maham

svet te ne sme boleti,
ujeti ga moraš v milni mehurček
strpati v nahrbtnik in vzeti
s seboj na pot po vesolju

od zvezde do zvezde
(črne luknje preskočiš z velikim korakom)

besedovanja

me ima, da bi vse preostale besede lepo stresla med sir in pinjole in jih nafilala v paradižnik in zapekla na 170 stopinj, ker je špajza že zapolnjena z njimi in zmrzovalnik kar poka po šivih od vsega tega, kar sem stlačila vanj za čez zimo, ko mi letijo misli iz enega konca na drugega in spet nazaj po telegraf štangah in vsak dan jih je poln nabiralnik, kot da bi vsi hoteli, da se vtisnejo vame s svojim pečatom, s sabo, ko tako pisano potujejo po mojem horizontu, en kup oči in rečic, ki se nočejo ustaviti in vrtinci, ki te pozaugajo, da jim ne uideš, kar tako, četudi vstaneš, skorajda skočiš iz stola in rečeš, da greš domov

preveč vsega je vsepovsod in vse in vse in vse kliče po tem, da bi se vsega znebila, otresla, ker tudi, ko grem nosim nahrbtnik s seboj, ker je tak čas, da nikomur ne moreš zaupati, jaz pa se ravno učim zanašati na druge, nikoli ob pravih trenutkih, te bo že izučilo, mi žugajo s prstom, bi celo življenje nizala koralde na posušene travne bilke iz besedja, če mi ne bi bilo treba nikoli brati na literarnih večerih, in če bi lahko kljub temu preživela, ker kljub naivnosti še vedno ne verjamem, da mi bodo obresti od lastnega truda, ki ga ne sejem preveč na široko po svetu prinesle finančno stabilnost, sploh pa moje delnice od čajev ne kotirajo visoko pa tudi so mi miške in črvički razjedli zasanjanost in avtomobilčki so mi že vse prevečkrat raztreščili mačke po asfaltu, da tistih posnetkov iz Srebrenice sploh ne dodajam, ker imajo tudi drugi (včasih še več) na zalogi

tok o tem zadnjem, tok o Janši in tok tok o izobrazbi

ni, da ni

zavidam ljudem, ki znajo govort

ww

svoboda po znižani ceni

razsuta sem v drobcih stavkov, ki jim ne znam najti skupnega veziva, da bi si kupila lepilo, sem pozabila, pa še ne moreš se po tem dežju peljati s kolesom, ker res nisem za prehlade pa vročino in nikakor ne štekam tistih kokošk, ki so me napadle danes tako profesionalno, strašansko na glas in še preden smo vstopili, se usedli za trenutek, pogovorili – če hočete skleniti posel, morate orng mahati z rokami in poskušati prodati še sebe, če je treba, ker obiskovalec gotovo nima pojma, niti o bontonu, in itak sploh ne obstaja kakšnih posebnih hakelcev pri sklenitvi zavarovanja, ti nastopijo šele potem, ko se ti kaj zgodi, kot strela z jasnega padejo iz neba, nebodihjihtreba, in kako težko je dobiti točno tisto, po kar si prišel – kaj pa, če bi raje to, to je tisto, kar potrebujete, in to na način, da se mi zaupanje odkotali 60 km stran od nje – bom pač sklenila polico kje drugje – živela konkurenca

sicer pa smo v eri zapravljanja, in, ne, niso krive razprodaje, je treba kupiti toliko stvari, da čevlji in mp3 iz mojega seznama sploh ne pridejo na vrsto, pa sončna očala takisto ne, če se je pa vmes uštulila čelada pa same pomembne inu nujne reči, in to jaz, deklič, ki sanja o življenju brez trgovin, ki sanja o preprostem svetu z suhimi jabolčnimi krhlji in kosmiči namočenimi v vodo za zajtrk, o reciklaži sveta, Cortesovi divji hrani, začenši s koprivami namesto špinače, pa stare prašne omare, da iz njih izvabiš tam še živeče duhove in jim sprašim hlače – tudi kakšne najdem, morda kakšno krilo, da mi da zaleta, 100 % pamuk, tekstilni kombinat boris kidrič zadar

