Temu se reče spopad svetov, spopad civilizacij ali pa vsaj globalizacija, ko te vlečejo z rokami in z nogami vsaj na tri, če ne na štriri smeri, da bi te razčetverili, da bi ubili z vsem tem dežjem ono pomlad in radovednost, da se zaveš, da jim je uspelo te stlačiti v hladilnik.
Razpadel mi je vsaj en dan in res mi ni všeč, kadar mi dnevi po dolgem in počez razpadajo na vse sorte koščkov, da nimam nobene moči in energije, da bi jih zlepila skupaj, ko se vse počasi preveša v en sam samcat dolgotrajen maraton, ki sicer ima cilj, ampak si do tja sploh ne želiš priti, ker itak v bistvu nikoli in nikdar nisem marala teka, razen enkrat, ko je deževalo in je bilo kar tako spontano, sredi polja, sredi ničesar, še nikogar nisem srečala, kar je res redko.
