e-migrator

se že celo jutro na glas režim kot pečen maček na kitajski način, ko prebiram stare zapise z dokumentiranimi svinčenimi inu svilenimi penetracijami alias kulturnimi izmenjavami, čeravno nam zlovensko zeleno fovšijo povzroča le še špelino tak isto prav fino sukanje po tipkovnici, ker je bojda moro že odletel nazaj domov in si Drago Jančar (edini, ki bo v celotnem sestavku dobil veliko, opa, Veliki Začetnici) lahko odahne in pozabi na paranojo zaradi srečevanja bežnih znancev v zahodni afriki, kjer še bog včasih pozabi spoštovati prvo božjo zapoved (pomagaj si sam in bog ti bo pomahal)

Lahko vam v Ljubljani, ki imate redne službe in to…

impresije

ko takole posedam, čisto sama v veliki dvorani, in zajtrkujem s pogledom tiste naše največje kanonizirane mojstre, takšne špinačno zelene in s kozolci obdane, na ravno pravi razdalji, da se iz pastoznih špohtl nanosov izrišejo podobe gospodične s parazolom, da je vsa rdečelična, sejalec poleg nje še vedno raztresa svoje seme in tam v kotu se dviga iznad meglice črednik, ko na sosednji steni snežijo snežnke nad Škofjo Loko in Kamnitnik, ki me verjetno opomni, me spomni, da stehtam med sabo različne poglede ob jutranjem svitu: je bolje za zajtrk na višji nadmorski višini malicati kislo mleko na sončni pripeki ali med štirimi stenami ždeti na stolu in imeti pred očmi skorajda vse kanonizirano najboljše slovensko

seveda smo za drugo, za zrak, ki ni prišel čez prezračevalne naprave, ker me prepričajo v trenutku z dj no, boš cel dan na zraku, me prepričajo za macesen, ki s koreninami raste iz zemlje, ne le, da je tam na razstavi in tista soteska Dolžanova je tako lepa, da sploh ne verjameš, če pa s Tržiča še veter ni dober, tam pa taka krasota, ene take Corte slovenske in oni tunelčič v skali pa vse tiste spodbujajoče oči in nasmšek iz reklame za Colgate tam spodaj, ko vidiš, da so vsi s tabo in da te prepričajo še v tisto, v kar sam ne verjameš: da ti rata ustvarjati zaupanje na enem takem poganskem kraju, ko ti sonce nabija v glavo, dokler ne pade noč in te v avtu pričaka ena taka fajn jazzy muska, da res paše po tistem pivu k tisti polni luni, ki tako okroglo sveti, da res ne morem od nje odmakniti pogleda in še enkrat vem, da se je splačalo, da mi res ne bi bilo treba s seboj vlačiti Borgesa, ker bi lahko že v naprej predvidevala, da se bo spet izšlo, ker na tem svetu je dovolj prostora tudi za tiste, ki na njem nočejo ničesar pustiti, za tiste, ki ga ne bi radi zaznamovali s sabo, ampak se ga samo naužili

in, ne, nisem vzela fotoaparata, ker Katja pravi, da je treba fotkat z očmi in so me učili, da je na razstavah, kjer so originali, prepovedano slikati slike namalane na platna in grafike Hinka Smrekarja ti prav polepšajo dan, ko jih gledaš, pa Groharjevi Kamnitniki naslikani v različnih delih dneva, da si prav predstavljaš kakšnega Ferda Vesela, kako s polnim nahrbtnikom zajcev lazi pred tabo v hrib kot vsi mi, ki smo se znašli pod soncem, da naberemo vtise in ugotovimo, da je najlepše, kadar misliš, da ti bo spodrsnilo, pa ti ne

umetnost

klasicizem si predstavljam tako togo, z naškrobljenimi ovratniki in ravnimi linijami na robovih hlač, umirjene barve, prav nič poletno, malo temačno malomeščansko v salonih, kjer se rožlja s srebrnim priborom in presneto pazi, da se ne popacka, ker tega enostavno ni v scenariju, kljub temu pa gre za moralne vrednote, za red in brezhibnost, popolnost pravičnih vladarjev, umirjenost in polikanost v kostimih s kravatami in navduševanje nad kvazi belo antiko s skulpturami metalca diska na vrtu

