itak povedala, da me sploh ni in ne bo, ker sem umrla

in polj srečam včasih mojega Boga z dreadi pa brez luči na kolesu, ker je tudi on že od enkrat zdavanj mrtev, in mu povem, da sploh ne verjamem vanj, pa mi reče, da ni panike, ker je tudi on ateist pa sva frenda

bi morala zadnjič povabiti tudi njega na tisto Primorsko fešto polno domačega štrudla in fajn ljudi, ki jih moraš samo srečati pa te imajo že radi

ma, ljudje, ki sami pečejo kruh ne morejo biti slabi, pa četudi niso ravno Janez D, če ti pa zraven narežejo še domač pršut pa ponudijo domače vino, so pa sploh za objeti, ker so mi nafilali baterije na polno + mi dodali še gratis paket polnih za sabo za v žep, da slučajno v tem mrazu pa med samimi grenivkami in limonami ne zmrznem

in me je imelo tistega večera, da bi šla prepleskat svet na belo z rumenimi pikicami v očeh, ki bi sijale kot kakšne ploščice iz kopalnice glikar v nulo spucane s kakšnim supertruper čistilom iz reklame, dokler ne bi prišla horda umazanih mravelj iz rudnika in bi ga potacale, da bi bil ves črn, še bolj črn kot noč, da ga niti z edigsom ne bi mogli spet na tisto orbit barvo zob spraviti, pa sem ga raje pustila takega sivega kot asfalt na ulici, mi smo pa priredili en koncert v izložbi z majceno piščalkico, pupami na ognju, Katjušo na frulici in mojimi cvilečimi bremzami za kolo

aplavza ni bilo, čeravno smo talali vročo mineštro v dobrodelne namene, ker oni so pač taki ljudje, da radi dajo, ampak vohrnim Gorenjcem se take reči zdijo sumljive pa gredo raje svoje večerje nabavljene v Intersparu jest ali pa so v kakšni reviji za zdravo življenje prebrali, da se po šesti itak sploh ne sme jesti in potem dajo še svoje pse na dieto, da bodo ja dolgo živeli naprej enolično v tem mrazu

razen Hilde, ki se je zelo prijazno domislila, da je ona pes in da lahko krade pršut, če je na primerni višini, pa gor ali dol nemška vzgoja, včasih se je treba znati tudi sprostiti, ane

mi smo sedeli na tleh zaviti v Maretov pončo domačnosti ob tlečih ogenjčkih cigaret in s plastičnimi kozarčki nazdravljali na burjo, da bi prepihala telele naše doline med hribi in mednje prinesla nekaj življenja pa kakšna okna z dobro izolacijo in vrata zaklenjena bi morala odpreti, ker so že tudi tanajbl bojeviti obupano spoznali, da se je neumno truditi, če se pa v mestu Goga nikoli nič zares ne premakne

kaj je potrebno, da spečo Trnuljčico prebudimo iz sna?

vam povem skrivnost, da je treba svojo glavo, ki ste jo že skrbno vložili v kozarec in namočili v kisu za ozimnico, potegniti na plano, ker dogodek je bil v mestu Goga pa ga niste opazili, ker je prišel in šel, pa ste ga zamudili, ker se niste hoteli ustaviti za trenutek, ker ste namenjali čudne poglede namesto nasmehov, ker očitno vas v izložbi ne pritegne čisto nič drugega kot znižana cena, pa Vojko s košarico domačega grozdja in breskev v rokah gor ali dol, to so neki čudaki, pojdimo čimhitreje mimo, da nam kaj še ne naredijo

itak, ljudje so zlobni!

sploh pa tujci, merkajte se tujcev, sploh če ponujajo bonbone, ker nikoli ne veš ...

treba je biti oprezen, ljudje so žleht, kaj veš kdaj bo kdo prišel v našo klet in zažgal ves star papir in stare Mladine

zato se lepo toplo oblecite, zavijte v šale in kape pa zlezite pod kovter, nato pa še eno deko čez oči, da boste bolj varni pa se slepite, da so sanje, ki jih sanjate resnične in resničnosti sploh ni, ker ste jo potisnili na cesto in za njo zaprli garažna vrata, sedaj pa samo vsake toliko pokukate čez okno, če je slučajno še tam

