med vrsticami se nekaj zgane, pomeni se razširijo in očesne
mišice zatrzajo ter pošljejo živčnim končičem signale, ki bodo v možganih
prižgali posebno stikalo za izmetavanje, ročico, ki se iztakne le ob posebnih
priložnostih in začne mleti z močjo vsaj 400 w več kot 2 minuti, da se pregreje
in zaiskri, kot bi nekdo presekal električni kabel z ostrim predmetom, sicer pa
je vse zelo zabrisano, blur in sfumato, nobenih jasnih obrisov, sliko je treba
šele izostriti
tako se rojeva čobodra pomenov, smrdeča brozga, 'da, prav
imate, gospa doktor, bruham!', a le ob posebnih priložnostih, ki pridejo ne
glede na vremenske razmere po zaledenelem terenu brez derez in po nespluženi
cesti, ki pridejo ne glede na to, koliko ur spanca ti manjka, ne glede na to,
kaj je bilo za zajtrk, potreben je le impulz trenutka miru, ko se zlekneš z
občutkom, da ti sedaj pa nič ni treba – temu rečem: čas za čaj, lahko pa bi
rekla tudi čas za reklame, tistih nekaj minutk odmora, ko ni programa in se
pralni stroj ustavi, preden začne vrteti boben s centrifugalno silo, ki se
sliši še nadstropje niže
saj kavča res ne rabim, ampak bolj udoben stol, za katerega
se pretvarjam, da je fotelj, pa z veseljem uporabim kot večfunkcijsko napravo
in ga zaskvotam za prav tako primarne namene kot za tiste, za katere dela dren
v prostoru: branje je refleks, zato ne morem mimo črk, ne da bi jih povezovala
v besede, začnem cmokati nekje znotraj, odpirati usta na stežaj kot dojenček,
ki je lačen, na široko se odprejo vrata v neke čisto druge sfere, povezave,
konekšne: a veš, tisti koližn, ki se ga trudiš sprogramirati, da bo tvoj
striček hodil po tleh in ne bo padel v vesolje – ko berem, tega ne rabim,
prosti pad iz Gardalanda nekam v tri krasne – nikoli ne veš, kje pristaneš
ruševine letala, pobiranje po tleh, angelčki v snegu in
poledenelo cestišče, korenine drevesa, v katere se zapleteš z mislimi, močvirja
nejasnosti, mimo katerih ne moreš zlahka, vzhičeni pogledi proti nebu,
hitrostne dirke in hlastanje, ko se iz enega kvadranta v drugega premakneš
nepredvideno kot Voyager skozi črvjo luknjo: s spodvitimi nogami in sključeno
hrbetnico, očitno brez trebušnih mišic, ker jih do sedaj še nihče ni našel, kaj
šele videl, kako jih uporabljam, s prepolno skodelico, ki se nevarno premika iz
roke v roko, ker jo je težko odložiti, in s knjigo v roki – vem, tu mač
romantične idile že brez snežne kulise, a ne morem pomagati: takšna je realnost
– res fino je imeti čas za brrranje
