egg o

če bi se moj svet popoldne vrtel v drugo smer, bi bilo lažje priti ob pravem času na pravo mesto, tako pa nikoli ne veš, takole sedeč pred ekranom, soncu kazeč hrbet in z glavo v oblakih kot vedno – potem pa naj ti še kdo reče, da je lep dan

večera se delajo potem taka mala poletja, da ni skoraj več nikogar nikjer, ti pa spuščen kot pes z verige malo tečeš in malo hodiš in čisto malo objemaš drevesa vsaj v mislih, vsa ta lepo raščena, a veš, kako je lepo raščeno, tako pravilno, ti narišem, glej – to imamo v familiji

od korenin se še nisem odcepila, zato jih kličem občasno po telefonu in za nohte tlačim umazano zemljo, pa drobnjak! ne vem, kako smo brez njega preživeli zimo, prva gozdna jagodka pa tudi že cveti – who cares za vse ostalo, mi smo tle, anede

»in vsi šolarji ljubijo svoje starše« (za materinski dan)

gojim podočnjake namesto šampinjonov na okenski polici, tisti iz supermarketa so od zunaj beli, od znotraj pa črni, aktualna slovenska politika, pa tudi katera druga, smo globalizirani, zato vse tisto razžrto potisnem nekam med mešane odpadke, lepo pomito in očiščeno plastiko pa zložim v urejeno vrsto poleg stekla – smo kul al nismo

potem se lahko skupaj naselimo v pravljice ali v preteklost: zame oboje obstaja namesto boga, domišljija in te stvari, ki se jih ne počne samo septembra, ampak marec, marca pa res nikoli nisem marala, naštuljen z nekimi prazniki in (kako ironično) prvim dnem pomladi

zame se pomlad začne v očeh in zraste, ko zorijo jagode, prvič bos po travi je poletje, čakam, da bo v nedeljo sneg in se pretvarjam, se pretvarjam, ker nisem bila nič za maškare in ker imam počasi vsega dost laufanja na vlake zaradi vsega, kar je treba v življenju

predvsem pa zaklepaj vrata! prva zapoved in potem nič čudnega, če tudi besede ne znajo iz ust, kadar je treba govoriti, pa roko pred usta, ko zehaš, so nas učili, nova izdaja bontona je med najbolj prodajanimi, ker smo tako uglajeni in tako prekleto kulturni, saj kupujemo knjige, saj, saj in hodimo z novimi frizurami v cankarjev dom

P. S. / »zatorej ni prav nič čudno, da se zemlja vrti, ko pa vsi bežimo drug pred drugim«

pri kosilu

"morskega psa imam med zobmi"

senčnice

metrokilci se nabirajo na števcu, namesto nazaj se vrti ves čas naprej, kot da sploh ne odšteva vsega tega trajanja, ampak to le narašča, vedno se da še nekam priti, recimo zaideš na eni poti blizu smetišča nekam tja noter v gozd med drevesa in namesto enega ribnika, za katerega skoraj nihče ne ve razen očetov in ribičev, najdeš kar dva – a si predstavljate kakšen luksuz je to, zasebni ribnik sredi gozda?

verjetno so ga dali v najem bratje smuk, ko so se preselili med bloke in sedaj tam cele dneve presedijo na balinplacu, imajo celo klub in ko bom upokojena, se včlanim

da dan ne bo šel v nič

ptice vleče na jug tudi pomladi, ker pozimi je sever prelep, sneg, o, sneg, murnove pesmi, kosmi vate tam čez in po tleh in celo sosedje so se ga že skoraj naveličali in ga pustijo pri miru, da se snežinke oprimejo trdnega asfalta, betona in kar je še tega, kar gradi ta naš svet, z veliko kazalnih zaimkov

sanje so pisane in noč se ne prikrade skozi špranje rolet, ampak spi z mano, edino mačku ni všeč, ko na njegove rožnate podplatke lepijo svoje mreže skupne zavesti, ker, aveste, to je sneg, skupna snežinkasta zavest


ali pa samo preveč gledam star trek