oče v sivi obleki z odvetniško pisarno in mati v večerni toaleti, ne preveč načikani, arhitektka, nimata otrok, ampak pravnike, se vozita s sivim audijem, zahajata v Dramo, kadar izvajajo klasike in v dnevni sobi se na polici šibijo celotne izdaje in zbirke Velikih, katerih imena niso tako zelo bistvena, kot knjižne platnice, ki se morajo ujemati z ostalim dekorjem – slikami, in seveda Cankarjev dom in opera so vsaj na mesečnem repertoarju pa večerje s poslovnimi partnerji, seveda z gospodinjsko pomočnico in vse tiste izložbe z bizarnimi cenami

na dugi strani pa potrošniški barok na prehodu v rokoko kakšnega supermarketa s pisanimi pokrovčki jogurtov in ostalih embalaž malomarno raztrosnih po policah in en kup napisov akcija, ceneje, novo v vseh nemogočih fontih tega sveta, vmes pa pareo rute z zlatimi resicami in vozički polni ajvarja za na morje pa vse ti šopi reklam vsak dan v nabiralniku

brezplačni časopisi razgrabljeni, čipkaste zavese in prtički z velikimi rožami, napihljive blazine po res nizki ceni, ponaredki croxov, paštete, dokaj dober avto na kredit, prevelika hiša še iz socializma za vse naslednje rodove s televizorjem in Delovo in Dnevnikovo zbirko v dnevni sobi in seveda nobenega varčevanja za prihodnost, saj še za kruh nimamo, ko je itak vedno dražji, oh, ta vlada, ki je vsega kriva, še dobro da bodo volitve pa še dobro, da imamo loto, da gremo lahko enkrat na vsake toliko na pico pa v Kolosej

-----------------------------
Opazka: prvič opaženo in spoznano, da končnica za ženski spol -ka pri arhitektu tvori čudno zmes zaporednja štirih soglasnikov ktka in ob tem takoj misel na zgražanje nekaterih nad Toporišičevim zagovorom Ana je arhitekt (sam kontekst ni bistven) - nihanje med bizarnostjo feminizma in kvazimačizmom, estetski kriteriji odpovedo, nihanje med barokom in klasicizmom

si iščem zemljo v očeh

Najlepše je iti za zajtrk v trgovino v pižami – se naredi eno tako poletje, ko ti ni treba zares vstati in se preteguješ zelo počasi in se vonji kave mešajo z brenčanjem kakšne nesramno velike muhe in zunaj je sonce in tista zelena trata, ki je že dolgo ni nihče pokosil.

Se spomnimo enkrat takolele že zbrani za mizo, ko si krademo koščke kruha in banane, da si je bojda iz kakšnega priročnika deset korakov do svobode dobro izbrati vodilo in se ga cel dan držati – ker je to modno, pa če se ravno ne gremo joge in džoginga pa tudi psa nimamo, da bi ga navsezgodaj peljali na sprehod, zato se pretvarjamo, da meditiramo ob aksiomih Spinoze in se brez dvoma strinjamo, da je moral biti, glede na povedano, celo življenje zaprt v kleti – kako aktualno!

Pri lakomnosti se skorajda skregamo in pri paradoksih državljanov sveta z divjimi konji, ki morajo plačevati davke vsaj na lov in nabiralništvo, ampak ženske na kosmičih pa morajo biti suhe pa čvrste pa pika, najbolj bistveno pa je, da nimajo previsov, ah, ta plezalska terminologija.

Potlej se porazgubimo na vse strani sveta, eni na ležalnikih, drugi ob računalnikih gledajo skozi okno noseče sosede, tretji razmišljajo o neumnostih kohezije in koherence, medtem ko četrt pečejo polnozrnate rogljičke in šestih sploh še ni, ker bodo šele prišli, tam nekje enkrat ob enih, tam nekje enkrat ob dveh, da nam ne bo treba poslušati sitnarjenja mucka, ki bi bil rad pogumen in bi res rad raziskoval svet, kot mi, če nam ne bi sistematično ubili radovednosti v izobraževalnem procesu, ki res ni kaj prida, če pa ti v predavalnicah ohlajajo možgane na – 15 stopinj, pa ena taka prekleta resnost se jim usuje v glas in v poglede ob branju Lacanovih interpretacij, ker meni se zdi, da pa ta naš sistem res ni kaj prida, če ti nihče niti enkrat vsaj namigne na Franka Zappo, da tega, koliko vemo o raznih aferah JBTZ sploh ne omenjam – bi morali videti poglede ob teh obletnicah in unem Tasićovem članku v Mladini – a Janša, da je bil, ares, če bi pisali kje drugje, itak sploh ne bi verjeli.

