te želje

kaj vse bi rada, notri med rebri, ki jih ne znam razpreti, da bi se tiste žuželke, stonogice, bube malo predramile in začutile vetrič, da se ne bi počutile, kot da so jim ukradli kolo in morajo sedaj stopicljati z vsemi nožicami peš kot petra in brez piša, z lastnimi mišicami in kostmi, ki so skromno opremljene za takšne podvige, nežne in gibčne, skoraj iz gume, zvijajoče se pod težo in bremeni, nič kaj atletske

ah, jaa, stereotipne ženske z gospo bovary na čelu, ujete v koprnenju lepe vide, ki čakajo na črne zamorce, šovinistično in rasistično, ta poezija, france prešeren in vsi drugi, ljudske pesmi, polne predsodkov tradicije, ki se vtisne ne le v besede, ampak tudi v glave, tam ostane, ker ni vetra, ni orkana, trdno zaklenjeno v naša srca, ker – aveste – iz srca pride tisto najbolj pristno

o dušah ne bi, ker o njih ne vem veliko, vem samo, da jo je enkrat nekdo prodal na e-bayu, ker očitno ljudje radi kupujejo mačke v žaklju, še vedno ujeti v formo celofana: ne morem ven, sori, sem točno tisto, kar nočem biti, larpurlartizem stila, da vsebino posrka med vrstice, brez kakršnekoli teorije razen postavitve vejic, kar je spet le oblika – saj pravim: treba bi bilo razpreti rebra in jih napolniti s svežim zrakom, ampak nimam več takšnih oči kot nekdaj, da bi cele noči brala debele knjige

zanemarila sem svoje možgane, to ti naredi fakulteta, zelo na pamet sem naučena, čeprav imam besedni zaklad še vedno preširok, zato se omejujem z najpogostejšimi izrazi, da se stlačim v škatlico zahtev v alinejah, zunanjščina tja ne sodi, prvič slišim zanjo, so rekli, kaj je to za ena beseda, to me neznansko zabava kot tudi: biti anonimna, brez imena in priimka, ki bi kaj povedalo, biti majhna in nevidna, siva miška – se zelo trudim, da bi še v besedah bolj spilila nevtralno obliko, bila bolj dolgočasna, manj glasna, manj se mi zdi

always coca cola

si predstavljate Marino Abramovic brez sijočih dolgih las – lahko bi delala reklamo za šampone proti prhljaju, za gele proti lomljenju konic, za barve za lase, ona pa se – pha! – ukvarja z umetnostjo, ker je to – najbrž – bolj dobičkonosno: biti zvezda, kim kardashian, saj ni bistvene razlike, v belih kockah izložb ali galerij, biti sodobna umetnost osebno, prevzeti pozicijo reprezentacije cele skupine performerjev, jim delati reklamo in hkrati bildati svoj cv: z lasmi!

ikona ala slavoj žižek, pop, za na majice kot če gevara in tisti kavboj iz malboro cigaret (ne gre drugače, oprosti, slovenščina, navaditi se boš morala na leve neujemalne prilastke!), hello kitty, andy warhol i to, kar je še vedno ikonografija, simboli, status, izbire, ki te določajo, neke oblike, točno določene poti, strukture in sistemi, brez katerih te ni, ogrodja in okostja, mehanizmi, ker je biti brez tega nemogoče - to vemo, tukaj ni neke rešitve, utopitve, česarkoli, samo nadaljevanja vedno istega, ah, Heraklit, samo nadaljevanja

tri pike so še vedno del povedi ali stavka, znotraj, od znotraj, od spodaj navzgor ali obratno, to niti ni bistveno, s tem smo se sprijaznili ali vsaj: bolj ali manj, ne moremo se navaditi, a vemo, miške v labirintu, zato je treba najbrž začeti drugače, biti neprepoznan, kar ne pomeni nujno drugačen v malekostih, kot so pegice ali smejalne gubice, nekaj kilogramov gor ali dol, itak imamo vsi mačke in se smejimo istim foram

kako torej, american dream, velike sanje, veliki koraki za malega človeka iz Boja na požiralniku, jožeti pučniki zgodovine, paranoje prisluškovanja, enkrat bo nastopil dan, enkrat!, biti tako disidentski, da nimaš več pravice do govorjenja, biti umaknjen, a ne po lastni izbiri: tisto je še najbolj dostojanstvena odločitev, da se sam odvrneš stran, da prostovoljno zdrsneš brez krika: "Padam!"