pa sem že mislila, da sem prebolela, da sem si osnovala druge rutine, ki naj bi me zaposlovale, recimo zelo koristno kuhanje kosila, ki sem ga do sedaj velikokrat preskočila, celo posteljo sem postlala in v knjižnici sem plačala le 70 centov zamudnine, vsak dan zajtrkovala, sem že začela verjeti v preprostost skodelic iz vseh mogočih vetrov prinešenih, pikčastih made in yugoslavia, in da so tisti čajniki in servisi z posebnimi skodelicami za sladkorne kocke in mleko le moje malomeščanske želje, ki jih res lahko odvržem v posebni zabojnik za neureničene sanje (poleg tistega za papir in steklo)

ne vem kako se mi je uspelo zopet zagozditi med znane koordinate, ki so se mi vmes že malce odtujile, da jih bo treba spet udomačiti, jih s skodelico mleka privabiti kot kakšno malo mače, pasti zaupanja in domačega računala, ki tako zelo zna upravljati s tvojim prostim časom pa so me prijatelji, kdo pa drug, vrgli s tira, me strpali na kolo še preden sem dobro razpakirala potovalke, da je vse skupaj ostalo v nedokončanem stanju razpostrto vsepovsod in jaz sem že letela proti še bolj retro pridihom, proti sebi še od dalj nazaj, se zagozdila na tisti stol in nisem hotela z njega, ker rexi so itak zakon pa kuhinje stare oranžne farbe, pa meni je ta svet v bistvu všeč, čeravno ne razumem gospodov na telefonu, ki mi nočejo odpeljati starega papirja, češ da se ga za 20 evrov itak ne splača zbirati, ampak, gospod, to je vaše delo, no, če bi bilo po moje bi si spletla pulover, če bi ga znala, in iz makrameja zvozljala prihodnost, ampak kaj, ko nas učijo, da je lažje, če jo kupiš, po možnosti prek(o) interneta pa s kartico, ampak je pa svetleča pa lepa, pa še oranžna, pa varna, itak, z našim zavarovanjem se vam nič ne zgodi, poskrbite zase, tu smo za vas, rabiš še kaj, prinesi denar, sploh ga rabiš veliko za stike z naravo in s sabo in najdražja je tista, na kateri v enem grdem fontu piše svoboda pa sem jo kupila

včasih

včasih, ko utihnem, se mi zdi, da ves čas ponavljam samo eno in isto kot kakšen hrček, ki v nedogled goni svoje kolo, čeravno sem v deževni dobi, potuhnjena v svoje varne bube in kokone, ki kar naenkrat omejujejo, ko se utvari varnosti štirih sten prav po morovičevsko posmehuješ, češ, kaj mi bodo v tem preciviliziranem svetu prenasičenem z nakupovalnimi centri in na obrobju se rojevajo tisti kvazi divjaki, ah, sem znamovana s houlbeqovimi idejami, čeravno njegovega imena še vedno ne znam zapisati, kot ne morem skriti ob kritiziranju grdih kavčev svojega umetnostnozgodovinarskega porekla – nekoč ga bom zatajila v svojem življenjepisu kot Cankar svojo mater, ampak me bodo razkrinkali, aha, njihova si, ampak kašni Matjaži in Mareti iz prejšnega stoletja, z belimi nogavicami in s ponči, taki dolgolasi pa prav nič newagevsko hipurski – ravno prav retro, da jih imaš rad – oni, bodo še vedno nekje tu, čeprav jih vidiš šele, ko pade tema – ko zvezde

in potem sploh ne vem od kod se mi prikrade tista prepričanost vase, da se zanesem na lastno svobodo, ali pa je to še edino, kar mi preostane, kot tistemu človečku iz Moderndorferjeve zgodbe, ki se je šel po strehi enostavno sprehajat pa so ga prestrašeni ljudje za njegovo življenje in psihologi vrgli dol – mene ne bodo, ker moj problem je ravno v tem, da vidim v vsem še preveč smisla, ampak kaj, ko se ta ne ujema čisto s to tekmovalno ali pa čisto preprosto realno in samoumevno skrbjo za bit – in potem tako sploh ne vdano v usodo lepo po malih luknjicah in razpokah zlezem, prelezem, brez kakršnegakoli strahu v žilah, suvereno, da nihče ne bi verjel, da sem to ista jaz iz tiste klopce v tivoliju, da sem to ista jaz, pa itak so mi verjetno razčesnili lobanjo – kak Raskolnikov je bil s sekiro in sedaj sem kalejdoskopsko razdeljena na mnogotere koščke, ki jih še ne znam sestaviti čisto dobro skupaj in tako si še vedno z nohti razpraskam pike komarjev in diham na škrge, kadar mi zalepijo usta, in še vedno čisto preveč verjamem, da bi spet z očki povožone srne začudeno zrla predse, če bi se znašla na tleh