čez izložbeno okno v katerem so kozarci za vlaganje z vašimi glavami, ki ste jih spravili za pozneje, ker se vam sedajle še ne ljubi razmišljati o svetu, če ga pa lahko le lepo mirno gledate skozi steklo

neprebojno, seveda, in čimbolj debelo, da se izgubi občutek, da gre za tisto krhko in prozorno zadevo, skozi katero se točno vidi, kateri predsedniški kandidat je nag

zato si je treba čez šipe naštelati še zavese pa rolete, da ja ne bi kdo videl v notranjost vaše hiše, za bolj prijazen videz pa rože na okenske police in prepleskane fasade

kako se na koncu vse lepo poveže

kot vezaVke

Naj gre cel svet v Ribjo ulico (bo lepši)

Pejte, pejte z odprtimi očmi ali pa vsaj komu skuhajte kakšno dobro kosilo, kupite fige pa take lepe stvari.

Pa res pejte čimprej v Ribjo ulico, tisto malo, tam v stari Ljubljani, dokler je še kaj tam, ker salotejp res ni večen, umetnost je pa očitno preživela svoj konec in živi tudi po koncu umetnosti. Taka nespedenana, nedodelana, andrejštularska. Taka simpatično prvinska ko Klmn, rahlo umazana, nepopolna. Taka lepa, zaradi katere še verjameš v ljudi. Polepšajo ulice na katerih živijo.

Za razliko od mene, ki že navsezgodaj zjutraj z občutki, kot bi imela mačka, psa in še papagaja ugotavljam, da danes pa res ni dober dan za gledati se v ogledalo. In polj, da bi popravila vtis in skrila tiste rudeče uči obrobljene s črnimi podočnjaki, oblečem skorajda najbolj bizarno oldskul majico, kar jo premore moja omara, tako, ki se je še v Themen Neu ne bi sramovali.

Saj veste, Themen Neu, učbenik za nemščino iz katerega znamo vsi iste fraze, Müll macht spaß pa tisti Hans mit Irokeze und ohne Stelle pa v njem je en kup fotografij z ljudmi, ki jih nikakor ne moreš zares dodobra izbrisati iz spomina, sploh zato, ker imam doma identično črtasto majico kot nek fantek na sliki in še nekaj oblačil istega specifičnega sloga za posebne priložnosti.

Kanček bizarnosti za katero moraš imeti res dober dan, da jo oblečeš, ali pa ti mora biti tako zelo vseeno, da s tistim otroškim sindromom skrivanja za dlanmi, ker si itak neviden za tistega, ki ga ne vidiš ti, snameš očala. Ampak take bizarne themenneuevske majice seveda nihče ne more spregledati, za povrhu tega je pa še roza, kar v določenih krogih že tako ali tako velja za smrtni greh in potem se moraš delati še veselega, ker če si slabe volje, ljudje takoj začnejo preveč drezati vate pa težiti, Brucknerjeva Nenehna vzhičenost pa to, ali pa še hujše: te obtožijo, da si emo.

In polj sem enkrat ugotovila, da me sploh nihče ne opazi. V bistvu sem se ulegla na našo tavelko jedilno mizo in mati se nekako sploh niso jezili.

Skratka: za nekaj dni sem rahlo umrla. Do nadaljnega. Prosto po Jezusu.

Enostavno sem se pozabila priklopiti na štrom pa so šle baterije. Polnilca še nisem našla, ker se se mi preveč blešči od vseh teh prenovljenih ljudi za prvi šolski dan, ki bi jih bilo treba pod nujno vsaj malo umazati, ker takole popolni sploh ne delujejo realistično.

Pa jazz bi bilo treba prepovedati, ker je prelep in ti potem na plano v enem šusu udarijo vsi sentimenti iz vseh že najgloblje potlačenih sendimentov vse od travmatičnega otroštva v osemdesetih. Aerobika v dresih in roza pajkicah pa gamašah in natupirano muziko pa vsem tem. Pa s takimi bizarnimi majicami iz Themen Neu.

Možgane sem, vse skrotovičenie kot krastače, da ne rečem kot poznogotski oboki, pha, namočila v črni čaj, ker pač nisem imela formalina.

Oglasim se, ko se mi uspe iz mp3-ja presneti na vinilko, ker imajo plate pač dve strani in vsaj na eni morajo imeti otročki prostor za igranje. Pomoje se bodo šli frnikulat.

Vi pa v Ribjo.