A ne bi bil že čas, da bi kakšna misica spremenila svet?

In potem si na večer najdeš zemljo v očeh in se ti zdi, da se je obrestovalo tolele iskanje svobode z odprtimi šipami avtomobila na parkirišču in prtljažnika po cele dneve, ko verjameš, da itak ne bo nihče ničesar ukradel, ko me začne zanašati nekolikanj v levo, me vlečejo štriki in mi v ramenih poka v zaporedju rafalov, zato tisti nesmeš in nemoreš odpadejo z levitvijo kože kakšnega gada, ki se baje skriva v vsem tem šavju, ki se ti znajde na poti, da ti morajo drugi usmerjati poglede. Vsi ti prijazni ljudje, ki ti posojajo besede, ne glede na besedni red in S-strukture, da je v zraku vonjati solidarnost in veliko poletja, ko se filamo z napolitankami in bi jedli samo še sredico od rafaela.

Pa seveda ne Rafaela, kaj šele Michelangela, ki je bil itak gej, pha, pha, kanede, pa nima veze, če se vsi lačni zapodimo in izgubimo v trgovino in kupimo samo točno tisto, kar smo hoteli – pomaranče bi, pa ne smeš, ker smo se zmenili samo za mozzarelo.

- Lj, tle majo mozzarelo!

- Ampak midva mava še origano doma.

- Mi tud, pa še baziliko.

- Midva mava tud bazilko!

In pri sendviču je ne glede na sestavine najboljše to, da je pogret.

iz srednjega veka

ni mi všeč, kadar se takolele prostovoljno zaprem med štiri stene in mrzlično iščem vse mogoče rešitve znotraj svojega malega kvadrata, črni kvadrat na črni podlagi, ampak z rdečo obrobljen, ker je tako težko stopiti skozi vrata, ker je tako težko se spet prebiti do 21. stoletja, če me pa vsi potiskajo proti srednjemu veku in naseljevanje Slovanov od 6.-8. stoletja pa še Trubarjevo leto, vsa tista različna gubanja draperije mehkega, zobčastega, težkega sloga, odkrušnjene freske, z očmi našopanimi na široko od črnega čaja, da mi je res žal za tako lep dan, ki je ostal zunaj mojega praga in jaz kot en posušen jasminov cvet izgubljen nekje vmes med vso navlako in sanjami o Novi Zelandiji

in kaj bo potem, da me ne bo spet ubilo, to pretvarjanje in igranje, magari na citre ali liro, igranje z ognjem, ki počasi ugaša v očeh in te mine, ti vzame vse upanje, da boš bos kdaj prišel čez, pa itak moraš biti v nogavicah, da se ne prehladiš, da spet ne ponikneš nekam v svet brez zunanjega, brez sonca in vsega tega, da skoraj otopiš, da pasivno obležiš – pa res ne bi, hvala, pa itak mi ne bi uspelo, ker bi me milijon rok povzdignilo v smer, v katero sama sploh nočem, ko se velike mačke sanj igrajo z miškami in mi pošiljajo kače namesto svobode, zmije zavite, prapočelo vsega hudega, čeravno so bile tudi Marije kot nove Eve krive, itak, ženske, kdopadrug, četudi vsi ti Kristusi z nagnjenimi glavami povešenimi in v materinem naročju mamini sinčki mi tudi tripljejo že prav mogočno na živce – res ne bi rada spet vedela za čisto vsakega vse letnice in gube na oblačilih in me ima, da bi vzela enega Bukowskega in enega Feota s seboj, ker je Johnny Bravo rekel, da mu je mama prepovedala, da se pogovarja s tujci in se tudi jaz ne smem, zato bi mela res rada sabo vsaj enga prjatla, četudi le v obliki pesniške zbirke – bi se bilo treba spet malo potopiti v poezijo, da me reši, in da odplavam tja med oblake, ker sem postala tujka svetu lastnih misli, ki se jih bojim ali pred njimi bežim, ves čas

pike sem odpustila, velike začetnice na začetku stavkov diskriminirala in krajšanje pozabila, da se zdaljšam, da naredim nekaj iz dneva in iz sebe in iz vsega tega, kar mi preostane in kar je tu – imam še cel list to do za uresničiti, kaj bi naredili, če bi zvedeli, da imate le še mesec življenja – verjetno bi me dokončno minilo urejati vse skupaj v celoto in bi si upala veliko več kot si zdaj, pussy kot sem in res ne vem, kako mi uspe potem biti tolikom trn v peti, ker za moje pojme je bistvena razlika med ponesreči in zanalašč in s slednjim delati hudo je res out of my point of view – ne štekam, pa če se še tako trudim, ker med precvikanjem gum zanalašč, popolno ignoranco in žaljenjem zanalašč in počečkanjem nečesa, kar nekomu nekaj pomeni zanalašč, ni razlike

