29 maj 2015

ne rabim statistike in stilistke

izrodilo se je že zdavnaj, saj vem, že dolgo, čeprav sem naivna, ah, ja, še vedno, medtem ko jegulje in sesalci in raznorazni drugi stvori zajedajo, napadajo, se slinijo in dobrikajo, dajte mi svoje osebne podatke v zameno za tri kuhinjske krpe, zastonjske dišeče smrekice, brezplačna darila, nagradne igre, ki promovirajo blagovne znamke, tada, pa saj bi morala vedeti, da brez facebooka ne obstajaš, kot so mi že zdavnaj povedali, sploh pa v poslovnem svetu, to je nuja, brez tega ne gre, jaz pa še vedno, ni me v podobi, malo v besedah, včasih, čeprav se trudim pisati tako, da me tam ne bi bilo in me potem ljudje sprašujejo, kdaj se mi je obrnilo, drugam

nov veter v jadra, čisto druge smernice, kot da se pragmatičnost  ne bi mogla družiti z zasanjanostjo, kot da noben umetnik ni discipliniran in organiziran, koraki, rutina, aikido, joga, občutek obvladovanja lastnega telesa in življenja, brez nadomestil vsaj večino časa, razen kdaj pa kdaj kakšen smoki, čips, čokoladica, kozarec vina, smo pač ljudje, to ni nič hudega, zelo nezahtevni, a hkrati jezni, kadar ni iskrenosti in filinga, kadar stvari poganja na suho, kot da vam ne bo treba biti odrasel, mulci

kot da še vedno lahko ostajaš v nekem filmu izpred petih, desetih let, ko si seveda še vedno privoščiš zdrse in odmore, ampak hkrati na vse skupaj gledaš malo drugače, kot da bi imel otroke, ki jim je treba za sabo pustiti drevesa, kot pravi moj ati, drevesa, ki jih v bloku ne moreš imeti, svež zrak majhnega stanovanja se hitro spridi, zato imam mini drevesce, eno večje drevo, ki je limona, nekaj paradižnika, smreko, cel vrt, kot tista džungla od neže jurman v kontejnerju, kjer raste avokado in mah in cel kup drugih rastlin, ki imajo svetlobo, vlago, ventilator, ugodne življenjske pogoje, rajski vrt kreacionizma

ena taka želja je v nas, da bi gojili, da bi raslo, da bi ustvarjali, v enih zraste preveč, se razraste in je omniprezentna kot ego, velikanski čevlji, ki se najraje fotografirajo v bojni opravi, ti ji praviš uniforma, ker je res, brez dvoma imamo radi nadzor nad svojo prezenco, nad sabo, se trudimo za usmerjanje pogleda drugih nase, če ne, smo grozno dolgočasni, ker nihče ne ve, da imamo doma roza pižamo z belimi pikicami, ne vemo, kdo se pogovarja z rožami namesto z namišljenimi prijatelji na facebooku, ne vemo, kdo cele noči bere, ne vemo, o tem nič ne povedo

ne izpolnjujejo vprašalnikov, ki naj bi nekaj povedali in našli zanimive odgovore na generična vprašanja, pa so pravzaprav le trač kot mački, mucki, lepi in mili, ter otroci, ki se jih fotografira z istim namenom, nič ne more uiti tej nenehni gonji po estetiziranosti sveta, ki je – a veste – tako zelo ljubek, tako zelo seksi, tako zelo lep, presneto, kot da so to edine kategorije našega življenja, ki naenkrat brezspolno veljajo za čisto vse, ne samo ljudi, živali, hrano, predmete, vse smo poosebili in jih vtaknili v svoj lifestyle, v torbičko z rdečo šminko, čeprav ni problem v točno določenih predmetih, simbolih, idejah, nikoli ni bil

problem je v pomenu, ki se jim ga pripiše, dodatni vrednosti, ki jo dobite z nakupom, darilcu, slogu, hotenju sporočiti več, kot bi sporočila sama prezenca: tako navsezadnje nastanejo slabe slike, slaba umetnost, slabe predstave, slabe knjige, ki naj bi imele sporočile, opa, ne: ki imajo sporočilo, to je še huje in nima nič opraviti z naukom na koncu zgodbe, ki je bil nekdaj v basnih le redko poučen, stare pravljice z današnjega gledišča niso prav nič pravljične, niso idilične pocukrane vzgojne ekološke in tako naprej po seznamu vrednot, ki naj bi jih posredovali današnjim otrokom

brez pravega humorja, ki vznikne nekje na preseku nejasnosti nekih pomenov, ki ni vnaprej začrtan po scenariju slabega vica standupkomikov, ki to niso, tako veliko nastopaštva pa tako malo performativnosti, občutka za oder, za pravo mero, za javno nastopanje brez tečaja retorike in rok na pravem mestu, zato pa frfotavo, z žarom publike, z volančki in rokavičkami, če hočeš, s klobukom, maškaradno, klovnovsko, zelo karnevalsko, pa saj veš, aphra

