trip in vijolice

s ključi avtomobila s popravljenimi brisalci in rahlo pokvarjenimi zavorami v žepu in polno torbo knjig ter vrečko z jogurti in žemljo v vrsti za krof z marmelado, ki ni zame, ker ne maram krofov in kremšnit in indijančkov in šamrol, stoično čakam petnajst minut

v antikvariatu prijazno pobožam velikega črnega psa s točno tisto roko na kateri je še vedno vidna brazgotina pasjega ugriza

ob pogledu na sončne žarke ujete v mojih laseh in nebo v barvi sinjine nekih oči me za trenutek zgrabi želja po plezu (v naslednjem trenutku in kupu obveznosti na vse skupaj na žalost pozabim)

popoldne grem nabirati sončnice in se vrnem s šopkom ciklamnih ciklam (ciklamna barva je podobna vijolični, le da so vijolične vijolice, ciklame pa so ciklamne, še vedno pa ne vem kakšna barva je lila?)

namesto na koncertu Janija Kovačica v Križankah, zvečer doma poslušam radio Študent, pretvarjam črto kemičnega svinčnika v podobe avtobusov in avtomobilov in majhnih punčar v rožastih krilcih ter s čisto novimi plombami v ustih topim žlahtno temno čokolado (cela samo moja)

s tisočaka ob meni me opazuje France - s težavo prenašam njegov hipnotični pogled (ne maram oči, ki nepremično buljijo vame tudi takrat, ko jaz gledam stran ali mižim: nočem se počutiti nadzorovano)

grem spat in zopet sanjat kakšne bizarne sanje

pika (za danes, jutri pa je nov dan)

iz dupla

zataknjena nekam med Hadžema Hajdarevića in Jamesa Joyca sem obtičala z mrzlim čajem od včeraj namešanim po občutku z okusom nekje med božičem, jesenjo in poletjem (neprehodno)

sanjam čudno bizarne sanje in se sprašujem, zakaj sončnice cvetijo jeseni (se mi zdi, da je vse premalo sonca, da bi se obračale po njem)

za trenutek preklopljena v exploreja, namesto v mojo ljubo možillo ugotavljam, da je v njem moj blog še obupnejši

dalj od ugotovitve nisem prišla (se mi ne da)

zabubljena, s kapuco na glavi se po katjeplutovsko delam, da me ni

pa kje sem jst, ko me ni?!?

v duplu.

ždim in čakam, da pride kdo in me izbezeca venkaj (kamorkoli pač že)

tja. (kjerkoli že to je)

tako. in sedaj grem nabirat sončnice


pa vi?:)

ČE GREMO V GOSTE

Kadar si povabljen, pridi točno, raje kako minuto prej. S tem, da zamudiš, delaš iz sebe posebneža, gostitelju pa povzročiš dodatno delo. Opravičljivi so le resni izgovori.



Če pa si že zamudil, vstopi tiho in ne moti drugih pri jedi. Ne moreš namreč zahtevati, da se vs po vrsti s tabo rokujejo, posebno še, če ravno jedo ocvrte piščance "po domače".



Ne slači suknjiča, ne vihaj rokavov pri srajci in ne odlagaj kravate, če tega ni predložil gostitelj ali najstarejši član družbe. Gumb v pasu si smeš odpeti šele pozneje in neopazno.



Spij le en aperitiv.



Posebno pri večerji ne razpravljaj o dnevnih težavah in o službi. Temo razgovora naj izbere gostitelj oziroma sosed ali soseda ob tvoji strani.



Začetne jedi vzemi malo, čeprav si lačen, sicer ne boš mogel slediti celotni pogostitvi. Jemlji od kraja in ne jej samo tistega, česar nimaš doma. Juhe ne srebaj in ne zvoni z žlico po krožniku.



Ne govori in ne poj s polnimi usti.



Meso reži po malem in ga jej obenem s prikuho.



Pri mesni jedi uporabljaj vilice in nož. Pazi, da te ne bo škripal, ko z njim režeš. Če je top, ne jemlji svojega žepnega v pomoč.