in itak se gremo s konkretnimi primeri, ker tisti abstraktni otroci v Afriki nas pač več ne bolijo, takolele lepo zaflikane v naše mikrosvetove, naše male samozadostne vile s pregradami in ograjami, ko se samo znotraj njih upamo igrat, ker zunaj so vse sorte ljudje, ti tega ne veš, ampak ljudje so žleht, in seveda imajo prav, da ne vem, ker res ne vem, ker res ne verjamem, ker nočem verjet, pa me vedno znova lastno upanje pohodi, ko se spet sesuva nekam u tri pm, da moram loviti ravnotežje med vsemi čermi in ta naš prelepi svet je vse lepši, ljudje so res čudoviti in odnosi so plezanje brez štrika – če je, je le iluzija – bi rada, da bi bilo tudi v resnici tako in da ne bi bolelo, bi rada, da ne bi bilo stranskih učinkov, bi rada, da bi se pogovarjali še s kom drugim kot s farmacevti, bi rada kljub temu kdaj bila tako zelo prepričana vase, četudi samo o tem, da se tega ne sme: »jst sm samo popoln« – oh, ta prokleta slovenska skromnost!

pjt uzun

spet smo se začeli zbirati na odru prebujajočega poletja, da skupaj premagamo pasivno brezbrižnost in rutino vsakdana s čim več neumnostmi in smo se začeli prebujati, odmikati od resničnosti z nadrealističnimi idejami, ki jih težko najdeš v knjigah, ker gre za občutke, ki jih je treba iz kot, da bi si rezal žile z žago preleviti v čisto veselje, da Žiga res ne bi mogel bolje ubesediti točno tega, kar se mi že predolgo plete po glavi

in seveda vem, da ni zdravo, še vedno na pol prehlajen, sedeti ponoči na kakšnem mrzlem stolu premalo oblečen in vem, da je treba z antibiotiki v žilah čimveč počivati, ne pa da greš tečt, kar česar nikoli ne počneš, iz čistega upora, ker toliko ležanja je treba nekoliko skopenzirati pa kolo, da tistih tako zelo lepih svežih žuljev, ki pečejo v božjo mater sploh ne omenjam

geografija nima zveze s splošno razgledanostjo, ker to, da pač veš, da je Ajaccio na levi in Bonifacio na desni in spodaj ti prav nič ne pomaga, če se ne spomniš, da si tam skakljal gumitvist in kuhal špagete sredi ene turistične plaže – vse je v detajlih in najtežje se je prebiti čez detajl, ker v bistvu mi najbolj pri vsem tem manjka kondicije, da povežem vse skupaj v eno lepo smer, ne pa da iz vsakega problema delam boulder, ki me tako utrudi – splezan ali pač ne – da vedno obležim rahlo prazna z odmevanjem v glavi

sem prišla do spoznanja, da ne moreš imeti noči in jutra ob enem pa sem se že naslednji trenutek spomnila modrih, ki so me učili, da je vedno treba čakati do sončnega vzhoda in vreči frisbi nasproti novem dnevu – bo treba nekako podobno združiti vse to konfliktno in lepo zapakirati v isti ruzak in iti s pejt uzun namenom

pa treba je zbobnati skupaj čimveč ljudi, ubiti brezbrižnost, treba je še narediti nekaj nujnih korakov na poti v svobodo in si začrtati cilje, ker tudi to, da grš na biljard, je cilj, pa četudi tja nikoli ne prideš, ker med Amsterdamom in Paklenico ni velike razlike, ampak ne vem kdaj bo spet čas zvezdnih utrnikov, ker če bi samo eden padel z neba meni na glavo, bi si zaželela, da bi bila spet tam nekje s poti zavita v spalko in bi iz avta odmevala melodija, saj ne vem, ali je bil Leonard Cohen ali kakšen jazz, ampak je tako lepo pasala v atmosfero, in bi nam na glavo deževali utrinki pa bi hotel nekdo nekaj rečt in bi jaz rekla: ti samo lež, ker tuki res ni treba ničesar več dodajat

če bi mi padel zvezdni utrinek na glavo, bi si zaželela, da si mi ne bi bilo treba ničesar več želet