26 maj 2015

samo upati si je treba, ane

luksuz je denar za bencin, da lahko grem brez posebnega razloga, brez praktične vrednosti, ki naj bi jo imela celo umetnost, celo znanje, celo poezija, brez utilitarnosti razsvetljenstva, pohajkovat, se vozit, road trip, muzika, presežki neke ležernosti, doživetja, ki nekaj stanejo, čeprav se tega marsikdo ne zaveda, ker so zanj tako poceni

itak, to, da ne moremo potovati okrog sveta, so samo izgovori tistih, ki si ne upajo, ne pa, da kupujejo kruh zvečer, ko je za polovico cenejši, ne pa, da imajo dementne starše, za katere je treba skrbeti, vedno mora biti nekdo doma, za dom ni denarja, starše, ki jim popušča srce, rakave bolnike, vse sorte zgodbe naših bolnišnic, samo izgovori, ne pa, da je pokojnina veliko nižja od minimalne plače, da je nižje tudi nadomestilo za brezposelnost, ki ga marsikdo sploh ne dobiva, da so veliko nižji tudi dohodki prekercev, samozaposlenih, s. p.-jev, da …

tak grd cinizem iz ust iskalcev, ki si upajo, tak grd cinizem iz ust optimistov, ki pač imajo, pa čeprav veliko manj, kot so imeli pred leti, mogoče si ne morejo privoščiti novega avta, medtem ko je za koga problem že tehnični pregled, nov hladilnik ali pralni stroj, ki se kupuje na obroke, z dvema penzijama, ki gresta za elektriko, vodo, komunalo, hrano, za položnice in preživetje ter za kakšno stepeno sladko smetano za rojstni dan in dva krofa za pusta – cel luksuz!

24 maj 2015

figurice iz kinderjajčk

bolj si mi bila všeč neopazna, najbrž je to moj predsodek, moja mala travma, pozicija nehvaležnosti, alternativa je alternativa le dokler je nevidna, ima višjo ceno v vrednostnem sistemu disidentov z roba, upravičenih ali ne, sodno preganjanih, tistih, ki se pišejo janša, tistih, ki verjamejo v teorije zarote, tistih, ki se borijo proti obveznemu cepljenju, tistih, ki so po drugi vojni šli v argentino
ni prav lepa kasta, zelo raznolika z na videz istimi imenovalci, pretencioznimi v svojem občutku plavanja proti toku, marsikdaj izhajajoča iz popolnoma napačnih predpostavk, zdrave kmečke logike, gostilniških debat ob pivu in špricerju, klepetanj po maši, preenostavnih sklepanj in zaključkov, aksiomov, ki so naravni

preveč želeti povedati resnico z velikim R, preveč želeti imeti bistvo, smoter, cilj, biti in, preveč želeti od teksta, od sebe, od drugih, od tebe, od štrika, od gurtne, od potice in pečice, perfekcionizem lepega in bontona, zapovedano, da je bog, da je bog pravičen sodnik, da je, da ne smeš imeti drobtin na mizi in las v odtoku banje, da moraš biti za v gledališče uglajeno oblečen in da mora biti na prvi pogled vsem že na daleč jasno, kaj je žensko in kaj moško, kaj je naravno, brez mešanja

vem, spet žlobodra, makova semena, ki so vzklila, čeprav v svoji mini resničnosti še niso videti resnična, nevidna kot kake sile, ki jih ne poznamo in ki jih nekateri med nami niti nimamo interesa spoznati, vse mogoče energije, mandale, v prizemljeni in meni bližji obliki pa: štriki, drevesa: za rojstni dan sem ga dobila, malo drevo, stoji na mizi in raste, oprto na skalo, malo drevo, skrivenčene oblike z nekaj bohtovkami, ki jih bo treba porezati, malo drevo, zakaj bi si človek sploh še želel kaj velikega?

20 maj 2015

zlivanje

medtem ko sem pisala, sem skorajda zažgala kašo, pisala, medtem ko je baterija na prenosniku postajala vedno bolj prazna, pretila je nevarnost, da izgine vse, kar je nastalo, že v naslednjem hipu, pisala sem, nič takega, kar bi bilo vredno objave, paberkovanja, blebetanja, nize besed iz moje glave, kot vedno, skratka, nobenega članka, strukture, rdeče niti ali pomena, nauka na koncu zgodbe, prosti slog, ki zelo paše, če se že sicer ukvarjam s prav obratnim, s prečiščevanjem, delanjem reda, iskanjem smisla, poklicna iskalka plev med zrnjem, ki je bolj kilavo v večini primerov, razen kadar imaš res srečo

pride včasih, občutek zadovoljstva, nič spektakularnega, nič ezoteričnega, zelo stvarno, čeprav malo vzhičeno in katarzično, enkrat naj bo roman, bom vesela, leposlovje, skratka, pa ne razumeti narobe: ne želim si ga napisati, ne želim, da nastane izpod mojih prstov, tega ni več v mojem inventarju velikega in pomembnega, ko bom velika, bom pesnica, saj se spomniš, kako je bilo v osnovni in srednji šoli, izdati pesniško zbirko kot tisto, o čemer smo sanjali, danes pa še vedno nekateri, točno o istem, sedaj sem pesnica, uradno, s statusom, malo žalostno in malo smešno

ne vem, no, malo otročje, kot napisati, da si mizantrop pri petdesetih, medtem ko vljudno kramljaš v večji družbi in častiš vse naokrog z eno rundo in z drugo, smo zadnjič rekle s kajo in tanjo, sedeč na okenski polici, ko smo grizljale sire in oreščke in olive na eni razstavi, da smo piercinge že prerasle, tatuje pa tudi