sem se odločila, da bom imela neznansko srečo – potem bomo pa vidl – če že ne verjamem v bogove, lahko vsaj včasih verjamem vase

filEm

padale so, še padajo, ko se izgubljam med črkami, namesto med oblaki – še vedno bežim, čeravno bolj počasi in brez tistega naivnega zanašanja na to, da bo enkrat minilo kar samo od sebe – ko se bo spet nagrbančilo in me ujelo, bom spet na istem, ampak sem potlačila, zaprla v omaro in se spomnim na to vsakič šele, ko jo že odprem pa se vsa njena vsebina raztrešči po parketu, da potlej spet tlačim in tlačim in še vedno nabiram in odlašam in odrivam in se skrivam tudi med platnice, padajo kar po tekočem traku, od nabokova do naomi klein, od pereca do kafke, preostalega pa ne bom napisala, da trojna formula tokrat ne obvelja (prosto po mojci)

pa ne vem, če imam res kaj veliko povedati o njih, o prebranem – to je toliko več svetov v moji glavi, da jih ne morem enostavno popredalčkati, ko se vse preplete – pa ne le, ker jih berem več naenkrat, ampak se vzporedno dogaja še resničnost in virtuala in je v sosednjem stanovanju čisto drugo vesolje, kaj šele v naslednji ulici, v naslednjem kraju – toliko o referendumu o pokrajinah

sem včeraj, ko so se na nebu zagozdili velikanski črni oblaki, sredi velikega polja, sredi koruze in sredi pšenice in trave, zaslišala saksofon – nek fante je stal tam sam samcat in zvoki so se tako lepo zlili z okoljem, začetek nekega filma, mogoče je to tudi eden od izhodov, da si predstavljaš, da je vse le na platnu, da tebe ni tam

seveda bom zbežala še dlje z bencinom, kot da se sonca še nisem najedla ob kosilu na obali, ko mi je pogrelo malvazijo, ker res ne razumem kako ti lahko prineseljo vino že toliko prej, da je vse toplo, ampak tja kamor grem, bo pivo drago in res ne vem, kako bo, vse to, četudi bo dober film, dobra ireala, nadrealistično in malo bolj proti jugu – ni naključja v besedi sur-realizem

v bistvu se zdajle filam z merciji in razmišljam o zdravstvenem zavarovanju in o ljudeh iztrošenih od življenja, ki nimajo kam zbežati in v svoji osamljenosti na lastni koži in srcu in ožilju in raku čutijo duhovno puščavo, v katero jaz le na trenutke verjamem, pa še to se tolažim, da je le zaradi menstruacije, ker včasih, včasih se ti pa le zazdi, tako po svetlanino, da smo pa res vsi ljudje in bi lahko praznovali skupaj, ker sem še vedno le eno naivno šibko dete, ki ima še čisto preveč rumenih barvic in temper na zalogi

ker, navsezadnje, nam včasih rata, se takole znajti v ovoju nekega stanovanja, za isto mizo, ko se smejimo in mečemo karte dokaj odkrito in se nam zdi, da sploh ni važno, koliko se zares poznamo, če se tepemo za lubenico iz iste sklede in si delimo nekaj istih spominov, recimo, kdo je komu skuhal kavo z mlekom, da tista tema in dež in mraz od zunaj ne morejo notri, četudi so odprta balkonska vrata in se vonja nežen vonj mehčalca pravkar opranega perila

se nam zazdi, da smo, če že ne iz istega sveta, pa vsaj iz istega filma, sveže prepleskanega na rumeno za stene in svetlo modro neba za na strop

železne srajce po najnovejši modi

Vse svoje življenje sem zbrala skupaj na usb ključ, da se, ja, ne bo kaj izgubilo, nato pa vse skupaj nekam založila.

Se sprašujem, če nas kdo čaka, takolele ob večerih zatlačene za svojimi zaroletanimi okni in obsijanimi s svetlobo ekranov – zna biti, da tam nekje v temi, kakšne oči mislijo isto kot ti, le da ne opaziš, ker greš mimo hiteč, se mi mudi, mudi, zamujam, jaz pa vedno prezgodnja in čakajoča, z eno tako po krščansko vzgojeno vestjo, ki je vse preveč odgovorna.