Če ne ješ perutnine s kožico, jo neopazno odstrani. Tudi če v jedi kaj najdeš, kar ne sodi vanjo, tega ne kaži naokrog, ampak porini na rob krožnika in se delaj, kot da ješ naprej.



Ne smej se ljudem, ki jedo žabje krake, polže, kljunačevo drobovino in ne jemlji jim z neprimernimi pripombami apetita. S tem razkazuješ le svojo ozkost.



Vsekakor pa se prilagodi družbi in ne bodi posebno fin.



Če imaš dieto, to tiho povej in jej pač tisto, kar smeš. Gostov res ne zanima, ali imaš čir na želodcu ali na dvanajsterniku in kako je potekala tvoja zadnja operacija.



Bingljati z nogami ni lepo. Tudi sezuvati se ne smeš, čeprav te čevlji tiščijo.



Jej in pij le toliko, da ti ne bo slabo. Če pa te je pijača prevarala in ne stojiš več trdno na nogah, se potrudi, da neopazno izgineš.



Šele h kavi lahko prižgeš cigareto.



S kavo je pogostitev za naše pojme končana. In če nisi izrecno povabljen, da ostani, je prav, da oddideš. Seveda prej pohvali pogostitev in pozdravi gostitelja in navzoče.



S spodobnim vedenjem boš tudi ti pripomegel, da bo srečanje ostalo vsem v lepem spominu.



Ivan Ivančič, Kuharska knjiga, Založba Obzorja Maribor, 1967

Tudi morje včasih zaide

Plavam, potapljam se, izgubljam.

Brez oči in pogleda, plezam visoko, spuščam se počasi, pozabljam.

V mojem čajniku nesladkan žajbelj, z ločili in velikimi začetnicami, pripopana pred ekran.

Neaktivna (danes, včeraj je bil drug dan).

Z mueskelfibrom (od včeraj) in mueslimi& meusliji (od predvčerajšnjim), sama.

Ego in jaz (kašna parodija!)

Pokrita s tremi kovtri, ker je mraz (vroče mi je, v sami majici sedim in tipkam)

s cinizmom, ki rešuje svet (sploh kadar je luna)

Tu, tam, tu, tu, tu ... (v neskončnost)




Pogrešam modrino.

spet doma

Potopljena v preteklost z njo končujem. Svobodna cvetka lila barve s pikami od peska v mesečini jem krompir. Zatopljena. Viham nos nad prežvečenim izpljunkom njega, ki je bil nekoč On. Z dvignjeno glavo, vljudna, kultivirana in z vulgarnim izrazoslovjem. Ne plesno nadarjena, ne obvladam bontona. Sproščena, spontana, gola potopljena v nočno morje. Navdušena nad vlaki komuniciram brez priprave. Z ognjem posušene trave ob luninem mrku posedam na trdnem kamnu prijateljstva in s smehom in rumenim pogledom Arkturja na osvetljenem nebu stopicljam udomačena. Plezam čez ograjo tresspassinga in preštevam kamenčke s šestindvajsetimi pikami na maturi. Za kosilo jazz z ribami prijaznega soseda. Flurestenčne kosti igel, hors in nalivanje pri trinajstih in pol - kakšna pizdarija! Spim bolj malo, vstajam zgodaj, haluciniram morje. Prepuščena sama sebi in nezrelim figam ter izpušnim hlapom obcestnih robid. Jem vse, tudi tisto česar ne maram. Gurmanka, hedonistka, veter, estet. Prepihana, prevetrena, otrok lune ob enajstih zvečer jem albert kekse in nutello s hladnim mlekom iz kozarca. Pijem jogurt, se nažrem. Včasih. Večinoma ne vem kdaj sem bila ugrabljena s strani nezemljanov, nepopolna krvavim z željo po premikih višje. Brez trupel, na leseni klopi samo s povštrom na vse zgodaj zjutraj spim. Opazovana. Sušim žajbelj, ne prodajam kopriv (po dvesto). Plačujem takse in taksije, pošteno. Dvakrat na dan si umivam zobe s kompletom najboljšega soseda in izrabljam prijaznost dobrih ljudi, preprostih, z mačjimi dlakami na foteljih in luknjami v kompostu. Lepo je biti spet doma.