Zna biti sranje, zna biti, če preveč opaziš enih podrobnosti, ki bi jih ljudje najrajši skrili, če si preveč dovzeten, če se ti zdi čudno, če nekaj rečeš in odmev ne pride nazaj, če se vsi pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Me ima, da bi imela pogum (ga zadela na lotu), da bi si upala s palčko drezat v brezbrižnost, kako, kaj in zakaj, pa klicarit, se dret na uho, ampak mi je mir prevelika vrednota, da bi ga šla kalit.

Sem pač pridna punčka, ki riše lepe risbice, čeprav barvic pa nikoli nisem marala šiliti in najbolj fajn mi je, če se nikomur ni treba nikamor obregovati, ampak to se še v sanjah ni pripetilo, ker vedno je kaj, zaradi česar moraš in bi moral, pa morda ne, ampak res bi bilo treba samo na glas izreči, dvigniti roko, četudi brez argumentov, ampak to se meni ne zdi prav in potem ti rečejo, avtoriteta, to si ti rekla, če dam naprej, boš ti odgovorna. Ja, hvala, in potem se sprašujem od kod tresoča roka in razbijanje srca, kadar nisem 243 %. Ali pa morda zato ne maram psihologov, itak.

Je toliko enih stvari za povedat, da me res čudi, da so tudi najglasnejši tiho, kot bi pozabili govoriti še kaj drugega kot tisto, kar so si zasalotejpali v možgane, navada železna srajca, pa ne smeš se preveč razgaliti, ker ranljivi pa nismo, to pa ne, četudi vse drugo, ampak potem nas pa zjebejo take čisto človeške reči, na katere nismo več navajeni – ko bi enkrat lahko govoril in bi te poslušali, pa ne znaš več.

Ampak se nam ne sme zgoditi, tudi prazne hiše govorijo, za tolažbo in za svet.

padat!

Začeli bom nekje od sredine leve (brez prerivanja, lepoooprosim, mi smo civilizirani ljudje, in, ne, nismo na protestnem shodu). Lahko tudi ne začnemo in gremo eden mimo drugega dalje, saj veste kako to gre. Ko potem kakšen torek dobiš mesić: sori, k sm te v petek zignoriral. Ja, ok, tud če me ne bi, ane.

Je rekel Uroš, un k jest ne vem, kako mu je ime, da mogoče je pa problem v tem, da smo kot otroci premalo plezali po drevesih in premalokrat padli iz njih. Z enim drugim Urošem sva več kot eno uro reševala en sam samcat fakin sudoku, ampak sva vztrajna na koncu zmagala, ker tudi Chris Sharma ne spleza vsake devetke iz prve, kanede.

Otrokom je treba pustiti, da se igrajo, let your children play, pa mucke moraš spuščati skozi odprta vrata, da grejo ven v svet, četudi jih potem povozi avto. Včasih kdo spleza tudi skozi okno, posolira eno 5a, 5c-jko, brez štrika, za posladek po kosilu, za katerega smo morali iti trikrat v trgovino.

Posode noče pomiti nihče, ker mi nismo z reklame, ker ne vem že kje, pomoje v enem Babnikovem uvodniku za Kontejner sem prebrala, da so tudi taki nasmeški na vsa usta doma samo še tam, čeprav ni res: lahko tudi nasmešek iz reklame od colgatea preneseš v RL. Pa cinizem v disertacijah je dobrodošel, četudi profesor reče, da ne.

Kako že: There are too much reallity in this world. Troo. Pa vse preveč se jemlje stvari resno, ker največji keč je v tem, da nekoga zaradi njegovega sivega puloverja in anemičnega pogleda označiš še za večjo mono kot v resnici je, ker on še bolj resno jemlje strukturiranje in organiziranje in vsem se zdi tako fakin nenormalno, da sredi leta odnehaš, da ti je dovolj, rečeš me la suda in greš, hohoho, ptič, lev, legenda.

Svoboda je tista, ki jo najbolj cenimo pri ljudeh in potem vsi ti fantki, ki jih občudujemo, in ja, samo fantki so, ker ženšče pač ne more biti ptič (da bi me feministke, ki mi kuhajo vročo čokolado s pogledom poslale pomivat tanjavčeji kup posode, ampak saj je že Svetlana povedala vse, ni treba čist nč pridajat).

broken social scene

včeraj sem se cel dan igrala anoreksijo, besede drvijo skozi predore po avtocesti, da jih nihče ne ustavi, nekje obtičiš v isti skledi zmeštran z vsemi drugimi, ki sploh niso slabi, te gledajo ene lepe oči iz druge strani mize, spet druge sive malo zatajijo s svojo naučeno strogostjo, ki jim ne pristoji, vse preveč i-jev, vse preveč vsega in tisto migotanje snega s slike, ko se čas obrača po soncu in se ti zdi, da je bilo zate, čeprav zares ne veš, čeprav le sumiš, ampak nekje na dnu veš, nekje na dnu se zaveš, da gre od sedaj naprej počasi lepo po stopnicah spet navzgor

zvečer po celem dnevu brez hrane hladilnik poln vsega, si režeš kruhke s sirčki s pršutom in fige, melona, jogurti najboljši na svetu, po stopnicah gre in hkrati po skalah, ker načeloma naj ne bi nikoli postajalo lažje, ker so ocene vse težje, ampak kljub vsemu, je važen tisti detajlček užitka in tega, da stečeš nasproti odprtim vratom sveta, ki čakajo nate, da se spet lahko zaneseš na srečo, čeravno ni še čisto vse zvezde v tapravih koordinatah, ker še vedno nekatere zaspanke zamujajo v službo, da se mora komet repatec stalno jeziti in varnostniki morajo biti, žal, ker obstajajo ljudje, ki mislijo, da osnovna pravila za njih ne veljajo, vse tiste table z nešteto napisi, prepovedano odlaganje odpadkov, bi morali dodati še, ne kradi kipov, kot da kakšne take reči ne bi bile že samoumevne

ne rabim napisov, rabim kakšne take oči na drugi strani mize, da me pomirijo, ko takolele izgubljena tavam med opombami, med vsemi tistimi kurzivnimi pisavami, ker vse to je le papirnata birokracija, ki ne vodi nikamor, se počuti majhna in šibka in se ne znajdem, da sem svojo ahilovo peto stlačila na usb ključ in zapekla na vse cdje, da je ja ne bi kdaj kje pozabila, četudi me za trenutek včasih prešine, da se da kakšen tak hendikep lepo enostavno preslišati in prezreti, ker ljudje to počno, ko v trgovinah kupujejo brezbrižnost po akcijski ceni brez recepta in jo znajo zelo dobro uporabljati brez navodil za uporabo

»tamle v vrvarni ga pol metra zastonj dobiš, več pa ne rabiš« je rekel brezdomec s Kongresnega trga, »na ulici ti ne preostane drugega kot, da se znajdeš,« kot morajo nekako preživeti vsi ti psi, ki ne morejo s svojimi lastniki na počitnice pa tavajo po mestu, v tej strahotni suši, da ni nikjer nobene luže, noge opletajo, ne zaupajo najbolj ljudem, da sem ga komaj prepričala, enega takega lepega črnega labradorca, da je pil, sem ga malo pobožala, nato pa je šel dalje svojo pot, ni hotel ostati, upam, da srečno

ker ne vem kje smo pozabili ono primarno človeško odgovornost do sočloveka, do soživih, da potrebujemo borbene aktivistke, vegeterijanke, borke proti mučenju živali, da nas opozarjajo, da potrebujemo položnice Unicefa, da se zganemo vsaj včasih, takolele mimogrede kot nam pogled zaide v izložbo

ker bistveni problem poletja je tako ali tako depilacija in pokrajine in referendumi so pomembni le toliko, da eni na druge kažejo s prstom, kdo je kriv, da se lahko razpravlja po šankih ob morju o naših in njihovih in o fuzbalu, medtem ko nam svet polzi skozi prste in roke, ki niso naše, upravljajo z daljincem in menjajo programe in nam se zdi, da smo spuščeni iz vrvic in obsojeni na svobodo, kot oni psi z nezaupljivimi očmi in kot vsi brezdomni ljudje, ki v nedeljo ne najdejo kotička, da bi imeli svoj mir, ker »to je tisto, kar najbolj pogrešam,« je še rekel, potem pa sem šla, s skrbjo za lastno bit, ker sem nenazadnje samo človek, malček izgubljen človeček, ki se ne znajde najbolje v lastnih začrtanih ciljih s svinčnikom in z radirko, sem se zapletla spet med obroč brezosebnega labirinta, namesto da bi z eno samo besedo rešila poletje